Diana

Lady D., princesa Diana, velja v očeh mnogih za mučenico. Zakaj, je dobro znano: ker so jo vsi mučili. Kraljica, princ, mediji, paparazzi, nehvaležno ljudstvo. Niso je razumeli, niso ji privoščili sreče – in tako dalje.

Do roba in čez!

Festival Pajek, gibajoč se nekje na presečišču plesa in performansa, je prejšnji vikend v dveh večerih, razpotegnjenih pozno v noč, z željo na novo premisliti sodobni ples in njegov potencial, drugič potekal v Španskih borcih. Da se številni plesalci tudi res gibljejo po robu in preskušajo meje sodobnega plesa ter mu dajejo nove dimenzije, priča pester nabor domačih in tujih marginalnih in subverzivnih predstav, ki so kritično posredovale kontroverzne vsebine. Vse polno mesenosti ter doseganja vrhuncev z ekscesom, tudi onaniranjem in uriniranjem na odru.

Mazzy Star: Seasons of Your Day

Ko vam bo naslednjič kdo solil pamet s tisto oguljeno frazo, da »take glasbe ne delajo več«, mu povejte, da se moti, in mu predvajajte novi album zasedbe Mazzy Star.

Bernardo Carvalho: Devet noči

Carvalho, brazilski pripovednik, se v romanu ukvarja s stebri in pionirji antropologije, čeprav je ob nepreverljivih in verjetno pretežno izmišljenih literarnih osebah glavna pravzaprav napetost med tistim, kar se nam predstavlja kot resničnost, in fikcijo, ki se prikriva pod dokumentarizmom in biografizmom.

Terry Eagleton: Zakaj je imel Marx prav

Ni prvi, francoski filozof J. Derrida je že leta 1993 takoj po razpadu SZ objavil knjigo »Spectres de Marx«, J. B. Foster pa leta 2000 »Marx’ Ecology«, če navedemo le filozofsko in ekološko afirmacijo Marxovih misli. Eagleton je ravnal drugače in namesto študije konceptov spisal apologijo marksizma.

Ženske in moški

Televizijski pogovor s predsednico vlade o finančnih ukrepih, ki nas bodo spravili iz krize, se je v ponedeljek začel s tehničnim kiksom. Zanj je bila kriva nacionalka, brez kiksov pa ni mogla niti premierka. Alenka Bratušek je v naslavljanju novinarke uporabljala slovnično neustrezno polvikanje in vztrajno govorila »ste rekla«. Seveda, med knjigami, ki so stale na policah za premierko in služile za kuliso, ni bilo Slovenskega pravopisa.

Hannah Arendt

11. maja 1960 so Izraelci v Argentini skrivaj ugrabili Adolpha Eichmanna, nacističnega vojnega zločinca, enega izmed arhitektov Holokavsta – in mu potem sodili.

Priklicano zlo

Žaga nas je strašila s tem, kar se je videlo – z grotesknim torture pornom, s katerim je Ugankar mlel svoje žrtve. Šoker Insidious nas je po drugi strani strašil s tem, česar se ni videlo – s staro hišo, v kateri straši. Zla se ni videlo, toda bilo je tam – nevidno, fantomsko, sugerirano.

Abeceda seksa

Če zmiksate Ameriško pito, Superhudo, Film 43 in Pri pujsu, dobite Abecedo seksa, le da izguba devištva tu ne muči kakega hormonskega fanta, ampak punco.

Drzna igra

S trdim delom ne prideš nikamor. Vsi hazardirajo. Vsakič, ko tvegaš, hazardiraš. Nihče ne igra zastonj. Tako nekako pripoveduje Richie Furst (Justin Timberlake), podjetni in narcisoidni študent, ki na univerzi Princeton vodi spletni hazard. Vse mu je jasno. Prepričan je, da ne more zgrešiti in izgubiti. Toda ko hazardiraš, nikoli ne veš, kdaj si tarča – in natanko to se zgodi Furstu: sistem ga nategne in ogoljufa.

Virtuoznost iz Sredozemlja

Naša največja kulturna institucija, Cankarjev dom, že leta pripravlja serialki Cankarjevi torki in Glasbe sveta in ob tokratnem začetku nove koncertne sezone so ju združili v en sam koncert. Občinstvo je odločitev pozdravilo, saj jo je pospremilo z dobrim obiskom, a gotovo tudi zato, ker se je po petih letih, potem ko je takrat navdušila občinstvo festivala Druga godba, v Ljubljano vrnila francoska zasedba Lo Còr de la Plana, ki velja za veliko atrakcijo ne glede na to, v katerem delu sveta nastopi.

Elvis Costello and The Roots: Wise Up Ghost

Skupina The Roots je ena glavnih fac sodobnega ameriškega hiphopa. Elvis Costello je ena glavnih fac širše popularne glasbe. Od »newwavovskih« začetkov velja za glasbenega kameleona, ki suvereno slalomira med neštetimi žanri, spotoma pa obudi še kakšen retro slog. Bolj kot rodno britansko okolje je definiral ameriško, saj tam živi že petindvajset let, po nekem očitno ne ravno posrečenem koncertu na megafestivalu Glastonbury pa je v eni od značilnih grobih izjav dejal, da mu je vseeno tudi, če v Angliji ne nastopi nikoli več.

Anne Enright: Pozabljeni valček

Enrightova, irska pripovednica, se loteva žive zdajšnjosti, v kateri ima ob poslih in službah in nenehnih premenah v novonastalih razmerah še vedno pomembno vlogo libidinalna ekonomija. Z naslovom nas Pozabljeni valček zavaja, v resnici gre za rekonstrukcijo prešuštva in kasnejše zveze, ki se porodi v glavi pripovedovalke ob podobi možakove nerazumljive odsotnosti in zazrtosti nekam stran, ta skrivnostnost in nekaj stavkov z začetka se kasneje presvetli v povsem drugačni luči.

Jezikovne zagate

Naj za trenutek odložijo delo športni voditelji, komentatorji in analitiki ter prisluhnejo tejle čestitki. Bravo, naši. Eurobasket je bil velik zalogaj, za TV Slovenija in za Šport TV. Čeprav je bila večina oči uprta v prenose tekem na nacionalki, smo jih sem ter tja vseeno vrgli tudi na specializirani kanal. Tam je šport povsem moška zadeva, saj so v nasprotju z nacionalko, ki je skrbela za ženske kvote, novinarki prepustili le rubriko Kava s košarkarjem. Smo pa bili na televiziji za mačote med komentarji v studiu z napisi seznanjeni s tem, kdo je opremil studio, kdo je voditeljem uredil pričesko, kje so jim nabavili obleko in katera očala nosijo.

Skozi čas

Richard Curtis je napisal Štiri poroke in pogreb, Notting Hill in Dnevnik Bridget Jones ter režiral Pravzaprav ljubezen in Rock’n’roll pirate, kar ga je prelevilo v kralja evropske romantike, zato ne čudi, da skuša zdaj, v filmu Skozi čas, to romantiko malce podžgati in prirediti trendom sedanjega časa, obsedenega s sci-fi premisami.

Riddick

Riddick, ki ga igra Vin Diesel in ki vidi v temi (še sreča), obtiči – da ne rečem obleži – na oddaljenem planetu v oddaljeni galaksiji. Še sreča, da je tam kisik, tako da lahko diha.

Ostro in kritično

V času, ko zaznamujemo 20-letnico Metelkove mesta, svojevrstne trdnjave svobodomiselnega in neobremenjenega kulturnega, umetniškega in družbenega izražanja, mineva tudi štiriletnica delovanja Centra urbane kulture Kino Šiška, ki je v zadnjih letih v marsičem pomembno zaznamoval koncertno dogajanje v Sloveniji in širši regiji.

Arctic Monkeys: AM

Arctic Monkeys je še ena britanska skupina, ki se je sredi prve dekade 21. stoletja odločila, da bo preigravala že znane glasbene vzorce, spominjajoče na velikane postpunka in punka z začetka osemdesetih let. A glasba skupine je bila, čeprav podložena z reciklažo, povsem samosvoja in podkrepljena z iskrenimi, inteligentnimi in ostrimi besedili frontmana Alexa Turnerja. Zato ne preseneča, da je bend hitro, kar s prvo ploščo, zdaj že legendarno Whatever People Say I Am, That’s What I’m Not (2006), osvojil poslušalstvo.

Manuel de Pedrolo: Tipkopis o drugem nastanku

Pri Cormacu McCarthyju v Cesti porivata voziček po staljenem asfaltu, iz katerega molijo zveriženi ostanki kadavrov, in takoj nato čez mrzle gore in skozi pepelnato ubito pokrajino oče in sin. Pri Pedrolu sta zaradi čudežnega preživetja invazije nezemljanov na robinzonijado za adolescente, torej na nekakšno kopensko in malo tudi pomorsko Modro laguno, obsojena odraščajnica in njen mlajši vrstnik, zadnja preživela, naokoli pa kupi pergamentnih trupel in vsa dostopna mehanizacija in zreli sadovi civilizacije.

Alfred Sohn-Rethel: Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma

Delo je pisano na osnovi osebne izkušnje in podatkov, ki so jih sočasno zbirali njegovi prijatelji, ki so poznali ljudi režima. Poleg razredne analize ga odlikuje številnost insajderskih podatkov, ki so bili izvorno uporabljeni kot intelligence service za Churchillov krog.

Dežela sposobnih

Kaj bo Igor Vidmar v Studiu City govoril, da nimamo tapravega Pahorja za predsednika! Borut daje vse od sebe. Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško smo medtem, ko se je večina ostalih političnih pomembnežev na častni tribuni šla neformalno notranje- in zunanjepolitično usklajevanje, lahko spremljali, kako Borut navija, Borut bobna, Borut vihti zastavo, Borut skače kot Slovenc, Borut objema in treplja hrvaškega predsednika vlade ... Bil je prvo navijaško srce častne tribune in res ne vem, kako bi tisti drugi Pahor zdržal tak tempo.

Razredni sovražnik

»Vaše sošolke Sabine ni več. Naredila je samomor.« To dijakom novomeške gimnazije sporoči Robert Zupan, profesor nemščine, ki je zadnji, od katerega bi to hoteli slišati. Zupan, ki ga igra Igor Samomor, neskončen v svoji zadržanosti, neprebojnosti in neberljivosti, je na gimnazijo prišel malo prej, da bi nadomestil profesorico, ki odide na porodniško, toda dijaki ga kmalu razglasijo za nacija – ker z njimi govori nemško, ker z njimi govori zviška (in to v nemščini!), ker se jim zdi, da je nemščina le sredstvo, s katerim jih skuša kontrolirati in zatreti, ker hoče red, disciplino in spoštovanje, ker vzbuja strah in nelagodje, ker jim vsiljuje Thomasa Manna in ker kar sami od sebe vstanejo, ko stopi v razred. Zupan je Razredni sovražnik. In ko Sabina naredi samomor, se jim zdi, da imajo dovolj razlogov za krik: Ti si kriv za njeno smrt! Naci!

jOBS

Steve Jobs je znal prodajati iProdukte – tu mu ni nihče segel niti do pasu. Bil je mojster prezentacije, Oskar Schindler digitalne dobe. Drugi so delali, on je zapeljeval – in zapeljal tako rekoč ves svet. Toda jOBS, njegova biografija, ni iFilm. Niti ni Socialno omrežje. Daleč od tega.

2 na muhi

Tale komični, kameradski film pregona, poln buddy-buddy patosa, ležerne atmosfere in replik iz druge roke, ima toliko obratov, ovinkov, obvozov in tudi slepih ulic, da bi jih lahko razčlenila in pojasnila le kaka večsezonska TV-serija, toda če ste videli Hopperjevo Vroče mesto, potem lažje razumete, zakaj Denzel Washington in Mark Wahlberg, mala kriminalca, na eni strani ulice naredita cirkus, da bi lahko na drugi strani ulice oropala banko. Film 2 na muhi je tako generičen, da je še sreča, da Washington in Wahlberg nimata tistih superjunaških krink, kar pa ne pomeni, da nista pod krinko – v resnici nista kriminalca, ampak tajna agenta. Le da tega ne vesta.

Več kot med

Čebele širom sveta izginjajo. Pa kaj, saj so le čebele! Saj so le jebeni insekti! Toda morali bi jih videti – v velikem planu. Dokumentarec Več kot med je namreč sublimni close-up čebel. In čebele izgledajo tako fantastično, tako fascinantno, tako karizmatično in tako telegenično, kot da so rojene za film – nenadoma vam je vsake izmed njih žal.

Kronike podzemlja: Mesto kosti

Ko gledate Kronike podzemlja, imate občutek, da gledate parodijo Somraka, toda le za kratek čas, saj se takoj spomnite, da je pravzaprav že sam Somrak izgledal kot parodija, no, samoparodija. Tokrat smeh komaj zadržuje Clary (Lily Collins), najstnica, ki nima le magične moči, ampak je tudi pripadnica tajne »angelske« rase, ki človeštvo varuje pred Demoni. Kje so zombiji, ko jih najbolj potrebujemo!

Uničevanje blagovne znamke

Letos obeležuje šestdeseto obletnico ustanovitve komercialno najuspešnejši slovenski izvozni glasbeni artikel, Ansambel bratov Avsenik. Ob tako visokem jubileju ustanovitve na tujem tako odmevne zasedbe niso ostali ravnodušni niti tisti, katerih glasbene preference so sicer zelo daleč od narodno-zabavne glasbe. A brata Slavka in Vilka Avsenik vendarle uvrščamo v višji kakovostni rang narodno-zabavne glasbe, saj sta bila prvoborca tovrstnega žanra, ki se je potem uspešno razširil po vsej Srednji Evropi.

Nine Inch Nails: Hesitation Marks

Ko so letos poleti začeli kapljati prvi singli z novega, osmega studijskega albuma skupine Nine Inch Nails (NIN), so bili odzivi fenov, ki so čislani projekt Trenta Reznorja v devetdesetih letih povzdignili med najpopularnejše glasbene znamke, po stari navadi precej negativni. Spet smo slišali, da Reznor že vse od plošče The Fragile (1999) ni posnel nič omembe vrednega in da se od takrat pravzaprav le še ponavlja. Besedila so še vedno trapasta, njegova vokalna interpretacija skoraj smešna. Pri oseminštiridesetih ga še vedno muči najstniška tesnobnost in pri vseh zasluženih milijonih se še zmeraj smili sam sebi.

Nicolai Houm: Vsi otroci so iz ognja

Osem novel in kratkih zgodb je precej različnih, enkrat so pisane v poglavjih, razčlenjene in podane skozi kar najbolj različne poglede in pripovedne glasove, med katere se vštuli tudi kot da avtorski in nam prizna kakšno pisateljsko zadrego ali se obrne na nas, bralce, da bi nam kaj razložil. Drugič so izpisane škrto in zadržano in osredotočene in zdrenjane okoli enega samega dogodka, trajajočega nekaj odštevajočih hipov, recimo nemira pred startom v teku, kjer skozi fantov glas spoznamo, da se mu šport, vsaj v takšnem obsegu in intenzivnosti, pravzaprav upira.

Marcel Štefančič, jr.: Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo

Profesorja komparativistike fascinira misterij umetniškega dela. Medtem ko tradicionalna primerjalna književnost išče izvore velikih romanov v knjigah, ki jih je avtor prebral in so ga preoblikovale, prof. Štefančič, jr., zavrne intelektualni elitizem, saj umetniški genij najdeva v življenju posameznika. Ki pa mora biti ekscesno ali vsaj na robu obupa. »Star sem bil 48 let in utrujen … dolgoval 20 tisoč dolarjev. Imel pet otrok.« In s to popotnico je literarni niče postal avtor legendarnega »Botra«. Seveda je moral prej s tekstom ujeti še duh časa, ki mu je nalepil množice občudovalcev.