Damir Globočnik: Likovna satira

Pogled v časopisno zgodovino preseneča. Nikakor ne bi pričakovali tolikšnega opusa: Brencelj (1869–1885), Juri s pušo (1869–1870), Pavliha (1870), Petelinček (1870), Sršeni (1871), Škrat (1883–1885), Jež (1902–1909), Osa (1905–1906), Pika (1912–1913), Bodeča neža (1914), Satura (1925), Muha (1926–1927), Skovir (1928–1929), Kurent (1929), Ilustracija (1929–1931), Posebna izdaja (1937–1939), Toti list (1938–1941), Pavliha (1945) etc.

Polnokrvni rock’n’roll

Že sama napoved nastopa dveh ključnih skupin jugoslovanskega in pojugoslovanskega rock’n’rolla je obetala nebrzdano zabavo za vse tiste, ki so jim pri srcu umazani kitarski rifi, pokončni ritmi in kakovostna rockovska poezija. In izkazalo se je, da jih ni malo.

Darkstar: News from Nowhere

Po vznemirjenju, ki so ga med glasbenimi kritiki (velikih in vplivnih medijev) povzročili prvi singli in dolgometražni prvenec londonskega tria Darkstar, je pravzaprav presenetljivo, da se ta do zdaj še ni znašel na radarjih širšega občinstva.

Hitchcock

Že če bi veličino tega ali onega filma sodili zgolj po njegovi vplivnosti in prelomnosti, bi Psiho veljal za enega izmed največjih. Alfred Hitchcock bi ga lahko posnel v barvah. Pa ga ni. Z razlogom: cenzura tistega »tuširanja« leta 1960 ne bi požegnala, če bi bilo posneto v barvah. Hitch bi lahko šefu cenzure še tako obljubljal, da bo v zameno za »tuširanje« omilil tisti uvodni prešuštni petting, pa ne bi pomagalo.

Podkupljeno mesto

Tegale pa nisem nikoli razumel: imate mogočnega politika, res despotskega frajerja, ki ima vse pod kontrolo, ki ima vse v lasti, ki ima vse v žepu, ki vse totalno in absolutno obvladuje – razen svoje žene. Vsi mu kimajo in strežejo, le žena ga vara.

Evald Flisar: Jazi pod drobnogledom

Med legokockanjem sinček ponudi misel, da je mogoče na lastno življenje pogledati kot v grad igračo: od tega, skozi katero režo poškiliš, je odvisno, katere izseke svojega jaza ugledaš in se v njih prepoznaš, saj je jaz, identifikacijska točka, zapleten in neulovljiv, necelovit in v nenehni premeni.

Ur. Aleksandra Bizjak Končar in Marko Snoj: Slovar novejšega besedja slovenskega jezika

Kolikšna je torej bera novih besed v zadnjih dvajsetih letih? Za več kot 400 strani, kar govori o silnem tempu spreminjanja moderne slovenščine.

O golobih in golobčkih

V času politične brezizhodnosti je pomembno, da se ljudstvo lahko zabava, in prejšnji konec tedna je bil po številu premier razvedrilnih oddaj primerljiv s televizijsko jesenjo. V petek je svoj prvi Zadetek v petek na TV 3 Medias odvodil Klemen Slakonja, v nedeljo pa sta se POP TV in nacionalka odpravili v novo sezono kuharskih oddaj.

Nick Cave & The Bad Seeds: Push the Sky Away

Ustvarjalni zagon Nicka Cava, ki se je zadnja leta lotil opaženega ter med kritiki in oboževalci polnokrvnega rocka skorajda že svetega projekta – skupine Grinderman –, očitno nima konca. Potem ko se je z legendarno zasedbo The Bad Seeds nazadnje oglasil z več kot dobrim ploščkom Dig!!! Lazarus, Dig!!! (2008), dve leti pozneje pa z izvrstnim albumom Grinderman 2, s katerim je dokazal, da Grinderman ni zgolj projekt, temveč polnokrvna rockovska skupina, se znova oglaša z novim izdelkom slabih semen.

Resničnost

Luciano (Aniello Arena) je mali, mali človek iz Neaplja, kar pomeni, da ima veliko razširjeno družino (Italijan pač), veliko otrok (Bog da, kar da) in še več služb – če že ravno ne prodaja rib (ja, svoj štant ima), potem drugim malim, malim ljudem iz soseske, še manjšim od sebe, prodaja robote, hišne pomočnice, ki še najbolj spominjajo na male, male sleparije, saj veste, na »darila« iz piramidnih iger in podobnih špekulantskih shem.

Kon-Tiki

Vedno sem bil velik fan norveških polarnih raziskovalcev, kakršen je bil Roald Amundsen, »zadnji viking,« ki je umrl med reševanjem svojega rivala, in nič manjši fan Thora Heyerdahla, norveškega znanstvenika, sicer neplavalca, ki je leta 1947 s primitivnim raftom Kon-Tiki in petimi somišljeniki preplul od Peruja do Polinezije, da bi dokazal, da so – ali pa da bi lahko – Polinezijo pred mnogimi leti naselila južnoameriška ljudstva, toda tale norveška ekspedicijska odiseja, ki sicer pokaže vse Dogodke (viharji, morski psi, opekline ipd.), pa tudi to, da po dolgem času na odprtem morju vsakdo izgleda kot Tom Hanks v Brodolomu, deluje za svoje dobro preveč televizijsko in premalo urgentno, da bi lahko tekmovala z arhivskimi posnetki, ki jih vidimo na koncu in ki so vzeti iz Heyerdahlovega oskarjevskega dokumentarca Kon-Tiki (1950). To, da jih je sredi oceana na raftu z roke posnel neplavalec, jim še vedno daje amundsenski šlif.

Mama

Mama, neogotska grozljivka, ki jo je produciral Guillermo del Toro, se začne na zasneženi, poledeneli cesti: moški, ki je po finančnem in mentalnem kolapsu pobil nekaj svojih sodelavcev in nekdanjo ženo, manično beži s hčerkicama, ki ju je ugrabil, zleti s ceste, obtiči v gozdni koči, kjer ju hoče ubiti, toda v zadnjem trenutku ju pred njegovim koltom reši neka temna, nejasna, spektralna, metuljasta prezenca, za katero pet let kasneje, ko ju najdejo, pravita, da je njuna Mama, ki naj bi ju teh pet let v divjini negovala, hranila in varovala.

Čudovita bitja

Leonardu na koncu Titanika ne bi bilo treba umreti – s Kate bi se lahko na tistem kosu lesa izmenjavala. Nekaj časa bi na njem ležal Leo, nekaj časa pa Kate. Happy end!

Ernest in Celestina

Če bi dinozavri znali govoriti, bi gotovo spletali pravljice, ki bi dinozavrčke strašile z meteorji: če ne boš priden, bo prišel veliki, grdi, črni meteor! Jasno, zavrčki bi zlahka dojeli moralo teh jurskih basni: dinozaver in meteor ne moreta živeti skupaj! In res nista mogla.

Ursula K. Le Guin: Zgodbe iz Zemljemorja

Tolkien, eden popularnejših piscev fantastike prejšnjega stoletja, je bil strokovnjak za staro angleščino in je prispeval eno od teorij o strukturi staroangleškega epa Beowulf, ki je danes celo prevladujoča.

Zoran Milivojević: Igre, ki jih igrajo narkomani

Knjiga seveda ni priročnik, ki bi mu sledili bodisi zasvojenec bodisi njegovi bližnji v formiranju izstopa iz sveta drogiranja. Kot taka meri na psihoterapevte, seveda pa tudi na splošno bralstvo, da si ustvari sliko tega fatalnega fenomena in spozna serijo iger, v katero narkomani ujamejo sorodnike, prijatelje, sodelavce in kdaj tudi terapevte.

Aleksander Geržina: "Oškodovani pa sta predvsem slovenska umetnost in kultura."

Razmeroma ostro sem se odzval zato, ker je bila odločitev o ukinitvi centra izključno politična, ministrstvo jo je le izvedlo. Usmerjena je bila proti meni, ki sem eden glavnih snovalcev tega projekta. Sedaj je tudi jasno, da se je ukinitev pripravljala več mesecev in bila realizirana v trenutku, ko se vladi izteka mandat.

Če že ne gre Janša, gre papež

Zanimivo je, kako lahko še tako napet konec tedna omehča patetika Franca Rodeta. Prejšnji konec tedna smo dobili nove Prešernove nagrajence, leve fašiste, kreativno štetje duš na ljubljanskem Kongresnem trgu in dražbo zaseženih predmetov Jureta Jankovića (sef je kupil novinar Financ Jaka Elikan, ki ima z »Jurčkom« burno preteklost), a v ponedeljek je odstopil papež, in ni ga cerkvenega dogodka brez doživete interpretacije domačega kardinala.

Umri pokončno: Dober dan za smrt

John McClane (Bruce Willis), newyorški die hard policaj, odpotuje na počitnice v Moskvo, kjer pa obtiči med svojim sinom (Jai Courtney), tajnim agentom Cie (»007 iz New Jerseyja«), in ruskim podzemljem, ki rožlja z orožjem za množično uničevanje, tako da potem do konca filma duhamorno ponavlja: »Prišel sem le na počitnice!«

Obljubljena dežela

Kapitalizem ima dobre in slabe plati, toda temelji na neločljivosti dobrih in slabih plati, to pa zato, ker so prav slabe plati motor samega kapitalizma. Steve Butler (Matt Damon) in Sue Thomason (Frances McDormand), uslužbenca velike energetske korporacije, »ekonomska morilca,« sta utelešenje slabe plati kapitalizma, maskiranega v dobro plat.

Razbijač Ralph

Ker sem tole Disneyjevo animacijo, nostalgično potopljeno v izgubljeni svet arkadnih iger, recenziral že pred časom, ko naj bi prišla v kino, pa je potem »čudežno« ni bilo, naj le še enkrat poudarim, da Ralph (John C. Reilly), strašni bad guy priljubljene arkadne igre, ki vse ruši in podira, izgleda kot predimenzionirani fizični delavec, kot zapuščeni, zavrženi in ludistični proletarec, ki se reformira tako, da skoči v vojaško arkadno igro, v kateri je lahko junak, kar je povsem v skladu z ameriško ideologijo: tega, ki je socialno izključen in ki kar kipi od gneva, frustracij, adrenalina in sle po destrukciji, je treba le poslati v »dobro« vojno, ki je vedno lepa priložnost za interaktivnost, eskapizem in shock & awe lomastenje po vzporednem svetu.

Še en teden domače glasbe

Drugi Slovenski teden glasbe (STG) si je po uspešni lanski izkušnji z okroglimi mizami, debatami in delavnicami ponovno prizadeval javnosti predstaviti širši pogled na glasbeni posel.

Alice Russell: To Dust

Britanska soul sestra številka ena in prvi glas brightonske založbe Tru Thoughts Alice Russell do svojega zavidanja vrednega statusa ni prišla kar čez noč. Vse se je začelo na začetku tisočletja, ko je glas najprej posojala različnim kolegom, potem pa izdala prvenec Under the Munka Moon. In kamenček se je začel kotaliti. A ključ do uspeha ni bil toliko v razgibanih ploščah, mešanicah soulerskega in celo gospelovskega petja z mehkobnejšo platjo novega jazza. Je bolj v njenih enkratnih nastopih. Alice Russell vedno najbolj zasije v živo, saj gre za edinstveno odrsko obvladačico. To smo nedavno preverili tudi v Ljubljani, kjer je nastopila s kolegom Quanticom; po debelih desetih letih sodelovanja sta se končno odločila za neizogibno potezo in izdala skupni album.

Mariusz Szczygieł: Gottland

»Pripadnik enega obrobnega naroda piše o drugem obrobnem narodu, le težko bi pričakovali uspeh,« zapiše Poljak, potem ko je prejel nekaj srednje- in nekaj splošnoevropskih nagrad. Za prozo o Čehih, pravzaprav faktih, ne izmišljiji. Vendar sklene, preden našteje štiri strani virov, da »se v današnjem svetu toliko dogaja, da si ni treba ničesar več izmišljati«.

Roland Mortier: Izvirnost

Knjiga postavlja izvirno v paru s tradicijo. »Pesništvo je najstarejši spomin človeštva.« Stari Grki dolgo niso imeli drugih literarnih spomenikov kakor pesništvo, Germani niso imeli druge oblike spomina kakor speve, v katerih so slavili svoje prednike in junake.

TV-odpad

Čeprav se je v zadnjih tednih v politiki zgodilo precej manj, kot bi pričakovali, je poročilo komisije za preprečevanje korupcije prineslo najmanj eno pozitivno posledico za televizijske gledalce: opogumilo je travniški duo, da si drzne v studio oddaje Pogledi Slovenije povabiti tudi kakšnega intelektualca, ki ni nujno na plačilni listi parlamentarne stranke, in dati prostor ljudem, ki si upajo reči, da je protestiranje za vlado v politični teoriji nekaj nenavadnega, če ne kar smešnega. A ker se stvari premikajo počasi, smo se lahko posvetili tudi razvedrilu.

Hvala za Sunderland

Spomnite se prizora iz Leonejevega eposa Bilo je nekoč v Ameriki, v katerem gredo fantje, še otroci, k cipi, tudi najmlajši med njimi, ki mora v zameno za »tisto« prinesti smetanov kolač, potem pa sedi pred vrati, izmenično pogleduje proti smetanovemu kolaču in vratom, na koncu pa raje poje smetanov kolač.

Na cesti

Ko si na odprti cesti, ne iščeš raja, kjer bi se ustavil in ustalil, ker veš, da ni nič bolj enoličnega od raja. Zdi se ti, da bi lahko vse življenje preživel v avtu, ne da bi kam prišel. Cilj ni, da kam prideš, ampak da se giblješ. Brez misli na korist ali dobiček. To je odprta cesta.

Marley

Ko je Bob Marley umrl, je izgledal kot 36-letni starček, zato ni čudno, da se mu je tako mudilo – do šestintridesetega leta, ko ga je izdala njegova »leva polovica«, je moral preseči vse tiste otroške »bolezni« (revščina, mešanec, outsider), napisati in posneti vse tiste regijaške hite, prepotovati vse tiste odre, pofukati vse tiste bejbe, pokaditi vse tiste džojnte, odigrati vse tiste nogometne tekme, preigrati vse tiste rastafarijanske rituale, dobiti vse tiste ideološke bitke (na odru je spravil vodji obeh jamajških frakcij) in preživeti vse tiste mučeniške trenutke (poskus atentata), da bi v šestintridesetih letih storil tisto, za kar bi drugi potrebovali devet življenj. In tale doku lepo pokaže, zakaj je delal tako, kot da bo živel le 36 let. Ostali so delali tako, kot da bodo živeli devetkrat dlje, zato zdaj nastopajo le kot pričevalci, ki so veseli, da so bili lahko zraven.

Barbara

Če se vam zdi, da je film noir umrl ali pa zamrl, potem morate vedeti, da še vedno živi zelo dobro, in sicer v nemških filmih, recimo v filmih Christiana Petzolda (Jerichow, Yella, Toter Mann, Notranji mir), ki je zdaj, z Barbaro, pokazal, da je rojen tudi za ekranizacije hladnovojnih trilerjev Johna le Carréja.