Adria Blues

Nekje v scenariju tega filma morda celo je film, toda v tem, kar vidite, ga ni. Začne se z velikim planom računalnika, nadaljuje pa ob morju, kjer ni niti enega samega Primorca. Vsi govorijo ljubljansko. Kakšno naključje! So se pa res našli!

Pred polnočjo

Potovanje skozi čas je mogoče. Leta 1995 sta se na vlaku spoznala Jesse (Ethan Hawke) in Celine (Julie Delpy), lenobni, plašni Američan in odločna, pretenciozna Francozinja, oba pri dvajsetih, in sklenila, da noč – njegovo zadnjo noč v Evropi – preživita skupaj. Dunaj je tako postal poligon njune bežne, naključne, turistične, konverzacijske romance. Ko med ogledovanjem Dunaja od besed prehajata k besedam, je vprašanje le: kdaj bosta od besed prešla k dejanjem, od diplomacije k seksu? Toda bolj ko se bliža zora, bolj se zdi, da skušata le prešteti in našteti vse besede, ki so prišle med besede in dejanja. Toliko besed, pa tako malo časa. Besede so bitke s časom. Zato toliko govorita. In ko pride zora, se zdi, da od besed k dejanjem nista prešla, ker so besede boljši seks od seksa, bolj podobne dejanju kot samo dejanje. Potem se razideta.

V hiši

Poletje je mimo. Gospod Germain (Fabrice Luchini), profesor književnosti na neki francoski gimnaziji, je ravno preštudiral Schopenhauerja, zato še toliko bolj skeptično zre v novo šolsko leto. Prvi eseji, ki jih spišejo njegovi dijaki, ga le še dodatno potrejo. In verjetno bi ga ubili, če med njimi ne bi bilo eseja, ki ga je napisal Claude (Ernst Umhauer). To je talent, si misli Germain, ki začne Clauda trepljati, zalagati s knjigami in vzpodbujati, naj nadaljuje.

Starejši, a nič bolj odrasli

Minuli teden sta prestolnico zaznamovala dva dogodka, na katerih so si srednješolci pred začetkom novih obveznosti še zadnjič neobremenjeno privoščili glasbeno užitkarjenje. V Tivoliju jih je na 12. Žuru z razlogom že tradicionalno zabaval Umek, v Cvetličarni legendarni kalifornijski punkerji NOFX. V obeh primerih gre za stereotipna primera glasbe, skozi katero mladež vse od pojava popularne glasbe identificira svojo pripadnost. Na eni strani promocija dobrodelnosti in vzornosti (poslušnosti?) pod pokroviteljstvom velikega podjetja, na drugi bend, ki se kljub popularnosti že trideset let izmika vsakršnim korporativnim sponam in ima frontmana, ki – bog pomagaj – brez zadržkov promovira takšne in drugačne »zloglasne« substance.

Belle and Sebastian: The Third Eye Centre

Škotska skupina, ki nas že od druge polovice devetdesetih let razveseljuje s svojo vizijo popa, ki vključuje veliko zgodovinskih vplivov, med katerimi so folk rock in pop šestdesetih let, pa tudi novejši žanri, se vrača s kompilacijo B-strani singlov in EP-plošč ter redkih materialov – podobno kakor leta 2005, ko si je njena prva takšna kompilacija Push Barman to Open Old Wounds prislužila zelo dobre kritike vodilnih svetovnih glasbenih medijev.

Shigeto: No Better Time Than Now

Shigeto se je v zadnjih treh letih v množici beatmakerjev izkazal predvsem z natančnostjo in občutkom za subtilne melodije. Izstopa tudi, ker na živih nastopih tolče po bobnih. Njegov tretji dolgometražec naj bi pomenil največjo prelomnico v kratki, a pestri karieri, morda celo življenju. Posnel ga je v času, ko se je iz New Yorka preselil nazaj v Detroit, ko je končal dolgoletno zvezo, ko je v letu dni imel skoraj 180 nastopov. Žal se vsi ti pretresi in dogodivščine odražajo v izjemno nepretresljivem izdelku, ki v najprepričljivejših delih s kombiniranjem hiphopa in elektronike niza igrive, a intimne melose. Shigeto je še zmeraj osupljivo picajzlast, a kaj ko le redkokateri posnetek na ploščku izstopa in sploh ostane v glavi. Ne t’č ne m’š.

James Joyce: Dublinčani

Ko je triindvajsetletni Joyce dokončal zbirko kratkih zgodb in novel, je imel o njej precej visoko mnenje, pokazala naj bi moralno izprijenost in brezperspektivnost Irske, vse tisto, kar se potem še artikulira v Umetnikovem mladostnem portretu in sklene, vsaj za naše omejeno razumevanje, z Uliksom. O domovini zbere vse, kar ga je pognalo v tujino, v Pulj, Trst, Miramar, z opazno in literarno obdelano pomoto z ljubljanske železniške postaje.

Simone de Beauvoir: Drugi spol

Zakaj bi danes brali delo, ki je izšlo pred več kot 60 leti in je parafrazirano skozi številna dela feminizma, misli in citati iz njega pa so del splošne kulturne zgodovine? Še zlasti v dveh drobno popisanih špehih na tisoč straneh.

Teden proslavljanja

Konec avgusta nas je televizijski program presenetil z obilico nenadejanih slovesnosti. V Rovtah so ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v soboto in nedeljo praznovali 70. obletnico ustanovitve domobranstva v Sloveniji. Janez Stanovnik je z druge slovesnosti ob 70-letnici najhujših bojev Šlandrove brigade za nacionalko to komentiral z besedami, da so v Rovtah sočasno slavili žrtve in tiste, ki so žrtve povzročili.

Smrt v ledu

Nicolas Cage igra Jacka Halcomba, policijskega detektiva z Aljaske. Detektiva ne igra prvič – in verjetno tudi ne zadnjič. Ker pa je počasen – no, upočasnjen – tip igralca, se zdi vedno povsem neverjetno, da bo odkril in prijel morilca, ki ga išče.

One Direction: To smo mi

Morgan Spurlock je pred slabimi desetimi leti posnel dokumentarec Super veliki jaz, v katerem se je za en mesec podvrgel McDieti, kar pomeni, da je jedel le McHrano.

Turbo

Turbo je animirana reimaginacija slovitega Zenonovega paradoksa o Ahilu in želvi, ki tekmujeta v teku – Ahil da želvi gentlemansko nekaj metrov prednosti, toda želve potem ne more nikoli dohiteti, ker mora vedno priti do točke, do katere je želva že prišla. Stalno namreč prihaja le do točk, ki jih je želva že zapustila, teh točk pa je neskončno veliko.

»Festival bomo rešili ... skupaj!«

Če bi morali izbirati koncertni dogodek, ki se bo vpisal v zgodovino letošnjega, počasi iztekajočega se Trnfesta, bi bil to nastop legendarnega Jella Biafre in njegove spremljevalne skupine The Guantanamo School of Medicine, ki smo jo v Sloveniji v preteklih nekaj letih v živo videli že trikrat. Biafra, nekdanji lider legendarne punkovske zasedbe Dead Kennedys, je tokrat nastopil na Trnfestu, in to ob pravem času – ko se ne ve, kaj se bo zgodilo z nadvse simpatično in priročno dvoranico KUD-a France Prešeren, posledično pa tudi z njeno najprepoznavnejšo blagovno znamko – Trnfestom.

Earl Sweatshirt: Doris

Pred tremi leti je v bumu ekipe/hajpa Odd Future iz Kalifornije glasbeno najbolj izstopal šestnajstletnik z osupljivim raperskim flowom in bolestnimi horor zgodbicami. Ime mu je bilo Earl. Čeprav je bil na naslovnicah revij in v drobovju tviteraških onaniranj daleč najpogosteje na tapeti vodja kolektiva Tyler the Creator, je v tistih ortodoksnejših raperskih logih največ zanimanja zbudil Earl – »tako mlad, pa že trgač«. In potem ... potem je izginil. Iz megle lažnega iskanja je po dolgem času in po raznih promocijskih trikih Odd Future, takrat že prave firme, le prišla do danes še ne povsem potrjena informacija: ker je Earl dodobra zabluzil, ga je mama poslala na prevzgojo v internat za problematične mulce na daljno Samoo.

Maja Haderlap: Angel pozabe

Roman, ki se začne kot kmečka povest, s popisi vsakdanjih starožitnih opravil od babičinega zaklinjanja in zdravilstva, napetosti s snaho okoli štedilnika in spominov na internacijo in mučno vračanje skozi razrušeno Evropo, je pripovedovan skozi oči tamlade. Prve šolane v rodu, čemur se predvsem oče najprej upira, potem pogoltne in celo s približkom ponosa sprejme, babica pa itak vidi v njej pričevalca kolektivnega spomina oziroma tistega, ki bo zgodbe, okorno zapisane v kacetske beležnice, predal naprej.

Mirko Kovač: Mesto v ogledalu

Hercegovina skozi več kot polovico prejšnjega stoletja, pitoreskni sejmi, vragolije mladeži, abotnosti komunistične oblasti, miti podeželanov o velikem Dubrovniku, predvsem pa razgradnja družinske idile. Avtor jemlje očeta, mater, deda, prababice, babice, strice in tete iz ljubečega otroškega okvirja, padejo torej v polje humorne distance, vendar pa ne končajo kot objekt satire, zakaj iz vsakega posebej napravi individualca, ki je tako svojski, da postane romaneskni junak.

Slovo poletne scene

Še čisto malo je treba potrpeti, samo še kak teden ali dva, pa bo poletne omrtvičenosti končno konec in bodo televizijski ekrani kar prekipevali od novih oddaj. Za zdaj smo žal še vedno prepuščeni dolgčasu od raznih ponovitev oddaj in dnevnoinformativnemu programu, katerega zanimivost je pač odvisna od zanimivosti aktualnega dogajanja.

Dvojina

Dvojina je film o dveh puncah, ki obtičita v Ljubljani. Ena je Danka, druga Slovenka. Eni je ime Iben (Mia Jexen), drugi Nina (Nina Rakovec). Iben pripotuje v Ljubljano, Nina hoče iz Ljubljane odpotovati. Potovanje Danke se končuje, pot Slovenke se začenja. Obe imata strašni skrivnosti.

Mi smo Millerjevi

Ko gledate komedijo Mi smo Millerjevi, si rečete, aha, že razumem, zakaj gangsterji – spomnite se le Botra, Sopranovih in kar jih je še – tako častijo družino in družinske vrednote, zakaj se tako oklepajo družine, zakaj jim, kot radi poudarijo, družina pomeni največ, celo vse, in zakaj jim je družina nekaj svetega.

Kick-Ass 2

Stripovski filmi – filmi o superjunakih – temeljijo na predpostavki, da pravna država ne obstaja, da je pravosodje le lakaj politike in korporacij, da je zakonodaja preveč liberalna in permisivna, da za elite ne velja in tako dalje.

!!!

Letošnje poletno koncertno zatišje v Ljubljani, vsaj kar se tiče gostovanj bolj znanih tujih izvajalcev, je nekoliko krajše kot prejšnja leta, predvsem po zaslugi številnih poletnih glasbenih festivalov, ki potekajo v njeni neposredni bližini. Toda vrhunec letošnje poletne koncertne ponudbe je bil gotovo nastop avstralskih psihedeličnih rockerjev Tame Impala, ki so na vrhuncu svoje ustvarjalnosti obiskali ljubljanski Kino Šiška.

Zoran Hočevar: Prva liga

V Hočevarjevi prozi se jezik premika proti pogovornemu, ves čas zvijačno posnema govor malega človeka z vsemi nelogičnostmi in vozlišči in mašili, ki razkrivajo njegovo provenienco, predsodke in življenjski stil. Namesto karikiranja se približuje verizmu, avtorski samovolji izpostavljeni liki so premaknjeni, mejni. Proza kot da od znotraj in brez komentarja ubeseduje razliko med napihnjeno samopodobo nastopajočih modelov in tistim, kar vidimo vsi ostali.

Boštjan Videmšek: Upor: arabska pomlad in evropska jesen

Boštjan Videmšek je bil na kraju dogodkov, od koder je bralcem »Dela« razkrival, kako bivajo, čutijo in premišljujejo protestniki in uporniki, ki so zbrali pogum, da so zasedli ulice in se uprli režimu. Te človeško poglobljene podobe iz drugih dežel so sukus, ki daje knjigi pomembno težo. V prejšnji knjigi »Vojna terorja« (2011) – prav tako podprti s pomenljivimi fotografijami Jureta Eržena – je avtor o vojnah v Afganistanu, Pakistanu etc. poročal s stališča priče, tokrat pa je v velikem delu zavzel stališče analitika in mestoma celo aktivista, ki bralce poziva: »Splača se boriti za Španijo, Ciper, Slovenijo. Zdaj! Jutri bo prepozno.«

Kje so naše ladje

Na začetku so bile sanje. Danica Lorenčič jih je z gosti prejšnji petek premlevala v Polnočnem klubu. Izvedeli smo, da se je nevropsihiatru Jožetu Magdiču že leta 1973 v Zürichu sanjalo o samostojni Sloveniji. »In mojemu narodu bo posijalo sonce. Bog daj, da bo res tako,« je bila misel, s katero je sklenil svoje takratne futuristične sanje. »Ja, smo videli, zadnjih 20 let,« je komentiral Luj Šprohar, ki je imel med vsemi v studiu najbolj prodoren pogled, pa čeprav je slep.

Moje življenje z Liberacejem

Kar nastane v Las Vegasu, ostane v Las Vegasu. Liberace je nastal v Las Vegasu. Bil je lasvegaški produkt, lasvegaški projekt, lasvegaški fenomen. Toda ni ostal v Las Vegasu, pa četudi je bil vse življenje baziran v Las Vegasu – Amerika ga je posvojila. Lahko bi rekli tudi nasprotno: Liberace je posvojil Ameriko. Prelevil jo je v svojega fana.

Elizij

Elizij je stomilijonski levičarski film, distopični sci-fi, v katerem ljudstvo živi na umazani, onesnaženi, prenaseljeni, opustošeni, obubožani, kaotični, suženjski, babilonski, staljeni, slumovski low-tech Zemlji, elita pa v Nebesih, na masivni vesoljski postaji Elizij, v nirvanski gated community, v kateri ni revščine, brezposelnosti in kriminala, imigrantov in bolnih – vse bolezni in socialne hibe so odpravili. Elita – nova čista rasa, 1%, izpolnitev nacističnih fantazij (da o izpolnjenih fantazijah Ayn Rand niti ne govorim) – je tu ujela vzvišenost, svobodo in nesmrtnost. Bogastvo, vir večne regeneracije, dela čudeže.

Upokojeni, oboroženi, nevarni 2

To je film, v katerem se skriješ za mizo, pa te toča krogel, hkrati izstreljenih iz kopice high-tech šmajserjev, ne zadene, v katerem imaš na rokah lisice, pa kljub temu brez problema pobiješ trumo high-tech komandosov, v katerem te profiji najslavnejših svetovnih tajnih služb tisočkrat zgrešijo, v katerem ljudje hlinijo, da so mrtvi, ker hočejo videti solze žalujočih ostalih, v katerem pobiješ kopico ljudi, narediš ogromno gospodarsko škodo in svet rešiš pred atomsko apokalipso, a mediji tega ne zaznajo, in v katerem je Bruce Willis obdan s trumo zvezdnikov (John Malkovich, Mary-Louise Parker, Catherine Zeta-Jones, Lee Byung-hun, Anthony Hopkins, Helen Mirren, Brian Cox), pa to ne spremeni vtisa, da so hoteli posneti le film, ki bo še slabši od zadnje epizode Die Hard, prav tako postavljene v Moskvo, kjer vsi skupaj zamudijo priložnost, da bi umrli, kar bi bilo vsaj katarzično.

Vladimir Makanin: Asan

Biznis je vojna, je stavek iz ameriških filmov o delovanju kot klan organiziranih japonskih korporacij, ki so ga očitno medtem posvojili vsi. Vojna je biznis, je slogan, ki se je zažrl v zavest evropskega vzhodnega obrobja, od Moldove do Bosne, od Kosova do Čečenije. Predeli, ki so ohranili žlezo za barantanje in pazarjenje, v vojni z obema rokama zgrabijo razširjeno pestrost ponudbe: organi, sužnji, orožje, kurbe, mamila, gorivo, zdravstvene storitve, vse tisto, kar vojna s svojo vrsto ’turizma’ in povpraševanja strastno golta in presnavlja.

Ivan T. Berend: Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju

Kalifornijski profesor ne ravna kot zgodovinarji francoske šole Annales, ki v svojih delih mislijo družbene strukture, ampak kot zgodovinopisec ekonomije, ki je pozoren na kazalce gospodarske rasti, na razvoj posameznih panog, na socialne pravice, na ekološko politiko in seveda na množično potrošnjo in razcvet turizma.

Neukročena Venera

V tednu, ko je ljubljanski Trnfest ponudil soliden nastop grško-nemškega indie dvojca Sea+Air, ki je pred tem navdušil že na velikem šibeniškem open air festivalu Teraneo, v tednu, ko je velika dvorana ljubljanskega Kina Šiške pokala po šivih na razprodanem koncertu avstralske zasedbe Tame Impala, na dan, ko so pod kamniškimi vrhovi žgali tudi montrealski neopsihedeliki SUUNS! in se je vesoljna Slovenija zgrinjala v Zagreb, kjer so gostili enega največjih pop zvezdnikov, Robbieja Williamsa, smo se s prekrižanimi prsti v žepu in upanjem, da bo le vreme zdržalo in bo poletna nevihta še malo počakala, odpravili v središče Ljubljane. Tam je na mali terasi priljubljenega pribežališča mladih, Bikofeja, nastopila karizmatična amazonka in iskriva avstralska glasbenica, Nadeah.