Dre Hočevar Trio: Motion in Time

Na slovenskem jazzovskem zemljevidu je veliko kakovostnih glasbenikov, ki vse pogosteje pogledajo čez planke in se odpravijo na nadaljnje šolanje v tujino, saj jim domače razmere tega (še?) ne omogočajo v zadostnem obsegu. Domači jazzerji so v preteklosti odhajali na študij v bližnjo Avstrijo, danes pa čedalje pogosteje odhajajo čez veliko lužo, kjer se v avtentičnem okolju srečujejo s številnimi glasbeniki in si tako širijo obzorja. Takšno pot je izbral tudi bobnar Dre Hočevar, ki smo ga z njegovim triom imeli priložnost poslušati na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.

O hudobnih duhovih

V dneh, ko smo se kuhali od vročine in so meteorologi vztrajno skakali ven iz svojih malih šablonskih rubrik na začetek informativnih oddaj in tam pojasnjevali, da vročina še kar tolče rekorde, je bila ena naših redkih televizijskih uteh spet Poletna scena.

Bling Ring

Bling Ring je film, ob katerem se bodo neoliberalci zgrozili – tu imate namreč skupino losangeleških mladincev in mladink, ki so prepričani, da so upravičeni do istih reči kot bogataši. In da bi bil udarec še hujši: prepričani so, da so upravičeni do njihovih reči. Ja, natanko do reči teh bogatašev.

R.I.P.D. – urad za pokojnike

Maji so sicer napovedali, da bo konec sveta leta 2012, toda Hollywood očitno misli, da so se zmotili in da je bil konec sveta letos. Obešenjaški sci-fi R.I.P.D. alias Urad za pokojnike, posnet po stripu, namreč tako kot številni letošnji holivudski filmi napoveduje konec sveta.

Še enkrat, Camille

Camille (Noémie Lvovsky), falirana igralka (no, bolj statistka), se je pri šestnajstih zaljubila v sošolca Erica.

Smrkci 2

Nevarnosti, ki v Smrkcih 2 prežijo na svet, so klasične, da ne rečem bondovske, tako rekoč blofeldske (zlobni Gargamel skuša s pomočjo magične »esence« in najnovejše tablice zavladati svetu), toda zasenčijo jih emocionalni, že skoraj ojdipski prepadi, v katere padajo veseljaški Smrkci (obeh spolov), ko skušajo preseči tradicionalno pojmovanje očetovstva, kar bi bilo morda celo intrigantno, če se ne bi vse skupaj že kar takoj prelevilo v cmeravo, lenobno, duhamorno, antihumorno telenovelo za otroke, ki je tako slaba pretveza za film, kot je Pariz slaba pretveza za sequel.

Vroče in glasno

Pretekli vikend je v Vinici v Beli krajini, tik ob hrvaški meji, potekal že šesti festival Schengenfest. Lani smo tam preverjali, kako se je odrezal eden takrat najbolj pričakovanih bendov, »junaki« britanske indie scene Kaiser Chiefs, letos pa smo ga obiskali predvsem zaradi zvezdniške britanske skupine Skunk Anansie, ki je bila v 90. letih ena tistih, ki je definirala alter rock, v nedeljo pa je zaključila tridnevno dogajanje ob reki Kolpi.

Run the Jewels: Run the Jewels

Trap se je lani dokončno ustoličil kot eden glavnih svetovnih pop glasbenih trendov, karikaturo pa je dobil na začetku letošnjega leta s kretenskim youtubovskim fenomenom Harlem Shake. A žanr je precej starejši. Prve obrise je dobil že kmalu po obratu tisočletja, za kar lahko brez resnejših debatnih krožkov neposredno krivimo ostri, neizprosni in eksplicitni rap ameriškega juga. Trapa ne bi bilo, če ne bi bilo trdega »južnjaškega« hiphopa in pika.

Paolo Giordano: Človeško telo

Ko beremo obširen Giordanov roman o naših fantih na tujem – naših mišljeno kar najširše, saj je pripovedovan skozi različne usode italijanskih profesionalcev v Afganistanu, v taborišču sredi ničesar, ki ga sicer enkrat zapustijo in grejo oni malo po svoje, kar ni brez posledic –, nam prikliče v spomin vse mrtve in ranjene, najprej seveda nič krive civiliste, potem pa tudi netilce in velike pokorjevalce, ki so zaradi nejasnih interesov, ne ve se koga, v raznih misijonih, no, na misijah.

France Bernik: Kronika mojega življenja

Vendar pa to niso klasični spomini na samega sebe, ki bi prinašali osebne dileme, intimo in prijateljstva, temveč kronika fakultetnega, akademskega, znanstvenega in političnega miljeja.

Kultura pod žarometi

Če smo imeli zadnjič med zobmi nacionalkino narodno-zabavno sceno, je prav, da tokrat kljub vročinskim valovom, podrtim drevesom in odpihnjenim streham požvečimo še njen bolj sodobni, bolj spodobni urbani del. Poletni večeri kar vrejo od kulturno-umetniških dogodkov in nacionalka kulturalije vsak večer po Odmevih ali čez vikend po večernih poročilih zgledno beleži v Poletni sceni. Po vremenu in športu. Kultura pač pride na vrsto zadnja, a jo je vredno počakati.

Veliko več kot le dr. House

Tako kot vsako leto, ko gruče Slovencev zapustijo svoje domove in se odpravijo proti obmorskim krajem, kjer se hladijo z naravnimi danostmi in počivajo pred prihajajočim delovnim stresom, je Ljubljana tudi letošnje poletje v koncertnem smislu nekoliko skopa. A kljub temu so nam promotorji pripravili nekaj presenečenj.

AlunaGeorge: Body Music

Po turbulentnem obdobju dubstepa in bass glasbe, ki sta v zadnjih nekaj letih osvojila tudi mainstream, se v Veliki Britaniji očitno počasi rojeva nova struja kreativcev, zagledanih (predvsem) v pop produkcijo pred vzponom majavih basov in njihovih raznoterih derivatov. Prejšnji mesec je vrh britanske pop lestvice s prvencem osvojil dvojec Disclosure. Sodeč po hajpu prvih singlov pa je na dobri poti tja tudi dvojec AlunaGeorge s svojim prvim albumom.

Tabu

Ime ji je Aurora (Laura Soveral). Aurora je Portugalka. Že v letih. Loteva se je demenca, pa tudi paranoja. Zdravje ji peša. Počasi odmira, odpada, razpada, propada. Toda še vedno hazardira. Kompulzivno. To ji je v krvi in karakterju. In ker izgublja moč in prisebnost, potrebuje pomoč.

Zakon molka

Če Mono Lizo pogledate pod določenim kotom, zagledate obraz Roberta Redforda. Skrivnost Mone Lize je prav Redford, ki je gledalca vedno lovil na svojo mistiko, na svojo zagonetnost, s čimer ga je vedno znova silil v vprašanje: kdo je Robert Redford? Zato je bil Redford tudi ultimativni Gatsby. Kdo je Gatsby?

Byzantium

V malo obmorsko mesto, tako tipično za Jordanove »irske« filme (Igra solz, Čudež), se priklatita dve dekleti, Eleanor (Saoirse Ronan), še najstnica, in malce starejša Clara (Gemma Arterton). Verjetno prijateljici, si rečete. Ali pa sestri. No, morda sta mati in hči, kajti stari sta 200 let – in 200 let je ravno dovolj dolga doba, da ljudje drug drugemu postanejo vse. Še posebej če niso več živi – in če obenem še niso mrtvi. Eleanor in Clara sta vampirki.

Kari Hotakainen: Kar nam je usojeno

Hotakainen, avtor enajstih romanov za odrasle, preberemo, se družine – in družbe – v spremenjenih finskih razmerah loti brez milosti, spodnese vse njene stebre; na eni strani je mati, ki kljub svojim odporom in nerazumevanju literature privoli, da pisatelju v ustvarjalni blokadi proda svojo življenjsko zgodbo, zraven mož, ki je enostavno nehal govoriti in se do konca, ko spet spregovori, kuja nad usodo, okoli njiju pa glavna skrb: trije odrasli otroci, ki jim ne gre najbolje, vendar vsak po svoje to bolj ali manj uspešno prikrivajo.

Govejizacija RTV

Nacionalna televizija svoj prvi program ob petkih zvečer spremeni v oltar za čaščenje govejih viž. Prejšnji teden je tako televizijski prime time termin zasedla narodno-zabavna radijska oddaja. Hm, radio na televiziji, kako zabavno je lahko to? Proslavo ob 60-letnici najstarejše še živeče radijske glasbene oddaje Četrtkov večer so očitno zavrteli kot zdravilo proti abstinenčni krizi za vse, ki sicer redno spremljajo Na zdravje!. Ostali bi lahko od nacionalke zahtevali odškodnino.

Ekološki in odgovorni

V gozdu ob vasici Gračišče, na območju višjega dela koprskega zaledja, vzporedno s Kraškim robom, kjer najdemo obilo oljk, smokev, lovorja, vinsko trto, pa tudi druge sredozemske rastline, je bil že tretji festival Histeria, ki ga ob umetniškem vodji Matiji Solcetu soustvarjajo številni mednarodni prostovoljci in nastopajoči. V treh dneh je več sto ustvarjalcev, glasbenikov, lutkarjev, gledališčnikov, cirkusantov, akrobatov in likovnih umetnikov na slab kilometer dolgem prizorišču v istrskem gozdičku ustvarjalo prijetno vzdušje, vse skupaj ob nepogrešljivi podpori lokalne skupnosti.

Fuck Buttons: Slow Focus

Ne zgodi se pogosto, da se glasbenika, ki že od leta 2004 ustvarjata širšemu občinstvu precej neznano in na trenutke težko poslušljivo glasbo, v enem večeru predstavita skorajda milijardnemu občinstvu. A prav to se je zgodilo Benjaminu Powerju in Andrewu Hungu, ki sestavljata noisovski duet Fuck Buttons, saj sta bila na otvoritveni proslavi olimpijskih iger v Londonu predstavljena njuna komada s ploščka Tarot Sport (2009), Surf Solar in Olympians, in to ju je iz relativne anonimnosti popeljalo v sam vrh trenutne glasbene produkcije.

Očiščenje

Očiščenje je film o noči, ki je rešila Ameriko. Če bi jo posnemali tudi drugod po svetu, bi rešili svet. Konec bi bilo revščine, konec bi bilo anemične gospodarske rasti, konec bi bilo brezposelnosti, konec bi bilo kriminala, konec bi bilo prenaseljenosti in konec bi bilo podnebnih sprememb.

Odrasli 2

Jutro. Adam Sandler in žena se ravno zbujata. Ko si pomaneta oči, v grozi ugotovita, da pred njima stoji jelen. Kaj hudiča počne v najini sobi jelen? Točno, prišel je, da ju poščije. Kar se takoj zatem tudi zgodi. In jelenov zlati tuš je najboljša – in vnaprejšnja – recenzija tele zadušljive komedije, v kateri šofer šolskega avtobusa stoka, da ga je žena že po treh tednih pustila, ker ga je dobila z banano v riti. Ne, ne, dobesedno – banano je jedel z ritjo. Ostali rigajo, prdijo, bruhajo, serjejo, drkajo. V poljubnem vrstnem redu. Rapsodija spontanosti. Moški se igrajo, ženske pa so doma, kjer čakajo na obletnice poroke in ogrlice, ki pridejo v plenici – namesto dreka. Spet dobesedno. Kot drek namreč izgleda čokolada. Ameriško predmestje pač. Raj. Film, ki smrdi.

Wolverine

Gotovo veste, da lahko vampirja pokončaš le tako, da mu skozi srce zabiješ kol, in da lahko volkodlaka pokončaš le s srebrno kroglo. Wolverine, drugi del franšize, ki so jo naplavili Možje X, pa nas prepričuje, da lahko mutantske zlikovce pokončaš le tako, da jih vržeš v prepad. V poštev pridejo prepadi vseh vrst – nebotičniki, globoki jaški ipd. Ker pa Wolverina (Hugh Jackman), krempljastega mutanta čistega srca, ki hlepi po umrljivosti, pošljejo v Tokio, mesto nebotične urbanosti, lahko metanje v prepad prelevi v koncept, kar pa je še dobro, če pomislite, da bi nas lahko mučil tudi s konceptom harakirija, ki jemlje čas. Wolverinu se na srečo mudi, zato mutante meče v hude jame, toda to izgleda tako patetično in utrudljivo, kot če bi veliki Arni tisti svoj »To imej za ločitev« dahnil čisto po vsakem obračunu. Večnost ni le prekletstvo, ampak tudi dolgčas.

Jovan Nikolaidis: Valdinos: povesti

Valdinos je zaliv ob črnogorski obali in njegova prepišna lega ga na tem burnem in zgodovinsko turbulentnem območju Balkana skozi zgodovino izpostavi marsičemu; takšnim in drugačnim okupacijam in osvoboditvam, gobavcem, v mestu se dogajajo vse do trenutka, ko ga izbere za svoj domicil vojska, tako rekoč sovražna bolj kot vse poprej, vse mogoče stvari.

Otroci Sarajeva

V Bosni je vojne že davno konec, toda 23-letna Rahima (Marija Pikić), ki se preživlja kot kuhinjska pomočnica v elitni restavraciji, in njen 14-letni brat Nedim (Ismir Gagula), mali upornik, ki bi lahko svojo odtujenost prelevil v računalniško igrico, sta še vedno z vseh strani zasmehovana, šikanirana in izobčena – ker sta vojni siroti. Kar je seveda ironično, tako rekoč absurdno, toda Aida Begić noče reči, da vojne še vedno ni konec (ali pa da pravi pekel vedno čaka tiste, ki vojno preživijo), ampak da povojna obnova Bosne ni uspela.

Napad na belo hišo

Če boste padli v dvorano, v kateri vrtijo Napad na Belo hišo, boste takoj odšli, misleč, da ste to pred kratkim že videli. Ali bolje rečeno: mislili boste, da gledate Padec Olimpa, v katerem Belo hišo okupirajo teroristi.

Duhovnikovi otroci

Imajo duhovniki otroke? Absolutno. Koliko jih imajo? Ogromno. Odvisno pač od tega, koliko žensk prepričajo, da ne uporabljajo kontracepcije in da ne splavijo, pa četudi gre za njihovo življenje.

Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta

Tadu, ki je hotel postati globalni pustolovec in globinski arheolog, iskalec izgubljenih zakladov, se sanje spričo čudnih okoliščin izpolnijo, kar pa bo potešilo le otroke, ki so še premajhni, da bi dojeli globino Lova za izgubljenim zakladom. Tad je Indy, le da se ne boji kač, ampak mumij. Za strah pred kačami bi moral vendarle imeti malce burnejše, da ne rečem freudovske sanje.

Pr’ konc sveta

Gary King (Simon Pegg), rojeni luzer, zbobna svoje nekdanje prijatelje (Nick Frost, Eddie Marsan, Martin Freeman & Paddy Considine), ki so v življenju uspeli, in jim oznani: krenili bomo po poteh spominov in tovarištva! Odšli bomo v vukojebino, v kateri smo odraščali, in obšli vse pube! Turneja! Ob puba do puba! Zlata milja! Spet bomo mladi in svobodni! Vse bo tako kot nekoč!

Angažirani obujevalci zapuščine

V magičnem parku vile Herberstein v Velenju, na nekoliko privzdignjeni legi ob robu gozda, z razgledom na mestno jedro, Velenjski grad, pa tudi dim, ki se vije iz bližnje šoštanjske termoelektrarne, je v torek zvečer v okviru Festivala Velenje nastopila mednarodno uveljavljena newyorška glasbena skupina The Klezmatics. Več kot četrt stoletja delujoča zasedba virtuozov, ki tradicionalno glasbo vzhodnoevropskih Judov spaja s sodobnimi glasbenimi tokovi, se je uveljavila kot ena najizvirnejših obujevalk judovske glasbene zapuščine, s svojo različico klezmerja pa je to glasbo ponesla na novo raven in tako pritegnila raznoliko občinstvo.