-
V generacijah, ki so v Sloveniji odraščale v zadnjih tridesetih letih, skoraj zagotovo ni nikogar, ki ne bi poznal Mačka Murija in Muce Mace. Ta izjemno priljubljena mačja lika je v svojih pesmih izoblikoval Kajetan Kovič, večna pa sta postala, potem ko je te pesmi uglasbil Jerko Novak in jih je odpela ena in edina igriva rdečelaska z neukrotljivo grivo Neca Falk.
-
Sunn O))) & Ulver: Terrestrials
Pomislite, najbolj kul bend v meniških kutah moči združi s kultnimi nordijskimi mistiki. Zasedbi Sunn O))) in Ulver ob izidu prve skupne plošče nista potrebovali tako rekoč nobene dodatne promocije.
-
Roman ima izrazito cezuro, po nekoliko črno-belem in manihejskem, tipiziranem prikazovanju Simona, nadvse problematičnega mulca in osnovnošolskega(!) repetenta, se sprevrne v smer rešitve, v smer odraščanja. Najprej ga ugledamo kot karikirano goljufivo, zvijačno in pofukljivo bitje, ki se mu nihče ne more upreti, v drugem delu se zato nujno sooči(mo) s poskusi, ki ga spravijo k sebi, no, na nekakšno pot dozorevanja, sodelovanja, kakorkoli.
-
Orlando Figes: Tragedija ljudstva: ruska revolucija 1891–1924
Kaj Figes prinaša slovenskim bralcem, ki so o tej temi prebirali že deli M. Britovška »Carizem, revolucija, stalinizem« in R. Pipesa »Kratka zgodovina ruske revolucije«? Avtor je v zgodovinopisje vnesel v večji meri reportažni žanr, s katerim prikliče vzdušje dogodka in zgodovino zapelje v žargon literarne napetosti.
-
Spomnite se vseh tistih holivudskih zaporniških filmov, v katerih v ječi, običajno kje na ameriškem neogotskem jugu, pristane nedolžen človek, ki potem na lastni koži izkusi vso krutost, ves sadizem in vso nečloveškost tega zaporniškega sistema. Film 12 let suženj, favorit za glavnega Oskarja, izgleda natanko tako.
-
Iran ima orožje za množično uničevanje, že lep čas vpijejo ameriški desničarji – napadimo Iran! Pod to pretvezo so kakopak napadli Irak. In ja, napadli so ga prav zato, ker so vedeli, da v resnici nima orožja za množično uničevanje. Če bi ga imel, ga ne bi napadli. Kdo pa še gre v vojno z državo, ki poseduje orožje za množično uničevanje! Toda pri Iranu jim tega »magičnega trenutka« – tiste »točke brez povratka« – ne uspe in ne uspe sestaviti, pa četudi bi se zelo verjetno izkazalo, da tudi Iran nima orožja za množično uničevanje.
-
Ron Woodroof je teksaški kavboj. Fanatični mačo. Non-stop žurer. Party animal. Kralj viskija, seksa in poziranja. Če je treba, se stepe. Po poklicu je sicer električar, toda pogosto zajezdi bika – rodeo je del teksaške kulture. In Ron je teksaški bik. Master of sex! Tik preden zajezdi bika, običajno zajezdi tudi kako bejbo – ali pa dve hkrati. Energije mu ne zmanjka. Neustavljiv je. Neuničljiv. Večen. Vsaj tako verjame.
-
»It’s alive,« je od veselja kričal dr. Frankenstein, ko je pošast, ki jo je sestavil iz rezervnih delov (okej, iz mrtvih), oživela, toda Mary Shelley, ki jo vse to popisala (Frankenstein), ni niti slutila, da bo ta pošast preživela in čez 200 let mutirala v Adama (Aaron Eckhart), odrešitelja človeštva, ki se bo vključil v apokaliptični – bolj ali manj digitalni, pirotehničnim katedralski, neogotski – spopad med demoni in angeli, še najbolj podoben kakemu lasvegaškemu tekmovanju bruhalcev ognja, zato bi jo še toliko bolj presenetilo spoznanje (smeh stoletij!), da je napisala le fantazijsko nadaljevanje Highlanderja, Podzemlja, Van Helsinga, Priesta in Nevidnega zla, ki kibicirajo Adamovemu »iskanju višjega smisla«.
-
Izkušnja za najbolj utrjene rejverje
Ko se je po predvidenih dveh urah nastopa začel zahvaljevati odlično razpoloženi, razplesani publiki na polnem velikem plesišču kluba K4, je vse kazalo, da je za britanskim didžejem in producentom Jamesom Ruskinom še en uspešen party. Toda kot se za mojstra techna z bogatimi izkušnjami spodobi, je hitro sklenil, da se z rejva pač ne posloviš, ko ta doživlja svoj vrhunec. Zato si je od ekipe Volume, ki v Štirki skrbi za dogodke Gravity, izposloval dodatek, svoj nastop podaljšal za dve uri in spet dokazal, zakaj že skoraj dve desetletji sodi med najbolj cenjene in priljubljene techno kreativce. Lepše potrditve, da Ruskinu še zdaleč ni zmanjkalo motivacije za živo nastopanje, si pravzaprav ne bi mogli želeti.
-
Siri Hustvedt: Poletje brez moških
Profesorica književnosti Mia se čez poletje vrne domov, potem ko si po tridesetih letih zakona mož vzame Pavzo, sodelavko iz laboratorija, in ko se prebije skozi psihotično krizo in izplava iz depre. Njena rekonvalescenca sestoji iz kurza pesnikovanja za mule, obiskovanja generacije na pragu smrti, materine generacije, spominov na lastno dozorevanje in druženja s sosedi, da vidimo, kje je hakeljc mladih nefunkcionalnih družin.
-
Ivan T. Berend: Zgodovina v mojem življenju
Od tridesetih let 20. pa do prvih let 21. stoletja. Skratka žanr, ko zgodovinar piše o svojem individualnem bivanju skozi prizmo zgodovine. Profesor Berend zastavi: »Ker sem preživel hude čase, se imam za srečnejšega in bogatejšega.« Horthyjev režim, nemška okupacija, Dachau, demokracija 1945–47, komunizem, vstaja 1956, Kadarjev režim, svobodne volitve 1990, emigracija v Kalifornijo.
-
Vsak mesec se ob pogledu na položnico, ki jo pošlje RTV Slovenija, sprašujemo, zakaj, zaboga, ji plačujemo skoraj 13 evrov. A vsake toliko vržejo kost, s katero nahranijo kakovostnih televizijskih vsebin lačnega duha, da v televizijsko pušico rade volje vrže svoj prispevek. Tokrat z dokumentarno oddajo Dosje z naslovom Koalicija sovraštva avtorja Erika Valenčiča.
-
Če bi bila monotonija kraljestvo, potem bi bil Joaquin Phoenix njegov kralj. Kar velja tudi za pasivnost. Phoenix namreč v filmu Ona preigra vse odtenke monotonije – in tudi vse odtenke pasivnosti. Težko je reči, katera jih ima več, toda obe jih imata očitno več kot siva.
-
Dobrih starih italijanskih komedij, v katerih sta Bud Spencer in Terence Hill v saloonih lojzala in mikastila lokalne kavboje, že dolgo ni več, toda če hočete ujeti približek tega, potem si poglejte italijansko-slovensko multi-kulti komedijo Zoran, moj nečak idiot, v kateri saloon zamenja slovenska gostilna, mikastenje metanje pikada, Buda Spencerja bradati, omarasti Paolo (Giuseppe Battiston), Terenca Hilla pa Zoran (Rok Prašnikar), njegov slovenski nečak, le da je bolj kot Hillu podoben Harryju Potterju, ki sreča Buda Corta iz Ashbyjeve klasike Harold in Maude.
-
V Sloveniji družbe ni več. Kako jo ponovno vzpostaviti? Kako se znebiti skepse do povezane družbe? Kako se znebiti starih vzorcev in starih navad? Kako si ponovno pridobiti občutek za skupnost, skupno dobro in skupno delovanje? Z revolucijo?
-
Jack Ryan, kombinacija analitika in akcijskega junaka, ameriški James Bond, ki so ga liku ustrezno igrali različni zvezdniki, Alec Baldwin (Lov na Rdeči oktober), Harrison Ford (Patriotske igre, Neposredna nevarnost) in Ben Affleck (Vsota vseh strahov), bi rad še nekaj pripomnil, pa ne le zato, ker sta mu Jason Bourne in Ethan Hunt medtem ukradla šov, ampak zato, ker je vojna proti terorju, ki jo je sprožil 11. september, tako široka in tako večna, da je dovolj prostora za vse tri, še toliko bolj, ker skuša ruski tajkun (Kenneth Branagh) z mahinacijami in manipulacijami na Wall Streetu zrušiti ameriško in svetovno ekonomijo (in povzročiti »drugo recesijo«), toda v samem Ryanu (Chris Pine), ekspertu za postsovjetske trge, ki ve, da je denar nova ideologija in da Rusija ni država, ampak korporacija, je dovolj Bonda, Hunta in Bourna, da bo prisiljen za uničevanje svetovne ekonomije še naprej skrbeti Wall Street, ki to itak počne najbolje.
-
Če ste videli Adelino življenje, v katerem se francoska najstnica, ki uživa v Laclosovih Nevarnih razmerjih, ne pa tudi v izgubi nedolžnosti (fant je brez fantazije), prepusti objemu starejše lezbijke, potem ste pripravljeni tudi na film Mlada in lepa, v katerem se francoska najstnica (Marine Vacth), ki uživa v Laclosovih Nevarnih razmerjih, ne pa tudi v izgubi nedolžnosti (ja, fant je brez fantazije), prepusti objemu prostitucije (ja, za denar se daje dol s tipičnimi klienti), kar je presenetljivo, če pomislite, da prihaja iz dobre, udobne, premožne, niti približno disfunkcionalne družine, a nepresenetljivo, če pomislite, da internet s svojo pornifikacijo in financializacijo vsega ustvarja vtis, da lahko seks pride le v paketu z denarjem (denar pa v paketu s seksom).
-
Splačalo se je preživeti konec sveta
Ob monumentalnosti Gallusove dvorane Cankarjevega doma, (za)resnosti Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in kataklizmično naslovljenem dogodku Prvo srečanje preživelih po koncu sveta, »vročičnost« najbrž ni prvi pridevnik, ki pride na misel. Toda ko je dvojec Silence v zaključku rednega dela koncerta odigral priredbo skladbe (you give me) Fever, razpoloženje v razprodani elitni dvorani resnično ne bi moglo biti bolj ekstatično.
-
Gramatik je, poleg Umka, verjetno najprepoznavnejši slovenski elektronski izvoz zadnje štiriletke, znan v ZDA, zlasti med študentsko populacijo Kolorada, ki ni le prestolnica ameriške ustvarjalnosti v zadevanju s travo, ampak definitivno tudi svetovna prestolnica EDM-a (Electronic Dance Music). Z »glavo skozi zid«, s strategijo »naredi sam«, s selitvijo v New York in s popolno osredotočenostjo je čisto ločeno od arhaične glasbene industrije na drugi strani luže v pičlih treh letih iz eksotičnega fenomena na Beatportu postal festivalski headliner tamkaj najhitreje rastočega plesnega žanra. EDM je med študentsko populacijo srednjega razreda v ZDA brcnil v rit mainstreamovski rap, pa kmalu pokazal, da ga prekaša tudi po enoličnosti in generičnosti. EDM je zrasel, se vcepil v industrijo in postal svoja lastna karikatura hitreje kot marsikateri glasbeni modni trend.
-
Khaled Hosseini: In v gorah odzvanja
Oče si sproti zmišljuje pravljico o očetu, ki se dvakrat znajde v nemogočem položaju, ki se ne more izteči brez žrtev, in to je ključ za branje romana. Večkrat preigra osnovno temo žrtvovanja, zle sreče in izdaje, predvsem čustvene, ki je sicer storjena z najboljšimi nameni, vendar zaradi muhavosti usode pogubi vse, izdajalca in izdane, pa še koga za povrhu. Obenem je tisto najgloblje in najbolj notranje žrtvovanje v očeh drugih izdaja in pripelje akterje v stanje skrajne izolacije in blizu socialne smrti.
-
Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju DA
Ki seveda pripada strani taboriščnikov. V Auschwitzu ga je čakala usoda krematorija, kateri se je izmaknil, vendar pa v knjigi ne popisuje praktičnih poti fizičnega preživetja. O tem vidiku sicer pišejo Imre Kertesz v »Brezusodnosti«, Primo Levi v »Ali je to človek?« in Boris Pahor v »Nekropoli«. Psihiater Frankl popisuje taboriščne izkušnje iz perspektive smisla.
-
Jasna Kuljaj je dobila tožbo proti TV Slovenija, zato jo bodo morali tam zaposliti. Medtem ko sodba čaka na pravnomočnost, Jasna pred vrnitvijo na nacionalko tava v temi na Planet TV-ju v novem licenčnem resničnostnem šovu Zmenek na slepo.
-
Ameriške prevare, epos o ameriškem snu, so posnete po resnični zgodbi. Le kako bi bilo lahko drugače? Ameriški sen je pač resnična zgodba – tako kot ameriške prevare. Tako kot Volkovi z Wall Streeta. Kar seveda pomeni, da je ameriški sen maškarada – nihče ni to, kar je. Nihče noče biti to, kar je. Ameriški sen, karnevalski vrtinec lažnih, spolzkih, fluidnih identitet, ki ne čakajo na poštenega najditelja, ampak na dobrega igralca, je poziv: bodi kdorkoli! In za tem mitskim, svilenim, evforičnim, regenerativnim pozivom, ki itak zveni kot božji glas, gredo junaki Ameriških prevar – Irving Rosenfeld (Christian Bale), grandomanski hustler, ki si izmisli veliko »šejkovsko« finančno goljufijo, s katero se skuša prebiti navzgor, njegova ljubica Sydney (Amy Adams), ki je voljna igrati vse »lahke« ženske tega sveta, in Richie DiMaso (Brad-
-
Si želite, da bi napisali bestseller, od katerega bi lahko potem živeli 40 let – in še dlje, magari do smrti? Ta želja ne bi bila nič posebnega, še manj unikatnega, saj se zdi, da to dandanes moti spanec mnogih, številnih, tako rekoč vseh – kako napisati bestseller, od katerega bo mogoče živeti do smrti? Jepu Gambardellu (Toni Servillo), rimskemu novinarju, se je ta želja izpolnila – pred štiridesetimi leti je napisal roman, od katerega še vedno živi. Pa sploh ni nujno, da si je to želel. Vprašanje je bilo, kaj si želi. In še vedno je vprašanje, kaj si želi.
-
Keanu Reeves je v zadnjih letih igral v toliko filmih, ki jih ne bodo pomnili niti kompletisti, kaj šele povsem običajni kolekcionarji in fetišisti, da se zdi, kot da je ostal brez agenta. V filmu 47. ronin igra ronina – samuraja, ki je ostal brez gospodarja.
-
Ker je bil Herkul antični superjunak, pol Bog in pol človek, mislite, da je tole akcijsko kostumiado navdihnil dobri, stari antični mit o Herkulu. Motite se: navdihnil jo je Snyderjev epos 300 (pa Scottov Gladiator in Singhovi Nesmrtni). Renny Harlin, ki je vedno vse delal na veliko (Umri pokončno 2, Poljub za lahko noč, Krvavi otok), stalno ustavlja sliko, v akcijo pa pošlje kopico mečev, sandalov, trupel in levov, ki so tako leseni kot dialogi in Kellan Lutz, toda njegova Legenda o Herkulu izgleda le kot podaljšana epizoda TV-serije o Spartaku. Sem rekel Spartak? Pozabite: v Spartaku teče vsaj kri, tole pa je kvečjemu za moške, ki na urgenci okrevajo po infarktu. Otroci bodo raje vzeli Spartaka. Harlin pač zlepa ne zamudi priložnosti, da bi Boga spremenil v smet.
-
Hollywood se včasih angažira, včasih pa skuša biti celo subverziven, tako da skuša zrušiti kako veliko ameriško institucijo – recimo smrtno kazen. Pred leti ste lahko videli dva filma, ki sta naravnost terjala ukinitev smrtne kazni, saj so v enem – Zadnjem sprehodu – na smrt obsodili Seana Penna, v drugem – Zadnjem plesu – pa Sharon Stone.
-
Američan Chris Eckman, ki v Sloveniji živi in ustvarja že od leta 2002, je najbolj znan kot glava seattelske zasedbe The Walkabouts, ki je v svoji več kot dvajsetletni karieri nanizala precejšnje število albumov, a je s tipičnim ameriškim glasbenim izročilom, ki temelji na mešanici rocka, bluesa, folka in countryja, bolj prevzela evropsko kot ameriško občinstvo.
-
Pred dobrim desetletjem se je pojavil vtis, da je postrock v devetdesetih letih izkoristil že ves potencial. Zdaj pa smo (spet) dobili ploščo, ki ta pomislek postavlja na glavo in je za nameček oprta prav na najbolj stereotipne postrockovske postulate. Škotska zasedba Mogwai z osmim studijskim dolgometražcem Rave Tapes ponovno dokazuje, da je tako rekoč večja od postrocka. Nekaj podobnega sicer lahko pripišemo tudi islandski skupini Sigur Rós, reaktivirani zasedbi Godspeed You! Black Emperor in še kakšni, toda te na osnovno izhodišče postrocka tako ali drugače cepijo raznotere pritikline. Mogwai pa že ves čas ostaja zvest svoji izhodiščni formi.
-
Roberto Bolaño: Telefonski klici
Telefonski klici so zbirka štirinajstih kratkih zgodb, ki večinoma odsevajo razburljivo in kozmopolitsko avtorjevo življenje; dogajajo se nekje med Mehiko in Čilom, med Španijo in njenim podeželjem, slutimo bližino krajev, kjer je preživel čas od emigracije od začetka Pinochetove diktature, ko je bil s številnimi zaprt, do prezgodnje smrti.
Iskanje brez piškotkov ni možno
