Tekoči funkerski megamiks

Redke so priložnosti, ko se v naših krajih ustavi kak funk bend. Pa ne mislim na neke funky, gruvi zadevščine, ampak na dozo pravega, surovega in mastnega funka. Obisk veteranske kalifornijske zasedbe Breakestra je tako obljubljal prelomnico na ljubljanski sceni, ki se gradi okoli bizarno masovno obiskanega klubskega večera Zeleno sonce, sicer tudi organizatorja tokratnega dogodka na odru Kina Šiška.

DJ Format: Statement of Intent

Kar debelih šest let je minilo od zadnje plošče brightonskega funkersko hiphoperskega starošolca in kopača obskurnih vinilov Matta Forda oziroma DJ Formata, ki je leta 2003 zamigal glave po svetovnem podzemlju in celo britanskem nadzemlju s prvencem Music for the Mature B-Boy. Medtem je posnel nekaj miksov in izdal album v navezi z navdušencem nad Moogovimi sintetizatorji Simonom Jamesom pod imenom Simonsound. S tretjim samostojnim projektom pa je cincal in cincal in nazadnje se je le odločil pravilno: »Jebeš velike založbe, projekt bom financiral sam, a bo tudi zvenel točno tako, kot hočem.« Skupaj s to odločitvijo so prišle večje spremembe. Najočitnejša, ki jo sicer najbolj obžalujemo, je, da na plošči Statement of Intent ne sodeluje tehnično, pa tudi lirično podkovani kanadski gobezdač Abdominal, ki si je zaupanje svetovne hiphoperske srenje pririmal prav s sodelovanjem s Formatom. Tokrat so ga zamenjali drugi emsiji, največkrat Sureshot Le Rock, ki s svojim retro slogom newyorških pionirjev sicer primerno zajaha funkerske podlage, a vsebinsko, pa tudi v obvladanju različnih ritmov rapanja Kanadčanu ne seže veliko čez kolena.

Dušan Dim: Oprostite, vaše življenje ne obstaja

Dim se je do zdaj bralski publiki predstavil z Distorzijo, s katero je vstopil na prizorišče skozi velika vrata in pobral večernico, nagrado za mladinsko prozo, potem z Rdečo mesečino, tipičnim romanom o maščevalcu, ki z raziskovanjem zločina razkrije nečednosti v zaprtem in jako koruptnem industrijskem gnezdu, kjer je vse eno samo prekrivanje interesov. Za navideznimi mahinacijami stoji želja po gradnji novega centra, v katerem se bodo v artificielnih in ponarejenih razmerah mase zabavale še bolj, kot /bi/ se ob pravih turističnih znamenitostih.

Kajetan Gantar: Zasilni pristanek

Po spominih na mladost v »Utrinkih ugaslih sanj« (2005) so tudi novejši spomini žanr, ki presega memoaristiko. So namreč obenem tudi kulturna zgodovina skritega vsakdana. Kje je tekla nevidna bitka ob smrti velikana duha, kot je bil Anton Sovrè? - Leta 1963 je bil to cerkveni pogreb, ki je uradno veljal za nezaželenega.

Masaker

Ko enajstletnik udari enajstletnika, svojega sošolca, in mu izbije zob (in pol), se starši obeh dobijo, da bi zgladili spor, toda mirovni sporazum, ki ga sklenejo, je bolj boleč od izbitega zoba in bolj nasilen od nasilja. Vojna je morda res pekel, toda pravi pekel je mir, ali bolje rečeno – prava vojna je mir.

Odklop

George (Paul Rudd) in Linda (Jennifer Aniston) sta newyorški par, ki živi pod pezo kapitalizma – živita stresno in hitro, stalno sta v pogonu, iz ljubezni do svojega poklica se ugonabljata, stalno dokazujeta svojo konkurenčnost in dodano vrednost, ko prideta domov, pa sta tako izčrpana, da med seksom zaspita.

Podivjano domoljubje z Mariem

Čeprav je njegova oddaja zdaj v zanj nenavadnem sobotnem terminu in čeprav je s seboj pripeljal hordo podivjanih statistov, smo se neizmerno razveselili vrnitve našega omiljenega Maria Galuniča. V oddaji Moja Slovenija nas bo po novem zabaval s televizijsko različico družabnih iger in zdi se nam, da bo to po dolgem času oddaja z Mariem, ob kateri ne bomo zaspali.

Kotlar, krojač, vojak, vohun

Leto 1973, čas hladne vojne: »Cirkus«, štab britanske tajne službe, pošlje agenta Jima Prideauxa (Mark Strong) v Budimpešto, za »železno zaveso«, kjer naj bi se srečal z disidentom, prinašalcem usodnih informacij, toda srečanje je le past. V »Cirkusu« je očitno »krt«, dvojni agent, ki dela za sovjetski KGB in ki ga je treba čim prej odkriti, razkrinkati in odstraniti. Koga pokličejo? Jamesa Bonda? Ne, ampak Georga Smileyja (Gary Oldman), priletnega, tihega, redkobesednega, diskretnega, nevsiljivega, stoičnega, zaočaljenega, intelektualističnega, aseksualnega spy-catcherja, nekdanjo desno roko »Kontrole« (John Hurt), na hitro upokojenega in umrlega šefa »Cirkusa«, ki je sumil, da je sovjetski »krt« bodisi Percy Alleline (Toby Jones), Roy Bland (Ciarán Hinds), Bill Haydon (Colin Firth) ali pa Toby Esterhase (David Dencik), pač eden izmed štirih stebrov »Cirkusa«.

John Carter

John Carter, 250-milijonski matinejski retro sci-fi spektakel, z enako vnemo krade Vojni zvezd, Avatarju, Kavbojem in vesoljcem, Conanu barbaru, Časovnemu stroju, Spopadu Titanov, Flashu Gordonu, Supermanu, Thoru, Zvezdnim stezam in Spider-manu. No, po uri in pol pa se mu celo zazdi, da je že tako originalen, da lahko replicira še morilsko penetracijo v orjaško pošast, ki jo je v Potopljenem svetu izvedel Kevin Costner, le da podmorsko beštijo zamenja eksotični, gladiatorski, godzilasti albino z Marsa, kjer na lepem obtiči John Carter (Taylor Kitsch), nihilistični junak divjega zahoda in veteran ameriške državljanske vojne, ki ga stik z mističnim artefaktom v črni votlini – podobno kot junake Kronike – prelevi tudi v nadnaravno bitje, antigravitacijskega superjunaka, sandalsko-tarzanskega odrešitelja Marsa, ki je očitno komaj čakal na nekoga z inicialkama JC (Jesus Christ).

Vse za denar

Janet Evanovich je tipična ameriška pisateljica: hotela je napisati Veliki ameriški roman, toda vse založbe so jo zavrnile. Pa je začela pisati romance, saj veste, pogrošne, romantične, kičaste večernice, ki jih ženske berejo, da lažje zaspijo. Leta 1994 je sklenila, da bo svojim romancam dodala kriminal – in tako je objavila roman Vse za denar, v katerem je Stephanie Plum, punca iz Trentona (New Jersey), počela to, kar je v filmu Midnight Run počel Robert De Niro: lovila je zapornike, ki kršijo pravila pogojnega izpusta.

Zvezdniška butičnost

Precej debelo smo pogledali, ko se je na seznamu letošnjih koncertov v Ljubljani pojavilo ta hip eno najbolj vročih glasbenih imen. Ne le zato, ker je Merrill Garbus s svojim drugim albumom W h o k i l l pod imenom tUnE-yArDs minulo leto končala na vrhovih glasbenih lestvic številnih najvidnejših medijev, pač pa tudi zato, ker je s svojimi sodelavci v tem času že koncertirala pred desettisočglavimi množicami na nekaterih najvidnejših svetovnih festivalih.

Tindersticks: The Something Rain

Tindersticks je ena od najbolj prepoznavnih angleških underground zasedb, ki je nastala leta 1993 in ji je uspelo zgraditi samosvojo glasbeno estetiko. Nadaljuje jo tudi na devetem studijskem albumu The Something Rain. V Franciji zasidranim otoškim melanholikom je v njihovem ruralnem studiu Le Chien Chanceux uspelo narediti izdelek, prežet z izpovednimi besedili, izrazitimi vokali in pomladnim hrepenenjem.

Pierre Michon: Mala življenja

Michon je pisateljsko kariero začel pozno, okoli štiridesetih, in nič čudnega ni, da v Malih življenjih tako neženirano piše tudi o svoji pisateljski nemoči, o blefiranju, da piše, predvsem pred nekakšnimi zaročenkami, o poplakovanju tablet z alkoholom, o kliniki, kamor se umakne, da mu ni treba hoditi po recepte, naseli se kar pri viru. In se umakne v napol omedlevico, v vatasto razpoloženje, v vseenost.

Aleksander Panarin: Skušnjava globalizma

Globalizacija je že po svojem pojmu enotni svetovni fenomen. O njej so pisane številne študije, zoper njo protestirajo različne skupine in gibanja aktivistov od mirovnikov, ekologov, levičarjev itn. So torej te kritike univerzalne? Ali obstajajo še drugačni modusi antiglobalizma?

Ne dovolite, da oni odločajo namesto vas

Ljubljanski stolni prošt Jožef Lap je lani maja v stolnici med mašo govoril o problemih, ki tarejo duha slovenske družbe in njenih ljudi. Bil je čas sprejemanja družinskega zakonika. Po mnenju duhovnika naj bi želeli nekateri politiki družino, torej »to osnovno celico, tako razcefrati in razvrednotiti in v to celico povabiti vse prašiče, koze in kozle in krave. Ne moremo. To ni družina!«.

O precenjenih medijih

Med koncem Misije Eme in začetkom nove oddaje našega najljubšega nedeljskega voditelja Maria smo se znašli v obdobju, ko so se kot ena za drugo dogajale čudne stvari. Najprej smo v petkovih Odmevih poslušali, da je odziv državljanov na novo kampanjo trgovca Spar ksenofoben, potem smo izvedeli, da se je v kampanjo za družinski zakonik baje vključil še Ciciban, dokončno pa smo padli vznak, ko smo izvedeli, da je letos poleg kolumnista Marka Crnkoviča Jurčičevo nagrado za izjemno in še posebej ažurno urednikovanje prejel Uroš Urbanija, ki mu je v času Pahorjeve vlade uspelo ohraniti trdnjavo MMC, kjer so znali kdaj objaviti tudi leto dni staro novico o zadevi Patria.

Kupili smo živalski vrt

Matt Damon ima v filmu Kupili smo živalski vrt veliko dela. Res veliko. Prvič, Damon igra resnično osebo, Benjamina Meeja (film je posnet po njegovi avtobiografski knjigi). Drugič, igra novinarja, ki svojemu uredniku predlaga, da bi napisal zgodbo o koncu sveta skozi oči generacije, ki bo svet rešila (delovni naslov: E-pokalipsa). Tretjič, igra vdovca z dvema otrokoma, z angelsko hčerkico (Maggie Elizabeth Jones), ki še vedno verjame v velikonočnega zajca, in pubertetniškim sinom (Colin Ford)), ki ga vržejo iz šole. In četrtič, igra samega sebe, Matta Damona – to, da je Damon družinski človek s kopico otrok, ve ves svet.

Ženska v črnem

Ali obstaja življenje po Harryju Potterju? Daniel Radcliffe ima za sabo Harryja Potterja – pred sabo pa mešanico življenja in smrti. V Ženski v črnem, posneti po romanu Susan Hill, čaka na nekaj, kar bi ga premaknilo. Da ne bi obtičal v Harryju Potterju. Igra namreč Arthurja Kippsa, depresivnega, letargičnega, pasivnega vdovca in viktorijansko-edvardijanskega odvetnika, ki ga pošljejo v ruralni, zakotni, somračni, močvirni, megličasti Crythin Gifford, kjer naj bi uredil dokumente preminule bogatašinje, toda ko pride tja, ga vsi odganjajo – in seveda, otroci začnejo umirati. Grizlijevsko.

Sramota

Sramota izgleda kot eterično dopolnilo filma V deželi krvi in medu, v katerem je Angelina Jolie obsodila vojne zločine, še posebej posiljevanje žensk. Steve McQueen, znan po Lakoti, se v Sramoti zavihti na drugo stran spolne enačbe, ali bolje rečeno – obsodi moško spolno odvisnost. In to počne tako naivno, tako kričavo, tako na silo in tako kataloško kot Angelina Jolie.

Neslutene instrumentalne višave

Zadnje čase smo deležni obiska večjih in v naših krajih alternativnemu občinstvu dobro poznanih glasbenih zasedb in tega koncertnega razvajanja se, kot vse kaže, razveseljuje pretežno starejše ušesje. Tako lahko vsaj sklepamo po večini poslušalstva na koncertu belgijske rokovske skupine dEUS, ki je na prvi marčni dan skorajda zapolnilo veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška.

Earth: Angels of Darkness, Demons of Light II

Malo je glasbe, ki tako zelo zamegli koncept časa, kot to velja za neskončno dronanje kultne seattelske zasedbe Earth. Ob njenem počasnem, preciznem, seizmičnem raztegovanju kitarskih rifov se sekunde spremenijo v minute, minute postanejo ure. Ure, iz katerih v tem hektičnem času nočeš ubežati. Glasba postane trenserska izkušnja v najbolj prvinski, čisti podobi. Dylan Carlson, šef zasedbe, sodi v tisto maloštevilno kategorijo ustvarjalcev, ki se skoraj obsedeno, vedno znova lotevajo členjenja izvirne zamisli. Toda čeprav to počne že dobrih 20 let, se njegova glasba ne ponavlja.

Sofi Oksanen: Očiščenje

Roman, v katerem pred hišni prag ostarele, vsega hudega vajene in sumničave, upravičeno preganjavične starke naplavi punco v slabem stanju, ki se proti koncu, po razkritju in razvozlanju celote, izkaže celo za sorodnico, se ukvarja z estonsko zgodovino. Preigra dogodke okoli druge vojne, ko so se režimi hitro menjali, pa vse do tranzicijskih časov po razpadu Sovjetske zveze.

Sanja Lončar, Sabina Topolovec, Marija Kočevar Fetah, Nadja Baćac: Ščepec rešitve

Avtorska knjiga na več kot 400 straneh daleč presega popularne knjige o začimbah. Obravnava jih s spoštovanjem, učljivostjo in radovednostjo. So skrivni fenomen, o katerem vemo izredno malo. Sodobna tradicija receptov je bolj seznam ukazov, kaj sodi v določeno jed, pa tudi farmakopeja ravna podobno, ko jih skozi recepture priporoča kot naravna zdravila. A kako bi jih lahko suvereno spoznali, da bi z izbiro posameznih ščepcev ustvarjali blagodejen zdravstvene učinke, umetnost njih uživanja in kuhanja?

Invazija šestnajstletnic

Prejšnji konec tedna je minil v znamenju razvedrilnega programa nacionalke. V petek je svoj peti rojstni dan praznovala kvantaška narodno-zabavna oddaja Na zdravje!, ki je nekoč, ob koncu predsedovanja Slovenije Evropski uniji, svojo domačijsko navlako preselila na Brdo pri Kranju in v posebni ediciji gostila Janeza Janšo. Na to so očitno pozabili pri Društvu novinarjev in publicistov, kjer menijo, da politiki ali, bolje rečeno, Katarina Kresal ne bi smeli gostovati v razvedrilnih oddajah na nacionalki, saj to pomeni politično propagando. A pustimo za teden ali dva poskuse podrejanja nacionalke trenutni vladi in premieru, ki kaže nenavadno močno afiniteto do protokolarnega objekta na Brdu.

Železna lady

Margaret Thatcher (Meryl Streep) vidi mrtve. Tako kot oni fantič v Šestem čutu. Tudi ona bi lahko rekla: »I see dead people.« Presenetljivo velik del filma Železna lady se namreč pogovarja z Denisom Thatcherjem (Jim Broadbent), svojim pokojnim možem, ki se ji stalno prikazuje. Stalno jo obiskuje, še zlasti ko je sama, pa tudi v prisotnosti drugih, ki potem to predstavo – ta duet z mrtvim – le po malem zgroženo, a potrpežljivo gledajo. To je seveda signal, da se Thatcherjeve loteva demenca – da je torej stara, betežna, obnemogla, nemočna.

Hudič v nas

Film Izganjalec hudiča je dopolnil že skoraj 40 let (roman jih je že!), pa ljudem in filmarjem še vedno ne gre iz glave (in trebuha!), tako da vsako leto dobimo nekaj eksorcističnih šokerjev, med njimi praviloma enega velikega, pompoznega, pikantnega in smrtno, tako rekoč telenovelistično resnega, lansiranega kot »pravo« stvar (resnična zgodba!), tokrat – v Hudiču v nas – spodvitega in zavitega v modni faux dokumentarec (alias found-footage), katerega siže je Isabella (Fernanda Andrade), hči ženske (Suzan Crowley), ki je pred dvajsetimi leti v mističnem demoničnem transu pobila tri cerkvene profije, zdaj pa trohni v »vatikanski ječi«, okej, v rimski umobolnici, kot neke vrste kronski dokaz, da Hudič res obstaja, kot groteskni eksponat, ki čaka na svoj close-up. Hudič v nas je lenobni šokumentarec, »amaterski« film-v-filmu, pri katerem ni jasno, kdo je komu bolj v napoto – scenarij realnosti ali realnost scenariju?

Kung fu rime

Ko je na splet po tihem pricurljala napoved, da bo v sklopu aktualne turneje v Ljubljani nastopil GZA/Genius, je bilo verjetno več tistih, ki so menili, da gre za potegavščino, kot pa tistih, ki so resnično verjeli v to, da bomo legendarnega MC-ja videli na domačih odrih. Še toliko bolj zato, ker naj bi se koncert zgodil v razmeroma majhnem tivolskem F-Clubu, vse prej kot primernem prizorišču za nastop enega najbolj cenjenih, pa tudi najbolj popularnih raperjev v približno tridesetletni zgodovini hiphopa.

Leonard Cohen: Old Ideas

Pisati o Leonardu Cohenu, čigar delo in življenje sta zavita v zelo opazno tančico skrivnosti, je nehvaležno opravilo, saj gre za človeka, ki je močno zaznamoval umetniški utrip 20. stoletja in poleg Boba Dylana gotovo definiral pomen besedil v sodobni popularni glasbi. Oseminsedemdesetletni kantavtor, pesnik in literat je glasbeno pot začel razmeroma pozno, potem ko se je v rodni Kanadi že uveljavil kot pesnik in pisatelj.

Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti

Pamuk, nobelovec, se tokrat kot pisatelj dvakrat pobliskne v romanu; na pripovedovalčevi zaroki v razkošnem istanbulskem hotelu, ko pleše z njegovo ljubico, na koncu pa vstopi kot profesionalec, ki bo popisal nevsakdanjo zgodbo o napol zatajevani, nemogoči, leta trajajoči zaljubljenosti. Poba iz bogate turške familije, srečno in zgledno v zvezi, ki se ne more končati drugače kot z razkričano novico o poroki v družabni kroniki, med kupovanjem darila za bodočo zaročenko ponovno ugleda daljno sorodnico in družinsko prijateljico, s katero so zaradi njenega nastopa na lepotnem tekmovanju doma napol sprti, jo kot da poslovno povabi v svoje sicer nerabljeno stanovanje in vse do zaroke tam nato poteka potna in strastna ljubezenska štorija.

Eric Berne: Katero igro igraš?

Knjiga o taroku, šahu ali poplavi računalniških igric? Ne, knjiga o psiholoških igrah v medčloveških odnosih.