Pisma sv. Nikolaju

Prvič, Pisma sv. Nikolaju so zaušnica slovenskemu filmu - mi, ki se tu, v Sloveniji, mučimo s slovenskimi filmi, s Stanjem šoka in Lahko noč, gospodična, lahko le neskončno kimamo romantični komediji, ki jo je na poljskem, s poljskim kapitalom, posnel slovenski režiser, Mitja Okorn. Drugič, Pisma sv. Nikolaju so poljski film, toda to je film, ki ga je nacija, slovenska nacija, čakala 116 let, od rojstva filma - film, ki je posnet tako zapeljivo, tako kinetično, tako neokorno in tako brezhibno kot filmi največjih kinematografij. Tretjič, Pisma sv. Nikolaju so romantična komedija - in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl tako dobro romantično komedijo.

Prebujeni Pahor in pogoreli Virant

Z začetkom volilne kampanje so televizije udarile na juriš in začele besno organizirati soočenja kandidatov. Ker mora nacionalka pri soočenjih slediti zakonu o RTV Slovenija ter natančno odmeriti nekoliko večji prostor parlamentarnim in nekoliko manjši prostor zunajparlamentarnim kandidatom, so se temu skušali izogniti tako, da so v četrtkove Poglede Slovenije povabili le tiste kandidate, ki jim trenutno kaže najbolje. V dopolnjeni postavi pa so se kandidati le uro pozneje srečali v soočenju na POP TV, ki je v nasprotju s Slakovimi Pogledi potekalo v živo.

Melodična, harmonijska in ritmična večplastnost

Ljubljanski svetilnik kakovostne koncertne ponudbe v centru mesta, kot bi lahko poimenovali Klub Cankarjevega doma, je tokrat v sklopu cikla Cankarjevi torki občinstvu predstavil še eno legendo sodobne improvizirane godbe, skladatelja, saksofonista in nasploh multiinštrumentalista chicaških korenin Henryja Threadgilla, ki bi ga lahko uvrstili med inovativnejše in vplivnejše jazzovske skladatelje današnjega časa.

Stanje šoka

Ko se Peter Zmazek (Martin Marion), najboljši samoupravljalec leta 1986, po desetih letih zbudi iz kome, hoče na vrat na nos skočiti v svojega modrega kovinostrugarskega pajaca in zdrveti na jugoslovansko šahovsko prvenstvo kovinarjev. Ker pa se piše leto 1996, Jugoslavije ni več. Samoupravljanja ni več. In tudi socializma ni več. Zamenjal ga je kapitalizem. Če Zmazek ne bi bil v komi, socializma ne bi zamenjal kapitalizem - tovariš Zmazek, naivni, patetični vernik socializma in samoupravljanja, bi ga namreč branil do zadnje kaplje znoja.

Koža, v kateri živim

Douglas Sirk je snemal predvsem kičaste melodrame (Imitacija življenja, Veličastna obsedenost, Zapisano v vetru, Vse, kar dopuščajo nebesa, Potemneli angeli ipd.), ki jim Pedro Almodóvar vedno z veseljem pritrjuje. Zdaj pa si predstavljajte, da bi Sirk posnel triler, ali bolje rečeno - predstavljajte si, da bi Sirkov film posnel Alfred Hitchcock, ki bi svojo obsedenost s fluidnostjo spolne identitete, tako pikantno poudarjeno v Vrtoglavici in Psihu, spel s Franjujevo psihogrozljivko Oči brez obraza, v kateri genialni plastični kirurg ugrablja ženske in išče obraz za svojo hčerko, ki ji je obraz iznakazila prometna nesreča.

Policist

Policist, prvenec Johna Michaela McDonagha, brata Martina McDonagha (Morilca na kolektivca), je irska obešenjaška krimikomedija, ki jo pilotira ruralni policaj, tipični vaški posebnež, odbiti, domačijski, gobezdavi, indiskretni, ne ravno ortodoksni narednik Boyle (Brendan Gleeson). Vse namreč dela po svoje, no - po domače. Po malem je skorumpiran, toda ne pretirano. Žrtvam zločina rad kaj sune, toda ne preveč. Rad se tudi smuka okrog prostitutk, toda ne toliko, da bi se kvalificiral za zvodnika. In seveda, racizem je del njegove kulture, pojasni agentu Everettu (Don Cheadle), temnopoltemu FBI-jevcu, ki postane njegov partner pri razbijanju mednarodne kokainske kabale.

Virginia Woolf: Flush: življenjepis

»Ko je tako ležal, izgnan, na preprogi, je preživel enega izmed tistih vrtincev viharnih čustev, v katerih dušo bodisi vrže ob skale in se raztrešči na drobne koščke ali pa se, potem ko si je našla kakšna trdna tla za oporo, počasi in mukoma povleče kvišku, se prikoplje na kopno zemljo in se končno pojavi vrh razdejanega vesolja ter si na novo ogleduje svet, na novo ustvarjen na neki drugi ravni.« Razčustvovani romantični junak v vrtincu čustev zaradi zavrnitve, katerega življenjepis od malega do bridke smrti v Italiji spremljamo, ob katerega ugrabitvi, ki jo izpelje sleparska drhal, trepetamo in se nad njegovimi številnimi ljubavnimi epizodami, enako kot gospodarica, morda malce zgražamo, uživač in estet z nepredstavljivo občutljivim vohom je kokeršpanjel Flush romantične pesnice Elisabeth Barret Browning iz sredine devetnajstega stoletja.

Boštjan Videmšek: Vojna terorja

Televizijske hiše od napada na Afganistan prinašajo redne posnetke bombnih razdejanj in stalno beležijo podobe vojne s teroristi. Vse je pravzaprav isto, samo trupla in pejsaži se menjavajo. Videmšek je kot vojni reporter stopil korak v nevidno. Opazoval je ameriške vojake v akcijah, se pogovarjal zdaj z njimi, zdaj z njihovimi žrtvami, drugič z uporniki, spet drugič z zlatokopi, potem s preživelimi učenkami z buldožerji zravnane medrese. Je lovec na trenutek, naj si bo prizor sadističnega streljanja psa, ali pripoved o muli, ki je izžrebal najstnike, jih sprva mesec držal kot v raju, potem pa poslal v samomorilsko akcijo. Gleda, posluša in brska. Hoče ugotoviti, kako je tam. Dogodek za dogodkom.

Coldplay: Mylo Xyloto

Ob izidu težko pričakovanega albuma britanske mainstreamovske atrakcije Coldplay je bilo izrečenih precej nasprotujočih si mnenj o dejanski kakovosti izdelka, kar se praviloma dogaja s ploščami, ki v hipu zasedejo prva mesta na prodajnih lestvicah. A če se vrnemo nekoliko v preteklost, natančneje v leto 2000, ko so tedaj še mladci izdali svojo prvo ploščo Parachutes, lahko zatrdimo, da uspeh skupine nikakor ni naključje.

Ugani, kdo pride na večerjo

Namesto novega Nedeljskega popoldneva smo zdaj na TV Slovenija dočakali kuharsko oddajo s pomenljivim naslovom Ugani, kdo pride na večerjo, ki jo vodi Anja Križnik Tomažin in se na vse pretege trudi biti več kot samo kuharska oddaja. To sicer cenimo, vendar smo bili po prvem delu zaradi zmesi kuhanja, intervjujev in “šaljivih” nastopov nekoliko zmedeni.

Hrupni, ostri in pisani

Letošnja izredno obiskana ponovitev festivala Novi rock, ki je že v svojem imenu vsebovala močan pridih nostalgije po nekdanjih zlatih punkovskih časih, je predstavila dober razlog za neposredno primerjavo med tem festivalom in Klubskim maratonom Radia Študent. Novi rock je festival, ki je širšim množicam predstavljal cvet slovenskega in jugoslovanskega alternativnega glasbenega ustvarjanja ter je bil tudi eden izmed njegovih glavnih pobudnikov. Klubski maraton RŠ pa je nadaljeval tam, kjer se je Novi rock ustavil, in zapolnil manjkajočo vrzel, ki je nastala z njegovo ukinitvijo.

Trgovci s časom

Pozabite na nafto, dolar ali zlato - čas! Harlan Ellison je leta 1965 objavil novelo »Pokesaj se, Harlequin«, je rekel Tiktakar, v kateri je čas res denar: kdor zamudi, kdor torej ni točen, kdor ne spoštuje časa, je namreč strogo kaznovan. Specifično: vsako zamudo mu odštejejo od življenja. Kdor zamudi, ima krajše življenje. Življenje se mu krajša obratno sorazmerno z zamujanjem. Ko mu časa zmanjka, ga Varuh časa, alias Tiktakar, ugasne. Pika.

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo

Wirzev krajši romanček je izpoved igralca, pesnika in dramatika, ki ga ponoči grabi tesnoba, znojenje, ima otekle bezgavke, permanentno vročino in je HIV-pozitiven, ugotavlja količino svojih upadajočih, permanentno upadajočih obrambnih celic, gleda skozi okno in sanjari o ljubavni sreči s tistimi, ki jih muči enaka nespečnost. Njegov fant se je odselil k tipu, ki umira počasneje, tako kot vsi normalni ljudje, skoraj neopazno, z manj očitnimi zunanjimi znaki, sam pa dela rekapitulacijo. Dovolj brezkompromisno, posebej, ker gre menda za prvoosebno izkušnjo, za pisanje od znotraj.

Fernand Braudel: Dinamika kapitalizma

Braudelova dela so voluminozna, naj si bodo »Strukture vsakdanjega življenja«, »Igre menjave« ali pa »Čas sveta«, vsak prevod zahteva vsaj dve knjigi papirja na ne manj kot 700 straneh. Pri njem zgodovina ne poteka kot nizanje podatkov in izmenjevanje vladarskih imen in imperijev, on zgodovino misli.

Sigur Rós: Inni

Potem ko so konec devetdesetih let zvedave elektronske in postro-ckovske muzike začele kazati prve znake iztrošenosti, se je dobršen del njihove publike znašel na pragu islandskih glasbenikov, ki so napovedovali nove, sveže smernice. Del se je močno zgledoval po britanskih IDM-producentih, del je stavil na postrockovsko zapuščino, še več pa je bilo tistih nekje vmes.

Trije na Damjana

Krompirjeve počitnice so eno najbolj duhamornih obdobij v letu. Poleg prvonovembrskih morbidnih opravil nas tudi proslave ob dnevu reformacije ne zabavajo pretirano, zato smo se letos odločili, da se predamo razvedrilu nacionalke, tudi tistemu malo manj urbanemu. Po petkovi veselici Na zdravje!, kjer je pevka ansambla Roka Žlindre na električno kitaro igrala Nisem več s tabo skupine Big Foot Mama, smo si tako v soboto, teden dni pred začetkom nove kuharske oddaje Ugani, kdo pride na večerjo z Anjo Tomažin, ogledali kuharsko bitko z Damjanom.

Več kot preprosto poklon Willieju Dixonu?

Ker nam izvrsten bluesovski koncert neutrudnega avantgardneža Elliotta Sharpa in njegove zasedbe Terraplane, ki so pred dobrimi tremi leti gostovali na Cankarjevih torkih, še vedno odmeva v spominu, je bilo jasno, da si bo treba ogledati tudi njegov tokratni koncert, na katerem se je s svojo novo zasedbo lotil zapuščine Willieja Dixona. Še toliko bolj zato, ker se Sharp dobro zaveda izkoriščanja bluesa znotraj popularne kulture in se njegovega raziskovanja loteva preprosto iz ljubezni do izraza samega.

Tintin in njegove pustolovščine

Tintin (Jamie Bell) izgleda kot mladi Indiana Jones: reporter, raziskovalec, pustolovec. Ko na sejmu v Bruslju kupi maketo ladje in ko se izkaže, da je v tej maketi »ključ« do davno izgubljenega zaklada, se - v družbi svojega psa Švrka in kapitana Haddocka (Andy Serkis) - zapodi okrog sveta, toda non-stop trip, ki ga po morju, zraku, cestah in puščavskih sipinah odpelje med divje motociklistične pregone in piratske bitke, mu kvarijo diabolični Saharin (Daniel Craig), mornarji, kriminalci, skrivnosti, viharji, tanki, cliffhangerji in interpolovca (Simon Pegg & Nick Frost), ki sta tako burleskna kot retro izgled tega reboota serije o Indiani Jonesu.

Ne boj se teme

Velike hiše so srhljive. Stare velike hiše še toliko bolj. Zakaj? Ker ima zlo v njih več manevrskega prostora. Ali manj abstraktno rečeno: ker ima tema v njih več manevrskega prostora. Ker je v velikih hišah bolj nepregledna. Ker se lažje skrije. Ker ima veliko prednost pred tistimi, ki živijo v njej. Ker ima čudovit - hja, morilski - razgled na tiste, ki v njej živijo.

Sylvia Plath: Stekleni zvon

»Človeku pod steklenim zvonom, ki je brezizrazen in omrtven kakor mrtev otrok, je ves svet hude sanje,« pravi nekje pripovedovalka, pravi pravzaprav isto ves čas, samo z drugimi besedami. Stekleni zvonovi, ki ji jih pokaže zaročenec in študent medicine, da bi jo bolj posvetil v skrivnosti dohtarskega ceha, so posode z v formalin namočenimi nedozorelimi in sfiženimi embriji, in Esther, kakor je punci ime, se počuti podobno.

The Necks: Mindset

To, da tisti bolje obveščeni zvedavi glasbeni potrošniki, ki ne maramo ponavljanja, skoraj po pravilu vselej nestrpno pričakujemo nov album benda, ki na studijskih posnetkih in koncertih že četrt stoletja igra tako rekoč isto repeticijo, se zdi vsaj paradoksalno, če že ne absurdno. No, če je ta bend avstralska kultna zasedba The Necks, to ni več tako zelo nesmiselno. Trojec, v katerem zvok inštrumentov v hipnotične repeticije zlivajo pianist Chris Abrahams, basist Lloyd Swanton in bobnar ter tolkalec Tony Buck, se res že vse od začetkov leta 1987 napaja v svoji izvorni ideji.

“Jok brate, odpade!”

Po odhodu Maria iz nedeljske večerne idile smo dolgo tavali v temi, a izbira v tem elitnem televizijskem terminu se je izboljšala do te mere, da smo si prejšnjo nedeljo skoraj pulili lase med preklapljanjem med prvim in drugim programom nacionalke. Poleg Misije Evrovizije na prvem programu so namreč na drugem programu prenašali podelitev Borštnikovih nagrad, ob katerih smo se tudi letos trepljali po rami in si čestitali za izvrsten okus.

Tokijska naveza

Prejšnji četrtek se je s koncertom v ljubljanski Menzi pri koritu začela skupna evropska turneja N’toka in tokijskega trojca Praha Depart, na kateri se bo druščina predstavila še v Španiji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem. Eden najvidnejših domačih ustvarjalcev na prvi pogled z Japonci nima prav veliko skupnega, toda po drugi strani se tudi N’toko na svojih v zadnjem času res številnih koncertih vse bolj izogiba nepotrebnih žanrskih formalnosti.

Stvor

Hollywood je zadnja leta tako rekoč serijsko rimejkiral filme iz sedemdesetih let. Zdaj je Hollywood očitno odkril osemdeseta - in tako je napočil čas za rimejkiranje filmov iz osemdesetih. Tu je Arthur. Tu je Karate Kid. Tu je Conan barbar. Tu je Footloose. Pred nami so Rdeča zora, Top Gun in Petek trinajstega. In seveda, tu je Stvor, rimejk polarnega šokerja, ki je bil rimejk polarnega šokerja, posnetega na začetku petdesetih, na vrhuncu hladne vojne, paranoje in protikomunistične histerije, ko je Hollywood strah pred komunisti alegorično prelil v strah pred zunajzemeljskimi zavojevalci.

Paranormalno 3

Veliko sopihanja, kričanja, ropotanja in statičnih praznin je bilo treba, da bi se v Paranormalnem, rebootu Čarovnice iz Blaira, izkazalo, da se je Katie polastil demon in da se v družbi tega antividnega demona počuti bolje kot pa v družbi svojega fanta. Med njo in demonom je več kot med njo in njenim fantom. Katie je ženska, ki se ji zmeša od »normalnosti«, s katero jo stiskajo in obenem krasijo. Paranormalno je bil ženski film, skrit v grozljivko.

Jeklena moč

Hugh Jackman je nekdanji boksar, ki ni nikoli postal Rocky. Svojega sina pa ni videl že toliko časa, da bi se lahko srečala v onem drugem Stallonovem filmu - Over the Top. Kar se potem tudi zgodi, le da subsejmarsko polaganje rok tu zamenja povsem gladiatorski šport - dvoboji robotov, ki jih njihovi lastniki, okej, »menedžerji«, upravljajo daljinsko.

Footloose

Footloose je zgodba o Renu (Kenny Wormald), muzikaličnem, uporniškem, hipsterskem fantu, ki se iz Bostona, v katerem se je dogajala Scorsesejeva Dvojna igra, preseli v južnjaško vukojebino, v kateri bi se lahko dogajala Shymalanova Vas ob gozdu - torej zgodba o fantu, ki pade v paralelni svet, v arhaično, represivno, ksenofobično, puritansko mestece, v katerem je ples strogo prepovedan.

Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig

Moers je menda uspešen pisec za otroke, avtor stripov, tudi tam duhovit in senzibilen. Njegove fantastične zgodbe se delno dogajajo v zmaknjenih in čudežnih svetovih in ta, ki ga opisuje v Mestu sanjajočih knjig, je prava zakladnica bralnih predpostavk, izkorišča velepametne literarne teorije, pravzaprav je zgodba tista, ki jih naniza, drugo ob drugo, da bi se iz njih vsaj blago ponorčevala.

Piotr Bednarski: Modrikasti sneg

Ves čas smo bili lačni, raztrgani in ušivi. To je bil naš svet, naša resničnost, naš vsakdan. Ni se nam bilo treba upirati slastnim skušnjavam. Vse, kar smo imeli, je bilo življenje.

Justice: Audio, Video, Disco

Razdalja med elektroniko in rock glasbo se z leti vse bolj manjša. Elektronski producenti v svojih delih pogosto kažejo navezanost na klasični zvok kitar, a ga radi povzorčijo in navijejo skozi računalnike. Nastopajo z živimi skupinami, ki so podaljški elektronskih kolektivov oziroma izvajalcev. A še vedno nihče ni odkril eldorada, idealne fuzije obeh svetov. S precejšnjimi upi navdaja francoski tandem Justice, ki je pred štirimi leti izdal fenomenalno prepoznaven, zvočno kompakten in udaren albumski prvenec Cross.