Dvosmerna demonstracija beatov

Dejstvo, da se domača klubska scena precej neangažirano odziva na aktualne trende, ni novo. Čislane, sveže pogruntavščine v Podalpju v najboljšem primeru spremljamo z nekajletno zamudo, v najslabšem pa jih sploh ne vidimo. A nekje vmes so se znašli dogodki, ki v posluh ponujajo tudi dosežke novih beatov. Resda nekoliko pozno, a ker ta, sicer kakšnih deset let stara praksa v zadnjih letih beleži vse večjo popularnost, domačim promotorjem vendarle ne smemo očitati ignorance.

Quakers: Quakers

Ko so se razširile govorice, da mastermind skupine Portishead Geoff Barrow pripravlja podzemni raperski projekt, smo takoj zastrigli z ušesi in pomislili, da bi stvar lahko zvenela veliko bolj razburljivo kot zadnji album bristolskih prvoborcev triphopa. Barrow je združil moči s še enim portisheadovcem, studijskim enžinirjem, ki se skriva za vzdevkom 7-Stu-7, in z zadnje čase precej dejavnim avstralskim producentom Katalystom.

Hanif Kureishi: Polnoč ves dan

Kureishi, ki ga poznamo po nekaj precej radikalnih romanih, recimo po Budi iz predmestja, Intimnosti, po Nekaj ti moram povedati ali pa scenariju za Pralnico, je znan po problematiziranju manjšin. Kot v Londonu odraščajočemu Pakiju, ki se druži hkrati z dobro situiranimi dinastijami z Daljnjega vzhoda in obenem z novopečeno aristokracijo s področja industrije zabave, mu je uspelo ujeti v presečišče in ubesediti trenutek postthatcherjanske Anglije.

Eduardo Galeano: Odprte žile Latinske Amerike

Zgodovinopisje predava Južno Ameriko skozi kulture Inkov, Aztekov in Majev, španske in portugalske osvojitve, pobijanje Indijancev, skozi osamosvojitvene vojne in vladavino diktatur 20. stoletja. Galeano zastavi svoje delo drugače - kot zgodovino plenjenja. Najprej rudnikov zlata in srebra, potem solitra, boksita, nafte in železa. G

Pirhi in razredni boj

Velikonočni prazniki so, čeprav idealni za lenarjenje, mora za televizijske gledalce. Ni namreč bolj grozljivega časa za ateiste, kot so verski prazniki, ko vsi filmi v uglednih terminih govorijo o Jezusu ali o katerem izmed njegovih apostolov (letos sta bila priljubljena Juda in Tomaž).

Ameriška pita – Obletnica

Do vulgarnosti ste lahko zadržani, toda nič ni bolj kompleksnega od vulgarnosti. Še več: nič ni bolj nostalgičnega od vulgarnosti. In obratno: nič ni bolj vulgarnega od nostalgije. Vulgarnost, ki velja za nekaj nizkega, in nostalgija, ki velja za nekaj visokega, sta si bližje, kot mislite.

Albert Nobbs

Skrivnost Igre solz poznate: ona je on! V Albertu Nobbsu je ravno nasprotno: on je ona! Ne brez razloga: film, posnet po stari noveli, ki so jo leta 1982 prelevili v off-broadwaysko predstavo, v kateri je briljirala Glenn Close, se dogaja v 19. stoletju na Irskem. To je bil čas, ko so ženske veljale za drugorazredna bitja, tako da na kake silne karierne in socialne priložnosti niso mogle računati.

Eksotični Hotel Marigold

Ko se Američani upokojijo, se preselijo na Florido. Zaradi tople klime – in zaradi nizkih davkov. Na Floridi je življenje poceni. In kam se preselijo Britanci, ko se upokojijo? V Slovenijo? Ne, ampak v Indijo, svojo nekdanjo kolonijo.

Sol življenja

Gotovo ste videli kako izmed verzij Nevidnega človeka, saj veste, grozljivko o tipu, ki s pomočjo tajnega znanstvenega eksperimenta postane neviden. Kar je kul – zdaj lahko mirno otipava ženske. Nihče mu nič ne more. Počne lahko, kar se mu zljubi. Ta, ki je neviden, ima velike prednosti.

Bosonoga šamanka

Težko pričakovani koncert Nike Roze Danilove ali Zola Jesus, ki ji je v zadnjem letu s svojo glasbo uspelo osvojiti tako glasbeno občinstvo kot tudi kritike po vsem svetu, se je v Ljubljani zgodil na praznično nedeljo, a dvomi, da bo obisk zaradi tega morda slab, so se hitro razblinili. Veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška je skorajda povsem napolnila množica, sestavljena iz fenov, pa tudi naključnih radovednežev, ki so prišli preverit, kaj v živo ponuja Američanka ruskega rodu z umetniškim imenom, ki sta ga navdihnila francoski pisatelj Emile Zola in, ja, Jezus.

Hanne Hukkelberg: Featherbrain

Norveška pevka in skladateljica Hanne Hukkelberg je svojevrsten fenomen v svetu glasbe. Klasično izobražena glasbenica je izkušnje pridobivala na glasbeni akademiji v Oslu, peti in raziskovati glasbo pa je začela v domači kuhinji v Kongsbergu, kjer je že pri treh letih odkrivala hišne zvoke in jih izvabljala iz prav vsega, kar ji je prišlo pod roke.

Matjaž Pikalo: Dežela angelov: poročilo

Pikalov lik pojamra, da je pri ustvarjalnosti veliko jalovine in le občasno kaj vrhunskega, presežek. Prekleto res! Težava je, recimo, lahko že pretenciozno pisanje eruditskega romana, če avtorju za to zmanjka načitanosti in poznavanja dogajalnega časa, pa se vsled tega zateka v crnkovičenje, torej v zmes nevednosti in ideologizacije, ki prikriva kondicijo sedanjosti v imenu preteklih svinjarij in današnje početje legitimizira, uravnotežuje.

Jože Pirjevec et al.: Fojbe

V obširni knjigi (384 s.) je temu konkretnemu vprašanju posvečeno kratko poglavje na manj kot 20 straneh. Preostala vsebina pa postavlja fojbe v zgodovinski kontekst, ki sega od pomladi narodov 1848, prve svetovne vojne, kraljevine Jugoslavije, fašizma, NOB, ameriške zasedbe pa vse do današnjosti. Izhodišče knjige ni iskanje števila in seznama pobitih, podatki se tu skrčijo na italijanske sezname pogrešanih, in na dejstva, ki relativizirajo tezo, da je vsak pogrešani bil tudi pokončan v fojbah.

Rosvita in dva nadškofa

Medtem ko smo nekateri s sklonjenimi glavami žalovali za padlim družinskim zakonikom, so drugi proslavljali. Bliža se velika noč in trenutno najbolj zmagoslavni organizem, kot si radi rečejo, je te dni zagotovo rimskokatoliška cerkev.

Arheo

Upajmo, da superminister Žiga Turk tega slovenskega filma ne bo videl, saj bi se mu lahko zdel kot izpolnitev prerokb o slovenski kulturi, ki da je nenamenska in sama sebi namen. Je pa res, da je to ljudski film, vseslovenski praznik – v Arheu bi lahko namreč igral vsak Slovenec, tudi Turk. Ker mu ne bi bilo treba govoriti.

Bes titanov

Bes titanov, nadaljevanje Spopada titanov, je film za otroke, ki tudi izgleda tako, kot da so ga posneli otroci. Saj veste, otroci se razdelijo – eni so partizani, drugi pa Nemci. Ali pa: eni so kavboji, drugi pa Indijanci. Brez razloga. Toda razdelijo se. Če ne ni igre.

Titanik 3D

Največja ladja na svetu, »kraljica sveta«, ki se utaplja v katastrofi, in brutalno razslojeni, razredno povsem ločeni ljudje, agonični, ustrahovani in šokirani »potniki«, ki se skušajo sredi te kataklizme obnašati povsem »normalno«, kot da ni nič – to je zgodba Titanika, ki ga je James Cameron splavil leta 1997. Mar ni to tudi zgodba sodobnega kapitalizma? Kapitalizem, »kralj sveta«, ki tone – ki se utaplja v katastrofi? Šokirani ljudje, ki se skušajo sredi te kataklizmične finančne in gospodarske krize obnašati »normalno«? »Oh, kakšna sreča,« dahne Leonardo DiCaprio, ko si v partiji pokra priigra karto za Titanik. Na koncu zmrzne. Mar ne spominja na Slovence, ki pred dvajsetimi leti niso skrivali sreče in navdušenja, ko so si priigrali karto za kapitalizem – in ki zdaj zmrzujejo? In ki ne bodo preživeli. In ki jim je bilo kljub temu v čast, da so živeli v kapitalizmu – tako kot je tistim glasbenikom v čast, da so igrali na prvi in zadnji vožnji Titanika.

Tolkalna čarovnija

Če bi morali izbirati med najizvirnejšimi bobnarji in tolkalci današnjega časa, bi storili veliko napako, če bi mednje pozabili uvrstiti domačega jazzovskega bobnarja Zlatka Kaučiča, glasbenika, ki se že več desetletij sprehaja po svetovnih in domačih odrih ter sodeluje tako z znanimi kakor tudi z manj znanimi glasbeniki iz različnih glasbenih žanrov.

Get the Blessing: OC DC

Naslov je poklon velikanoma ameriškega jazza, Ornettu Colemanu in Donu Cherryju. Pri snemanju je sodeloval britanski »ponos« progresivnega rocka in jazza, Robert Wyatt. Štirje od sedmih sodelujočih glasbenikov so svoje mojstrstvo pilili v zvezdniški downtempo zasedbi Portishead.

David Foster Wallace: Zgodbe

Tokratni izbor različno dolgih zgodb iz treh zbirk prezgodaj pokojnega, od lastne roke umrlega prozaista skoraj kronološko kaže, kako je njegov stavek postopno načenjala depresija. Prva zgodba je še čisto zabavna, zdrav čeden bogat fant z malo razmahnjeno fetišistično fantazijo ga žura s pankerji na tripu in se nam zdi, da vemo, zakaj njega čisto nič ne zadene – ker ni kakšne posebne razlike, ker je ves čas tak, samo nadzoruje. Do konca, potem ne vemo več, obljublja pa.

Anselm Grün in Jochen Zeitz: Bog, vest in denar

Pogovor med menihom in menedžerjem. O čem torej besedujeta benediktinski menih in ekonom opatije 300 menihov ter zaposlenih v Münsterschwartzachu in vodja multinacionalke Puma, ki ima 2,5 milijarde letnih dohodkov?

Zakonik, laži in prevare

Človek bi mislil, da se bomo po takšnem razpletu predčasnih volitev navadili na nenehna razočaranja in poraze, a kljub temu, da so nam vrnili Maria in da nam nedeljske večere po novem lahko popestrijo slabi pevci v oddaji X Factor, nam to nedeljo ni bilo do smeha.

Pogovoriti se morava o Kevinu

Film Pogovoriti se morava o Kevinu, posnet po romanu Lionela Shriverja, je film o pokolu – o tipičnem ameriškem pokolu. A la Columbine. Srednješolec pobije srednješolce, svoje sošolce. Kar tako. Kar na lepem. Kar naenkrat. Brez razloga – nerazumljivo in nedoumljivo.

Lorax

Lorax je orjaški globalni hit, animirani 3D spektakel, posnet po enem izmed mnogih bestsellerjev dr. Seussa (Theodor Geisel), priljubljenega pisca otroške literature (Grinch), toda na svoje veliko presenečenje boste ugotovili, da srce tega blockbusterja ni na strani kapitalizma, ali bolje rečeno – Lorax se ne strinja s kapitalizmom. Zakaj ne? Ker so efekti kapitalizma pogubni.

Igre lakote – Arena smrti

Deklici odrežejo jezik, deček dobi nož v hrbet, deklico prestreli puščica, dečku presekajo vrat, deklici zmečkajo glavo, dečka raztrgajo genetsko spremenjeni volkovi in tako dalje – otroci serijsko umirajo v Areni, toda trupla hitro odstranijo, da jih ne bi kdo pojedel. Kajti distopični svet, v katerem se dogajajo Igre lakote, kliče po kanibalizmu.

Slovenski teden glasbe

Razmah festivalov, ki se ne ukvarjajo zgolj z nastopi sodelujočih glasbenikov, temveč skušajo obravnavati celoten potek glasbenega posla, vključno s koncertno promocijo glasbenikov, založništvom, odnosi z javnostmi, glasbenim novinarstvom in še številnimi drugimi vidiki, je na slovenskih tleh več kot dobrodošel. Takšni festivali skušajo namreč z različnimi konferencami, debatami in delavnicami izobraziti tako glasbenike kakor občinstvo o osnovnih zakonitostih te dejavnosti in s tem prispevati tudi k boljšemu prodoru slovenskih izvajalcev v tujino.

Žoambo Žoet Workestrao: Soap for Sweatshops

Dvajset let prisotnosti na glasbenem prizorišču je dolga doba. Domači avantrockovski trojec Žoambo Žoet Workestrao (ŽŽW) se je fluktuaciji, ki jo kroji glasbena industrija, uprl že v svojem statutu, s katerim se je v začetku devetdesetih let postavil v opozicijo. Pa ne tisto, ki jo kakorkoli utesnjujejo estetska izhodišča, pač pa opozicijo, v kateri povsem neobremenjeno in neodvisno od trendov raziskuje svoj široki potencial.

Peter Handke: Še vedno vihar

Handke se po nebu nad Berlinom in klatenju po ameriških avtocestah vrača h koreninam, na Koroško v čas okoli priključitve Reichu in začetkov upora, najprej koroških Slovencev, potem, po letu 1943, tudi drugih, ko so ugotovili, da brez odpora ne bo avstrijske samostojnosti in suverenosti.

Erik Valenčič: Obleganje Gaze

Trda knjiga, ki ni v bralni užitek. Princip pisanja je trojen: lastne izkušnje, pogovori s Palestinci in prebiranje knjig ter študij.

Slava naslednjega dne

Letošnja podelitev medijskih nagrad viktor, ki so enega svojih redkih vrhuncev doživele, ko je pred leti voditeljsko vlogo prevzel Jurij Zrnec, je bila končno taka, da se jim je ni bilo treba sramovati. Čeprav je bila podelitev še vedno odločno predolga, so tokrat duhamorne in neizvirne podeljevalce nadomestili številni voditelji, vsi po vrsti zabavljači, ki so na bolj ali manj posrečene načine zabavali občinstvo.