Jekleni mož

Superman je superjunak, stripovski lik. Toda v resnici je zunajzemeljsko bitje. Rodil se je na Kriptonu. Kje leži Kripton? V zelo, zelo oddaljeni galaksiji? V paralelnem svetu? V srednjem, avatarskem svetu? V Matrici? Ne, ampak v Sveti deželi.

Svetovna vojna Z

Zombiji, ki so do zdaj hreščali na nizkem budžetu, so končno mutirali v poletni popkorn – blockbuster. Svetovna vojna Z je stala 200 milijonov dolarjev, tisti Z v naslovu pomeni zombiji, izraz Svetovna vojna pa nakazuje, da zombiji preplavijo ves svet. Od Philadelhie do Slovenije.

Opomba

Da je tale lucidni izraelski film izgubil tujejezičnega Oskarja v boju z iransko Ločitvijo (kar so iranske oblasti takoj napihnile), je več kot ironično, če pomislite, da gre tudi v Opombi, komediji nelagodja, za tekmo, toda ne internacionalno, ampak nacionalno, pač za tiho, hladno, mučno rivalstvo med dvema talmudskima učenjakoma, med asocialnim, zadrtim, pedantnim profesorjem (Shlomo Bar-Aba), ki mu veliki met v talmudskih študijah ne uspe in ne uspe, tako da ostane le opomba v delih drugih talmudistov, in njegovim sinom (Lior Ashkenazi), ki ve, da ti lahko pravi akademski preboj – priznanje, če že ravno hočete – zagotovijo mediji in žarometi (obsedenost je premalo), kar sina in očeta prelevi v Mozarta in Salierija, le da je tu melodrama še hujša, ker je edina nagrada za drugo mesto, ki jo ponujajo odnosi med očeti in sinovi, tista, ki jo je ponudil že Sofoklejev Kralj Ojdip, prvi veliki teater absurda, tako krut kot Stara zaveza.

Elektrificirani center

Elektronska glasba v Ljubljani v zadnjih letih le izjemoma pokuka iz klubov, ki oživijo šele v poznih nočnih urah. Redka izjema je dogajanje pred Bikofejem, kjer dober obisk potrjuje, da so številni clubberji polno operativni že pred polnočjo, hkrati pa tam stik s tovrstno glasbo najde tudi občinstvo, ki se klubskim ponočevanjem sicer izogiba.

Disclosure: Settle

Če hočeš biti na tekočem z novostmi in razvojem elektronske plesne glasbe, potem moraš (vsaj) eno uho imeti vedno usmerjeno v Veliko Britanijo. Toliko prelomnic, kot so jih otoški elektronski producenti zabeležili od konca osemdesetih let, ko so posvojili chicaški house, detroitski techno in newyorški electro/hip-hop, ni bilo opaziti nikjer drugje.

Antoine Volodine: Pisatelji

Volodine je samo eden od številnih psevdonimov – tisti nadrejeni, ki poveže vse ostale –, ki si jih je nadel v francoščini pišoči profesor, baje z ruskimi koreninami in aktivistično preteklostjo. Menda se občasno pojavlja v javnosti, kot recimo takrat, ko je prebral manifest posteksotizma, literarnega gibanja, katerega edini predstavnik je pravzaprav kar on sam z vsemi psevdonimi in heteronimi, in je zdaj objavljen kot spremna beseda.

Stefan Zweig: Strah

Knjiga, ki še danes pritegne bralca v vsej intenzivnosti, je enostavni dokaz, zakaj je avstrijski pisatelj Zweig (1881–1942) literarni klasik. Ko v običajni trikotnik žena-mož-ljubimec vplete še izsiljevalko, sproži v glavni junakinji notranjo dramo, ki poteka na štirih ravneh.

Zagate s trojko

Strinjamo se, da je le malo stvari bolj nadležnih od televizijskih kvizov, v katerih samozavestni novinarji misicam ali politikom zastavljajo osnovnošolska vprašanja o geografiji, zgodovini in jezikoslovju. Dobro, bolj nadležna je recimo navada Slavka Bobovnika, ki se pred vsako napovedjo Odmevov ukvarja s svojim manšetnim gumbom in rokavom ter včasih kar pošteno razgiba svoj ramenski obroč, preden izvemo, koga bo gostil. Pa vendar.

Izhod

Se še spomnite vstajnikov? Če se jih, potem se gotovo spomnite tudi njihovega poziva političnim elitam, naj odstopijo. Niso odstopile. A po drugi strani: le zakaj bi odstopile? Vstajniki so delali v rokavicah. Politične elite pa se ljudi z rokavicami ne bojijo. Toda Izhod, ki ga je posnel Dejan Babošek, avtor številnih videospotov, si rokavice sname. Ali bolje rečeno: Izhod ima izhod. Rešitev. Magični recept gre takole: zavzemi banko, vzemi talce, političnim elitam pa zagrozi – če takoj in nepreklicno ne odstopite, bom pobil vse talce! In pri tem kriči, kot da si zmešan – in kot da resno misliš. Oblast se najbolj boji prav ropa s sporočilom.

Najboljša ponudba

Virgil Oldman, ki ga igra Geoffrey Rush, ni ravno Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine, ampak bolj Melvin Udall, ki ga je v filmu Bolje ne bo nikoli igral Jack Nicholson: zapet, sterilen, orokavičen, fobičen, aroganten, le da ima še manj smisla za humor, toda več smisla za art.

Terezina krivda

Hočete videti še eno Ano Karenino? Še eno gospo Bovary? Še eno satenasto žensko, ki trpi v zlati kletki bogastva? Še eno svileno žensko, ki svoje bogato, razkošno, brezskrbno, privilegirano življenje čuti kot katastrofo, ujetništvo, stres, agonijo in tiranijo?

Neponovljivi „shoegazerji“

Januarja nas je razveselil nepričakovan izid nove plošče My Bloody Valentine (v nadaljevanju MBV), potem pa je veselje eksponentno naraščalo še nekaj mesecev. V Kinu Šiška so namreč napovedali, da bo kultna irska zasedba, ki je medtem odšla na turnejo, nastopila tudi v Ljubljani.

Savages: Silence Yourself

Ponovno vstali postpunk, ki je zaznamoval prvo desetletje novega tisočletja, je že nekaj let v zatonu, pa vendar se glasbeni vplivi turbulentnih osemdesetih let od časa do časa še vedno pojavijo kot kakšen veliki pok in vedno znova v orbito izstrelijo kakšno novo skupino, ki v morju številnih posnemovalcev preprosto izstopa.

Virginia Woolf: Med dejanji

Skupina aristokratov, eni bolj zadrgnjeni, drugi že kar malo sproščeni in športni in s tem na robu sprejemljivega, če ne z eno nogo že v pohujšljivem, se obenem z vaščani in sploh vsemi od blizu in daleč zbere na predstavi, ki jo ob pomoči režiserke, ki si zamisli cel kup strašnih trikov in efektov, odigra kar reprezentanca vaščanov.

Konec neke dobe

Prepričani smo bili, da bo zadnja oddaja Na zdravje! s prenosom v živo s Studenca pri Domžalah TV-dogodek tedna, in to z naskokom, saj je bila gostota sumljivih likov in šovinizma v tej oddaji praviloma neprekosljiva. A kot da bi naša pričakovanja slišal kdo iz krogov svežih obsojencev, se je v ponedeljek in sredo pred ljubljanskim sodiščem v prve vrste prerinila bistveno bizarnejša gruča ljudi – Janševi podporniki.

Submarino

Slovenski film leta! Pa niti ni slovenski, ampak danski. Dva brata, še otroka, čuvata svojega bratca, še dojenčka. Mati je bolj ali manj odsotna, predvsem pa zapita, razsuta in zblojena – jasno, razsuta in zblojena je od alkohola. Med njo in otroci je zid. Toda tudi brata, ki čuvata bratca, pijeta, si nazdravljata in omagata. Dojenček medtem umre.

Prekrokana noč 3

Pazite: idiotski Alan (Zach Galifianakis), eden izmed štirih prijateljev, ki so se v prejšnjih dveh Prekrokanih nočeh orgiastično sproščali v Las Vegasu in Bangkoku, se pelje po avtocesti – na prikolici ima naloženo žirafo, pravo, živo, zoološko-afriško žirafo, ki stoji in se razgleduje, dokler Alan s polno hitrostjo ne pripelje do ostrega, betonskega mostu, ki je prenizek. Bum! In žirafi odbije glavo. To bo sprožilo salve smeha.

Čas po Zemlji

Čas po Zemlji je še en film, v katerem se človeštvo po apokaliptičnem koncu sveta preseli na oddaljeni planet (»Zemlja je bila raj, dokler je nismo uničili«), potemtakem še en film, v katerem ne izvemo, kako se je človeštvu – no, delčku človeštva, ki govori angleško – uspelo preseliti na tako oddaljen planet. Prav tako ne izvemo, kako to, da lahko ljudje v vesolju povsem normalno dihajo, brez kisikovih bomb ali česa takega.

Sprejemci

V času, ko vsi napadajo korupcijo, klientelizem, nepotizem in konflikte interesov, jih Hollywood glorificira, toda ne zato, ker bi vedel, kaj počne, ampak zato, ker se mu zdi, da je to nujno za zgodbo, ker skuša biti torej prepričljivejši in ker skuša priti v naša srca.

Skrivnostni varuhi gozda

Studio Blue Sky, ki je ustvaril Ledene dobe, nas tokrat – z vsem dolžnim ekološkim spoštovanjem – potopi med Skrivnostne varuhe gozda, mikroskopsko majhna gozdna bitja, ki bi bila lahko Smrkci, če ne bi izgledala kot humanoidno jesensko listje, toda ko med njih pade na lepem pomanjšana deklica, je to lepa priložnost, da odigrajo svoje najljubše prizore iz Avatarja in komedije Ljubica, pomanjšal sem otroke, pa četudi pri tem nekateri izmed njih potegnejo tudi na Jabbo the Hutta iz Vojne zvezd in marsovske kreature iz filma Mars napada, kar le še dodatno poudari sporočilo te rutinsko magične animacije – vsi smo povezani. Tudi vsi filmi, se razume. Pa Beyoncé, Amanda Seyfried, Christolph Waltz in Colin Farrell.

Temačna pop princesa

Neverjetno je, s kakšno lahkoto Islandija, ta mistična dežela ekstremnih naravnih pojavov, dežela gejzirjev, mraza in fantazijskih bitij, proizvaja številne uspešne in unikatne glasbene zgodbe.

Različni izvajalci: Great Gatsby OST

Zgodba naj bi šla takole: režiser Baz Luhrmann, ki je najbolj znan po osladni »rdečezavesni« trilogiji (Strictly Ballroom, Romeo + Juliet in Moulin Rouge), je imel med prekinitvijo snemanja filma Veliki Gatsby v Sydneyju preveč časa in premalo navdiha. Tako ga je Jay-Z prepričal, naj izbiro glasbe prepusti njemu, raperskemu mogotcu, črnemu Gatsbyju našega časa, ki je pred kratkim altruistično pomagal pripeljati profesionalno košarko v Brooklyn.

Georges Hyvernaud: Živinski vagon

Konec vojne, spomeniki zraven javnega scališča, parade in trkanje po heroičnih prsih tistih, ki so se kdaj dobili s kom, ki je bil blizu odporu, kupčkanje znotraj Erektilnega komiteja, etabliranega za vzdig spominskega znamenja, vprašanja povprek, kdo, katera od frakcij jih je dala več in ji zato pripada predsedovanje, takšne stvari. Ves ta pomp pa spomini na reakcije tistih, ki so se podobno vedli že ob prvi vojni, sami pravi možje, kamorkoli se ozreš, sami pravi možje, ki novice o smrti sprejemajo z ravno pravšnjo mešanico žalosti in ponosa, v drži kot s starih heroičnih portretov, s stavki, v katerih ne manjka Cicera ali že česa iz zakladnice Starih.

Igor Omerza: JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje

Ne povsem dobesedno, prvi del je namreč posvečen obnavljanju in razkrivanju konteksta časa pred 31. majem 1988 in z njim politični ter policijski pripravi na obračun s publicističnimi »špicami«, ki so kalile javni red in mir starega režima.

Odkrito o JBTZ

V dneh, ko se je za številne bližal konec sveta, za ostale pa le težko pričakovani konec oddaje Na zdravje!, se je nacionalka ukvarjala s tuzemskimi vidiki velikih tem. V Polnočnem klubu so se na primer ukvarjali z vsakdanom posvečenih ljudi in njihovim spolnim življenjem (še zdaleč ni bilo tako sočno, kot se sliši), v Tedniku je Bojan Dobovšek ugotavljal, da je Hilda Tovšak kot starejša ženska lahka tarča za medijski pregon, v oddaji Odkrito pa se je v torek zvrstila all-stars zasedba z Roške, za katero bi si še nekaj ur prej mislili, da ni mogoča.

Arbitraža

Hollywood je po izbruhu krize posnel kar nekaj intrigantnih filmov o elitnem odstotku (Margin Call, Company Men), o arogantnih plutokratih, gospodarjih financ, ki – za Gordonom Gekkom, antijunakom Stonovega Wall Streeta – ponavljajo »Pohlep je dober« in ki potem nenadoma, sunkovito, nepričakovano izgubijo tla pod nogami, tako da se spogledajo s prepišnim socialnim dnom, do katerega so prej kazali le prezir.

Nekaj je v zraku

Nekaj je v zraku bi bil lahko film o vseslovenski vstaji in slovenskih vstajnikih, če se ne bi dogajal v Franciji, ne danes, v času kriznih revolucij, vstaj in protestov, ampak leta 1971, tri leta po veliki majski revoluciji (Après mai), tri leta po magičnem letu ’68, na katerega se skušajo prilepiti gimnazijci, Gilles (Clément Métayer), njegova punca Christine (Lola Créton) ter njuni sošolci in prijatelji, ki se prebujajo v seks, droge, rokenrol in kapitalizem.

Balkanska bojevnica

Balkanska bojevnica, ki je slovenski naslov dobila po prosluli aferi Balkanski bojevnik, izgleda kot populistična francoska verzija britanske farse Reševanje vdove Grace, v kateri se upokojenka, ki ji mož zapusti le dolgove, oprime prekupčevanja s travo (najprej nerodno in potem zelo profesionalno), česar se – ja, najprej zelo nerodno in potem zelo profesionalno – oprime tudi ostarela, ošabna, rasistična Paulette (Bernadette Lafont), ko ji mož zapusti le dolgove in ko ji rubežniki zaplenijo vse premičnine. Film sporoča dvoje: prvič, siva ekonomija je boljša od realne, črna pa od sive, in drugič, dolgovi, ki jih ustvarja moški ego, odplačujejo ženske, v dobrem in zlu. Toda resnica te farse je precej banalnejša: ko se rasisti oprimejo kriminala, najbolj ustrezajo svojemu pojmu.

Izvrstnost za sladokusce

Zaključek 18. festivala Jazz Cerkno je tudi tokrat sovpadel s finalno tekmo Lige prvakov, toda v nasprotju z lani, ko so organizatorji za nekaj ur prekinili glasbeni program in tekmo predvajali na velikem platnu, je nogometno navijanje letos odmevalo le iz sosednjih lokalov. Morda je to komu res prekrižalo načrte, a sodeč po polnem prizorišču koncertnega dogajanja je večina privržencev jazza in nogometa kljub mrzlemu in deževnemu vremenu prednost tokrat raje dala glasbi.

Daft Punk: Random Access Memories

Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo najbrž ne bosta kmalu snela robotskih čelad, pod katerima se skrivata v javnosti. Deloma iz istih razlogov, zaradi katerih sta si čeladi sploh nadela, zaradi varovanja zasebnosti in napihovanja razvpitosti, pa tudi zato, da ju po izidu njunega novega, četrtega studijskega albuma po glavi ne bi lopnil kakšen fen, ki je z njima rasel skozi vse njune pop-plesne (r)evolucije.