Puščavska kraljica

Gertrude Bell (1868-1926), popotnica, pustolovka, arheologinja, diplomatka, vohunka, je bila kombinacija Lawrenca Arabskega, Indiane Jonesa in Jamesa Bonda.

Materinski dan

Če mislite, da ni zdravila proti rasizmu in homofobiji, se motite. Homofobičnega rasista – recimo teksaški zakonski par, ki se ne more sprijazniti z “deviantnostjo” svojih hčera (ena je poročena z bližnjevzhodnim fantom, druga je lezbijka) – samo spustite v Materinski dan, pa se stopi kot sladkor v vroči vodi. Problema ni več.

Maščevanje

Le mimogrede: Slovenijo je – brez kakšne najave, brez publicitete in brez postanka v Ljubljani – prešprintal tale eksplozivni enopremisni španski triler, v katerem direktor neke banke (Luis Tosar) obsedi na bombi, ki mu jo podtaknejo v avto, tako da potem doživlja svojo verzijo Hitrosti (in Zakopanega), ko mora slediti navodilom skrivnostnega, izsiljevalskega, vsevidnega in vsevednega maščevalca, ki mu dela to, kar banke delajo ljudem.

Neznan obraz

Če sodimo po dobro obiskanih koncertih imitatorskih »tribute« glasbenih skupin, slovenski poslušalci očitno nismo ravno zahtevni in se zadovoljimo že s »fejk« Abbo, »fejk« Beatli ali »fejk« Queeni. In zato ni nič čudnega, da so polni tudi kavči pred televizijskimi zasloni, ko gre za šov, kjer nastopajo oponašalci znanih pevk in pevcev.

Prehod

Ko v Srbiji – 100 km severno od Beograda – strmoglavi ameriški satelit, se tja poženejo ameriški in srbski agenti, med katerimi je tudi Liz Waid (Katarina Čas), Američanka slovenskega rodu: “Inače sam iz Ljubljane. Prije sam bila udata za nekog glupog Srba.” Katarina Čas se podpiše – tako kot se je v Volku z Wall Streeta (Švicarka slovenskega rodu, slovenska zastava, napis “Greetings from Slovenia”).

Zločinski um

Zločinski um izgleda kot remiks Frankensteina in Odštekanega petka. Agent Cie (Ryan Raynolds) se dokoplje do velike, strašne skrivnosti, toda še preden bi jo lahko predal svoji bazi, ga ubijejo. Kako mrtvemu amputirati skrivnost, od katere je odvisna usoda sveta, se sprašuje šef Cie (Gary Oldman), ki paradira med panoptičnimi ekrani, tako da stalno in v realnem času vidi vse, kar se dogaja na svetu. Le v možgane mrtveca ne vidi.

Ragljač in Žvenko

Vesoljske ladje, oddaljena galaksija, planeti, vojne zvezd, igrivi robotki, robokopi, hardware, akcijski ringelšpili, stripovske situacije, manični pregoni, lightsabers, čudna bitja, yodasti guruji – če Ragljača in Žvenka na hitro ošinete, se vam lahko zazdi, da gledate animirani okrušek Lucasove sage. V resnici gre kakopak za ekranizacijo slovite konzolne igrice, v kateri mehanik in robotek rešujeta galaksijo, ki jo skuša razstreliti intergalaktični diabolik. Ja, tudi strašno orožje ima. In ja, Ragljač in Žvenko postaneta junaka oddaljene galaksije. Ergo: vendarle okrušek Lucasove sage.

Klub Pritličje postaja uveljavljeno koncertno prizorišče

Leto in pol po odprtju klub Pritličje postaja eno zanimivejših ljubljanskih koncertnih prizorišč. Da se je uveljavil predvsem skozi prizmo nastopov domačih glasbenikov, je bilo jasno že lani, ko so ti s koncerti na prostem ob večerih polnili Mestni trg. In to se je s koncertom domače zasedbe Liamere spet potrdilo prejšnji četrtek. Nastopila je v notranjem prostoru kluba, ta pa je bil kar pretesen za vse, ki so želeli preveriti, kako je v živo slišati domači sodobnejši elektronski downtempo. Dan pozneje je obiskovalce, v za zdaj najbolj standardnem pritličnem formatu, s celovečernim izborom plesne glasbe razvajal domači producent in didžej Levanael. Minuli ponedeljek pa smo z nastopoma Exoterrisma in Gao Jiafenga na svoj račun prišli še privrženci zvedavejših muzik.

Andy Stott: Too Many Voices

Manchestrski producent Andy Stott velja za pravega raziskovalca, saj se je v preteklosti lotil različnih slogov temačno prežeče, industrijsko cvileče ali udrihajoče hladne elektronike, od dub techna do podmuklega dubstepa. Ne boji se niti različnih tehnologij, bodisi novih bodisi starih. Leta 2014 je odrinil laptop in posnel ploščo s (starinsko) analogno opremo, za kar je rekel, da je bilo posebej osvežujoče, saj je vse dotedanje prakse pustil ob strani in na novo odkril čar produciranja muzike. Zadnja albuma, leta 2012 izdani Luxury Problems in Faith in Strangers, ki je sledil dve leti kasneje, sta zajahala vrhove letnih presekov referenčnih medijev, drugi je bil tudi tolpa leta na Radiu Študent.

Yasmina Khadra: Bagdadske sirene

Nekdo sliši pogubno pesem siren, drugemu tulijo tiste z intervencijskih in reševalnih vozil. Vsak se odloči sam, in beduina, ki nam pripoveduje, kako je slišal prve in se premaknil v prestolnico, kjer so se oglašale pretežno druge, hrušč vsega hkrati do konca namede. Oglašajo se vest in ugovori, zahteva po ohranitvi plemenske časti in tradicije ter postopno vse bolj dvom o poštenosti in smiselnosti organizacije, ki se ji pridruži.

Alenka Puhar: Mojster dobro zasukanih stavkov

Figura, ki je utelesila prvo polovico slovenske zgodovine 20. stoletja: bratranec Ivana Cankarja in njegov tesni sopotnik, Finžgarjev prijatelj, urednik »Doma in sveta«, avtor prve zbirke intervjujev »Obiski«, utemeljitelj umetnostne zgodovine, briljanten stilist, izdajatelj zbranih del Ivana Cankarja, duhovnik, ki je odložil talar, ker se je vnel za zakonski stan, izstopil iz Cerkve, a ni doživel anateme, Koroščev svetovalec, liberalec med konservativci, prodorni akter predvojnih kongresov PEN, bil sam po sebi institucija s »Cankarjevim krogom«, zbiratelj umetnin, minister v kraljevih vladah, ambasador pod monarhom in pod komunisti, se kot odposlanec kralja Petra na Visu 1944 navdušil nad Titom, nasprotnik domobranskega sodelovanja z okupatorji, pod partijskim režimom padel v osamo in pod nadzor Udbe, a vztrajal kot aristokrat, ki je konec štiridesetih let v brk novemu redu prirejal zasebne slavnostne večerje.

Taksist

V rubriki Carpool karaoke, ki je del CBS-ovega šova The late late show in je v samo enem letu s pol milijarde ogledov prek spletne strani You Tube že vstopila med legende, voditelj šova James Corden z avtom prevaža svetovno znane pop pevke in pevce, medtem pa z njimi prepeva, pleše, poka vice in včasih celo telefonira.

Planet samskih

Tomek (Maciej Stuhr), ošabni, mizantropski, osamljeni voditelj razvpitega TV-šova (à la Jerry Springer), v nekem baru naleti na Anjo (Agnieszka Więdłocha), samsko in osamljeno učiteljico klavirja, ki je prišla na spletni zmenek. Ker njenega anonimnega snubca ni na spregled, ji Tomek – kot da bi videl Lom valov – predlaga kupčijo: hodi na spletne zmenke, o katerih mi potem poročaj! Jasno, Tomek s tem dobi resničnostni “človeški material”, iz katerega se lahko prostaško norčuje. Kot je rekel Freud: “Zaljubljena oseba je ponižana.”

Ponoreli Henry

Robert Montgomery, sloviti holivudski zvezdnik, je leta 1947 – v času, ko cveteli hard-boiled filmi noir, posneti po romanih Raymonda Chandlerja – posnel film Gospa v jezeru, v katerem je igral Chandlerjevega privatnega detektiva Philipa Marlowa, ki pa ga sploh ne vidimo.

Preden se zbudim

Ko gledate grozljivke, imate občutek, da so bile ustvarjene za družine. In to dobesedno: grozljivke so ustvarile družine. V obeh smislih: grozljivke so bile tiste, ki so ustvarile družino – in družina je bila ta, ki je ustvarila grozljivke. Če ne bi bilo družine, ne bi bilo grozljivk. Če ne bi bilo grozljivk, ne bi bilo družine.

Lovec: Zimska vojna

Glas naratorja, očitno Liama Neesona, nam uvodoma pove: preden se je zgodilo to, kar ste videli v Sneguljčici in lovcu, se je zgodilo to, kar boste videli zdajle. Ja, film Lovec: Zimska vojna je nadaljevanje Sneguljčice in lovca.

Okus življenja

Po vseh depresivnih filmih o depresivnih časih je pred vami optimističen film o depresivnih časih. Preprost, eleganten, nevsiljiv – kot tisočinprvo potovanje na Japonsko. Sen (Masatoshi Nagase), mrk, zategnjen, kisel moški redkih besed, čisti poker face, ima ulično štacunico, v kateri prodaja palačinke – precej rutinsko in hladno. Brez iskre v očeh, brez nasmeha. Potem pride Tokue (Kirin Kiki), ostarela žensko, kupi palačinko, jo poje in pohvali, a doda, da manjka pravo, okusno, sočno polnjenje. Bi me zaposlili, ga vpraša. Ne, odvrne Sentaro, ne da bi jo pogledal. Toda ko preizkusi njeno polnjenje, si premisli. Palačinke dobijo sočen nasmeh, posel zacveti, življenje pa dobi vonj, barvo in okus. Sen postane zen. Eksperimentiraš s hrano – in življenje se ti spremeni na bolje. Če so za kaj dobri vsi ti kulinarični resničnostni šovi in filmi, v katerih kulinarika nastopi kot pot do odrešitve, potem so dobri zato, ker ljudi silijo v eksperimentiranje s svojimi življenji. To so male revolucije, toda revolucije, ki se začnejo v kuhinji, se ne končajo v kuhinji.

Dvojine

To pomlad so na obeh domačih komercialnih televizijah na tapeti odnosi v heteroseksualnih parih. Obe najnovejši seriji, ki sta pri nas posneti po tujih licencah, na male ekrane prinašata prizore iz zakonskega življenja in se razglašata za humoristični. Poleg tujih licenc in Marjane Brecelj, ki igra v obeh, jima je skupno tudi to, da trosita zlajnane stereotipe o ženskah, moških in odnosu med njima, brez večplastnosti ali razvoja likov.

Mama

Škafarjeva Mama se začne v avtu, na cesti, tako da obljublja road movie, toda v Sloveniji ni distanc, ki jih terja road movie. Zato pa je toliko več distanc med ljudmi, v tem primeru med materjo (Nataša Tič Ralijan) in hčerko (Vida Rucli). Distanca je tako huda, da jima je vzela besedo. Niti pisneta ne. Brez besed se peljeta. Brez besed se pripeljeta v odročno vasico. Brez besed vstopita v staro, že precej zdelano kamnito hišo. Mati hčerko brez besed spusti v sobo. Brez besed zapre vrata. Brez besed se sprehodi ven. Brez besed sedi v travi. Brez besed se spodvije. Brez besed zre predse.

Orel Eddie

Peter Prevc je letos povsem zasenčil ostale smučarske skakalce, toda nič bolj, kot jih je pred leti – tam ob koncu osemdesetih let – zasenčil Eddie Edwards, alias Eddie the Eagle, ki so mu navdušeni, evforični gledalci pod skakalnicami, tudi pri nas, vzklikali: “Fly, Eddie, fly!” No, Eddie ni ravno letel – vedno je bilo vprašanje, ali bo skok sploh preživel. Imel je povsem napačno postavo, hudo dioptrijo, smučarski skoki pa so mu bili britanska vas.

Knjiga o džungli

Knjiga o džungli, Disneyjev rimejk Disneyjeve klasične risanke (1967), je tehno-film, ali bolje rečeno, demonstracija moči digitalne tehnologije.

Kraljica romske glasbe

8. april, mednarodni dan Romov, tudi pri nas že tradicionalno ponudi vrsto dogodkov, na katerih osrednjo vlogo dobi romska kultura v vseh pojavnih oblikah. Najprivlačnejša za širše občinstvo je gotovo romska glasba, kar je potrdil tudi pogled na približno tisočglavo množico, ki se je prejšnji petek zbrala pod šotorom ljubljanskega etno kluba Zlati zob. Pravzaprav pričakovano, saj je tam nastopila Esma Redžepova, ki so ji že pred štiridesetimi leti nadeli naslov kraljice romske glasbe. Za nameček pa je pred njo nastopil še Šukar, menda sploh prva domača zasedba, ki je začela preigravati romsko glasbo. Obetal se je torej izvrsten večer za privržence tovrstne glasbe. Vsaj v teoriji.

M83: Junk

Osemdeseta leta so spet in. Zdaj verjetno porečete: »Pa saj so in že najmanj petnajst let.« Imate seveda prav, različnim obujanjem postpunka, novega vala in takratnih (plesnih) elektronskih muzik res ni videti konca. Toda zadnja leta smo priča zanimivemu obratu. Hipsterska mladež je iz naftalina začela vleči 80’s hitiče, tiste, ki so med privrženci prej omenjenih žanrov pogosto botrovali vihanju nosu in so vedno veljali za tarčo posmeha ter celo prezira. Saj veste, tiste skladbe s sluzasto-osladnimi terasa saksofoni, miamiviceovsko kičasto sintetiko in podobnim junkom, za katerega se je zdelo, da bo za vedno ostal na smetišču zgodovine. Ja, francoski – sicer v L. A. preseljeni – synthpoper in motor zasedbe M83 Anthony Gonzalez z naslovom svojega sedmega albuma Junk ne pušča dvoma, od kod je črpal navdih zanj.

Peter Rezman: Tekoči trak

Malo je avtorjev, ki bi bili tako scela regionalno (na)vezani kot Rezman, ki je zvest škalskemu oziroma družmirskemu bazenu – in poleg tega še Harmsu. Značilna je tudi njegova razporeditev igralcev oziroma protagonistov – posameznik z resnico na banderi proti skupini, ki zastopa parcialne ali celo zgolj svoje interese. Da se je v Bazenu marsikaj zaredilo, dokazuje še dejavna preiskovalna komisija.

Boštjan Videmšek: Na begu

Poročevalski tandem je popisal desetletje množičnega begunstva na nevralgičnih točkah: od Melille, Lampeduse, Lezbosa, Patrasa, Kobanija, doline Beka, Izmirja, Kosa, Aten, Gevgelije, Subotice pa do Slovenije. Avtor niza pretresljive izpovedi in popisuje trpka doživetja. Njegov fokus sta beg in kalvarija nesrečnikov. O isti temi je švedski antropolog Ruben Andersson napisal knjigo »Illegality, Inc.« (2014), v kateri pa ni dominantno trpljenje, temveč pogled onkraj: od kod so bežali, kako so se povezale evropske in afriške policije, kdo je financiral prevoze, vloga humanitarnih organizacij in nastanek biznisa civilnih družbenikov v Maliju, vrnjeni begunci in njihov status med domačini, vrtoglavi porast budžeta Frontexa na račun begunstva etc.

Cmok v grlu

Televizija otroke socializira, jih sooblikuje kot posameznike in ne nazadnje vzgaja kot gledalce. Če si naše komercialne televizije lahko privoščijo, da nimajo lastne produkcije za otroke niti toliko, da bi z njo zapolnile uro ali dve sobotnih ali nedeljskih juter oziroma kot lastno produkcijo štejejo kar sinhronizacijo tujih risank, pa ima nacionalka dolžnost uresničevanja javnega interesa, da s kakovostnimi vsebinami skrbi tudi za mlečnozobe gledalce.

Dobri državljan

Ali bi lahko 11. september 2001 preprečili? Ali bi lahko preprečili teroristični napad na Svetovni trgovinski center? Če vprašate Billa Binneyja, potem da. Binney, zdaj žvižgač in glavni junak dokumentarca Dobri državljan, velja za enega izmed najboljših, če ne že kar za najboljšega analitika v zgodovini ameriške Nacionalne varnostne agencije (NSA). Njegov ThinThread, sistem za prestrezanje komunikacijskega prometa nasprotne strani, je prestregel in dešifriral več sovjetskih komunikacijskih signalov kot vsi ostali sistemi skupaj. Še več: ThinThread, ki je v realnem času povezal vse ljudi tega sveta, je omogočal avtomatično nadzorovanje vsakega človeka na svetu in hkratno prisluškovanje vsem telefonom tega sveta. Toda ThinThread je bil mogoč šele z digitalizacijo. Prej – pred digitalno dobo – je Binney vse to počel “na roke”, analogno. Kako je prišel do te čarovnije? Ni ga zanimala vsebina podatkov, ki jih je prestrezal – masa teh podatkov je bila itak prevelika, da bi jo sploh lahko kdo “prebral” in obdelal. Če se ukvarjaš z vsebino komunikacij, potem si, kot pravi, le zbiralec smeti, zato so ga zanimali podatki o podatkih (metadata), odnosi, povezave in vzorci interakcij med pošiljatelji – kdo komu pošilja, kako pogosto, na kakšni ravni se to dogaja, kakšna je struktura organizacije, kakšna je količina aktivnosti v sovjetski hobotnici oblasti. Iz teh interakcij je vnaprej razbral, da bodo Sovjeti leta 1968 vkorakali v Prago. In vnaprej je razbral, da bodo Sovjeti leta 1979 vkorakali v Afganistan. Videl je to, česar drugi niso videli.

Šefica

Melissa McCarthy igra Michelle Darnell, megazvezdniško motivacijsko gurujko (podobno Sari Palin), ki se je iz problematične, prostaške, kvantaške, ošabne, narcisoidne sirote prelevila v prostaško, kvantaško, ošabno, narcisoidno – ja, trumpovsko – tajkunko, kičasto skopuhinjo, toda ko jo zaradi notranjega trgovanja primejo (vse jih zaplenijo, elite jo zapustijo ipd.), se po vrnitvi iz ječe prelevi v “filantropinjo”, saj ob asistenci svoje nekdanje asistentke (Kristen Bell) lansira nov poslovni model, s katerim naj bi “bogateli” tudi zaposleni, no, otroci, ki jih angažira kot prodajalce kukijev. Ne, to ni več znojilnica niti ekskluzivni kapitalizem, s katerim profitirajo le elite, temveč inkluzivni kapitalizem, s katerim profitirajo vsi. Šefica – farsična verzija Wall Streeta 2 – je alegorija dobro znane “razsvetlitve” finančnih elit, ki se shajajo v Davosu in ugotavljajo, da lahko kapitalizem rešijo le tako, da ga približajo ljudstvu. Zdaj bomo inkluzivni! Zdaj bomo družbi vračali! Otrokom, ki za nas tezgarijo v znojilnicah tretjega sveta, bomo poslali kukije!

Gospod sodnik

Z romantičnimi komedijami je vrag – vse situacije so že preigrane. Da je Hollywood v tej točki precej obupan, veste po tem, da si izmišlja prisiljene, patetične, za lase privlečene situacije, ki naj bi romantični komediji dale novo, sveže življenje, ali bolje rečeno – ki naj bi romantični komediji vrnile tisti magični touch.

Svobodna ljubezen

Zadnja leta je mogoče opaziti nov trend: najprej o neki topiki ali dogodku posnamejo dokumentarec, kmalu zatem pa še igrani film. Dokumentarec ni dovolj – potreben je še igrani film.