Death Grips: Government Plates

Priljubljenost sacramentskega benda Death Grips, ki bi ga zaradi povezovanja noiza, rapanja, distorzije in elektronike še najelegantneje etiketirali za »post punk hop« ali »post rap core«, je res neverjetna. Skupina je v preteklosti osmešila vse strukture glasbene industrije, ki so vanjo vrgle kaj denarja (še najbolj svojo sedaj že bivšo založbo Epic) in hkrati brezsramno delno osmešila tudi sebe ali pa vsaj ogrozila svojo legitimnosti pri fanih. Na festivalu Loolapalooza se skupina recimo sploh ni prikazala, brez opravičila. Jezno občinstvo je razbilo opremo na odru.

Isabel Allende: Hiša duhov

Hiša duhov je saga, ki zakoplje v zagatna latinskoameriška razmerja: med elitami in množicami, med posestniki in dninarji, med oblastjo in vladanimi, med očeti in hčerami. Z nekaj nezgrešljivimi stalnicami literature s te celine, z družinskimi patriarhi, z na družbeni rob odrinjenimi ženskami in z diktatorji.

Ernest Mandel: Pomen druge svetovne vojne

Ne, to ni varianta starega jugoslovanskega učbenika iz Kardeljevih časov, avtor dela iz l. 1986 je bil belgijski zgodovinar in politični mislec, tudi sam zapornik v koncentracijskem taborišču. Mandel knjige ni zastavil kot spopad dobrega in zla, ampak je sledil dejstvom, ki jih večina zgodovinskih pregledov spregleda ali zataji.

Plodni dnevi

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi naš misijonar Pedro Opeka za nekaj časa prišel na mirovno misijo v domovino. Njegovo predavanje o pravični družbi, zaradi katere je dvorana ljubljanskega hotela Union pokala po šivih, je, kot smo lahko videli po televiziji, v prvi vrsti spremljal celo predsednik države Borut Pahor. Ko je Opeka izrazil željo, da bi bili Slovenci v domovini »spravljeni med seboj, bratje med seboj, za eno samo domovino«, je požel aplavz celotne dvorane in prikimavajoče odobravanje pomembnežev v prvi vrsti.

Vlažne cone

Če ste videli Trainspotting, potem se spomnite tistega stranišča, v katerega se zateče škotski džanki, ki dobi drisko. Na stranišču sicer piše “Najslabše stranišče na Škotskem”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu. Na stranišču, v katerega se na začetku Vlažnih con zateče Helen (Carla Juri), nemška najstnica, bi lahko pisalo “Najslabše stranišče v Nemčiji”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu.

Veliki mojster

Veliki mojster, epopejska, elegična, stilizirana, z dežjem in nočjo in fujem – oh, in nezgrešljivim artizmom Yuena Wooja Pinga – koreografirana biografija Ip Mana (Tony Leung), karizmatičnega mojstra borilnih veščin, ki je v tridesetih letih – na Kitajskem – nasledil velikega mojstra Gonga Yutiana in potem – v Hongkongu – mojstril tudi Bruca Leeja, sporoča: ko postaneš legenda in mit (a la Ip Man), praktično vse izgubiš. Individualnost, občutek za skupnost, bližnje, otroke, ljubezen, dom, domovino, življenje.

Legende v Vegasu

Film Legende v Vegasu je neškodljiv. Ali bolje rečeno: neškodljiv je tako, kot rečemo, da so neškodljivi ostareli popevkarji, ki na terasah hotelov upokojence zabavajo s priredbami evergrinov, vmes pa pripovedujejo šale, s kakršnimi vdovci zapeljujejo vdove in ob kakršnih bi publika Prekrokane noči zaspala.

Jelenček Niko 2

Jelenček Niko 2 je finski odgovor na Levjega kralja. Mali Niko – jelenček, se razume – govori kot Simba, skače kot Simba, beži kot Simba, žaluje kot Simba. Za razliko od Simbe pa tudi leti. Ne brez razloga: ker je njegov oče del Božičkovih zračnih sil, je pač tudi sam hotel postati letalo, leteči jelen, ali bolje rečeno, jelen z Božičkovo hitrostjo.

Se spomniš Shakti?

Največja, Gallusova dvorana Cankarjevega doma je prejšnji torek pod okriljem cikla Glasbe sveta, namenjenega ljubiteljem različnih tradicionalnih glasbenih izročil, gostila zvezdniško obarvano zasedbo Remember Shakti, ki je poleg navdušencev nad indijsko glasbeno tradicijo pritegnila tudi številne ljubitelje jazza.

Throwing Muses: Purgatory/Paradise

Če bi v preteklih dvajsetih letih morali izbrati enega samega izmed kritiško zelo cenjenih, obenem pa po komercialni plati skorajda spregledanih ameriških alternativnih bendov, bi se morali zagotovo odločiti za skupino Throwing Muses.

David Albahari: Götz in Meyer

Moje družinsko drevo se je olistalo, razvejilo in okrepilo, pravi pripovedovalec, potem ko iz sorodnika po metodi za vsakega bližnjega bombon, prepovedan zaradi sladkorne, izvablja imena. Vendar se je to drevo tudi osulo, od sedeminšestdesetih zdaj ponovno evidentiranih je živih samo pet sorodnikov, šesti, pa ne zaradi bombonov, kmalu umre, naravne smrti; drugi večinoma zaradi zastrupitve. S plinom. Družinska anamneza.

Sabina Stariha Pipan: Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno

Moderna knjiga. Pred štiridesetimi leti takih del ni bilo najti. Hišni pes je takrat še kraljeval kot čuvaj na vrtu in spremljevalec gospodarja na sprehodu. Danes pa je pes z verige pred hišo skočil v dom in tam postal nov družinski član, ki prosto pohajkuje po vseh sobah.

Veter proti vetru ...

Vreme, ki nikoli ne počiva, si je medtem, ko so Slovenci tri dni in tri noči praznovali Martinovo, dalo duška tako na Filipinih kot doma in poskrbelo, da je v informativnih oddajah spet nastopilo v glavni vlogi. Gledalci smo lahko opazovali nekakšen spopad domačega in filipinskega ekstremnega vetra, ki sta se borila za prvo mesto med novicami.

Melanholični pop s severa

V preteklih tednih nas je pot zanesla v Kino Šiška, kjer smo lahko uživali v odličnem nastopu avstralskega impro tria The Necks, ali pa na shod v podporo Radiu Študent, najstarejši evropski študentski radijski postaji, tokrat (po daljšem času) pa smo se odpravili na ljubljansko Metelkovo, natančneje v klub Channel Zero, ki je gostil dansko indie pop skupino Efterklang.

M.I.A.: Matangi

Med dosežki britanske glasbenice šrilanških korenin, ki si je nadela ime M.I.A., in medijskimi poročili o njej ter tem, kako se vidi sama, zeva širok prepad. Na eni strani je podoba ene najbolj priljubljenih in cenjenih umetnic. Ameriška revija Time jo je uvrstila med sto najvplivnejših osebnosti, Rolling Stone med ključne glasbenice minulega desetletja, je edina glasbenica v zgodovini, ki je prejela vseh pet največjih glasbenih nagrad ... A sama zase raje pravi: »Sem raperka, ne pop zvezda.«

Svetovalec

Svetovalec je film o človeku, ki misli, da je pametnejši od kapitalizma. Gotovo obstaja temperatura, pri kateri kapitalizem zagori (vprašajte Lenin, Castra in Kima Džonga Una), toda naoljeni jet-set odvetnik iz El Pasa (Michael Fassbender), ki ga vsi kličejo Svetovalec, pride le do temperature, pri kateri začne goreti človek.

Enderjeva igra

Če vprašate “mladoodrasle” fantazijske bestsellerje, ki jih tudi pridno ekranizirajo (Igre lakote ipd.), potem lahko sklepate, da je svet v taki riti, da ga lahko rešijo le še otroci. Odrasli so poskusili, pa ni šlo. Preostanejo le še otroci. Pač po analogiji z grozljivkami, v katerih lahko pošasti pokončajo le device, ki jih v fantazijah, namenjenim mladim odraslim (in odraslim otrokom), nadomeščajo otroci.

Spopad na plesišču

Vsi živijo na račun Amerike. Američani res nimajo sreče. Izumijo nekaj velikega, potem pa jim to takoj drugi ukradejo. Vsaj tako pravi Spopad na plesišču.

Alan Lightman: Gospod b

gospod b, prvoosebno: »Če se prav spomnim, sem sklenil ustvariti vesolje, potem ko sem se komajda prebudil iz sna.« Tako pravi v prvem stavku nekakšne Geneze Lightmanov pripovedovalec, sam b, in že s tem opozori na svojo samovoljo in skoraj ignoranco. Ta ima potem, vsaj za nas, efemerno mrgolenje vesoljskega prahu, izraženo tokrat v številkah, res gromozanske posledice.

Flop 4 s Tjašo Kokalj

Prvi od jesenskih domačih resničnostnih šovov je končan. Po mesecu in pol čudenja oddaji Top 4 s Tjašo Kokalj smo prejšnjo nedeljo dobili štiri zmagovalke. Misica, manekenka, stilistka, pisateljica in novinarka Kokaljeva pa je na seznam svojih osvojenih naslovov pripisala še TV-voditeljica.

Tja greš preprosto uživat

Ko po skoraj četrtstoletni karieri število tvojih privržencev še vedno raste, potem veš, da počneš nekaj prav.

Peta veja oblasti

Ministrstvo za javno upravo ima na svoji spletni strani tudi portal za mladino in otroke, kjer lahko mladina in otroci preberejo: “Po ustavi je oblast v Republiki Sloveniji razdeljena na tri veje. Prva je zakonodajna oblast, ki jo pri nas izvršuje državni zbor. Druga veja je sodna oblast, v sklopu katere deluje sistem sodišč z ustavnim sodiščem na čelu.

Gremo mi po svoje 2

Gremo mi po svoje 2 je tipični in obenem netipični sequel. Tipičen je v tem, da skuša biti večji, bogatejši in glasnejši od originala. Recimo: Juretu Zrnecu, ki se skozi vlogo bolj ali manj sprehodi (le zakaj bi se trudil, če je pa “smešno” že to, da se pojavi), priloži še Tadeja Toša, starešino rivalskega štajerskega tabora, ki Zrneca skoraj požre. In verjetno bi ga tudi požrl, če ne bi z neba padla gorenjska Cruella De Vil, ki ju tako znervira in ogrozi, da podpišeta pakt o nenapadanju.

Dirka življenja

Ko boste gledali Dirko življenja, ki popisuje svet formule 1 ter veliko rivalstvo med divjim, uživaškim, nonšalantnim, playboyskim Jamesom Huntom (Chris Hemsworth) in asketskim, zadržanim, uradniškim, pridnim Nikijem Laudo (Daniel Brühl), vključno z dirko, na kateri je Lauda leta 1976 zagorel in ostal brez obraza (a se je hitro vrnil, zmagoslavno, četudi ne brez živega smisla za črni humor in aroganco), se boste lahko še enkrat prepričali, da imajo dirkaški filmi dramaturgijo porniča: med dirkaškimi prizori oživijo, ko pa začnejo dirkači govoriti, uplahnejo.

Nesramni dedi

Predstavljajte si Borata, le da ni Kazahstanec, ampak Američan. In predstavljajte si, da ni mlad, ampak zelo star. In predstavljajte si, da ga ne igra Sacha Baron Cohen, ampak Johnny Knoxville, gospod Jackass, alias Nesramni dedi.

Thor: Svet teme

Drugi Thor, ki je videti kot Gospodar prstanov s preveč gospodarji, kot Igra prestolov brez seksa in kot Vojna zvezd med Zvezdnimi stezami, ni posnet po resnični zgodbi, toda lahko bi bil, kajti zlovešči, malopridni, vilinski, tujerasni Malekit (Christopher Eccleston), ki si skuša prisvojiti Eter, vsemogočno orožje za množično uničevanje, alias “starodavno energijo neizmernega uničenja”, s katero bi zavladal svetu (ter tako spodnesel demokracijo, svobodo, mir in ameriški način življenja), izgleda le kot kostumirana metafora tistega geopolitičnega Zla, ki stalno straši Ameriko in buri apokaliptične fantazije njenih politikov.

Sky Ferreira: Night Time, My Time

Sky Ferreira je pred štirimi leti, ko je bila še najstnica, zbudila zanimanje velikih založb. Razlogov je bilo več: kar nekaj ušes je zastriglo ob njenih demotih, ki jih je precej po »naredisamovsko« ponudila prek spleta. Takrat se je prebijala tudi kot igralka in fotomodel. Takšne, medijsko precej izpostavljene obšolske dejavnosti seveda zanimajo velike igralce v glasbeni industriji. In češnjica na torti: Sky Ferreira je otroštvo preživljala v družbi Michaela Jacksona. Kaj? Ja, njena babica je dolga leta urejala njegove lase in tako je Sky odraščala ob največji pop ikoni našega časa.

Sibylle Lewitscharoff: Blumenberg

Heidegger je še kar literarno obdelan, strastno in uničujoče; kot vase zaverovanega ljubitelja štrikanih dokolenk in brunaric se ga loti Bernhard v Starih mojstrih, še bolj pride do diference med hanzeatskimi ladjarji in avtorjem Biti in časa v Stadlerjevem romanu Smrt in jaz, midva. Pri Lewitscharoffovi je v tem nekajkrat nagrajenem delu čisto postranski; nekaj umetelnih citatov, ki jih študent bere v Amazoniji pred smrtjo in ga očitno prizemljijo, nekaj pripomb, nekaj fusnot na Arendtovo in Freuda, ne vse pohvalne, tudi na Habermasa, sicer pa v ospredju Hans Blumenberg, pri nas nepreveden, brez enote v bibliotečnem katalogu, meni do konca neznan.

Drago Hedl: Glavaš – kronika nekega uničenja

Tema je mračna vsebina zločinov nad srbskimi civilisti na Hrvaškem, a obenem gre za najmočnejši prikaz novinarskega angažmaja. Avtor ni ravnal tako kot večina njegovih ex-Yu kolegov, ki so po koncu za nazaj popisali zgodbe. Bil je eden prvih, ki so poročali, kako so v Osijeku po začetku obrambne vojne branilci mrcvarili someščane. Nato pa še dve desetletji iskal priče in rekonstruiral usode pogrešanih, kar je privedlo tudi do sodnega procesa zoper prvo obrambno pest pokrajine in Tuđmanovega ljubljenca Branimirja Glavaša.

Dvoboj dvojic

Domačih oddaj, ki so ob večerih namenjene razvedrilu državljanov, je vsaj dober ducat, vprašanje pa je, koliko so učinkovite pri opravljanju svojega poslanstva. Poglejmo samo soboto. Potem ko čas po poročilih preživite v gostilni ali ob čaščenju domovine z Mariem in njegovo druščino, se lahko skozi nadaljevanje večera prebijete z enim ali drugim parom zabavljačev. Za pozornost TV-gledalcev s pomočjo štosov takrat tekmujeta Vid Valič in Peter Poles s svojim ViP šovom proti Tilnu Artaču in Juretu Godlerju v Zaigraj še enkrat, sam. Domneva, da bosta dva bolj zabavna kot en sam, je v obeh primerih upravičena.