Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje

Zadnji roman kontroverznega Francoza se loti trga umetnin; na začetku Jed Martin uniči svoj dvojni portret Damiena Hirsta in Jeffa Koonsa, sliko, ki bi lahko postala slavna /draga/ kot tista s srečanja v Palu Altu, ko se Jobs in Gates za šahovnico spoprimeta za prevlado v svoji branži.

Roger Chartier: Red knjig

Chartierevo delo je študija. Dobesedno, saj ji uspeva izbrskati iz zgodovine podrobnosti, o katerih bi mislili, da za njimi ni več nobene sledi. Bralci. Ko so popisovali lastnino umrlih, so pred pol tisočletja beležili tudi knjige, ki jih je pokojnik posedoval. Da bi založniki lahko razširili bralni trg, so začeli izdajati Sveto pismo in druge monumente literature v skrajšanih in prirejenih verzijah, ki naj bi pritegnile tudi manj izobražene. V predstavo Shakespeara so npr. vključili še balet, cirkus in burko. Čeravno je bila nepismenost velika, to ne pomeni samoumevno, da nepismeni niso sledili knjigam; obstajale so oblike obrednega branja na trgih in v javnih prostorih.

Švedski Smörgåsbord*

Po prvem evrovizijskem predizboru, kjer je bil z izpadom srbskih tortic in domačega dubstepa izkupiček precej klavrn, je finalni večer prinesel vse, kar mora prinesti Evrovizija: cvileče drakule, v škatlah ujete plesalce, naoljene Irce in seveda Britance, ki so nam ponovno skušali podtakniti nekaj iz svojega naftalina. Še sicer razmeroma dobrodušen komentator Andrej Hofer je po nastopu Bonnie Tyler namreč dejal, da botoks, operacija glasilk in leta pač naredijo svoje.

Hitri in drzni 6

Na slovenskih cestah je zadnje čase veliko mrtvih. Zdaj jih bo še več. V deželo so namreč spet prišli Hitri in drzni. Že šestič, ne zadnjič. Da so Hitri in drzni pri nas zelo popularni (in da so bili vsi po vrsti pri nas orjaški hiti, no, turbohiti), ne preseneča. Slovenija je pač turbo dežela, dežela dirkačev, ki v dirkaških ekshibicijah Hitrih in drznih – Toretta (Vin Diesel), O’Connerja (Paul Walker) in fetišističnih bejb – zlahka prepoznajo svoje lastne ekshibicije.

Hipnotizer

Policisti v stockholmski telovadnici najdejo zaklanega profesorja, toda ko pridejo k njemu domov, ugotovijo, da je nekdo poklal tudi njegovo družino. Dobra novica: njegov sin Josef je preživel, kar pomeni, da imajo pričo umora. Slaba novica: sin je v komi, tako da si z njim ne morejo pomagati. Inšpektor (Tobias Zilliacus), ki hoče priti morilcu do dna, se obrne na hipnotizerja (Mikael Persbrandt), ki naj bi se pogovoril z Josefovim nezavednim (in ki je pred leti sklenil, da ne bo več nikogar hipnotiziral), toda skrivnostni morilec je zadnji, ki bi hotel, da ga z gnojnico polije tip, ki ima tudi sam družinske probleme.

Zvezdne steze: V temo

V temo, novo nadaljevanje Zvezdnih stez, je ravno dovolj spektakularno, zgoščeno, nasičeno, divje in hiperaktivno, da se ne sprašujete, kako ljudje dihajo v vesolju. A po drugi strani, Zvezdne steze so tu že toliko časa, da se to nihče več ne sprašuje.

Koncert za rockovske učbenike

Koncert čikaškega trojca Shellac je na površju videti kot običajen rockovski koncert, toda hkrati je mnogo več kot le koncert. Je dogodek, za katerega veš, da ga boš preživel v družbi glasbenih entuziastov, ali še raje, da tam ne bo občinstva, ki na koncerte hodi zaradi medijske razvpitosti benda. Legendarni producent in kitarist Steve Albini, ki je plošče med drugim pomagal snemati takim rockovskim velikanom, kot so Nirvana, PJ Harvey, The Stooges in Pixies, se s svojima kolegoma, basistom Bobom Westonom in bobnarjem Toddom Trainerjem, v medijih, preveč vpetih v kolesje glasbene industrije, namreč praktično ne pojavlja.

Vampire Weekend: Modern Vampires of the City

Newyorška skupina Vampire Weekend, ki so jo pred natanko sedmimi leti ustanovili takrat še študentje ugledne Univerze Columbia, je imela v svoji kratki demozgodovini precej več sreče kot številni drugi začetniki. Pri tem ji je bilo v pomoč tudi obdobje, v katerem je nastala – newyorška četverica je, namesto da bi demoposnetke prvenca poslala že uveljavljenim založbam, za samopromocijo raje izbrala razmahnjeno blogosfero, zlasti tisto, ki se ukvarja s popularno glasbo. In imela je prav – še preden so jo opazile založbe, se je njena glasba razširila po spletu, to pa jo je še pred izdajo albuma pripeljalo do treh manjših turnej. Malo za tem ji je angleška založba XL Recordings ponudila pogodbo in v nekaj mesecih je izšel prvenec, ki je nosil isto ime kot bend.

Peter Pišt’anek: Rivers of Babilon

Slovaški primer je tako zelo podoben, da ni čudno, da nas vedno znova zamenjujejo; Racz, poba, ki so ga nategnili pri dedovanju, zaprosi za roko zale sovaščanke, pa oča rečejo, da nima nič in da naj gre najprej delat in naj zasluži.

Božidar Jezernik: Goli otok – Titov gulag

Goli otok je bil kraj, kamor je komunistični režim pod vodstvom Tita, Kardelja, Rankovića in tovarišev med letoma 1949 in 1953 poslal več kot 11 tisoč, neuradno celo 20 tisoč ljudi. Sredi noči so prihajali agenti UDBE, ki so človeka brez sodnega procesa prijeli in poslali v gulag na otoku severnega Jadrana.

Evrovizijske tortice

Pred začetkom evrovizijskega tedna, ki se je za večino držav bivše Jugoslavije klavrno končal že v torek, so nas na POP TV v nedeljo seznanjali z Ameriko. Ameriški kuhar nam je pripravil postrv na krompirjevi posteljici, njihova hišna kuharica Ana, ki ima že skoraj identično artikulacijo kot Mojca Mavec, pa je prijatelju iz Arizone kuhala mehiško hrano.

Veliki Gatsby

Baz Luhrmann – Michael Bay romanc – bi celo Tolstojevo Ano Karenino prelevil v Romea in Julijo, zato ne čudi, da je v Romea in Julijo prelevil Fitzgeraldovega Velikega Gatsbyja.

Vaje v objemu

Metod Pevec malce spominja na Camerona Crowa: svoje junake ima vedno zelo rad. Vse. Do njih je zelo materinski, saj ne pusti, da bi se jim zgodilo kaj hudega, obenem pa je do njih tudi zelo očetovski, saj ne pusti, da bi šli predaleč. V Pevčevih filmih je zato dovoljeno vse, kar je znano, varno, sprejemljivo in nekontroverzno, prepovedano pa vse, kar bi motilo okus mamic, ki imajo male otroke, tako da ne morejo gledati »groznih« stvari.

Stranski učinki

Frazo »zdravje financ« dobro poznate. Tu je že vse od začetka finančne in gospodarske krize, ki je načela tudi »zdravje ljudi«, kar vas pripelje do vprašanja: kaj je bilo prej načeto, zdravje financ ali zdravje ljudi? Kdo je prej zbolel, finance ali ljudje?

Plesalka v senci

Plesalka v senci, posneta po romanu Toma Bradbyja, bi bila povsem lokalna stvar, tako rekoč lokalni film, zanimiv le za lokalno skupnost, v kateri se je to, kar popisuje, zgodilo, če ne bi šlo za terorizem (Belfast, IRA), ki da filmu – v tej dobi terorja – takoj težo, pospešek in urgentnost, toda tudi s to sicer aktualno temo bi lahko film še vedno ostal le lokalna stvar, ki prihaja z nekontroverzno zamudo, če James Marsh, avtor oskarjevskega dokumentarca Človek na žici, te intrigantne »lokalne« zgodbe o Colette McVeigh (Andrea Riseborough), ženski v rdečem, omahljivi teroristki (londonski metro je zanjo too much), materi-hčerki-sestri, ki jo britanska tajna služba MI5 (Clive Owen) z izsiljevanjem – v nasprotnem primeru te bomo zaprli, zato svojega sina ne boš več videla! – prelevi v svojo agentko, izdajalskega »krta« v svoji lastni družini (mati, dva brata), osumljeni terorizma (celica!), ne bi oblil z zono moreče, moraste, morbidne atmosfere, ki tli kot ledena, vsevidna sumničavost v filmu Kotlar, krojač, vojak, vohun in ki je Colettin precizni, a strašni alter ego, forenzično zrcalo njene napetosti, tesnobe, treme in zadihanosti, odmev bitja njenega srca, njene igre solz in njenega suhega nelagodja v izdaji, drhtenje suspenza, ki se kot sluz sprime s Colette in ki tako enkrat za spremembo res postane meso.

Nova festivalska strategija

Potem ko je obiskanost Druge godbe, sicer še vedno enega bolj priljubljenih domačih festivalov, v zadnjih letih začela upadati, so se organizatorji ob njeni 29. ponovitvi odločili za novo, drugačno strategijo. Deset koncertov in še enkrat toliko spremljajočih dogodkov so strnili v neprekinjen 29-urni maraton na več ljubljanskih lokacijah, v Križankah, na Metelkovi, v Kinu Šiška, Cankarjevem domu in v še nekaterih bolj eksotičnih koncertnih prostorih, ter vse skupaj ponudili za enotno vstopnico, ki ni presegala cene enega samega povprečnega pop koncerta.

New Wave Syria: Summer

Zdi se, da je domača »alter« scena ponovno dobila zalet s konsistentnim prilivom izdaj in s svežimi bendi, kot so Trus!, Napravi mi dete, Ewok ... A dvojec New Wave Syria ne sodi v ta krog novodošlecev. Dela že predolgo, prvenec hello, yes je izdal že leta 2009 in samozavestno našteval pohvale in nagrade z vseh strani. Takrat je prepričal s skoraj naivnim, a v domačem miljeju povsem svežim zvokom in z eksplicitno DIY, naredi-sam držo.

Max Frisch: Človek v holocenu

Gospod Geiser, nekdanji občan Basla, zdaj preseljen nad alpsko dolino v italijanskem delu Švice, je upravičeno zaskrbljen; naliva in dežuje v bibličnih razsežnostih, zato mora enkrat vmes preveriti, ali je sploh še mogoče iz doline, pošta ne vozi, elektrike je zmanjkalo, gospod pa vesten in zaskrbljen čez vse. Še toliko bolj, ker mu demenca preprečuje vsak pošten razmislek o situaciji. Počasi se izgublja, čeprav je že precej izgubljen; spomni se recimo Pitagorovega izreka, ne zna pa več narisati zlatega reza. Katalogizira kuhinjo, šteje prepečence in konzerve sardin. Katalogizira strele, na devet kategorij. Jim doda potem še nekaj novih. Se kompulzivno ukvarja z geološkim staranjem Zemlje in pojavitvijo človeka. Pojavitev človeka v holocenu. Deli odmrznjena živila, odmrznjena zaradi izpada elektrike, pozabi pa oddeliti del, ki bi ga lahko sam pospravil.

Jože Vogrinc: Popularna godba

Več kot ducat kratkih spisov, ki so nastajali v obdobju 30 let, napisanih iz zornega kota sociologa. V njih avtor ne proučuje glasbe, ne njene zgodovine, pač pa se osredotoči na poslušalca. Esejist kajpak izhaja iz sebe, a pri tem ne poskuša razčleniti, kaj napravi določen komad tako popularen.

Menjava varuhov

Prvomajsko obdobje, ki smo se ga zaradi državnih proslav nekoč malce veselili, in v času Janše tudi bali, je tokrat minilo brez večjega obujanja spominov na osvobodilno fronto in delavske pravice. A nacionalka je našo željo po nostalgiji potešila z odličnim dokumentarcem o jugoslovanski kinematografiji v času Tita.

Holy Motors

Leos Carax, francoski pop anarhist in kultni auteur (Boy Meets Girl, Nečista kri), ni filma posnel že vse tja od kontroverzne Pole X, ki je vključevala tudi hardcore felacijo, potemtakem že 13 let. Kar seveda pomeni, da je spet nedolžen. Ker filma ni posnel že 13 let, se spet lahko počuti kot debitant, ki si prvenec v glavi vrti leta in leta, ga premleva, premetava, dopolnjuje, pili, perfekcionira. V svoji glavi ga posname, še preden ga posname.

Iron Man 3

Iron Man 3 je Smrtonosno orožje s superjunaškim oklepom, ki se sam – kot magnet – prilepi na telo. Iron Man 3 je Zadnji skavt s kozmičnim teroristom, ki mu je ime Mandarin (Ben Kingsley), toda povsem lahko bi mu bilo ime tudi Osama bin Mandarin (»Hočeš prazno življenje ali smiselno smrt?«).

Zlobni mrtveci

Sam Raimi je rekel, da je dal Fedeju Alvarezu, urugvajskemu debitantu, pri rimejku svojega kultnega šokerja Zlobni mrtveci (1981) povsem proste roke. Rečem lahko le: proste roke je dal pravemu človeku.

Dvigni

Kaj je ameriški sen? Če vprašate Michaela Baya, avtorja Podlih fantov, Armagedona, Pearl Harborja in Transformerjev, potem je ameriški sen nekaj, v kar naj bi se stekalo vse najboljše, steka pa se vse najslabše – rasizem, homofobija, ksenofobija, nestrpnost vseh vrst, seksizem, antisemitizem, verski fundamentalizem, pohlep, steroidni narcizem, obsedenost s slavo, primitivizem, mizantropija, mentalni striptiz, infantilizem, lahkovernost, vulgarni humor, logika ekscesa, življenje po podobi avtomobilske reklame.

Klic v sili

Brad Anderson je pred leti Christiana Bala prepričal, da je za vlogo v trilerju The Machinist tako shujšal, da je izgledal kot totalni anoreksik. Zdaj, nekaj trilerjev kasneje, pa se lahko ponaša le še s tem, da je Abigail Breslin prepričal, da je tretjino Klica v sili preždela v modrčku, preostanek pa v prtljažniku avtomobila, v katerega jo stlači psihopatski ugrabitelj, ki ima kompleks Buffalo Billa iz filma Ko jagenjčki obmolknejo. Halle Berry, telefonistka v klicnem centru, ki ravno potrebuje katarzično odrešitev, jo skuša rešiti, toda na svojo roko (policija je preveč pasivna, neučinkovita, nesposobna ipd.), kar pomeni, da se njene napake množijo s hitrostjo njenih close-upov, ki pa so tam zato, da bi prikrili, da je Klic v sili le imitacija Cortésovega Pokopanega.

Velika poroka

Če ste gledali Fordovo Poštno kočijo, potem se gotovo spomnite Indijancev, ki se divje podijo za poštno kočijo – kričijo in streljajo, streljajo in streljajo. Ja, streljajo na vse – razen na konje, ki vlečejo poštno kočijo. Tu se vprašate: zakaj ne ustrelijo teh konjev? Če bi jih, bi poštna kočija obstala. Na to vprašanje je odgovoril že sam John Ford: »Če bi Indijanci ustrelili konje, ne bi bilo filma!« Kar nas pripelje do Velike poroke, kataloške farse, v kateri se Robert De Niro in Diane Keaton, ki sta že ločena, pretvarjata, da sta še vedno poročena. Kar ni le absurdno, ampak idiotsko: zakaj to počneta? Saj jima ne bi bilo treba? Toda če tega ne bi počela, ne bi bilo filma. To je edini razlog za obstoj tega sitkomskega all-star rimejka francoskega hita: obstaja le zato, da ne bi neobstajal. Če seveda odštejete zelo prisiljeno dejstvo, da »srečo« hlinita zato, da bi impresionirala zelo pobožno biološko mater svojega kolumbijskega posvojenca. Ime ji je Madonna.

Zvok smodnika

Zdi se, da ima Ljubljana (z njo pa tudi vsa Slovenija) najraje tiste koncerte, za katere organizatorji že vnaprej vedo, da bodo izpolnili njihova pričakovanja. Zato v največjo ljubljansko dvorano Stožice praviloma prihajajo zgolj preverjene zvezde svetovne glasbene scene, torej tisti, ki jim bo uspelo prodati zadostno število vstopnic in se s tem izogniti finančni polomiji.

Rokia Traoré: Beautiful Africa

Mali v zadnjih letih in desetletjih velja za afriško glasbeno velesilo. Bogato zapuščino tamkajšnjih muzik v bolj tradicionalnih in pop podobah po svetu širijo (in so širili) zvezdniki kova Ali Farka Touré, Toumani Diabaté, tuareška skupina Tinariwen, Salif Keita, Amadou & Mariam, Oumou Sangaré in zadnjih petnajst let tudi Rokia Traoré.

Jan Balaban: Vprašaj očeta

Češki pripovednik v romanu obdeluje umiranje in neizbežno očetovo smrt, kakor jo vidijo njegovi bližnji, žena in trije odrasli otroci; njihovo življenje se vrti okoli smrti modrega moža, zdravnika, potem okoli žalovanja in pogrevanja vseh neizrečenih besed, ki zaživa niso dobile artikulacije in zdaj pritiskajo na pleča živih. Oče, nedvomno avtoriteta tudi takrat, kadar tega ni hotel, je s svojo držo do konca, ko si je sam diagnosticiral odpoved ledvic in zaprosil, naj ga z intenzivne nege premestijo na navadno, torej ga prepustijo smrti, predstavljal figuro, ki je povezovala družino, jo polnila z instanco, ki je bila v etičnih dilemah in pri odločitvah vseprisotna. Z očetovo smrtjo postane tudi ravnanje partnerjev in otrok zrelativizirano.

Daron Acemoglu & James A. Robinson: Why Nations Fail

Ta fenomen so običajno pojasnjevali kot posledico podnebnih razmer, kulturnih in verskih razlik in delovne etike. Acemoglu in Robinson pa sta skozi desetletja univerzitetnega proučevanja našla odgovor v štirih konceptih: »inclusive« vs. »extractive institution« in »virtuous« vs. »vicious cercle«.