Vse je izgubljeno

Robert Redford sedi. Spi. Se brije. Bere. Je konzerve. Pije viski. Pospravlja. Čisti kabino. Maši luknje. Žaga. Zlaga radio. Lepi telefon. Gleda zemljevid. Računa. In to potem ponavlja. Znova in znova. Vsak dan. Med dnevi ni razlike. Včasih sije sonce. Včasih pada dež. Premika se. A nikamor ne pride. In seveda, stalno pošilja signal SOS. Toda nihče ga ne sliši. Nikjer ni nikogar. Ne, ni konec sveta. Le konec kopnega.

Inukovo potovanje

Če bi se zdajle – po malem peš in po malem s pasjo vprego – zaprašili čez Grenlandijo, verjetno ne bi imeli ravno občutka, da je bil tamkajšnji večni led pripravljen na vas, da vas je čakal in pričakoval ali nemara že kar klical ali celo prepoznal, kar pa ne velja za Inuka (Gaaba Petersen), 16-letnega Inuita, ki ga grenlandski led – po predolgem, travmatičnem, zastrašujočem bivanju v »civilizaciji«, v kateri je doživel vse njene motnje (odtujenost, nasilje, revščino, alkoholizem, avtoritarnost, disfunkcionalno družino, sirotišnico ipd.) – pokliče in prepozna, pa tudi sprejme, kot izgubljenega sina, kot pustolovca in lovca, toda Inukovo potovanje – grenlandski film! – nam svoja, sicer precej šolska sporočila (vrnitev k naravi, negativnost »civilizacije«, pozitivnost tradicije, uničevanje matere-narave, alias klimatske spremembe ipd.) vbija s pretrdo in preveč moralistično roko, ki preveč zakriva razgled na ves tisti spektakularni zen ledene puščave.

Vesoljski pirat kapetan Harlock

Ko so v globoki prihodnosti začeli kolonizirati vesolje, je vesoljska populacija narasla na 500 milijard. Ko potrošijo vse naravne vire, se hočejo vrniti na Zemljo, toda gajska koalicija, ki menedžira vojno in mir, pa tudi vso to distopijo, in ki ji igro kvari le še pirat Harlock, mistični borec za svobodo, poejevski emo, vrnitev na Zemljo prepove. Harlock je japonski anime, digitalni motion-capture, zato pozabite na govoreče pse. Na govoreče holograme pač ne. Kar pa naj vas nikar ne ustavi: tudi v igranih filmih je vse najboljše – spektakularna mesta, goreče vesoljske ladje, strašne bitke, akcijski ringelšpili – digitalno ustvarjeno. Kot bi rekel Harlock: kamorkoli gremo, ne bo nič drugače.

Ko letijo vrane

Tale francoska, staromodno paranoidna, otrokom namenjena animacija (ne digitalna, ampak ročna, kar je danes redkost), v kateri divji deček, mali Tarzan, ki je zrasel sredi gozda, v divjini, z orjaškim, strašnim, šrekastim, pošastnim, zelo živahnim – okej, pretirano zaščitniškim – očetom, med duhovi z živalskimi glavami, daleč od »civilizacije« (niti ne ve, da sploh obstaja), spričo nepričakovanih okoliščin pristane v zmedeni vasi, polni oportunističnih, vibracij, igrivih, voljnih deklic po imenu Manon, vojakov in ranjencev, sicer žrtev neimenovane vojne (ja, prava divjina je »civilizacija«), estetsko precej dolguje japonskemu animatorju Hayau Miyazakiju, nekaj malega pa – vsaj »filozofsko« – tudi samemu Ingmarju Bergmanu, predvsem njegovemu Molku, v katerem deček s precej »živahno« in »voljno« mamo ter njeno sestro pripotuje v čudno, mračno, zmedeno, rahlo distopično mesto, ki je polno palčkov in znakov neke neimenovane vojne.

Groza sveta

Oba sta prejemnika nagrade Prešernovega sklada in oba, vsak na svojem področju, sta vrhunska, spoštovana ustvarjalca. Toda bolj kot formalnosti in pretekli dosežki Svetlano Makarovič in Zlatka Kaučiča zaznamuje obema skupno uporništvo. Torej (spet) zelo aktualna značajska lastnost, zato ni presenetljivo, da je vstopnic za njun skupni nastop v organizaciji Kina Šiška in Festivala Sanje zmanjkalo že pred zgovorno naslovljenim dogodkom. Horror Mundi/Groza sveta so oglaševali kot večer poezije in glasbe, na katerem naj bi Makarovičeva interpretirala svoje najbolj grozljive pesmi, Kaučič pa naj bi jih pospremil s svojo tolkalsko virtuoznostjo. In dobili smo točno to, pa čeprav je pesničina »grozljivost« v drugem delu nastopa sprožila val hihitanja. Toda to je bil le znak, da občinstvo pač dobro pozna Makarovičevo, njeno duhovitost in občutek za ironijo.

Čao Portorož: Čao Portorož

Čao Portorož smo imeli zadnje leto priložnost v živo slišati in videti na Klubskem maratonu Radia Študent, enem izmed redkih kontinuiranih projektov, ki nam skušajo predstaviti alternativne glasbene prakse iz domačih logov. Zasedba je sicer nastala leta 2009 kot posledica druženja na neki zabavi za konec tedna, nato pa je prerasla v resnejši projekt, saj so fantje po letu in pol »zabavanja« po lokalnih klubih in v prostoru za vaje svojo glasbo sklenili ovekovečiti na prvem uradnem nosilcu zvoka.

Adania Šibli: Dotik

Dotik v tej prozi ni zgolj stvar kože ali taktilnosti, dekleta se dotakne vsaka čutna zaznava, odraščajnica nekje na palestinskem ozemlju je izpostavljena in hiperobčutljiva za vse, kar jo včasih napada iz sveta; tišina, ki jo poskuša doseči in ji potem skoraj prebode ušesa, da se umika v samoto in beži pred svetom, barvne ploskve, iz opisov katerih zaznavamo nekatere situacije, trdno vpete v določen in prepoznaven prostor. Sosed, ki se kot madež približuje in leže nanjo, dokler mu ne zarije prstov v oči, mati, ki jo okoli rešilca obdaja črnina sosed, in za vedno tihi brat na sliki na steni, drug – ali isti – sosed, s katerim se dotikata in z rokami prisluškujeta utripom srca, samo enkrat, v dežju, in je tisto popisano kot nedolžno in razneženo in nostalgično, ker se ne ponovi.

Občinski veseli december

Občina Postojna je Slovenski vojski napovedala vojno. K sreči le prometno, a kdo ve, kam jih ta pripelje. Ker jim ministrstvo za obrambo ne plača dovolj za uporabo osrednjega vojaškega vadišča Poček, je občina sprejela poseben odlok in na vseh cestah do poligona postavila prometne znake, ki vozilom, težjim od treh ton in pol, prepovedujejo vožnjo. Razen tistim, ki vozijo smeti. In tistim, ki vozijo les. In tistim, ki se peljejo na kmetijska zemljišča.

Llewyn Davis

Če berete biografije ameriških dylanesknih glasbenikov, potem hitro ugotovite, skozi kaj vse so morali iti, da bi uspeli: pristati so morali v New Yorku, posvojiti so morali kulturo Greenwich Villaga, nastopati so morali v malih, zanikrnih, oguljenih, zaležanih barih, klubih in kafetarijah, imeti so morali bogat glas in dobre, atraktivne, folk-trubadurske štikle z živim smislom za tragično občutje sveta, biti so morali iskreni, melanholični, peripatetični, odisejski in brezdomni, a nadarjeni, prepuščeni sami sebi in svoji lakoti, spati so morali zdaj tu, zdaj tam, spijazniti so se morali z izhodiščno bedo, emocionalno zimo in slepimi ulicami, živeti so morali le za svojo umetnost, svojih vizij niso smeli kompromitirati, po malem so morali biti asocialni in mizantropski, tudi nezaupljivi, nagnjeni k intimni nestalnosti in romantični nevezanosti, zatajiti so morali bližnje, svoje emocije so morali hraniti za svoje balade, ne pa za druge ljudi.

Hobit – Smaugova pušča

Gospodar prstanov je bil trilogija – v treh delih nam je povedal zgodbo treh romanov. Tudi Hobit je trilogija, toda v treh delih nam pripoveduje zgodbo enega samega romana, kar ni ravno enostavno, če pomislite, da mora vsak del vendarle izgledati tako narativno kompaktno, tako kinetično, tako epsko in tako mogočno, kot da je posnet po svojem romanu.

Philomena

Film Sestre Magdalenke nam je pred nekaj leti pokazal, kakšnim zlorabam, kakšnemu terorju in kakšnemu suženjstvu so bila podvržena dekleta v irskem katoliškem samostanu, dokumentarec Vsega hudega nas reši pa nam je pokazal, da se lahko katoliški duhovnik, ki ima v Ameriki za sabo množico pedofilskih zlorab in posilstev otrok, umakne na Irsko, kjer potem živi mirno in varno, kot da se ni nič zgodilo, kar govori o politični, kulturni in socialni vsemogočnosti irske katoliške cerkve, ki jo izkusi tudi Philomena Lee, naivna irska najstnica.

Ledeno kraljestvo

Če so kateri filmi priložnostni, potem so to Disneyjeve animacije, tale – Ledeno kraljestvo, remiks Hansa Christiana Andersena in broadwayskega mjuzikla – še posebej, saj v njej naletite na jelenčke, snežake, fjorde in podobno božično kramo, razstreseno med like, ki zelo spominjajo na like iz Lepotice in zveri, Aladina in Pocahontas, potemtakem iz časa Disneyjevega velikega revivala, kar seveda pomeni, da Disney tule – v tejle pravljici o dveh princesah, ki hočeta biti to, kar sta, ne pa to, kar od njih terjajo patriarhalni klišeji iz 19. stoletja – ne odkriva ali pa ponuja ničesar novega (princesa Merida, junakinja Pixarjeve Pogumne, je šla v feminizmu vendarle precej dlje), ampak le staro “čarobnost” lepi na “čarobnost” sodobnega superjunaškega popa, ki mu – tako kot starejši princesi – paranoralne in telekinetične sposobnosti, recimo ustvarjanje ledenih atrakcij, niso nič tujega.

Dostavljalec

Če ste zadnja leta brali zgodbe o vseh tistih moških, ki so v semenske banke donirali večje količine sperme, čez čas pa ugotovili, da so očetje trume otrok, ki jih ne bodo nikoli videli in spoznali (eden izmed teh veleočetov je celo devičnik!), potem si zlahka predstavljate, kako je nastala tale komedija, v kateri David Wozniak (Vince Vaughn), tipični ameriški slehernik, junaški donator sperme, ugotovi, da je koncipiral 533 otrok: ja, avtorji tega filma so brali iste zgodbe kot vi, le da so jim dodali twist – ti otroci hočejo zdaj svojega očeta spoznati.

Noč čarovnic(e)

Čeprav smo imeli vsestransko umetnico Lydio Lunch letos pri nas priložnost že videti na festivalu Sajeta v Tolminu, se je te dni vrnila, tokrat v Ljubljano, kjer je pred natanko štirimi leti v takrat še sveže odprtem Kinu Šiška skupaj s člani legendarne britanske zasedbe Gallon Drunk predstavljala projekt Big Sexy Noise, mi pa smo seveda uživali v njenih bridkih izjavah in karizmatičnem nastopu.

Trentemøller: Lost

Glede na izjemno priljubljenost v zadnjih sedmih ali osmih letih goji danski producent in multiinstrumentalist Anders Trentemøller do glasbe oziroma glasbenega ustroja nenavadno zdrav odnos. Pri številnih njegovih zvezdniških kolegih je po nepričakovanem uspehu glasba postala drugotnega pomena, sam pa najraje ostaja zaprt v studiu in preprosto uživa v ustvarjanju.

Davorin Lenko: Telesa v temi

Lenkovo pisanje ne skriva, da je ljubezenska igra. Na vse strani; po tematiki, po obupanih ostarelih in zmahanih babah z njihovimi kosmatuljami in povešenimi joški, ohlapnimi trebuhi, strijami in celulitom je na sledi Bukowskega in njegovega obupnega poskusa premagovanja samote, ki tam, v za proletariat zaostrenih ameriških razmerah, ni brez pridobitniške dimenzije.

Zdenko Roter: Padle maske

V delu bolj kot spomini dominirajo njegove ocene in interpretacije, s katerimi diskreditira nasprotnike. Tako o na smrt obsojenem L. Sircu cinično zapiše, kako je bil s svojim zasliševalcem skoraj v prijateljskih odnosih. Medtem ko o mreži informatorjev, ki jih je imel na duhovniški strani, ne razkrije, na kakšen način jih je pridobival.

Presežek na presežek

Resničnostni šov Ljubezen na deželi je ena taka turistična razglednica za turistično kmetijo v Brdih, iz katere se lahko veliko naučimo tudi o vedenju petelina v kokošnjaku, saj z oddajo mlademu gospodarju posestva iščejo ženo. Po desetih epizodah so od ducata zagretih kandidatk ostale le še štiri. Te se morajo še naprej dokazovati in poniževati, da bo na koncu lahko Jure izbral tisto, ki je najbolj super. Tokrat jih je že zarana gnal pobirat krompir, nato so mu morale skuhati kavo, prej so jo še ročno spražile in zmlele. Pri čemer tip kave sicer sploh ne pije, ampak očitno je nekoč prebral enega Cankarja, ki si je izmišljeval ’kave bi, kave ne bi’ in s tem postal legenda.

Izgubljen, da najden

Izgubljen, da najden je film o Slovencih, ki jih begajo sanje, toda to niso Slovenci, kakršne srečate v filmih, ki so del slovenskega nacionalnega programa, ampak regionalni Slovenci – če hočejo priti v film, ga morajo sami financirati. Jasno, sami ga morajo tudi napisati, posneti, režirati in odigrati, magari povsem monotono, tako da potem vsi skupaj zvenijo enako monotono, ko skušajo biti komični in ko skušajo biti tragični.

Elektronske glasbene delikatese

Potem ko je s platna v zatemnjeni dvorani izginila podoba bleščečega »meseca« in je Random Logic v njegovo orbito izpustil še svoj zadnji zvočni impulz, so dvorano napolnile ovacije.

N’toko: Mind Business

Na temo kroničnih tegob slovenskega hiphopa in rapa je bilo organiziranih že nešteto formalnih in neformalnih debatnih krožkov. Ena glavnih tegob širše scene je nedvomno kontinuiteta. Res je manjka. Naj se sliši še tako bizarno, ampak v resnici sta le dva, precej različna protagonista, ki marljivo, redno, kot se šika, izdajata projekte. Sta popolnoma različna: prvi je Zlatko in drugi N’toko.

Milan Kleč: Ura resnice

Ura resnice je pogled v zaodrje in podpodje literarne scenerije, kot že prej Moja srečanja s sodobniki, samo radikalnejši; kakor ob poslednji bitki si stojijo nasproti in se hkrati bratijo tisti, ki še pretežno pišejo in se v zadevah (samo)promocije ne znajdejo najbolj, in drugi, ki svojo službo jemljejo visokoprofesionalno in imajo propagandni, stilski in preračunljivsko-opravljivsko-planski oddelek – kjer tržijo in kupujejo celo zadeve srca – bistveno bolj razvit kot kreativnega z delavnico in revizijo, khm, refleksijo. Vmes je Kleč, ki oscilira med obema modeloma.

Franci Demšar: Transparentnost in skrb za denar davkoplačevalcev

Avtor je po izobrazbi doktor fizike, karierno pa je zapisan državni administraciji kot sekretar na ministrstvu za znanost, obrambni minister, veleposlanik v Rusiji in direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Je torej napisal knjigo spominov ali vademekum transparentnega delovanja državnih institucij?

Komu smrdi

Tumult, ki sta ga prejšnji petek v vladni palači in pred njo povzročili dve smrdljivi pošiljki, je ponudil boljšo zabavo kot ves preostali večerni TV-razvedrilni program skupaj. Rana ura pa je bila tudi tokrat zlata ura. Čeprav se je vse skupaj začelo že pred poldnevom, nacionalka v svojih poročilih ob petih zadeve ni niti ošvignila, tako je lahko Svet na Kanalu A ob šestih popoldne prvi poročal s kraja dogodka in upravičil svoj primat nad svetom obskurnih novic.

Igre lakote: Kruto maščevanje

Če ste gledali prve Igre lakote, potem veste, da je Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), lokostrelska najstnica, zmagala v gladiatorskem resničnostnem šovu (“Igre lakote”), s katerim oblast hrani družbene elite (1%) in v katerem se mali ljudje, predstavniki zatiranega, suženjskega, odvečnega prebivalstva (99%), pobijajo med sabo, toda v futurističnem panoptičnem svetu, ki ga vodijo predsednik Snow (Donald Sutherland), igričar Plutarh (Philip Seymour Hoffman) in TV voditelj Caesar (Stanley Tucci), ni boja za preživetje nikoli konec, zato Katniss zdaj, v Krutem maščevanju, pošljejo v novo igro, novo areno, okej, na novo polje smrti, kjer jo čakajo krvavi dež, smrtonosna megla, morilske opice, cunamiji in ljudje, ki hočejo preživeti.

Svinjarija

James McAvoy je običajno good guy. Tokrat, v Svinjariji, pa je svinja. Anticasting že dolgo ni bil tako briljanten. McAvoy igra namreč škotskega detektiva Robertsona, umazanega, pokvarjenega, izrojenega policaja, neutrudnega urbanega ekstremista, ki izgleda kot reboot Harveyja Keitela iz Ferrarovega Pokvarjenega poročnika.

Konec je tu

James Franco igra Jamesa Franca. Ja, samega sebe. In ker se že ravno vseli v novo holivudsko palačo, na vselitveni žur povabi svoje prijatelje, filmske zvezdnike – Setha Rogena, Jaya Baruchela, Jonaha Hilla, Craiga Robinsona, Dannyja McBrida, Michaela Cero, Emmo Watson, Rihanno in tako dalje. Ja, vsi igrajo sami sebe. Tudi Rihanna. Toda vselitveni žur je tudi izselitveni žur, kajti človeštvo doleti sodni dan, konec sveta.

Odvisniki od seksa

Odvisnost od seksa najdete le v komedijah, parodijah in farsah – tako je najbolj varno. In tako ničesar ne tvegate. Že sam žanr namreč premelje problem – in ga tudi odpravi, še preden bi bil lahko sploh zastavljen. V politično korektni družbi so problemi, kot je odvisnost od seksa, prebavljivi in sprejemljivi le v komedijah.

Halimina pot

Halima (Alma Prica) je muslimanka, ki ji Srbi med bosansko vojno ubijejo moža in sina. Ko je vojne konec, pride po posmrtne ostanke svojega moža. Mrliški ogledniki Združenih narodov so jih identificirali s pomočjo bratove DNK. Če bi hoteli identificirati posmrtne ostanke Haliminega sina, bi morali pridobiti vzorec Halimine DNK, toda Halima krvi noče dati.

God was in the house*

Manjkal je le še Nickov »stejdž dajv«, pa bi Hali Tivoli verjetno odpihnilo streho. Sodeč po tem, kako je, ves čas naslonjen na oboževalce v prvi, včasih tudi drugi in tretji vrsti, stegoval in širil svoje roke, nas je od eksplozije najbrž resnično ločil le trenutek spozabe. Ali še raje, trenutek popolne vznesenosti ob pravzaprav popolnem koncertu, ki ga je skupaj z Nickom Cavom in njegovimi Bad Seedsi od prve do zadnje minute ponedeljkove dveurne rockovske fešte sokrojilo na enajsto potenco razgreto občinstvo, zbrano tudi iz okoliških držav.