Izvor

Letošnji poletni h'woodski filmi so bili tako slabi, da se zdi, kot da so bili namerno slabi, in sicer zato, da bi Izvor izgledal bolje. Ne le bolje, ampak kraljevsko - ne le kraljevsko, ampak kot Državljan Kane. Z eno besedo: Izvor v primerjavi z letošnjimi poletnimi blockbusterji izgleda kot najboljši film vseh časov.

Boris Vian: Srceder

Srceder je močno odhakljan roman. Takšnih danes ne delajo več, niti zahecni pisci ne. Pozna se mu, da je bil napisan - in to na hitro, Vian je napisal po enega na leto, ob scenarijih, šansonih, dramoletih, posvečanju kriminalnemu žanru, preden je pred svojim 40. letom umrl - v času radikalnega modernizma in malo tudi splošne zmage psihoanalize, v času po omilitvi odporov nanjo, s čimer je lahko postala žlahten...

Pozdrav z vrhov: planinstvo na starih razglednicah

Kaj torej prinaša knjiga? Vsekakor pot s časovnim strojem, ki nas prestavi v dobo med zadnjim desetletjem devetnajstega stoletja in tja do začetka štiridesetih naslednjega. Skratka, ozek segment zgodovine vsakdana, ki v prvi vrsti predstavlja stare fotografske razglednice očakov, gorskih koč, hribolazcev in poti. Za sodobne planince primerjava na dlani, a pomenljivo branje tudi za klimatologe: letni posnetek...

Jamie Lidell: Compass

Elektronski glasbeniki radi potarnajo nad (po njihovem mnenju) pretirano priljubljenostjo kreativcev, zbranih pod okriljem kultne britanske neodvisne založbe Warp. Že res, da so warpovci medijsko mnogo bolj izpostavljeni od svojih newarpovskih kolegov, vendar pa se za tem skriva povsem racionalen vzrok. Preprosto ustvarjajo zanimivo glasbo. Standarde elektronskih (in v zadnjih letih vse bolj tudi obelektronskih)...

Tracey Thorn: Love And Its Opposite

Oboževalci bristolske scene se najbrž spomnite dveh komadov z epohalne stvaritve Protection banda Massive Attack, ki sta na neki način označila celotno ploščo. Istoimenski Protection je kot otvoritvena skladba določila njeno rdečo nit, Better Things pa jo je še dodatno nadgradila. Obema skladbama je bilo zares skupno to, da jima je vokale posodila Tracey Thorn, bolj znana kot (boljša) polovica britanskega dueta...

Zdenko Vrdlovec: Zgodovina slovenskega filma

Zbirka halucinantnih fragmentov, mozaik, sestavljen iz drobnih koščkov, nekatera od več kot sto deset poglavij so dolga samo nekaj stavkov, pogosto gre za citate, kot se šika, opremljene z imenom avtorja, druga poglavja so štrclji kratkih zgodb, nastavki, ki se redko zaključijo, ostajajo odprti in se med seboj povezujejo. Pogost občutek prepletenosti, ne tisti kot v enigmatičnem žanru, bolj neterminalen, brez...

J. G. Ballard: Nebesa na zemlji

Ballard je bil vedno kontroverzen avtor. Ne samo Trk, ki govori o slasti bolečine ob prometnih nesrečah; očitno se mora tudi v našem brezobličnem in neheroičnem času sprostiti enaka količina adrenalina in stresnih hormonov, in razvlečene žajfnice in ustvarjanje afer iz nič tega ne zadovoljujejo več. Zato hotene avtomobilske nesreče, zato izpraznjujoči nakupovalni rituali in iracionalno kopičenje.

Pisatelj v senci

Romanu Polanskemu res ne moremo očitati, da snema premalo osebne filme. Njegovi filmi - od Gnusa do Kitajske četrti, od Slepe ulice do Podnajemnika, od Macbetha do Devetih vrat, od Rosemaryjinega otroka do Besnila - so avtobiografske psihodrame človeka, ki je preživel nacistični holokavst, pokol svoje žene, zvezdnice Sharon Tate, in svoje ilegalne seksualne impulze - in na koncu obtičal v Švici, v hišnem priporu,...

Naelektrena meglica

Amerika velja za deželo kratke preteklosti in kratkega spomina - za deželo, ki svojo zgodovino prikriva in zatajuje - za deželo, ki se stalno na novo izumlja - za deželo, ki vse staro sproti ruši in briše. Še narava se v Ameriki obnaša ameriško: hurikani nastopajo kot terminatorji vsega starega in znanilci novega. Hurikan Katrina je staremu New Orleansu - in Louisiani - omogočil, da se je na novo izumil.

Lunapark

Lunapark je sicer že dobrega pol leta na dvdju, toda zdaj, ko je tale fini, diskretni, elegantni film o Jamesu (Jesse Eisenberg), fantu iz ameriške vukojebine, ki hoče videti svet, a potem - tako kot veliki ameriški junaki, recimo Buffalo Bill - pristane v cirkusu, milostno pokukal na naša platna, si vam ga izplača ogledati tudi v poletni atmosferi, navsezadnje, film popisuje prav zadnje poletje, saj veste, tisto...

Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra

V prejšnjem romanu Na terasi babilonskega stolpa je Pregelj združil ljudstva knjige, muslimane, jude in kristjane, s specialci okoli ljubljanskega Nebotičnika in jih vključil v globalno zaroto proti preroku, ki ga nosijo v bovli, tokrat pa poteka bitka za Besedo na tleh Sovjetske zveze.

Alma M. Karlin: Smrtonosni trn Alma M. Karlin: Smrtonosni trn

Celjska potopiska in pisateljica Karlinova predstavlja briljantno stran potepuštva. Ko se je leta potikala po Peruju, Panami in po Karibih, ni bila na plačilni listi evropskih založb in časnikov, ampak je živela od priložnostnih del. Diplomiranka iz osmih jezikov na »society of Arts« v Londonu je v sili poučevala tuje jezike za prgišče hrane, v boljših časih delala kot sodna tolmačka, spet drugič kot...

Vsi drugi

Nemški film Vsi drugi, ki je pobral kopico uglednih nagrad, se vpraša: Ali obstaja padec iz Raja? Vprašanje je bolj ali manj retorično, kajti filmi, ki se to sprašujejo, na koncu vedno ponudijo isti odgovor: Raj sploh nikoli ni obstajal - le padec. Že sam Raj je bil padec. Nemški par, ki počitnikuje na idilični, razsijani, rajski Sardiniji, je tak par iz Raja: Chris (Lars Eidinger) je arhitekt, ki mu ne gre, Gitti...

Beli trak

Michael Haneke - oz. učitelj, narator črno-belega Belega traku, dobitnika lanske Zlate palme - nas odpelje v malo, idilično, urejeno, tiho, odmaknjeno nemško vas, ki leži tik pred začetkom I. svetovne vojne. Kar pomeni, da je vse še v »naravnem« stanju: materialno bazo te vasi kontrolira hegemonski baron (Ulrich Tukur), lokalni kapitalist, družbeno nadzidavo - moralo, ideologijo ipd.

Bolesna braća: Veliki umovi 21. stoljeća

Med velikimi mladimi reperji prejšnjega stoletja, ki so zacveteli v zadnjem času, je tudi zagrebški dvojec Bolesna braća (BB), katerega člana slovita kot ena najzabavnejših rimoklepcev na Balkanskem polotoku, njun sloves pa seže precej širše od ne popolnoma določenih hrvaških meja. Bizzo Brigante in Baby Dooks alias Bolna brata sta se pred kakim mesecem vrnila po sedmih letih premora.

Nowhere Boy - Zgodba o Johnu Lennonu

Nowhere Boy je biografija Johna Lennona, v kateri besede Beatles ne slišite. Dalje, Nowhere Boy je melodrama, v kateri fant, ki ga je mati zapustila pri petih, ugotovi, da je mati vsa ta leta živela le nekaj hiš stran. Dalje, Nowhere Boy je Platoon, le da se za »dušo« Johna Lennona, ki ga igra Aaron Johnson, ne borita dva moška, narednik Barnes in narednik Elias, ampak dve ženski, Julia (Anne-Marie...

Zdravko Zima: Bordel u plamenu

V njih avtor premišljuje o temah, ljudeh, škandalih, knjigah, razstavah in dogodkih, ki formirajo sodobno Hrvaško. Torej komentar vesti, ki jih prinašajo tiskovne agencije? Nikakor, Zime ne vodi primarna želja izraziti svoje čim bolj originalno mnenje niti ne perspektiva pro ali anti HDZ, še manj pa princip kontriranja vladajočim idejam. Izhodišče njegovega pisanja sta namreč m...

David Lodge: Lepa služba

Možak se vozi v jaguarju v službo čez Temno deželo, v času razcveta industrializacije temno od saj, premogovega prahu, žlindre in smoga, za katero danes mislijo, da je dobila ime po barvi kože tistih, ki so se naselili vanjo in so zdaj glavne žrtve brezposelnosti, in poskuša rešiti, kar je še ostalo od težkoindustrijskega obrata. Ženska, na debelo namazana s poststrukturalizmom in feministično teorijo, se...

Samo Šalamon Trio: Live!

V sredo bo domače jazzovske barve na Jazz festivalu v Ljubljani zastopal mariborski kitarist Samo Šalamon. No, v resnici bo s svojim sedaj že kar stalnim triom zastopal slovensko-francosko-italijanske barve, res pa je, da bo poudarek bržkone na 'slovenskih barvah', saj je Šalamon avtor vseh skladb z novega ploščka Live!, ki je zapis lanskega koncerta v Gradcu.

Thomas Glavinic: To sem vendar jaz

Roman avstrijskega pisca Thomasa Glavinica je eno samo pretiravanje pri popisu pisateljskih muk: poba s hipohondrijo, kakršna je zaščitni znak tudi hrvaškega kolega Zorana Ferića, stisko jezika in ustvarjalno krizo, ki - malo tudi na srečo bralcev, to že moramo priznati - slej ko prej doleti vsakega pišočega, vidimo posredno, kot igranje igric na delovnem mestu in besno elektronsko komuniciranje.

Lado Kralj: Kosec koso brusi

Ne povsem dobesedno, zakaj prof. Lado Kralj je napisal pred tem kar nekaj knjig iz teorije drame in literarne zgodovine, vodil eksperimentalno in narodno gledališče, predaval na univerzi ter prevajal. Toda, tokrat je napisal čisto literarno delo, ki je od prvega stavka naprej fascinantno. Če imajo pisatelji dandanes problem, kako najti vsebino pripovedi in kako sploh napolniti tekst, pri Kralju dominira lahkotnost...

Uvoz/izvoz

Stari sejmarji, ki so prikazovali grozljivke, so sedeže v kinodvoranah priklopili na rahli električni tok, tako da so gledalce v odločilnih, šokantnih trenutkih še dodatno stresli: grozljivka sama po sebi ni bila dovolj, ampak so gledalci potrebovali še extra električni sunek. Dokumentarci danes združujejo obe funkciji - gledalca šokirajo in obenem stresejo.

Matjaž Brulc: Kakor da se ne bi zgodilo nič

Brulc je eden od štirih ožjih nominirancev za letošnjo nagrado Fabula za zbirko kratke proze. Njegova zbirka sledi prvencu Diznilend, tudi po formalni raznolikosti, po dolžini zgodb in uporabljenih proznih strategijah, raznovrstnih postavitvah pripovedovalca, čeprav ji daje dovolj prepoznaven avtorski pečat obrobnost likov, malih ljudi, tistih, ki imajo dovolj problemov sami s sabo in s (pretežno) sovražnim...

ur. Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar: Slovenija duhovna domovina

65 tisoč ljudi je v letih 1945-65 pobegnilo iz Slovenije na zahod. Kar trije odstotki današnje populacije niso našli smisla življenja v komunističnem sistemu. Knjiga ne prinaša osebnih izpovedi in motivov vseh, toda beleži pripovedi nekaj deset vidnih posameznikov ter poročila in pisma Johna Corsellisa, angleškega humanitarnega delavca, ki je vodil slovenska taborišča v Avstrij...

Gustave Flaubert: Slovar splošno priznanih resnic

Veliki francoski realist, ki je poznan po »Gospe Bovary«, »Vzgoji srca« in »Skušnjavi svetega Antona«, je pustil v rokopisu tudi povsem neromaneskno delo, kot je njegov nedokončani slovar splošno priznanih resnic.

Bruce Chatwin: Utz

Chatwin, ki ga sicer poznamo po udarnem potopisu po Patagoniji, kamor se odpravi iskat sledi nekega zavra iz družinske kredence, čeprav gre potem za orjaškega lenivca, ob tem pa odkrije zaostal Divji zahod na iberoameriškem jugu, je napisal tudi roman o bivanju za železno zaveso. Nič novega, ena najudarnejših literarnih študij o izkoriščanju delovne sile kot temelju realsocialistične ekonomije in popis...

Mleko bridkosti

V razvitih deželah se deduje bogastvo - v revnih deželah se deduje teror. To je sporočilo Mleka bridkosti, perujskega filmosa, ki je v Berlinu pobral zlatega medveda. Fausta (Magaly Solier), punca iz slumovskega predela Lime, je hči Perpetue (Bárbara Lazón), ženske, ki so jo v času terorja in državljanskega kaosa mučili, trpinčili in posiljevali.

Michal Viewegh: Primer nezveste Klare

Viewegh spada v moderni val naslednikov Škvoreckega in Hrabala. Torej humorja, ki so ga nekoč češkoslovaški literati uporabljali pri srečanju z realnostjo. Brez možnosti svobode izražanja so našli zaveznika v nepopustljivi samoironiji, ki jim je omogočala distanco do stvarnosti.

Matej KrajNc: Requiem za gospo Goršičevo

Krajnc se ob literaturi ukvarja z glasbo, tam hodita teorija in praksa z licem ob licu, ob kantavtorstvu tudi recenzira in prevaja, vse, in nekaj te vznesenosti je tudi pri pisanju. Pogosto je njegova proza malo improvizirana, ne samo zaradi ekspresivnih fraz in raztegnjenih, onomatopejskih in siceršnjih formalnih prijemov, tudi struktura je bila včasih ohlapnejša.

Paul Veyne: Kako je naš svet postal krščanski

Paul Veyne je sicer zaslovel s knjigo o antiki, v kateri se je spraševal, če so stari Grki res verjeli v svoje mite? Tokrat je za premišljevanje vzel dobo rimskega cesarja Konstantina. Leta 312 je namreč cesar postavil krščanstvo kot enakovredno religijo in od tedaj kristjane niso več metali levom v arene. Sam se je oklical za kristjana, ne da bi se dal krstiti ali se podvreči sprejemni proceduri.