Ime mi je Li

Andrea Segre je v zadnjih letih posnel serijo dokumentarcev (Zelena kri, Zaprto morje, Kot človek na Zemlji ipd.), v katerih je razkrinkal katastrofalno ravnanje z afriškimi begunci, ki so skušali imigirirati v Italijo. Prihajali so – in še vedno prihajajo – iz stalno ogroženih, raztrganih, krvavečih, »faliranih« dežel (Eritreja, Somalija ipd.), prizorišč srhljive revščine, zahodnega izkoriščanja naravnih virov in večnih državljanskih vojn, toda Italijani so jih potem – in jih še vedno – mirno vračali nazaj.

Nevidno zlo: Maščevanje

Če hočete videti apokaliptično verzijo Alice v čudežni deželi, potem morate nujno slediti sagi o Nevidnem zlu, v kateri se Alice (Milla Jovovich), uslužbenka korporacije Umbrella, tajne producentke »nevidnega zla«, prelevi v baletno, usnjeno, nesmrtno superjunaško orožje, gensko spremenjeni organizem (damska verzija Jasona Bourna, izgubljena sestra Selene iz Podzemlja, nesojena ljubica Nea iz Matrice), strup za zombije, prepotuje Ameriko, se klonira, v Maščevanju, peti epizodi Nevidnega zla, pa se vrne nazaj v korporacijo Umbrella, ki je lahko zdaj – v času globalizacije, vsaj s svojim testnim obratom – parkirana tudi v ledu Kamčatke.

Estetika hrupa

Čeprav se jesen še ni pošteno začela, septembrski koncertni dogodki napovedujejo odlično koncertno bero v prestolnici, pa tudi v njeni bližnji in daljni okolici. Potem ko so nas v Mariboru očarali Islandci Sigur Rós s svojo zunajzemeljsko scenografijo in eterično, skorajda angelsko glasbo, se je te dni pri nas ustavila še ena legenda alternativnega rocka.

Grizzly Bear: Shields

Letošnja jesen prinaša obilo novih albumov iz vetrovnega in izrazito ustvarjalnega Brooklyna. Poleg skupine Animal Collective, ki jo pogojno lahko označimo kot del brooklynske scene, se po krajšem premoru na prizorišče vrača tudi četverica Grizzly Bear.

Gordon Reece: Miši

Mati in hči se, potem ko tamalo resno poškodujejo sošolke, ki jo okrutno šikanirajo zaradi njene prepozne menjave vrednot in imidža, zaradi zaostalega prehoda iz otroštva v mladost, preselita na idilično podeželje. V samoto, kjer nimata s skoraj nikomer stika. Tamalo, pripovedovalko, učijo domači učitelji, nekateri od njih prav namrdnjeni nad privilegijem tistih, ki se jim ne ‘ljubi’ v šolo, čeprav se pripovedovalki še vedno poznajo brazgotine po obrazu in vratu od zažiga las, čeprav jo v sanjah in sploh preganjajo podobe nasilja, ki se mu ni znala upreti, in bi ta del svojega šolskega vsakdanjika raje potlačila ali pa o njem objektivno, brez jeze, s skoraj noro hlastnostjo in distanco pisala v dnevnik.

Za zločin sta potrebna dva

Z novim šolskim letom in vrnitvijo nekaterih oddaj z dopusta so se žal vrnili tudi Pogrebi Slovenije. OK, Pogledi Slovenije. Prejšnji četrtek smo tako spet dobili svojo dozo obsednega stanja, panike, skakanja v besedo in izjemno zabavno šobljenje Bojana Travna.

Straža

Straža je čisti, absolutni dolgčas. Česa tako mučno upehanega zlepa ne boste videli. Kar je seveda presenetljivo, če pomislite, da je film po eni strani komedija, po drugi strani pa sci-fi. Še več, po eni strani vključuje hordo top komikov (Ben Stiller, Vince Vaughn, Jonah Hill, Richard Ayoade), po drugi strani pa vključuje invazijo zunajzemeljskih bitij, alienov, ki tudi izgledajo kot alieni.

Maribor – Ljubljana 1 : 0

Če bi morali izbirati, kateri glasbeni nastopi so najbolj zaznamovali prve septembrske dni, bi se zagotovo ustavili pri dveh dogodkih festivalskega tipa: četrti izdaji Mars festivala z islandsko atrakcijo Sigur Rós in koncertni predstavitvi Projekta R.E.M., ki je potekala pod ekološkim sloganom Čista energija glasbe. Prvega je gostil Maribor, drugega Ljubljana.

Death Grips: The Money Store

Verjetno že vse od Nirvane ni bilo benda, ki bi mu s tako surovim, s punkovsko energijo nabitim značajem uspelo pritegniti najširšo publiko.

Goran Samardžić: Dekle na cesti

Samardžić, ki na svoji življenjski poti prekrižari Jugo, živi v Beogradu in potem, ko je najhuje, v Sarajevu, kjer ima zdaj – v zadnjih zgodbah – knjigarno, ta tudi nastopa v tem naboru kratkih zgodb, očitno črpa iz osebne izkušnje. Očetova smrt, odraščanje, začetek vojne v Bosni, ljubezenska vzhičenost in zakonska rutina, ljubezen do otrok, lastnih, in bolečina ob dejstvu, da se razselijo, namreč starši, pa bralne turneje, vse plava v istem ribniku, iz katerega lovi snov za literaturo.

Claudio Magris: Alfabeti

Ko pisatelj piše o tekstih, ki jih je prebral, tega ne počne kot kritik. Ne zanima ga estetski učinek niti jih ne vrednoti literarnozgodovinsko, ampak išče v njih drobce, iz katerih izpeljuje ideje.

Jesensko prebujenje

Prvi šolski dan je letos v televizijskem smislu prinesel kar nekaj veselja, četudi se nacionalka paraolimpijskim igram in spremljajočim spektaklom posveča zgolj v povzetkih. Dobili smo novo sceno Športa in Kulture na nacionalki, direktor Marko Filli pa na Twitterju do božiča obljublja še prenovljeno vremensko napoved, ki so jo s prvim šolskim dnem že posodobili na POP TV. Tam za njih delajo študentje meteorologije, ki bodo vreme napovedovali do ure natančno, in Robi Erjavec bo lahko vsak večer šolarjem svetoval, kaj obuti zjutraj in kakšen pulover si ogrniti na poti domov.

Kako začiniti zakon

Kako začiniti zakon je film, ki se zaveda, kaj ima – Meryl Streep in Tommyja Leeja Jonesa. In tega ne skriva. Meryl Streep in Tommy Lee Jones sta namreč praktično v vsakem kadru – skupaj ali pa ločeno. Vsi ostali so v kadru le, če sta v njem tudi Meryl Streep in Tommy Lee Jones – ali pa vsaj eden izmed njiju.

ParaNorman

Če ste videli Koralino, briljantno stop-motion animacijo, ki jo je zapakiral studio Laika, potem veste ali vsaj slutite, kaj boste dobili. ParaNorman, nova state-of-the-art produkcija Laike, je namreč Koralina, ki se zelo trudi, da bi ji rekli Državljan Kane stop-motion animacije – ali pa Vertigo stop-motion animacije.

Postrock in noise

Poletje se počasi bliža svojemu koledarskemu koncu, z njim pa usihajo tudi številni festivali in koncerti na prostem, ki smo vam jih redno popisovali v vaši najljubši rubriki. Tik pred resnim delovnim začetkom letošnje jeseni smo se tako odpravili na teritorij ljubljanske AKC Metelkova mesto, ki je po nekajtedenskem premoru vnovič zagnala svoj bogati glasbeni program.

Animal Collective: Centipede Hz

Zasedba Animal Collective je s svojimi stalnimi in nestalnimi člani že od samega začetka nagnjena k eksperimentiranju z različnimi ritmičnimi, vokalnimi in instrumentalnimi tehnikami z veliko nenavadnimi efekti. Hkrati zbuja pozornost kot skupina, katere albumi se zmeraj razlikujejo od prejšnjih.

Francis Ebejer: Skok malteških delfinov

Pri branju romana o Skoku malteških delfinov sem imel ves čas precejšen problem; napisan je tako, da so posamezniki samo figure v politični igrici, postavljeni so na šahovnico, kjer jih porivajo brez njihove volje, s tem pa postane karakterizacija plakatna, sama zgodba pa konstrukt.

Christopher Lasch: Kultura narcisizma

To praktično pomeni, da je slovenski prevod, ki je izšel 33 let po izvirniku, izgubil ves naboj, zakaj njegove ideje so tudi v slovenskem družboslovju in humanistiki že dolgo prisotne. Najsi bo kritika liberalizma, industrije prostega časa, trivializacije medosebnih odnosov ali pa družbenih in psiholoških posledic kulta narcisizma.

Črtomir in Bogomila

Konec prejšnjega tedna je mineval bolj počasi, saj nas v petek Boris Kopitar ni razveselil z nobenim arhivskim biserom. So nas pa zato očitno uslišali v ponedeljkovem Tedniku, kjer so v svojo kompilacijo prispevkov prejšnje sezone uvrstili nam ljubega Frančka oziroma Rajka Geriča z brado, ki s škatlo straši okoli stavbe NPU. Priznamo, tudi tokrat smo se prav enako zabavali kot ob prvem ogledu in prepričani smo, da bi Gerič moral lik razvijati še naprej, morda na novi Planet TV.

Tehno za množice po predpisih

Če se hočete oznojiti pri plesu na tehno, potem verjetno ne boste šli na Umeka. Če hočete slišati nove tehno smernice, potem Umek gotovo ne bo vaša prva izbira. Tudi če hočete uživati v izboru avtorskega ali pa tehna s karakterjem, Umek najbrž ne bo pravi naslov. Se sprašujete, čemu potemtakem sploh obiskati party z Umekom v osrednji vlogi? Odgovor je na dlani; zato ker se boste tam lahko pozibavali v družbi nekajtisočglave množice, ob elektronskih ritmih, ki jih bo izbiral eden najpopularnejših svetovnih didžejev. Razlog za obisk vsakoletnega Žura z razlogom z Umekom je bil tokrat še tehtnejši, saj je šlo menda za njegov letošnji edini nastop pred domačo publiko. Pa ne zato, ker ga tukaj ne bi marali, pač pa zato, ker ga imajo tako radi tudi drugod po svetu. Ljubljančan namreč že kakšnih deset let velja za največji slovenski glasbeni izvozni artikel in v tem času je zabeležil nastope na praktično vseh najvidnejših elektronsko-plesnih festivalih in prizoriščih.

Public Enemy: Most of My Heroes Still Don’t Appear on No Stamp

Ob 30-letnici predzgodovine in 25 let po prvem dolgometražcu najvplivnejšega rap benda vseh časov se je nekaj moralo zgoditi. In se je! V presledku le dveh mesecev skupina Public Enemy obljublja kar dve plošči; druga naj bi izšla na simbolni datum, ob obletnici ’začetka ameriške nove zgodovine’, torej 11. 9. Prva z naslovom, ki je iztrgan iz besedila svetovne himne afroameriškega glasbenega upora Fight the Power, namiguje, da bi lahko šlo za izdelek, ki se ozira nazaj v obdobje, ko je najglasnejši glas newyorških ulic namešal popolno kombinacijo črnskega družbenega boja, zajebancije ter plesnih zank umazane in trde produkcije.

Kozmopolis

O mogotcih, ki jih je ustoličil deregulirani, razšopirjeni finančni kapitalizem, vemo že tako rekoč vse. Recimo: da namesto v razvoj in delovna mesta vlagajo v luksuz, saj veste, v jahte in drage avtomobile. Da so zelo mobilni, fluidni, fantomski – kot finančni kapital, skladi visokega tveganja in mistični finančni produkti. Da svoj denar na veliko selijo v davčne oaze. Da so hudo arogantni, hladni in distancirani, brez trohice sočutja in smisla za socialno državo, mrhovinarski in robotsko zatopljeni v svoj ego, svoje igrače in svoj fantazijski svet. Da s svetom – oh, in realnostjo, ljudstvom – nimajo več nobenega stika, da ga niti nočejo več imeti in da raje živijo v gated communities, zaprtih, zaklenjenih, nedostopnih, zastraženih skupnostih. In da ljudje ob pogledu nanje najprej pomislijo na Stalina, ki je take, kot so oni, pospravil, še preden so sploh – magari plašno in sramežljivo – dahnili: »Naš trg bi bilo treba bolj odpreti.«

Stari je nor

Filmi z Adamom Sandlerjem si dobesedno podajajo kljuko. Niti dobro se ne odvrti prejšnji film, ga že imate v naslednjem – in naslednjem. In naslednjem. Po tekočem traku. Sandler se seli iz filma v film. Zakaj? Možnosti sta le dve: ali potrebuje toliko ljubezni in pozornosti ali pa toliko dolguje davkariji.

Odpleši svoje sanje 4

Serija Odpleši svoje sanje si ne dela nobenih utvar – v vsakem delu zamenja kompletno igralsko/plesno ekipo in lokacijo. To so pač filmi o plesu – in ples je ples. Vseeno je, kdo pleše in kje. Kdor pleše, zlo ne misli. Tudi tokrat imate novo plesno ekipo in novo lokacijo – Miami.

Akif Pirinçci: Cave canem: Felidae III

V tretjem delu trilogije o Francisu, neustrašnem in še bolj prebrisanem mačjem detektivu, nekakšnem nekastriranem Garfieldovem bratrancu, sorodniku po ležernosti in izmodrenosti, se znajdemo v skoraj paranormalnem svetu. Prvi del, Felidae, se je ukvarjal s plemenitostjo mačjega rodu nasproti vsem drugim živim bitjem in problematiziral mučenje živali oziroma njihovo izkoriščanje v medicinske namene.

Jerzy Pilch: Seznam prešuštnic

Naslov napeljuje na gostove želje, namesto tega pa pisatelj prek vinjet predstavlja poljsko zgodovino duha. Seveda so tu ljubice in njihove zgodbice, vendar ne v stilu osvojitev. Glavni junak je namreč atipični heroj sodobne ideologije neoliberalizma, zakaj nič ne osvaja – ne denarja ne kariere ne ženskih postelj. Kaj ga torej vleče?

Pri njej vsi dnevi so nedelje

Konec olimpijskih iger, konec veselja. Po slovesu dnevne doze športa in smeha po zaslugi šaljivcev Stareta in Kavčiča smo spet prepuščeni tegobam vsakdana in mednarodnih spletk. Obsodba Pussy Riot in Assangeeva ujetost na ekvadorski ambasadi v Londonu sta povzročili, da so se v ponedeljek v Odmevih z Milanom Brglezom pogovarjali o diplomatskih pošiljkah, ki se jih ne odpira in iz katerih padajo ljudje, medtem ko sta Slavoj Žižek in Mladen Dolar kot prava rock zvezdnika navduševala Ruse, ki počasi obupujejo nad Putinovim sistemom.

Morilec Joe

Chris (Emile Hirsch), idiotski teksaški diler, sklene, da bo likvidiral svojo mamo – z njeno zavarovalnino kani odplačati mafijski dolg. Jasno, oče (Thomas Hayden Church), zdaj poročen z drugo žensko (Gina Gershon), ga sunkovito podpre.

Bournova zapuščina

Bournova zapuščina je Indiana Jones brez Indiane Jonesa, James Bond brez Jamesa Bonda, Sherlock Holmes brez Sherlocka Holmesa, Batman brez Batmana – no, Jason Bourne brez Jasona Bourna. Jason Bourne se pač upokoji, ali bolje rečeno – Matt Damon ga ni več hotel igrati. Tako to počnejo v telenovelah.

Plačanci 2

Kje je Steven Seagal, se boste spraševali, ko boste gledali Plačance 2, bučni, burni, bujni festival testosterona, definiranih mišic, eksplozij, fetišističnih poz in fluidnih replik, na katerem se zberejo vsi največji zvezdniki sodobnega akcijskega filma (Sylvester Stallone, Bruce Willis, Arnold Schwarzenegger, Chuck Norris, Jean-Claude Van Damme, Jason Statham, Dolph Lundgren, Jet Li), ki v principu počnejo prav to, kar zadnja leta počne Steven Seagal: iščejo malo, anonimno, napol fiktivno, ruritansko državico, ki ogroža svetovni mir.