Sufražetke

Spike Lee je lani posnel film Chi-Raq, v katerem ženske obupajo nad nasiljem, ki preplavlja Chicago in ga spreminja v Sick-ago. Moški stalno streljajo in se pobijajo, krogle letijo na vse strani, otroci umirajo, nasilje je kronično in permanentno, vse hujše, tako da je življenje nemogoče. In ker ženske ne vidijo druge rešitve, sklenejo, da ne bo več seksa, dokler moški ne položijo orožja. Ali bo konec nasilja – ali pa bo konec seksa! Jasno, v dobi interneta in družbenih omrežij se jim ni težko povezati. In še preden jih moški razglasijo za “seksualne teroristke”, so že ekstatično gibanje, ki spreminja svet. Nasilje na lepem ne izgleda več tako naravno, moška obsedenost z močjo, prevlado, teritorijem in spolno privilegiranostjo pa se izkaže le za balon, obsojen na pok. Moški ne vzdržijo več. Chi-Raq je kakopak reimaginacija Aristofanove Lizistrate, v kateri so nad stalnimi vojnami in nasiljem v antični Grčiji obupale Grkinje (od Aten in Beocije do Šparte), ki moškim odpovedo seks. Ali bo konec vojne – ali pa bo konec seksa! “Ženske ne moremo več čakati.” Ker pa nobena ne podleže skušnjavi in ker moški tako ne morejo reči, “bom šel pa k drugi!”, se v Grčijo vrne mir. Če bi imele te Grkinje pred 2500 leti na voljo internet in družbena omrežja, si ne bi priborile le miru, temveč tudi volilno pravico.

Trumbo

Leta 1957 je oskarja za najboljšo filmsko zgodbo dobil Robert Rich – za Pogumnega, film o mehiškem dečku in biku. Roberta Richa na podelitev ni bilo, zato je oskarja v njegovem imenu prevzel Jesse Lasky, jr., podpredsednik Združenja scenaristov, ki je rekel, da je Richeva žena tik pred porodom in da je Rich ob njej. Lasky je naslednji dan ugotovil, da Roberta Richa ni v registru scenaristov, takoj zatem pa so planili telefoni – javila se je kopica Robertov Richev, ki so terjali oskarja. »Robert Rich« je bil v resnici psevdonim Daltona Trumba, scenarista, ki je zaradi članstva v komunistični partiji – tako kot številni holivudski filmarji, od scenaristov in režiserjev do producentov in igralcev – pristal na “črnem spisku”, tako da v Hollywoodu ni mogel več delati. Lahko se je le tihotapil pod psevdonimi (in Trumbo, ki je med letoma 1947 in 1960 na črnem trgu prodal 30 scenarijev, jih je imel kopico, recimo Sam Jackson, Marcel Klauber in Les Crutchfield), za oskarja pa ne bi mogel biti nominiran, ker je Akademija iz bitke za oskarje vnaprej diskvalificirala vse tiste filmarje, ki niso hoteli “prijateljsko” sodelovati s kongresno Komisijo za protiameriške dejavnosti in javno ovajati svojih nekdanjih tovarišev.

Jakec naroči bratca

Nizozemski film Jakec naroči bratca je tipični otroški film, kar pomeni, da je koktajl komedije, akcije, trilerja, avanture, superjunaškega ringelšpila in lekcije, a vendar je atipičen, saj skuša osemletni Jakec, ki nima očeta in mame, temveč dve mami, detektivsko odkriti, kaj so to “Viliji”, ki jih potrebuje njegova mama, da bi mu lahko “naročila” bratca, tako da izgleda kot Indiana Jones, ki išče sveti Gral, ali pa kot Cary Grant, ki skuša v filmu Sever/severozahod odkriti, kdo je “Kaplan”, le da se prebije do “odraslejšega” odgovora kot Indy in Grant, ki ju starši prav tako pustijo v reproduktivni temi.

Trilogija Razcepljeni: Povezani

Saga Razcepljeni, posneta po bestsellerjih Veronice Hart, dopolnilo Iger lakote, resda ne bo spremenila filma, kaj šele sveta, toda ne morete ji očitati, da ni otrok svojega časa. Svet, v katerem živimo, namreč postaja vse bolj podoben svetu v trilogiji Razcepljeni. Pazite: v Povezanih, tretjem delu te fantazijske sage, je mogočno razsuti, distopični Chicago povsem ograjen. Ne z žično ograjo, temveč z orjaškim zidom, kakršnega Donald Trump napoveduje ameriško-mehiški meji. Na začetku slišimo: “Prebivalci Chicaga, vemo, da vas zanima, kaj je na drugi strani zidu, toda zidovi so včasih zato, da nas varujejo.” Ni važno, kaj je na drugi strani zidu – važno je, da nas varuje! Spomnite se begunske krize, ograj in zapiranja meja. “Dokler bodo ostale napetosti, bo zid ostal.” Da bi bile vzporednice še očitnejše, izvemo, da je “človeškost izginila”, da so si v imenu miru izmislili politične frakcije, ki ljudi delijo, njihove disidentske, neodvisne, solidarnostne misli pa držijo pod kontrolo, in da so izbranci “vitalni za preživetje človeštva”. V ograjenem Chicagu vstajajo kriptonacistični jurišniki, hujskači in drhal, ki hočejo naglo “pravico”. Ljudje so le ovce, ki potrebujejo pastirja, pravi nekdo.

Tom in čarobno ogledalo

Tale okorna, ne ravno navdahnjena 3D-animacija (prva kubanska!), v kateri ogledalo disneyjevskemu kmečkemu fantu namigne, da mu je usojena princesa iz “uročenega” gradu, a en passant sreča robinhoodsko tatico, ki bolj ustreza njegovim razrednim afinitetam, sporoča, da ogledalo včasih laže, da so aranžirane poroke prehud retro in da so upornice boljše od punc, ki se rodijo z zlato žlico, kar pa je tudi vse. No, ne povsem: zdi se namreč, kot da skuša film reči – monarhija bi bila boljša od Castrovega komunizma! Čarovnica, ki je “uročila” kraljestvo, je Fidel, mar ne?

Zmaga parodije

Sobotno tekmovanje za izbor slovenske predstavnice za Evrovizijo aka Ema je mimo, vsi pa govorijo samo o voditelju Klemnu Slakonji in njegovem videospotu Putin, Putout, ki ga je zavrtel pred koncem, kot za posladek. V dneh po oddaji je z njim na portalu YouTube – kjer je na konec videa dodal prošnjo za sponzorstvo – že presegel poldrugi milijon ogledov, pri čemer se ogledometer še kar neumorno dviguje. Rusov je pač kot Rusov.

Ovna

Da so na Islandiji bankirje, ki so jo pokopali, zaprli, ne preseneča: v Ovnih namreč Islandija izgleda kot dežela, kjer tržni fundamentalizem ne zastruplja le ljudi, temveč tudi živali. Gummi (Sigurður Sigurjónsson) in Kiddi (Theodór Júlíusson) sta brata.

Tumbledown

Tumbledown je romantična komedija s twistom, ali bolje rečeno – romantična komedija, v kateri tretji noče stran. In nikoli tudi ne bo šel stran.

(Ne)profesionalec

Sacha Baron Cohen je parodiral Ameriko (Borat), homofobijo (Bruno) in postdemokracijo (Diktator), tokrat, v (Ne)profesionalcu, pa parodira Jamesa Bonda, kar je rahli antiklimaks, če pomislite, da sta se s tem izčrpavala že Johnny English in Austin Powers in da je James Bond že sam – nemara najboljša – parodija Jamesa Bonda. Baron Cohen igra Nobbyja Grimsbyja, bebavega proletarca, družinskega človeka, ki se po dolgih letih združi s svojim bratom (Mark Strong), za katerega pa se izkaže, da je high-tech tajni agent št. 1, kar ju pošlje na groteskno, skatološko kombinacijo misije (GB vs. Zlo) in kulturne vojne (1 % vs. 99 %), ki se – brez heca! – konča v riti potrebnega slona. Baron Cohen hoče očitno reči: seks v bondiadah nima teže. Bond premalo zahaja med preproste ljudi, kot je Nobby, ki ima devet otrok.

Tekač

Tekač je wikipedijska biografija Jesseja Owensa (Stephan James), ameriškega temnopoltega atleta, ki je leta 1936 na olimpiadi v nacističnem Berlinu osvojil štiri zlate medalje, pa četudi je imel proti sebi Hitlerja, Goebbelsa, nacistično religijo in rasistični folk. Kako mu je to uspelo!?

Zootropolis

Ko začnejo v Zootropolisu, bajnem futurističnem mestu, v katerem živali, ki so se nekoč žrle, živijo v popolni slogi, skrivnostno izginjati živali, se v detektivsko whodunit preiskavo zapodita zajklja in lisjak, policistka in goljuf, kar tole Disneyjevo animacijo prelevi v dobro novico – ne le zaradi vizualne lucidnosti in ringelšpilske imaginacije, temveč zaradi pozivov k strpnosti, sočutju, opolnomočenju in solidarnosti, ki jih pri ljudeh najdeš le še znotraj iste vrste.

Mirana Likar: Glasovi

Tudi tretja zbirka Likarjeve, v kateri je nabranih šestnajst različno dolgih zgodb, potrjuje artikuliranost njene pisave, ki se suvereno giblje po globalnih in globaliziranih podobah in se še posebej ustavlja ob trkih in prelomih med civilizacijskimi in kulturološkimi ploščami ter se usmerja nanje.

Eric Hobsbawm: Razbojniki

Kriminal je običajno tema kaznovanja, a Hobsbawm ga vzame kot objekt študije. Ki pa je napisana esejistično in zato še posebej bralno izzivalna. Avtor podrobno prečeše čas od 17. stoletja, osrednja je kajpak Evropa, a seže tudi v obe Ameriki, Azijo in stopi sem ter tja celo v Afriko. Bolj vsebinski naslov bi se sicer glasil – socialno razbojništvo, zakaj njegovi banditi niso navadni tatovi in kriminalci, temveč uporniki proti oblasti. Tako v to temo za hip uvrsti tudi stare ruske revolucionarje s Stalinom na čelu, ki so ob fin-de-sieclu ropali banke. Razbojništvo predstavlja kot gesto skupin, ki so se v imenu individualnosti uprle socialni podrejenosti in torej utelešale svobodo. Socialni razbojnik je bil vseskozi povezan z okoljem, in če se je odločil, da razbojništvo opusti, je zlahka našel svoje mesto v družbi. Dober razbojnik je imel socialni ugled, vseskozi se je namreč opiral na sorodnike, sosede in skupnost. Najsibo španski anarhist Sabaté, Perujec Benel, balkanski hajduk, Zelim Kan iz Dagestana, italijanski brigant ali francoski Salambier. Delo se posebej posveča socialnemu izvoru, naravi razbojništva, momentom maščevanja, reformatorskim idejam …

Zvok gibljivih slik

Večkrat nagrajeni, kritiško hvaljeni italijanski skladatelj filmske in gledališke glasbe Teho Teardo nas je v torek zvečer povabil v Klub Cankarjevega doma, da bi nam predstavil glasbo, navdihnjeno s filmi Mana Raya, ameriškega fotografa in filmarja, prvaka dadaizma in nadrealizma. Glasbe za tri filme že štiri desetletja pokojnega velikega mojstra se je multiinštrumentalist in izkušeni skladatelj sugestivne ter s sentimentalnimi godali omrežene filmske glasbe lotil ob retrospektivni razstavi njegovih del v italijanski Vili Manin. To smo si lahko pred dobrim letom in pol ogledali tudi številni slovenski obiskovalci.

Santigold: 99¢

Naslov in naslovnica tretjega albuma ameriške pevke in producentke Santi White, bolj znane pod psevdonimom Santigold, na prvi pogled ne potrebujeta razlage. Če obstaja kupec, lahko listek s ceno danes prilepite na vsako stvar, pa če je kaj vredna ali ne. Ker se glasbenica, na naslovnici zavita v embalažo, v nekaj skladbah tudi sama postavi v kontekst sodobnega potrošništva, nam s tem ponudi še več manevrskega prostora za interpretacije. Je (povprečna) skladba vredna toliko kot (kitajski) artikel iz 99¢ šopa, ki razen tega, da nanj lahko prilepite listek s ceno, nima nobene uporabne vrednosti? Je sama kot ustvarjalka/umetnica vredna toliko, kot stane njena skladba v spletni trgovini iTunes?

Šenčurska veselica

Ena slika pove več kot tisoč besed. Podobe, ki so jih televizije prikazale s sobotnega protibegunskega shoda v Šenčurju, so govorile o tem, da so se protestniki dobro imeli ob izražanju svoje mržnje, da so se združeni v ksenofobiji imenitno zabavali. V bistvu je šlo za lokalno veselico na parkirišču zaprtega trgovskega centra.

Družinski film

Ko otroci ostanejo sami v noči, začnejo vrata škrtati in tla škripati – pošast ne more biti daleč. To, da se skrijejo pod posteljo, ne pomaga. To, da zamižijo, tudi ne. Grozljivke so takšne otroke – same doma, same v noči – že davno prelevile v mučenike družinskega nasilja, saj so pokazale, da je prava pošast prav družina. Spomnite se Izganjalca hudiča. Ali pa Prerokbe. Oh, in Teksaškega pokola z motorko, pa Petka trinajstega in More v Ulici brestov.

Carol

“Ko že misliš, da ne more biti slabše, zmanjka cigaret,” dahne Carol (Cate Blanchett), poročena, premožna, elegantna, aristokratska Newyorčanka.

Ave, Cezar!

Josh Brolin, George Clooney, Ralph Fiennes, Scarlett Johansson, Channing Tatum, Tilda Swinton, Jonah Hill, Frances McDormand. V filmu Ave, Cezar! je toliko zvezd, kot da je Ben-Hur. In v nekem smislu je res – satirična reimaginacija snemanja Ben-Hura, tu naslovljenega Ave, Cezar!.

Bogovi Egipta

Spletne cinefile je napovednik za Bogove Egipta povsem šokiral in zmedel: kaj pa je to?! Iz napovednika namreč ni bilo jasno, za kaj gre v tem bombastičnem fantazijskem spektaklu. Naj jim pomagam: Bogovi Egipta sporočajo, da imajo ljudje na voljo le še dve politični možnosti, le še dve obliki vladavine – diktaturo in diktaturo.

Zoolander 2

Justin Bieber umre, toda preden umre, posname še zadnji selfi – z Zoolanderjevo grimaso na obrazu.

Kanye West: The Life of Pablo

Kaj sploh še povedati o plošči, o kateri je bilo povedano že vse in preveč? Največ o samih zaletavih pripravah nanjo: priča smo bili neskončnim menjavam naslova, v tednih pred izidom pa je na vsakodnevni ravni postalo jasno tudi, da Kanye West svoj sedmi album krpa zadnji hip. Mastering ter izbor in zaporedje posnetkov so urejali še na dan predstavitve. V bistvu je pri vsem skupaj še najbolj osvobajajoče, da nam je izvajalec, ki konstantno opozarja, da potrebuje le svobodo izražanja, ker »centri moči« omejujejo njegovo večdisciplinarno genialnost, pokazal, da je celo na samem vrhu glasbene industrije stvari možno delati čisto zadnji hip. Brezglavo. Neodločno. Shizofreno. Ali pa je bil vse skupaj le nateg, instrument nenehnega medijskega pompa? V tem je tudi nekaj strašljivo zvitega: nadležno agresivni medijski pomp je mogoče ustvariti brez vsebine.

J. M. Coetzee: Jezusovo otroštvo

»Iščemo streho nad glavo, da začnemo novo življenje,« je zadnji stavek v romanu. Nasvet malega Davida, kaj naj bi rekli v nekakšnem begunskem centru v oddaljenem kraju, kamor pobegneta njegov ’boter’ in skrbnik Simón ter nadomestna mati Inés. Oba begunca od prej, iz neznanega razloga, oba že dobro nameščena, ona celo v vilo s tenisom. On je malega pobral in nekako posvojil na ladji, ker je izgubil podatke o materi in sploh vse. Ko mu jo pomaga iskati, zaradi hladu birokracije in obče brezbrižnosti nad iskanjem obupa in določi za mater prvo primerno žensko, ki jo vidi, Inés. Ta presenetljivo sprejme, se preseli k malemu v njuno stanovanje, on pa klošari v okolici pristanišča, kjer raztovarja ladje. Dokler mali, ki ga dajo v prevzgojno ustanovo, ker bojkotira pouk in je neukrotljiv, ne pobegne, onadva pa se prav tako spustita v beg pred institucijami, ki jima ga hočejo vzeti.

Atul Gawande: Minljivost

Ameriški kirurg indijskega rodu prek osebne zgodbe svojega očeta, nekaterih pacientov in zdravniškega uvida odpira temo zdravljenja neozdravljivih. Človek dočaka trenutek, ko mu tudi medicina ne pomaga več. Vitalnega starca je tako zadel uničujoči tumor hrbtenjače, ki bi ga lahko napravil za tetraplegika, a bil je že tako razžrt, da je bila tudi operacija brez velikih obetov. Sam, kirurg po poklicu, se je odločil, da raje nadaljuje z igranjem tenisa in dobrodelnimi projekti, dokler ga bodo pač noge nosile. In si je priboril še nekaj spodobnih let.

Roštiljada z objemi

Mesec dni po tistem, ko so z njim postregli v ljubljanski Operi, smo ga v nedeljo le dočakali tudi po televiziji – predsednika na žaru namreč. Ja, samega predsednika države Boruta Pahorja, ki je v skladu s svojo maksimo, da se lahko loti čisto vsakega podviga, če so le so zraven fotografi in kameramani, sprejel povabilo v Popovo oddajo Na žaru in se za poltretjo uro prepustil samovšečnemu poslušanju zbadljivk in žaljivk na svoj račun.

Dom

Dom je dokumentarec o domu, ki ni dom, in “tujih” delavcih (Ekremu, Fadilu, Hasibu M., Hasibu U., Izetu itd.), ki so v Slovenijo verjeli še bolj kot sami Slovenci. Kot pravi eden izmed njih: “Slovenija je bila nekoč Slovenija.” Zdaj ni več.

V žarišču

“Če si reven otrok iz revne družine, potem religija veliko pomeni. Če ti duhovnik posveča posebno pozornost, potem je to velika reč. Ko ti reče, da odnesi smeti, se imaš za nekaj posebnega – kot da bi te za pomoč prosil Bog. Malce čudno se ti zdi, ko ti pove umazan vic, toda zdaj imata skupno skrivnost. Ti mu slediš.

Utelešeno zlo

Utelešeno zlo je atmosferska grozljivka, ki gori zelo počasi. Lahko bi tudi rekli, da zelo počasi ledeni. Toda druge možnosti niti nima. Greta (Lauren Cohan), Američanka s travmatično preteklostjo, se preseli v staro angleško podeželsko vilo, v kateri naj bi čuvala Brahmsa, sina petične družine, ki se odpravlja na počitnice, kar pomeni, da v tej razbohoteni hiši, ki je tako velika kot njene oči in tako škripajoča kot njene travme, ostane sama (Izžarevanje?), jasno, v družbi malega Brahmsa, ki pa ni živo bitje, temveč le lutka, porcelanska impersonacija osemletnega otroka, ki je izginil v plamenih.

Nemirna obala

“Ko so se Rolling Stonesi osamosvojili, so pobili svoje očete in matere. Prva žrtev tega je bil seveda Brian Jones,” pravi Harry (Ralph Fiennes), glasbeni producent, ki je nekoč delal z Rolling Stonesi.

Robinson Crusoe

Robinson Crusoe po brodolomu obtiči na samotnem otočku, ki izgleda rajsko. Bill Gates bi ga takoj kupil. Windowse bi delil z vami, tega raja pa ne. Še več, otoček izgleda kot Noetova barka – tu so vse živali tega sveta (na čelu s papigo po imenu Torek), s katerimi Robinson hitro najde skupni jezik, tako da zaživijo v slogi, prijateljstvu in demokraciji. Le dvema posesivnima, agresivnima mačkama se zdi, da bi bil svet lepši, če bi ta raj privatizirali, tako da napovesta sovražni prevzem.