Rudi Carrell v slovenski izvedbi

Nabor razvedrilnih oddaj se počasi približuje razkošnemu stanju, saj imamo že čisto vsak večer ob koncu tedna na izbiro po vsaj dve razvedrilni oddaji: ob petkih na nacionalki govejo muziko v Na zdravje! in na TV 3 Medias Slakonjo z vsaj enim odličnim skečem in nazadnje s Sestrami v posebni izdaji, v soboto na nacionalki Maria in na Popu novo oddajo Vida Valiča in Petra Polesa, v nedeljo pa na nacionalki komorno kuharijo z Godlerjem in Artačem in na POP TV še en krog iskanja talentov zavoljo iskanja talentov.

Kauwboy

Ken Loach, danes steber velikih filmskih festivalov, dobitnik Zlate palme in slavljeni, tako rekoč panteonski auteur, je nekoč, ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil še zelo mlad in ko so Evropo stresale podobne vibracije kot danes, posnel sublimni film o 15-letnem dečku iz rudarskega yorkširskega sluma, ki najde ptičje gnezdo, iz katerega odnese mladiča, ki ga potem prelevi v svojega ljubljenca, prijatelja in učenca. Imenuje ga Kes. In tako je naslov tudi temu kultnemu filmu, sicer Loachevemu prvencu.

Krudovi

Krudovi niso Pixar, ampak Dreamworks. In ker smo že ravno pri Dreamworksu: Krudovi niso Kung Fu Panda, kaj šele Shrek, ampak le animirana verzija Kremenčkovih. Ata Krud, mama Krud, tašča Krud, hčerka Krud, sin Krud. Živijo sami – v svoji dolgočasni, enolični, kamniti jami. Sami so svoje pleme, svoja nacija in svoja država. Ker živijo v kameni dobi, od njih ne pričakujemo, da bodo govorili, ker pač ljudje – okej, praljudje, neandertalci – tedaj še niso govorili, toda Krudovi – namesto da bi slikali po stenah – govorijo. In ob tem kar gorijo.

Polnih 21

Farsa Polnih 21 je pri nas – v času, ko v Kolosejih in Planetih nič zares ne gre – presenetljivo dobro gledana, kar pa ne čudi: zdi se, kot da je ustvarjena za deželo stereotipov, nestrpnosti in sovražnega govora.

Prvo leto po poroki

Prvo leto po poroki je romantična komedija, ki se začne s poroko. Ona je Nat (Rose Byrne), on je Josh (Rafe Spall). Kdo ali kaj sta, je nepomembno, ker je pomembneje to, da nenadoma ugotovita, da se sploh ne poznata.

Nostalgija in brezčasnost

Ko je Peter Hook pred tremi leti napovedal, da je v zasedbi The Light zbral mlade glasbenike, s katerimi bo preigraval glasbo svojega nekdanjega benda Joy Division, so se nanj vsuli običajni očitki, da to počne le zaradi denarja. Lahko le provokativno ugibamo, koliko koncertov zvezdniških glasbenikov bi videli na domačih odrih, če bi vsi sledili bolj plemenitim vzgibom. Najbrž ne veliko ... Zato se zdijo tehtnejši pomisleki, ali ne bi bilo nemara tako legendarnega, ikoničnega benda, kot je Joy Division, bolje pustiti nedotaknjenega na piedestalu glasbene zgodovine. A sodeč po fenih, ki navdušeno polnijo koncerte aktualne Hookove turneje, je tudi to zgolj retorično vprašanje.

Bonobo: The North Borders

Simon Green, bolj znan po opičjem psevdonimu Bonobo, s snemanjem plošč nima lahke naloge. Pred leti mu je namreč uspelo (so)ustvariti skoraj osebni mikrožanr hipnotično melodične, organske elektronike, ki je bil kratko obdobje »glasba za številne okuse in priložnosti« in se je tako znašel na neštetih kompilacijah.

Irvine Welsh: Pogreto zelje

Welsh se je z radikalno fonetično izpisano škotščino in z drastičnimi epizodami svojega skoraj kolektivnega literarnega junaka proslavil že s Trainspottingom, ki sta ga podprla romana Skagboys o prej in Porno o tistem, kar se z druščino heroinomanov, pivcev, agresivcev in fuzbalskih huliganov, kolikor jih preživi infekcije in predoziranja, zgodi na prehodu v zrelejša leta.

John Sutherland: Kako deluje literatura: 50 ključnih pojmov

V kapsulah predstavi koncepte, kot so: dvoumnost, klasika, milje, kanon, slog, žanr, ironija, potujitev, brikolaž, dekonstrukcija, postkolonializem, semiologija, fanovska literatura, e-knjiga etc.

Razumeti viktorje

Lani smo si viktorje zapomnili po tem, da je nacionalka zaradi domnevnega agitiranja v podporo družinskemu zakoniku ukinila ponovitev in podelitev začasno umaknila s spleta, letos pa si bomo podelitev medijskih nagrad zapomnili po tem, da jih je malce perverzno sprivatizirala novinka Planet TV.

Vodja

Če hočete videti Film, potem si poglejte Vodjo, ki ga je posnel gospodar filma, Paul Thomas Anderson. Tako kot v filmosih Tekla bo kri, Vroče noči in Magnolija nas tudi v Vodji odpelje v čas, ko se Amerika ponovno rojeva – tokrat v leto 1950, povojni čas razcveta in blaginje, ko Amerika začenja znova. Ko hočejo vsi živeti, ko se hočejo vsi preroditi in prenoviti, ko se skušajo, podobno kot v drugih Andersonovih eposih, preleviti v novo skupnost, novo ad hoc družino – dovolj imajo umiranja, vojn, šokov, uničevanja, krize. Hočejo red.

Lore

30. aprila 1945 je Joseph Goebbels nemški naciji sporočil: »Srce Nemčije je prenehalo biti. Führer je mrtev.« Vsega je bilo konec. Hitler ga je sicer določil za novega kanclerja tretjega rajha, toda tudi Goebbels ni trajal – 1. maja je naredil samomor. Skupaj z ženo. Pred tem pa sta zastrupila svojih šest otrok. Kar naj bi dalo Goebbelsovi smrti pečat tragičnosti (recimo v smislu antične tragedije), ji je dalo pečat »odvratne ironije«, kot je rekel nemški zgodovinar Joachim Fest.

Hyde Park na reki Hudson

Ko gledate tole kostumsko fantazijo, ki temelji na »resnični zgodbi«, imate občutek, da gledate Šoferja gospodične Daisy. Laura Linney igra Daisy, šoferja, ki jo vozi okrog, pa igra Bill Murray. Atmosfera, ki ju obdaja, je zaspana, zasanjana, ležerna – tako kot v Šoferju gospodične Daisy. Ko sta se v avtu peljala gospodična Daisy in njen temnopolti šofer, so vsi rasni problemi izginili. Tu izginejo vsi politični problemi.

Jack, morilec velikanov

Jack, morilec velikanov, dokaj rutinski, pregovorno predvidljivi 200-milijonski fantazijski epos, izgleda kot sanremski štikel: najprej uvodno recitiranje, pa melodični refren, spet malce recitiranja, pa melodični refren, še malce recitiranja, pa melodični refren, spet recitiranje – in na koncu refren, ki ga dvakrat ali trikrat ponovijo.

Večer eklektičnega popa

Odsotnost koncertov večjih pop ali rock zvezd, ki je v zadnjem času postala stalnica na slovenskem koncertnem prizorišču, je tokrat prekinila kanadska pop zvezdnica Nelly Furtado, ki je nastopila v ljubljanski Hali Tivoli.

Autechre: Exai

Če vam je blizu elektronska glasba, še posebej tista z zvedavega konca, si naredite uslugo in poslušajte novi, enajsti studijski album avantelektronskega dvojca Autechre. Če ste ga seveda po naključju spregledali kljub številnim kritiškim in fenovskim hvalospevom, ki so se usuli tako rekoč takoj, ko je založba Warp – verjetno tudi pod težo nestrpnosti fenov – ploščo »sprostila« v sprva digitalni dolpoteg.

Jack Kerouac: Klateži dharme

Mislim, da je bil Andrej Ule kanal prizemljene izjave, da ko bomo imeli pri nas recimo pet licenciranih uvoženih menihov, lahko začnemo govoriti o resnih začetkih budizma. Kljub Aškerčevi pesemski apologiji Budu v gaju, kljub priseljenim rinpočejem in občasnim obiskom lam in podobnikov.

Dan Ariely: (Poštena) resnica o nepoštenosti

Čeravno je knjiga pisana poljudno, avtor ne izhaja iz poglobljene analize, ampak iz eksperimenta; pa najsi bo skupinski test ali osebna izkušnja. Denimo: v čem je razlika, če nosite pravo Pradino torbico ali ponaredek? Pri čemer seveda nima v mislih različnih cen, temveč oblike spreminjanja samopodobe in pogleda na okolico. Tako je tudi prigoljufana diploma ali magisterij le korak k nadaljnjim goljufijam, od prevelikih potnih stroškov naprej.

»Utrujeni« od Frljića

V zadnjih dneh bi se morali poslavljati predvsem od Janševe vlade, a v soboto smo se žal poslovili od Matjaža Tanka. V odhodu nekoga, ki je bil tako samoumeven del informativnih oddaj, da bi človek mislil, da jih bo vodil večno, bi težko prepoznali kaj dobrega, a televizijsko slovo si je vendarle zaslužilo majhno zabeležko.

Za dežjem posije sonce

Bradley Cooper je pred časom preživel Prekrokano noč, potem pa je moral spričo okoliščin še skozi Prekrokano noč 2. Iz dežja pod kap. Ni kaj, Prekrokani noči sta bili pekel. In kaj se zgodi s človekom, ki gre skozi dve taki Prekrokani noči? Je pripravljen še za tretjo?

Daleč za griči

Če hočete videti ultimativni ljubezenski film, potem si poglejte Daleč za griči, hladni, naturalistični in asketski romunski epos, ki se dogaja na hladni, naturalistični, asketski lokaciji – v samostanu. Ker ga je posnel Cristian Mungiu, romunski novovalovec, avtor filma Štirje meseci, trije tedni in dva dneva, vas ne bi smelo presenetiti, da sta v ospredju spet dve dekleti, najboljši prijateljici, le da tokrat ne polemizirata o splavu, ampak o Bogu.

Mea maxima culpa: Molk v božji hiši

In še opozorilo, da se je s Festivala dokumentarnega filma v Kinodvor preselil Molk v božji hiši, Gibneyjev doku o duhovniškem spolnem nadlegovanju, posiljevanju in izsiljevanju otrok (tokrat nemih!), pa tudi o tem, zakaj Vatikan te pedofilske epidemije ni ustavil, ampak jo je, ravno nasprotno, prikrival ter na vse mogoče in nemogoče načine relativiziral.

Tihi zvoki nenavadnih glasbil

Na slovenski glasbeni sceni se ne zgodi pogosto, da bi se kak izvajalec odločil tako rekoč čez noč zamenjati glasbeni izraz, zlasti ne, če gre za skupino, ki je zaslovela kot verjetno največja mainstream domača glasbena atrakcija.

David Bowie: The Next Day

Ko se je David Bowie januarja letos oglasil s singlom Where Are We Now?, ni bilo nikomur nič jasno. Zlasti ne njegovim dolgoletnim oboževalcem, ki so ga po prisilno končani turneji leta 2004 že zdavnaj uvrstili med upokojene legende rock’n’rolla. Zaradi resnih bolečin v prsih, ki jih je začutil sredi nastopa v nemškem Schesslu, se je preprosto umaknil z glasbenega prizorišča in iz javnosti ter se tako rekoč ni oglasil vse do 66. rojstnega dne, ko je s singlom napovedal nov album.

Thomas Bernhard: Moje nagrade

»... na splošno sem gojil napete odnose do svoje države, ki jih danes v še bolj potencirani obliki gojim naprej, najbolj napet odnos pa sem seveda vzgojil z našim ministrstvom za umetnost in kulturo, ki sem ga zaradi bližnjih in najbližjih srečanj globoko preziral, najbolj pa seveda ministra, ki ga je ravno vodil,« pravi nekje Bernhard. Vendar ga ta prezir ni oviral, da ne bi za potrebe nakupa kmetije in potem prenove, koliko denarja je šlo samo v prenovo!, omeni, vendar brez številk, občasno sodeloval z literarnim establišmentom in prejemal nagrade, predvsem v denarjih izraženega dela, in se zraven tolažil, da tudi berač ne premišlja o izvoru denarja, ki mu ga donirajo.

Milko Mikola: Rdeče nasilje

Slepa pega zgodovine, saj knjige, ki so popisovale pretekli čas vse do leta 1990, praktično niso zaznale, da je najnaprednejši komunistični režim sistematično pobijal vojne ujetnike in civiliste, vpeljal koncentracijska taborišča za nemško in madžarsko manjšino ter domobrance in slovenske civiliste, po njihovem zaprtju ustanavljal taborišča za prisilno delo, izganjal prebivalstvo, zaplenjal premoženje – celo Judom ! –, izvajal številne politične sodne procese, med njimi posebne proti trgovcem in kulturnikom, sodil duhovnikom in jih preganjal, polnil ječe s političnimi zaporniki etc.

Parlament ali Milano

Prejšnjo sredo je bil poleg odhoda Janeza Janše dober razlog za veselje tudi prva mandatarka v zgodovini samostojne Slovenije, a veselja je bilo kmalu konec – že naslednji dan. Vsakršno upanje, da se bodo mediji lahko izognili seksističnim opazkam, je splahnelo že v oddaji Svet na Kanalu A, kjer se jim je zdelo primerno, da parlament primerjajo z Milanom in modno brvjo, v studio pa povabijo stilista Borisa Arivukoviča, ki je menda študiral v Milanu in ne mara vzhodnoevropskega kiča, temveč je privrženec minimalizma.

Pionirji YU-elektropopa

Kako označiti nastop skupine, ki se je natanko pred 30 leti pojavila v popolnoma drugačnem sistemu vrednot, drugačni družbeni ureditvi in pri takrat precej manjšem pretoku informacij, ki pa so, čeprav je šlo za tako imenovane svinčene čase, še zmeraj našle pot do tistega, komur so bile namenjene? Kako ovrednotiti vnovično snidenje zasedbe, ki je pred leti povzročila pravo evforijo v radijskem in televizijskem etru nekdanje skupne države?

Atoms for Peace: Amok

Feni Thoma Yorka si lahko oddahnejo. Dolgo napovedovani studijski projekt njegove superskupine, ki se je prvič zbrala leta 2009 za kratko turnejo, na kateri je preigravala njegovo ploščo The Eraser, je končno izšel.

Raja Shehadeh [Radža Šehade]: Na svoji zemlji

Sveta dežela je tisti kraj na svetu, kjer postaneš ciničen do vseh religij, pravi nekje pripovedovalec, pravnik, borec proti izraelski kolonizaciji in palestinskemu militarizmu, zaljubljenec v pokrajino, ki jo počasi obkrožajo in jo z vrha hribov motrijo vse razkošnejše judovske naselbine, postavljene tako, da bi preprečile organski stik in vsakršno komunikacijo med tistimi spodaj, staroselci. Enimi od staroselcev, saj jih je veliko, v valovih, in na ozemlju, ki je kot musaka, razplasteno, vsak koplje samo po tisti plasti, ki potrjuje njegovo ekskluzivno pravico do domicila in domovinsko pravico.