Ryuichi Sakamoto, Alva Noto & Bryce Dessner: The Revenant OST

Če bi zapisali, da filmska glasba zadnja leta doživlja mini revolucijo, bi to zvenelo prenapihnjeno, saj je veliko filmarjev z glasbo eksperimentiralo vso zgodovino (zvočnega) filma. Se pa zadnja leta dogaja zasuk v kontekstu blockbusterjev, v katerih klasične filmske skladatelje vse pogosteje izpodrivajo popularnoglasbeni ustvarjalci. Pred dvema letoma je bil ogromne pozornosti deležen soundtrack za film Under the Skin Mice Levi iz zasedbe Micachu & The Shapes. Nič manj zanimanja ni zbudila izjemna glasba za lanski film Birdman mehiškega »auteurja« Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki jo je ta zaupal (ob)jazzov-

Pozdrav domovini

Pred letom dni smo imeli priložnost na nacionalni televiziji videti dokumentarni film Za pogledom režiserke Alme Lapajne, ki s portretom petih stanovalk šišenskega doma starejših subtilno slika starost, minljivost in lepoto. Režiserkin najnovejši dokumentarec Pozdrav domovini, ki so ga na prvem programu nacionalke predvajali ta teden, prinaša portrete fizičnih delavcev. Ti so, enako kot starostniki v domovih, v današnji družbi vse bolj nevidni, njihovo delo pa vse bolj razvrednoteno.

Velika poteza

Velika poteza je najboljša komedija lanskega leta. Toda to ni komedija, v kateri je to, kar se dogaja, brez posledic (v komediji imate vedno kak avtomobilski direndaj, ki povzroči orjaško gospodarsko škodo in kaos, toda že v naslednjem trenutku je vse tako, kot da se ni nič zgodilo), temveč komedija, v kateri ima vse, kar se dogaja, povsem jasne posledice.

Savlov sin

Ko pride do evropskega filma, se težko s kom bolj ne strinjam, kot je Evropska filmska akademija, ki je recimo za najboljši evropski film leta 2015 nominirala šest filmov, o katerih čez 10 ali 20 let ne bo ne duha ne duha. Nihče se jih ne bo več spomnil. Kar velja tudi za Mladost, ki bo čez 10 let nepomembna.

Joy

“Navadno vsak dan srečuje nenavadno,” dahne Neil Walker (Bradley Cooper), menedžer popularnega nakupovalnega TV-kanala. Ob telefonih ždi kopica operaterjev in operaterk, ki sproti beležijo “klike” (no, naročila), s pomočjo katerih potem – v realnem času – odločajo, kateri artikel bodo še naprej prodajali in katerega bodo zavrgli. Banalne stvari – artikli, recimo novi detergenti ali čistilne metle – tu “kliknejo” ali pa ne. Zaživijo ali pa crknejo. Druge priložnosti ne dobijo.

Uglasbena poezija za neizbirčne

Ker je bilo že nekaj dni pred koncertom jasno, da bo Štihova dvorana, ki sicer sprejme poltretjo stotnijo obiskovalcev, razprodana, bi se zasedba Same babe najbrž lahko pragmatično odločila dogodek preseliti v kakšno večjo dvorano Cankarjevega doma. Pa se ni. Okrogla, amfiteatrska dvorana je bila namreč sestavni del zasnove samega koncerta, s katerim je šesterec oziroma sedmerec razgalil svojo skoraj trinajstletno ustvarjalno pot. Ta izkušnja pa je bila iz ptičje perspektive mnogo bolj intimna, kot bi bila, če bi igrivo muziciranje zasedbe od daleč spremljali na kakšnem večjem odru.

Ennio Morricone: The Hateful Eight OST

Quentinu Tarantinu so se verjetno uresničile sanje. Glasbo za njegov novi film Podlih osem je spisal kar Maestro, mojster Ennio Morricone. Tarantino je sicer navdušenje nad edinstvenim filmskim opusom kultnega italijanskega 87-letnega skladatelja izkazal že z recikliranjem njegovih posnetkov v številnih svojih filmih, za Djanga brez okovov pa je Morricone celo spisal eno skladbo, a bil potem menda precej nezadovoljen z uporabo. Novemu sodelovanju je grozila dodatna pompoznost, saj je minilo okoli 40 let od zadnjega Morriconejevega preizkusa v tem žanru, torej v glasbi za vestern.

Ilija Trojanow: Zbiralec svetov

Roman se sicer opira na zapiske in biografijo raziskovalca Orienta Richarda Francisa Burtona, ki je živel od dvajsetih do devetdesetih let 19. stoletja in končal na Krasu, vendar Trojanow priznava, da si je moral marsikaj izmisliti.

Daron Acemoglu in James A. Robinson: Zakaj narodi propadajo

Profesorja ekonomije in politologije sta združila svoja znanja, da bi našla razlago, zakaj imajo nekatere države visok standard, druge pa se bodejo z revščino.

Ženske in Žižek

»Poenostavite za ženske, lepo prosim,« je prejšnji teden Rosvita Pesek v Odmevih nagovorila dr. Zorana Stančiča, novega vodjo predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, ko je v luči evropskega predloga o omejevanju prodaje orožja razlagal o polavtomatskem orožju, ki ga je mogoče spremeniti v avtomatskega.

Creed: Rojstvo legende

Leta 1976 je vzletela kopica slovitih holivudskih filmov: Taksist, Naslednja postaja Greenwich Village, Vsi predsednikovi možje, Dvoboj na Missouriju, Odpadnik Josie Wales, Maratonec, TV mreža, Carrie in Pot k slavi, toda Oskarja je presenetljivo pobral Rocky, film o filadelfijskem proletarcu, ki ga stahanovsko ugonabljanje – kri in znoj – prelevi v boksarskega prvaka, utelešenje ameriškega sna, dokaz, da ima trdo delo transformativno moč.

Svaka pod krinko

Tole je eden izmed tistih filmov, v katerih policijska akcija izgleda kot fantovščina, magari Prekrokana noč, in v katerih se imajo fantje bolje od moških in žensk.

Biserni gumb

11. septembra 1973 je v Čilu počilo: general Augusto Pinochet je zrušil demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja, bombardiral La Monedo, predsedniško palačo, prepovedal vse politične stranke, zaplenil kongres, ukinil kakršnekoli volitve, uzakonil cenzuro, odpovedal demokracijo in sprožil teror, v katerem je “izginilo” na tisoče ljudi, nasprotnikov novega režima.

Glasnejša od bomb

V neki newyorški galeriji pripravljajo fotografsko razstavo Isabelle Reed (Isabelle Huppert), slovite vojne fotografinje, ki je pred nekaj leti umrla v slow-motion prometni nesreči in za sabo pustila užaloščeno, tesnobno družino – moža (Gabriel Byrne), ki ima zdaj že drugo žensko, in dva sinova, starejšega, poročenega (Jesse Eisenberg), ki se mu je pravkar rodil otrok, in mlajšega, anomičnega (Devin Druid), še gimnazijca, ki žge računalniške igrice in retro hite. Ne le da še vedno žalujejo in da jih “duh” karizmatične, skrivnostne matere še vedno obseda, temveč se zdi, kot da drug drugemu še vedno ne morejo odpustiti, da je mama umrla.

Medo s severa

Ko so skušali ekologi pokazati na strašne posledice podnebnih sprememb, so rekli: Severni tečaj se tali! Vse manj ga je! Izginja! Nihče ni trznil. In zakaj ne? Ker tam nihče ne živi. Razen severnih medvedov. Če bomo podnebnim spremembam pustili prosto pot, bodo severni medvedi izumrli! Če nič drugega, so ekologi s tem pritegnili pozornost animacije Medo s severa, v kateri severni medved, ki ugotovi, da se severni tečaj tali in da je tam vse več turistov, emigrira v New York, kjer postane maskota multinacionalke, ki s svojo politiko onesnaževanja – in nasprotovanjem trajnostnemu razvoju – ubija severni tečaj. Čas je, da se medo – no, medvedji kralj – prelevi v žvižgača in da pokaže, kam sodijo pogoltne, brezvestne korporacije: v kanalizacijo.

Hokus pokus Albert

V tejle norveški animaciji, ekranizaciji otroških zgodb Gunille Bergström, živijo ljudje, ki imajo le toliko las kot Gustav, legendarni junak madžarskih risank, a velike apetite in želje. Mali Albert – sramežljiv, zvedav ipd. – hoče psa. Ata pravi: ne! Premlad si! Pa Albert sreča čarodeja: hej, če iz rokava potegne zajca, bo tudi psa! Toda poanta tele – precej didaktične – animacije gre drugam: iluzije so slepa ulica! Od iluzij ne moreš živeti! Kdo pravi, da ne? V času, ko ljudje živijo le še od iluzij, je čudno, da si sploh še kdo želi psa, saj bi pričakovali, da si bodo vsi raje želeli kar čarodeja.

David Bowie: Blackstar

Novica, da je po osemnajstmesečnem boju z rakom umrl verjetno največji popularnoglasbeni um v zadnjih petdesetih letih, je ta ponedeljek presenetila svetovno javnost. David Bowie, rockovski kameleon, ki je od konca šestdesetih let narekoval smernice razvoja popularne glasbe, včasih kot inovator, pogosto pa tudi kot odličen posnemovalec, se je poslovil. A veličastno – le nekaj dni po izidu ene boljših plošč, kar jih je posnel v dolgoletni glasbeni karieri.

Milan Dekleva: Benetke, zadnjič

Dekleva je najprej pesnik in esejist, ki se vse bolj posveča prozi – med njegovimi opaznimi romani je s kresnikom ovenčano Zmagoslavje podgan, romansirana zgodba Slavka Gruma. V drugih so vzor in model za nosilne literarne osebe Tomaž Pengov, Dušan Pirjevec - Ahac in še kdo.

Peter Batty: Titova velika prevara

Delo sicer zaobseže celotno politično kariero jugoslovanskega partijskega voditelja, posebej podrobno pa opisuje značilnosti njegove vladavine med letoma 1945 in 1980. A najmočnejši del so prikazi poročil britanskih agentov, tajnih služb, medvojnega poročanja BBC in londonske vlade. Poleg vojne v Jugoslaviji je namreč potekala še nevidna bitka za medijsko in politično interpretacijo. Agent Archie Jack je denimo skupaj s četniki septembra in oktobra 1943 zrušil pet mostov na železnici Beograd–Sarajevo, BBC pa je uspeh pripisal partizanom. Ko je vodja britanske misije zahteval demanti, ga BBC ni objavil. Kako? Preprosto, informacije je v London pošiljal SOE v Kairu, kjer pa jih je filtriral in preobračal visoki funkcionar James Klugmann, ki je bil član komunistične partije in po razkritju MI 6 sovjetski agent! Avtor posamezne momente vojne vrednoti številčno, tako opozarja na pretiravanje v poročilih o številu partizanov, previsoke ocene o moči nemške armade v Jugoslaviji in pritožbe britanskih generalov o mlačnem delovanju partizanov, ki leta 1944 niso pretrgali nemških komunikacijskih povezav od Grčije do Avstrije.

Zapovedani optimizem

Medtem ko to berete, je Borut Pahor že pri frizerju, saj gre zvečer v Opero, kjer bo za POP-ovo oddajo Na žaru samovšečno poslušal zbadljivke in žaljivke na svoj račun. Logično, da želi biti vsaj tako lep kot Jan Plestenjak, ki so ga cvrli pred njim. Kot je rekel eden od žarmojstrov Zmago Sagadin za Svet na Kanalu A, »ne pečeš vsak dan pras ... oziroma predsednika države na žaru.«

Čisto nova zaveza

Ali Bog obstaja? Absolutno! In kje živi? V Bruslju! Logično. Ne, ni mrtev, pravi Čisto nova zaveza, bujna, pikantna, satirična, sarkastična reimaginacija svetopisemske Geneze, ki jo je posnel Jaco Van Dormael, avtor klasike Toto heroj. Bog – ki ga igra Benoît Poelvoorde – res živi v Bruslju.

Taksi

Za New York pravijo, da je poln taksistov, ki imajo pod sedežem scenarij – vsi newyorški taksisti so nesojeni filmarji. V Teheranu je ravno nasprotno: vsak iranski filmar je na tem, da postane taksist. Od tega, da postane taksist, ga loči le en “napačen” film.

Moja mama

Margherita (Margherita Buy) je režiserka, ki hoče snemati “pomembne” filme, toda “pomembnega” evropskega filma očitno ni več mogoče posneti brez holivudskega zvezdnika – v njenem novem filmu, “pomembnem” kakopak, igra John Turturro. Moja mama bi bila dopolnilo komičnega Dragega dnevnika, v katerem se je Nanni Moretti zgražal nad “kultnimi filmi” à la Henry, portret serijskega morilca in invazivnostjo televizije, če je ne bi umiranje Margheritine matere prelevilo v dopolnilo tragične Sinove sobe, v kateri je Moretti izgubil sina, pa tudi Hanekejeve Ljubezni, le da tu agonično umiranje bližnjega sovpada z umiranjem proletariata, ki – v filmu v filmu – protestira proti svoji prekarnosti. Mehki, “materinski” kapitalizem, ki je vključeval socialno državo, izginja, toda to, da ženska režira in da moški – njen brat, ki ga igra kar sam Moretti – kuha, budi upanje, saj zveni kot vzklik: Imamo papeža! Brez heca. Stvari so tako resne, da niti Morettiju – večnemu satiriku – ni več do smeha.

Dansko dekle

Leta 1970 je zablestela Zgodba o Christine Jorgensen, holivudski film o ameriškem fantu, ki mu leta 1953 kirurško spremenijo spol – George Jorgensen postane Christine Jorgensen.

Vrnitev domov

Predstavljajte si film, v katerem profesorja zaprejo na Goli otok, od koder po desetih letih zbeži, a ga hči, prepojena s partijskim agit-propom, izda, tako da ga vrnejo na Goli otok, toda ko ga tri leta kasneje izpustijo, se ga žena, že vsa amnezična, ne spominja več, medtem ko hči – v spremenjenih okoliščinah, ne več balerina, temveč tovarniška delavka – išče pot do sprave.

Zakon trga

Thierry (Vincent Lindon), tovarniški delavec, ki ga odpustijo, vidno ponižajo in deklasirajo, je prisiljen sprejeti bedno plačano službo varnostnika v orjaškem supermarketu, kjer naj bi – ob asistenci trume varnostnih kamer – prežal na zmikavte, ki pa, kot se izkaže, kradejo zato, da bi preživeli, saj so tako brezposelni, ponižani, obupani in deklasirani, kot je bil on. Kapitalizem ne dela za ljudi, temveč proti njim, ali bolje rečeno: kapitalizem – arhipelag nakupovalnih središč, ki kar pokajo od izobilja – ne more preživeti vseh. V nakupovalnem središču lahko umreš od lakote.

Veliko žaljenje

V trenutkih, ko je en del javnosti praznoval, drugi žaloval, večini pa se je za vse skupaj fučkalo, smo lahko na javni in vodilni komercialni televiziji spremljali poreferendumski razvedrilni program, poln žaljivk: na POP-u so prijatelji ter znanci pljuvali po Ladu Bizovičarju in drug po drugem, na nacionalki pa Janez Janša po vseh, ki niso njegovi privrženci.

Vojna zvezd: Sila se prebuja

Če bi nova Vojna zvezd vso energijo, ki je šla vanjo, posrkala soncu, bi zdajle živeli v ledeni dobi. Že samo za neprestano mežikanje fenom bi izpraznila Zvezdo smrti. Nova Vojna zvezd – evforični reboot, okej, skoraj rimejk originala, Novega upanja, briljatni remiks vesterna, vojnega filma, samurajske epopeje in sci-fija, state-of-the-art pop, pilot, ki res leti, spektakel nostalgije po nostalgiji, bolj Iliada v vesolju kot Odiseja v vesolju – namreč demokratično prikima fenom, angažirani, interaktivni skupnosti, ki jo je v vseh teh letih ustvarila: ja, prav ste imeli – Jar Jar Binks, ki je grenil Lucasove prequele, je bil res nebodigatreba. In glej, ni ga več.

Sestri

Amy Poehler in Tina Fey, ki sta skupaj previharili serijo Saturday Night Live, podelitve zlatih globusov in komedijo Najeta mama, sta sestri, ki jima starši sporočijo, da bodo prodali družinsko hišo, v kateri sta odraščali in prirejali famozne, očitno nenadjebljive zabave, zato skleneta, da tik pred prodajo priredita še zadnjo, res ultimativno zabavo, apokaliptični megažur, kar pa je žal le priložnost, da se njun uvodni, sitkomski, apatowski pas-de-deux prelevi v upehano imitacijo Projekta X, le da se s tiči in analnimi vici ne obmetavajo najstniki, temveč Petri Pani in Petre Panke, ki so pozabili odrasti (odrasteš pač, ko uničiš rojstno hišo!).

Victoria

V času hude finančno-gospodarske krize, ki je zajela Španijo, je ogromno mladih Špancev emigriralo v Nemčijo.