Končno nekaj teorije

Po burleski, uradno poimenovani dokumentarec Med spoloma, ki so jo na nacionalki predvajali prejšnji teden in v kateri so »strokovnjaki« razglabljali o tem, kako ženske in feminizem uničujejo biološke danosti, smo bili nekoliko bolj pozorni na oddaje, ki so tudi sicer nagnjene k pavšalnemu pametovanju o tem, kaj kdo mora in česa kdo ne sme. Ker se je Tednik spremenil v katalog bede in trpljenja na Slovenskem, smo se osredotočili na popoldanske oddaje.

Estetika kitarskega hrupa

Po več kot aktivni diskografski zimi, ki je na domačo alternativno sceno prinesla lepo število odličnih prvencev, se uspešno nadaljuje tudi plodovito sodelovanje med Založbo Radia Študent in Moonlee Records.

Trus!: First Step

V prvih mesecih letošnjega leta se je na domačem glasbenem prizorišču res dogajalo, predvsem v glasbenem založništvu. Izšli so kakovostni albumi skupin, med katerimi je veliko presenetljivo dobrih prvencev – dovolj je omeniti mlade zasedbe, kot sta denimo Ewok in Litošt, ki se v domačem alternativnem miljeju uveljavljajo kot nosilci izvirnih, večinoma na elektroniki utemeljenih glasbenih izrazov.

Simon Hajdini: Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku

Torej delo, ki misli trivialne pojme, kot so lenoba, berač, dolgčas, kratkočasje, počitek, brezdelje in podobno. Kako denimo ločiti reveža od lenuha?

Pozaba

Tom Cruise je spet Jack, toda na srečo ne Jack Reacher, ampak Jack Harper. Če sploh je Jack, kaj šele Jack Harper. Njegova identiteta je namreč tako spolzka, kot so spolzki njegovi spomini. In njegovi spomini so tako spolzki, kot so bili spolzki spomini Arnolda Schwarzeneggerja – alias Douglasa Quaida – v Popolnem spominu, le da ljudje v Pozabi ne zbežijo na Mars, ampak na Titan, največjo izmed Saturnovih lun.

»Nisem na lepotnem tekmovanju«

Po nekajtedenskem razvedrilnem zasičenju nas je pretekli teden nacionalka spet seznanjala s stanjem v državi: v ponedeljek v intervjuju s premierko, v torek pa z opozicijo; a le redko se zgodi, da oba intervjuja skupaj po količini izrečenih neumnosti ne bi presegla oddaje, ki so jo predvajali takoj zatem. Ta čast je pripadla filmu Med spoloma, ki se je s kvaziznanstvenega vidika lotil težav nekega para in vmes postregel z vso sveto preproščino in zalogo urbanih legend in mitov o tem, kaj danes pomeni biti nekega spola.

Čudežu naproti

Neil, ki ga igra Ben Affleck, je Američan, ki v Evropi spozna Marino (Olga Kurylenko), ločenko z 10-letno hčerko. Odpelje ju v Ameriko, nekam v ruralno Oklahomo, toda tako kot se Marina slabo vklaplja v Neilov svet, se Neil slabo vklaplja v Marininega. Marina je imigrantka, ki odkriva Novi svet (Ameriko), zato je njena odiseja – njen »Oklahoma Rush« – metafora mučeniške izkušnje prvih kolonistov Amerike (strah pred neznanim, občutek krivde ipd.), toda bolj ko se njun odnos krha, bolj postaja jasno, da je tudi Neil le imigrant – ne imigrant v Ameriki, ampak imigrant v tem svetu. Ali natančneje: imigrant v času.

Zavetje

Zavetje se začne kot triler, toda kot slab triler: ko ženska, ki beži (ne vemo, zakaj beži), sede na avtobus, ki odpelje, ni več dosegljiva. Ne moreš je več dobiti. Ne moreš za njo. Pa četudi si policaj, FBI ali pa njen pedantni mož, izrezan iz filma V postelji s sovražnikom. Avtobus je pač zapik. Ko se pred tvojimi očmi odpelje z avtobusom, postane neizsledljiva. Nerealistično? Totalno.

Zambezija

Animirane filme danes delajo povsod, širom sveta, tudi v najbolj eksotičnih deželah, toda na koncu vsi ti animirani filmi izgledajo kot holivudske produkcije – po malem Disneyjeve, po malem Pixarjeve in po malem DreamWorksove. In če rečemo, da se »na koncu« zvedejo na holivudski skupni imenovalec, jih precenimo.

Lesketava glasba iz teme

Nedeljski koncert malijskega dvojca Amadou & Mariam in njune spremljevalne zasedbe v Cankarjevem domu je bil poseben dogodek. Ne le zato, ker smo obiskovalci pred prihodom dobili obsežna priporočila, kako naj se oblečemo in (ne)odišavimo, pač pa tudi zato, ker dvojec zadnja leta sodi med najbolj priljubljene afriške glasbenike, ki jih sicer srečujemo na precej večjih, tudi stadionskih koncertih. Odre Cankarjevega doma je sicer tudi v preteklosti že napolnilo mnogo zvezdnikov svetovnih godb, tokrat pa so izbiri prizorišča botrovale tudi tehnične zahteve, saj sta Malijca nastopila v okviru projekta Eclipse, vrste koncertov v popolni temi.

Tyler, the Creator: Wolf

V ZDA spremljamo vstajo s hiphopom povezanih praks, in če sklepamo po EMŠIH svežih obrazov, se za prihodnost ni treba bati. Bo pa prihodnost nedvomno čudna.

Peter Terrin: Čuvaj

»Tišina je kot puščava,« pravi čuvaj. Pri tem se spomnimo sumničavega pogledovanja proti praznemu obzorju in oficirskih ritualov v kantini v Buzzatijevi Tatarski puščavi. Tam pričakujejo barbare v utrdbi na robu imperija, danes, ko ni več središča in je vse eno samo povezljivo obrobje, možaka s strogo disciplino in z zrahljanimi živci varujeta garažo elitne zgradbe.

Jacques Le Goff: Denar in življenje

Le Goffove knjige delajo čudeže: stari časi pri njem naenkrat zaživijo kot intriganten objekt branja. V 12. stoletju so tako duhovniki in škofje s prižnic napadali oderuhe kot hude grešnike. Oderuh je namreč prodajal čas, ki je potekel od trenutka posoje do trenutka, ko je dobil posojilo povrnjeno z obrestmi.

Zagledana Lady

Zdaj, ko smo končno nehali godrnjati nad slabo ponudbo zabavnih oddaj na Planet TV, saj se nam zdi, da bosta Nina Osenar in Miha Brajnik v hazarderski oddaji kljub šovinističnim primesem čisto gledljiva, nas je zanimalo, nad čem godrnjajo ostali televizijski gledalci, in predvsem, na katere norosti bo tokrat v oddaji Je res? morala odgovarjati svetovna prvakinja v potrpežljivosti, Miša Molk.

»Darkersko« presenečenje

Po nostalgičnem nastopu Petra Hooka z zasedbo The Light, s katero je preigraval legendarni prvi album trenutno verjetno najbolj čaščene (očitno tudi najvplivnejše) postpunkovske zasedbe Joy Division, in še enem odličnem nastopu, ki ga je nedavno ponudila Chinawoman, ki smo jo imeli že predlani priložnost poslušati tudi v ljubljanski Gala hali, se je v prestolnici zgodil še en težko pričakovani koncertni presežek letošnje zgodnje pomladi – metelkovsko Menzo pri koritu je obiskala zasedba iz San Francisca The Soft Moon, ki bi jo lahko še najlažje povezali prav s prej omenjenim Hookom in njegovim nekdanjim bendom.

Devendra Banhart: Mala

Osmo studijsko ploščo nekdanjega »frik folkerja« Devendre Banharta lahko brez zadržkov postavimo v družbo albumov, ki vam znajo v vsakem trenutku polepšati dan. Ima tisto vse redkejšo sposobnost, da vas hipoma potegne v svoj svet, v katerem ni prostora za vsakodnevne skrbi in vso nepotrebno navlako, s katero smo si ljudje zapletli življenje. Izriše svet preprostih, najiskrenejših, prvinskih občutkov in hotenj, brez katerih bi bilo življenje precej dolgočasno.

Ne

Predstavljajte si, da živite v grobi diktaturi. Ljudje izginjajo, ječe pa so polne disidentov, ki jih mučijo, zlorabljajo in streljajo – teror. Dodajte še cenzuro. Nobene svobode. Nobenega veselja. Nobene sreče. Le kdo bi hotel živeti v taki državi? Ven pa ne morete. Lahko le pobegnete, če vas med poskusom bega ne likvidirajo. Toda potem se zgodi nekaj neverjetnega: diktator razpiše plebiscit! Ali natančneje: razpiše ljudsko glasovanje o zaupnici! Tisti, ki ste za to, da diktator ostane na oblasti, obkrožite DA, tisti, ki ste za to, da oblast izgubi, pa obkrožite NE! Je to mogoče? Nemogoče! Tega ne bi storil noben diktator! O, pač – natanko to je leta 1988 – po petnajstih letih diktature – storil čilski diktator Augusto Pinochet.

Samo veter

Ko je Madžarsko leta 2008 zgrabila kriza, so madžarski ekstremisti takoj našli krivce za krizo – Rome. Njih in njihove otroke so zasuli s svincem in molotovkami. Benedek Fliegauf ujame mučno, strašno, res nelagodno tesnobo romske družine, ki nikoli ne ve: so tisti čudni poki, šumi in šelestenja, ki jih slišijo okrog svoje hiše, znak, da so zdaj na vrsto prišli tudi oni, ali pa je samo veter? Upajo sicer, da so to le zvoki narave, toda zvoki družbe, ki so jim stalno izpostavljeni (rasistične psovke, šikaniranje, maltretiranje, odrivanje, grožnje, poniževanje, revščina ipd.), jim dajejo malo upanja, da bodo dan preživeli, še toliko bolj, ker so neznanci nedavno sadistično pobili sosednjo romsko družino. Romi – mati (Katalin Toldi) in dva otroka (Gyöngyi Landvai & Lajos Sarkany), vsi neprofesionalni igralci – skušajo živeti čim bolj vsakdanje, kot da ni nič, toda Fliegaufov lakonični minimalizem, slog danske Dogme (ročna kamera, naravna svetloba, naravni zvoki), nam daje vedeti, da gledamo skupnost, ki je – zaradi ledenega, brutalnega, sistemskega rasizma – stalno na vrsti. Zvoki narave zanjo niso več ločljivi od zvokov družbe.

Ljubimci nad oblaki

Španija je v krizi, tako da le še cepeta na mestu, po malem pa že tudi strmoglavlja, vlada je nemočna in brez idej, ljudstvo je pasivno, paralizirano, uspavano, zapeljano. Pedro Almodóvar je to agonijo Španije – na svoj kričeč, kičast način – prevedel v karnevalsko verzijo filma katastrofe.

Erica Johnson Debeljak: Antifa cona

Prvi se ne pozabi nikoli, naj gre za takšno ali drugačno izgubo nedolžnosti, in teh izgub je v Antifa coni kar nekaj, najprej defloracija, tik nad fojbo, v kateri je neznan fant, na hrbtu in z odprtimi očmi, pod njim morebiti že delno pobeljeni predhodniki iz časov med drugo vojno in po njej. Pob je to sezono prvi, prvi tak mrlič, ki spravlja mesto ob mir, kljub počitnicam in vročini, in skoraj tudi ob dober glas.

Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem

Titansko delo – avtor je v enciklopedijo igranih filmov vključil še fragmente iz zgodovine časopisne filmske kritike, historične podatke o gledanosti, repertoarje kinodvoran ter zgodovino studiev in filmskih skladov. Čeravno je knjiga osredotočena na igrani film, delo vključuje tudi dokumentarne filme izpred II. vojne, filmsko propagando domobrancev in partizanov ter povojne »obzornike«, ki so jih predvajali v kinodvoranah pred rednim sporedom, v njih pa v formi žurnala podajali vladajočo doktrino in aktualnopolitične dogodke. Vrdlovec samo zgodovino igranega filma zapisuje iz treh perspektiv.

Solzavi talenti

Očitno so velikonočni prazniki ena od tistih priložnosti, ko se ne spodobi pretirano zabavati, ali v primeru nacionalke, ko gredo vsi množično na dopust in odpadejo redne tedenske oddaje, ki jih nato nadomestijo z izjemno dolgočasnimi, v primeru filma o Pedru Opeki pa še z izjemno slabimi dokumentarci. Ne vemo katero že ponovitev stvaritve Jožka Možine smo tako lahko videli zgolj kot kazen, medtem ko sta bila Godler in Artač v nedeljo zvečer le za odtenek bolj zabavna od dokumentarca Status Animarum.

Srečen za umret

Slovenski filmski center je nedavno sofinanciral hrvaški film Nočne ladje, v katerem se upokojenec, ki ga pošljejo v dom za ostarele, zaljubi v brhko upokojenko. Zdaj so Hrvati uslugo vrnili in sofinancirali slovenski film Srečen za umret, v katerem se upokojenec, ki ga pošljejo v dom za ostarele, zaljubi v brhko upokojenko.

Padec Olimpa

Najprej smo te dni izvedeli, da je severnokorejska vojska v popolni bojni pripravljenosti. Potem pa smo izvedeli, da je v vojnem stanju – da je torej tik pred napovedjo vojne Južni Koreji. In ne le Južni Koreji, ampak vsem zunanjim sovražnikom, ki dišijo po kapitalizmu. Kar ni mala stvar, če pomislite, da ima Severna Koreja 10-milijonsko vojsko in nuklearno orožje. Toda vsi so takoj rekli, da Kim Džong Un ne misli resno. Da hoče le malce mednarodne pozornosti – vrgli mu bomo kos mesa, pa bo dal mir! Rekli pa so tudi, da hoče Kim s tem rožljanjem le impresionirati svoje ljudstvo: najprej bo ropotal in grozil z apokalipso in jedrskim dežjem, potem pa bo na lepem oznanil, da je rešil mir – in ljudstvo ga bo slavilo kot heroja.

G.I. Joe: Maščevanje

G.I. Joe: Maščevanje, ki izgleda kot ena sama dolga ekspozicija, je zadnji film, od katerega bi pričakovali, da bodo enovrstičnice res trajale eno vrstico. Tu ni časa, da bi enovrstičnice trajale celo vrstico – ko se namreč sproži akcija, kar se itak dogaja ves čas, leti iz vseh smeri in v vse smeri (rafali, rakete, eksplozije, katane, spidermanski nindža-fuji ipd.), tako da tudi kadri ne trajajo dlje kot enozložnice, včasih niti dlje kot interpunkcije.

Duša

Zunajzemeljska bitja, ki hočejo mir, demokracijo in strpnost, osvojijo Zemljo, se polastijo ljudi in jim ukradejo identiteto, tako da vsako telo dobi novo dušo. In ker vsi ljudje dobijo novo dušo, isto dušo, na Zemlji zavladajo večni mir, prijateljstvo, bratstvo in konsenz (konec vojn, nasilja, revščine), saj vsi ljudje mislijo in čutijo isto.

Karizmatična in iskrena

Prejšnji petek tudi nekoliko moker in depresiven večer ni odvrnil številnih navdušencev, da se ne bi udeležili ponovnega koncerta kanadske kantavtorice Michelle Gurevich, ki ustvarja pod umetniškim imenom Chinawoman.

Depeche Mode: Delta Machine

Skupina Depeche Mode je bila po odhodu enega izmed ključnih članov, Alana Wilderja, ki jo je leta 1995 zapustil zaradi nesoglasij, na vrhuncu popularnosti. No, vrhunec je četverica iz Basildona pravzaprav dosegla že prej, leta 1990, ko je izdala mojstrovino Violator, s katero je potrdila, da so lahko tudi elektronski bendi močan magnet za stadionske množice. A ustvarjalni zanos je začel naslednja leta pešati, zlasti v obdobju bluesovsko/gospelovsko usmerjenega ploščka Songs of Faith and Devotion. Ravno v tem – lahko mu rečemo rockovskem – obdobju Depeche Mode je pevec Dave Gahan zabredel v svet težkih drog, to pa je močno okrnilo delovanje skupine. Kljub temu je izdala album Ultra (1997), ki so ga kritiki in občinstvo dobro sprejeli in jo je vnovič potrdil kot vrhunsko elektropop atrakcijo, predvsem zaradi udarnih hitov Barrel of a Gun, Home in It’s No Good.

Stefano Benni: Heliant

Bennija smo v Marjetki Sladkosnedki že spoznali za satirika, ki napenja predpostavke tega sveta zato, da bi razkrinkaval anomalije in odmike od smeri razvoja. Zdaj, v Heliantu, gre za abstrakten svet z zmaknjenimi zakonitostmi, ki so v marsičem karikatura današnjih trendov; recimo orwellovska vsemogočnost televotingov, ki uravnavajo mediokritetno (ne)razmišljanje. Ker se hoče nekakšna centralna oblast polastiti avtonomije grofij, priredi tekmovanje, na katerem naj bi zmagali njeni favoriti.

Maurizio Lazzarato: Proizvajanje zadolženega človeka

Avtor utemelji svoje pisanje na številnih študijah, predvsem Marxa, Guattarija-Deleuza (Anti-Ojdip) in Foucaulta, ter zgradi prepričljivo kritiko gospostva neoliberalizma, ki s strategijo kreditiranja dosega dvoje.