David Lynch: The Big Dream

David Lynch je svoj akutni občutek za muziko demonstriral že s tem, ko je pri ustvarjanju svojih bolj kot ne kultnih filmov dolga leta nadvse uspešno sodeloval z enim samim glasbenikom, Angelom Badalamentijem. Skupaj sta nametala kar nekaj popularnokulturnih referenc (Blue Velvet, Wild at Heart, Twin Peaks, Lost Highway ...), zato lahko rečemo, da je Lynch-Badalamenti ena ključnih (glasbeno)filmskih navez na dolge proge. A to še ni vse. Režijski veteran je v preteklosti tudi sam napisal nekaj glasbe za svoje filme, pa tudi besedila za projekte drugih glasbenikov. Snemal je tudi svojo glasbo, predlani pa izdal svoj prvi pravi album Crazy Clown Time. Tako je težko reči, da je že drugi Lynchev album v dveh letih večje presenečenje.

Philip Roth: Nemeza

Med vročim poletjem pred koncem druge vojne Newark napade epidemija otroške paralize, poliomelitisa; poba, Cantor, športnik od nog do glave, ki skrbi za razgibavanje fantov med počitnicami, čuvaj in animator na športnem igrišču v judovskem kvartu, ki ga najbolj muči dioptrija, zaradi katere ga niso vpoklicali, ima cel kup problemov in vprašanj. Ali fantje za to strašno boleznijo, ki prinaša invalidnost ali celo smrt, obsojenost na železna pljuča, ko jim atrofirajo in otrpnejo mišice za dihanje, obolevajo zaradi pregretosti med športom; ali je za njihovo obolelost krivo dejstvo, da so v tropu in ne posamič?

Gaito Gazdanov: Le spectre d’Alexandre Wolf

Ruski emigrant Gazdanov (1903–1971) je po revoluciji odšel v Pariz, tam doštudiral, nato delal kot delavec za tekočim trakom, vozil taksi, vmes pa – kot kasneje Brodski v Moskvi – bral, mislil in pisal knjige. V njegovem času niso imele posebne teže, tudi po smrti je ostal še dolgo pozabljen. Toda po letu 1991 so ga odkrili v Rusiji, zdaj pa njegov roman iz leta 1947 doživlja slavo v Franciji in po svetu. Kaj prinaša na novo oživljeni roman?

Eni možgani na paši, drugi pa v zasedi

Polnočni klub na nacionalki je ena taka pogovorna oddaja, ki ji včasih rata, večkrat pa ne. Tokrat je bilo vsakega-nekaj-in-vse-skupaj-nič, kaj pa naj človek sploh pričakuje pod naslovom »Možgani na paši«. Zvezdan Martič je goste spraševal, kako čez poletje izklopiti možgane in ali se to sploh da. Hm, verjetno se marsikomu zdi, da je večina možganov okoli nas večino časa izklopljena. Z Martičevimi vred.

Dej mi, no!

Če ste gledali srbski Klip, potem ste videli, kako se 14-letna Jasna prelevi v digitalno Lolito in hardcore kraljico šolskega stranišča, da bi pritegnila pozornost največjega frajerja v regiji – in meje njene regije so le meje pustega beograjskega blokovskega naselja. Sporočilo je jasno: res hudo je, če si star 14 let in živiš v beograjskem blokovskem naselju. Norveški film Dej mi, no! pa sporoča, da je še huje, če si star 15 let in živiš v Skoddeheimenu. Skoddeheimen, popolna norveška vukojebina, z Beogradom ne more tekmovati v številu blokov (tu v resnici sploh ni blokov), v količini puščobe pač. Skoddeheimen je namreč tako zakoten, tako dolgočasen, tako neperspektiven in tako odrezan od sveta, da ga tisti, ki v njem odraščajo, razumejo kot žalitev – in kot prekletstvo.

Drzni par

Sandra Bullock potrebuje veliko pomoči, da bi izgledala kot Sandra Bullock. V Drznem paru potrebuje Melisso McCarthy. Če ste videli Dekliščino, tretjo Prekrokano noč ali pa Tatici identitete (da o TV-seriji Mike & Molly niti ne govorim), potem veste, da je Melissa McCarthy nova holivudska debeluška. Hollywood ni nor na debeluške, to vemo – kakega silnega rešpekta do debelušk ni nikoli kazal.

54. Jazz festival Ljubljana

54. izdaja ljubljanskega jazz festivala, ki je prejšnji teden zagotovo dominiral med koncertnimi dogodki v prestolnici, je ponudila pestro izbiro žanrov sodobne improvizirane godbe in jazza – pod skupnim vodstvom kuratorjev Bogdana Benigarja in Pedra Coste, lastnika jazzovske založbe Clean Feed, ki že tretjič zapored drzno snujeta kakovosten izbor gostujočih glasbenih imen.

Black Sabbath: 13

Številnim ponovnim združitvam legendarnih zasedb v zadnjih letih je naposled sledila še tista, ki so jo najbolj goreče pričakovali privrženci težkih kitarskih rifov. Z devetnajstim albumom in (skoraj) v prvotni postavi so se v začetku junija na sceno vrnili očetje heavy metala, skupina Black Sabbath, in že prvi teden osvojili vrhove britanskih in ameriških (pop!) čartov.

Pascal Quignard: Vila Amalia

Quignarda sem do sedaj bral približno tako kot Baricca, ves čas z zavestjo, da je leporečen in na meji kiča, njegove lapidarne, izklesane jezikovne krajine so bile abstraktne zloženke o ničemer. Posebej Skrivno življenje s svojo fragmentarnostjo in neujemljivostjo se mi je zdelo zahteven zalogaj, ki mogoče ne vrača truda in časa, Terasa v Rimu me je očarala vsaj s poetiko odvzemanja. Gre za zgodbo o graverju, ki mu tekmec zlije kislino v obraz in se potem seli, nomadsko, kar je imelo veliko podporo v poznavanju časa in rahlo pretencioznih popisih in opisih grafik. Razumel sem vsaj to, da je tudi pisanje klesanje, da tako kot ustvarjalec jedkanic ustvarja manko, Quignard pili in reducira, obteše kamenčke in jih zlaga v grob mozaik o ničemer; na nič odtisnjen bakrorez soneta, ali kako že.

Ur. Janja Remškar: Shranjeno bogastvo domačega vrta

V dobi zniževanja materialnega standarda se človek povpraša, kaj lahko stori sam. Prvobitno vprašanje preživetja, ki so ga naši predniki samoumevno reševali v pradavnini, se vrača v modificirani obliki. Ali lahko torej pripravimo kaj prehranske zaloge?

Poletne noči

»Absurdno kot v kaki Ionescovi igri,« je čakanje na poletno vreme sredi poletja v vremenski napovedi prejšnji vikend komentiral meteorolog Andrej Velkavrh.

Osamljeni jezdec

Osamljeni jezdec, alias Lone Ranger, je Superman divjega zahoda. Ali pa Batman divjega zahoda. Kakor hočete. Superjunak divjega zahoda. Nima sicer superjunaških sposobnosti, toda ima masko. Zakaj? Verjetno zato, ker človek z masko izgleda strašnejše kot brez maske. Indijanci so se maskirali, s čimer so belcem naganjali strah v kosti. Gotovo se spomnite bitke pri Malem Velikem rogu, kjer se je Custerjeva konjenica udarila z indijansko armado. Ja, vsi ameriški vojaki so junaško padli v boju. Od prvega do zadnjega.

Klip

Če zna kdo zadnje čase s filmi pritegniti pozornost, potem so to Srbi. Ste videli Srbski film? Pa Življenje in smrt porno bande? Ja, oba sta bila srbska, in ja, oba sta pritegnila pozornost, toda v svojem pritegovanju pozornosti sta šla tako daleč, da sta bila v številnih deželah neprikazljiva, prepovedana.

Preden umrem

Če bi Carey Mulligan slučajno na hitro umrla, bi jo lahko v biografiji igrala Dakota Fanning, ki je v filmu Preden umrem tako bledična in tako eterična, kot da bi prišla iz Somraka, toda bledična in eterična ni brez razloga – umira namreč za tisto redko boleznijo, za katero je v Ljubezenski zgodbi umirala Ali MacGraw.

Okus maščevanja

Očitno so si rekli: vzemi režiserja, ki je posnel originalno Dekle z zmajskim tatujem, in originalno dekle z zmajskim tatujem, Noomi Rapace, pa ne moreš zgrešiti! O, pač – Okus maščevanja je dokaz, da lahko kolosalno zgrešiš, pa četudi res malce spominja na Dekle z zmajskim tatujem. Na žalost.

Nove synth sile

Poletje je že pošteno vpreglo svoje vajeti, kar dokazujejo tudi vse številnejši poletni festivali, zlasti tisti glasbeni, ki bodo kljub kriznim razmeram večinoma tudi letos privabljali trume obiskovalcev v skorajda vsako pomembnejšo slovensko vas.

Sigur Rós: Kveikur

Sigur Rós je skupina, ki je že s prvim albumom pritegnila pozornost širših množic. Ágaetis byrjun (1999) je njene člane predstavil kot mladce s hladnega severa, ki znajo Islandijo prikazati točno takšno, kakršna je – hladno in čudovito, hkrati pa tudi čarobno, pravljično in skrivnostno. Odlično nadaljevanje soničnih popotovanj, za številne oboževalce tudi njihov ustvarjalni vrhunec, je bil album ( ) (2002), na katerem so prevladovali dolgi atmosferični vložki, falzet frontmana Jónsija Birgissona in odličen občutek za stopnjevanje dinamike.

Robert Menasse: Izgon iz pekla

Avstrijski pripovednik Robert Menasse, rojen sredi petdesetih let in z obsežnim opusom, v romanu Izgon iz pekla vzporedno vodi dve zgodbi, eno je navdihnila pomota pri ogledu Rembrandtove razstave in povzročila šok. Portret rabina Menasse ben Israela iz Amsterdama in zgodba samega pisatelja sta si v nekaterih potezah presenetljivo podobni, kljub časovni razliki in prepričanju nas vseh, da smo napredovali – čeprav o tem nismo več čisto prepričani.

Tim Parks: Pri miru sedeti nas úči!

Iz drobne banalnosti težav pri scanju, ki jo človek povzame v nekaj stavkih, je avtor napisal knjigo na 400 straneh. Ustvarjalnost iz nič je seveda tista lastnost, ki je nekoč pesnike postavila ob bok bogovom, ki so bili zmožni ustvarjati ex nihilo. Parks, ki ponoči vstaja pet- do devetkrat, da odtoči, se najprej postavi v kožo slehernika, ki tava od urologa do zdravilcev, celo vsako potovanje na kongres izkoristi za obisk pri lokalnem zdravniku. Jasno, sočasno se podučuje tudi na svetovnem spletu, kjer sledi nasvetom in zgodbam podobnih sotrpinov. Toda potem stori korak naprej, ko od ajurvedskega zdravnika sprejme namig: kaj, če se mu je telo uprlo?

Srce, kompas in zvezda

Očitno smo potrebovali lansko domačijsko in hujskaško proslavo ob dnevu državnosti, da smo letos lahko bolj cenili Srce in kompas Mateja Filipčiča. Presenetljivo spodobna in nezatežena proslava ob dnevu državnosti je skupaj z dokumentarcem Nekoč je bil dežela pridnih, ki je bil na nacionalki na sporedu na praznik, ponudila zdrav pogled na 22 let samostojnosti, brez folklornega in katoliško obarvanega kiča, ki ga je SDS medtem zganjala v Celju. A tega nam k sreči ni bilo treba gledati v TV-prenosu.

Pripravnika

Pripravnika je komedija o vojni med digitalnimi domorodci in digitalnimi priseljenci – med tistimi, ki so v IT narojeni, in onimi, ki se skušajo vanj priseliti.

Nerodna tajnica

Kaj je bil nekoč – recimo leta 1958 – znak modernosti? Kaj je bil tedaj znak, da se je družba dokončno in nepovratno modernizirala? To, da so lahko ženske delale celo kot tajnice!

Otrok iz zgornjega nadstropja

Bi radi videli film o spodletelosti kapitalizma? Potem si poglejte Otroka iz zgornjega nadstropja, ki pokaže kruto sliko razredne vertikale, ali bolje rečeno – sliko švicarskega razrednega prepada. Bogati živijo zgoraj, v elitnem smučarskem središču, v rajski idili, razkošju in sijaju, revni pa spodaj, v dehidrirani sivini, v revni in razpadajoči dolini. Oba svetova, zgornji (1%) in spodnji (99%), sta ostro ločena. Simonu (Kacey Mottet Klein), 12-letnemu fantu iz doline, tako ne preostane drugega, kot da krade bogatim in daje revnim (= sebi). To, da je že pri teh letih poln tatinskih, žeparskih in vlomilskih trikov, pove vse o perspektivnosti razreda, ki mu pripada, in neprebojnosti razrednega prepada. Zgoraj so večne počitnice, spodaj pa je večni boj za preživetje.

Pošasti z univerze

Brez panike, tu je že vnaprej jasno, da obe pošasti, omarasti, gorilasti Sully (John Goodman) in rahlo strahopetni, enooki Mike (Billy Crystal), ki se preživljata z otroškimi kriki (bu!), na koncu preživita, pa ne toliko zato, ker gre za animirani film, ampak zato, ker gre za predvidljivo predzgodbo – in ne nepredvidljivo nadaljevanje – Pošasti iz omare, Pixarjeve klasike, ki je bila tako lucidna, inventivna, subverzivna in originalna, kot je njena predzgodba nelucidna, neinventivna, nesubverzivna in neoriginalna, saj se iz unikatnega monsterlandskega miljeja, v katerem je bilo vse mogoče (in tudi je bilo), preseli v povsem generični, upehani, zdrsani milje študentskih fars, v katerem Sully (rojeni strašilec) in Mike (priučeni strašilec), rivalska bruca na Monsters University, doživljata le to, kar so doživljali junaki študentskih »gavnarskih« fars (bratovščine, kulizem, snobizem, žurke, tekmovanja ipd.), recimo Nore hiše ali pa, še bolje, Maščevanja piflarjev, ki se mu Pošasti z univerze tako široko priklonijo, kot da kanijo pixarizirati tudi vsa tri njegova nadaljevanja in še Harryja Potterja za povrhu, kar pa bi bilo povsem v skladu z moralo te burleskne animacije, ki sporoča, da lahko skupaj dosežemo več kot vsak zase.

Arktična noč

Hrvaška prestolnica je v začetku tedna gostila že osmi INmusic festival, nam najbližji veliki glasbeni festival na prostem, ki kontinuirano, iz leta v leto, ponudja nastope najbolj vročih svetovnih glasbenih imen. Na prizorišče ob umetnem jezeru na Jarunu so množice tokrat vabili Iggy and the Stooges, Block Party, Basement Jaxx in NOFX, kot glavno zvezdo tridnevnega dogajanja pa so postavili britansko skupino Arctic Monkeys. Ta je pritegnila po večini mlado občinstvo, ki je prišlo v živo preverit, kaj zmorejo fantje, ki za jesen napovedujejo izdajo nove plošče.

Boards of Canada: Tomorrow’s Harvest

Mitologizacija in mistifikacija izvajalcev elektronskih godb v resnici ni nič novega. A redkim se je v zadnjih petnajstih letih uspelo zaviti v tako gosto meglico govoric in ugibanj kot škotskima bratoma Michaelu Sandisonu in Marcusu Eoinu oziroma dvojcu Boards of Canada, ki je s svojo nenavadno, retronostalgično, pogosto temačno in vedno natančno ter konceptualno elektroniko ustvaril pravi kult s številnimi sledilci.

Stefan Chwin: Predsednikova žena

Kdo lahko ubije generala v njegovi postelji, rdečkarskega diktatorja, poceni kupuje vlade, so se spraševali v bendu Fugs v času, ko smo še rili po peskovniku in bili naivni in je bilo tudi služb temu primerno manj, in zadaj, v refrenu, odgovarjali: CIA mož, ciaš. Skoraj nemogoče je bolje povzeti vsebino Chwinovega romana.

Dario Cortese: Od davnine do divjine

Klasični izletniški priročniki vodijo na vršace ali prek naravnih čudes. Cortese stvar postavi na glavo: za destinacije ponuja arheološka najdišča. Seveda ne v turistični maniri, kjer bi sledili napisom in si ogledovali ostaline.

Chantal Mouffe: »Radikalizacija demokracije naj bi bila transformacija institucij, da bi res zagotavljale enakost in svobodo za vse.«

Belgijska politična teoretičarka Chantal Mouffe je v preteklosti predavala v Evropi, ZDA in Latinski Ameriki, zdaj pa je profesorica političnih ved na britanski Univerzi v Westminstru, kjer vodi Center za študij demokracije. Zvezda svetovne politologije je postala že leta 1985, ko je skupaj z argentinskim političnim teoretikom Ernestom Laclauom izdala knjigo Hegemonija in socialistična strategija: k radikalni demokratični politiki. V delu, ki je bilo menda navdih za knjigo Slavoja Žižka, Sublimni objekt ideologije, sta avtorja oblikovala postmarksistično teorijo demokracije, ki je relevantna prav danes, saj se njune teze o radikalni demokraciji berejo kot »četrta pot« za evropsko levico, hkrati pa je mogoče z metodološkimi orodji, ki sta jih izdelala – Mouffova pa jih je v kasnejših knjigah še nadgradila –, razumeti današnji položaj evropske levice in tudi domet gibanj, ki si prizadevajo za pravo demokracijo. S Chantal Mouffe smo se o teh temah pogovarjali na festivalu Subversive, ki je sredi maja potekal v Zagrebu.

Sumljivi odlomki

V nedeljo se je na POP TV končala še ena sezona jokajočega iskanja talentov, ki nam ob misli na vse pretekle zmagovalce raznih resničnostnih šovov ni vzbudila niti toliko zanimanja, da bi se tisti večer odpovedali Umorom na podeželju. Navadili smo se že, da se poleti zabava išče v informativnem programu.