Pet Shop Boys: Yes

Presenetljivo je, kako se v morju reciklirane glasbe, ki smo ji priča zadnjih nekaj let, znajdejo tudi izvajalci, ki so pred dvajsetimi leti soustvarjali prepoznavno elektropop sceno, hkrati pa so sami adaptirali 'zimzelene' melodije, kot je bila denimo Always On My Mind. Londonski duo Pet Shop Boys je že od začetka delovanja obljubljal zanimivo popularnoglasbeno formulo.

DOOM: Born Like This

Življenjska zgodba Daniela Dumila Thompsona kar kliče po filmski ali, še bolje, po stripovski upodobitvi. Ko je bil še mladenič, se je na prehodu iz osemdesetih let v devetdeseta skupaj z bratom Dingilizwejem izkazal v obetavnem tandemu KMD. Fanta sta dvignila nekaj prahu in okoli leta 1990 podpisala pogodbo z velikanko Elektro, a sta se z njo med pripravami za drugi album tudi sprla, predvsem zaradi izrazitega...

István Őrkény: Enominutne novele

Goran Gluvić je v začetku devetdesetih let napisal zbirko kratkih štosnih utrinkov o goševcih (literarna Generacija Okrog Šestdesetih) Harms danes in je pri tem seveda hotel povedati, da je na sledi Harmsa in oberiutov, ruskih avantgardistov, ki so, drugače od kakofonične zaumnosti kubofuturistov, gojili absurden in temnikav humor. V Gluvićevih proznih fragmentih se dogaja vse mogoče, predvsem veliko zmaknjenega,...

Sneg

»Bog vse vidi,« pravi Dedo (Emir Hadžihafizbegović), edini moški v zakotni bosanski vasici Slavno - vse ostale moške, vključno s fanti, so pobili Srbi. Bog morda res vse vidi, toda nič ne more - ali pa je tedaj, v času pokola, ravno pogledal stran. Od pokola je minilo že nekaj let, toda Slavno še vedno lebdi v tisti večni minuti po pokolu.

Igor Antič (ur.): Znameniti govori

Knjigi Znameniti govori, za katero je bil, iskreno rečeno, res že skrajni čas, je priložen listek, na katerem piše: »Pri urejanju prenosa avtorskih pravic nam morda ni uspelo najti vseh upravičencev. Če ste eden takih, vas prosimo, da se oglasite pri založbi.« Malo verjetno je, da se bodo na založbi oglasili Mojzes, Buda, Periklej, Sokrat, Hanibal, Jezus, Mohamed, Ivana Orleanska, Primož Trubar,...

Varuhi

Kaj bi se zgodilo, če bi Američani dobili vietnamsko vojno? In kaj bi se zgodilo, če bi Richard Nixon preživel in dobil še tri predsedniške mandate, tako da bi bil leta 1985 še vedno na oblasti? Tole: Amerika in SZ bi bili tik pred nuklearnim big bangom. Film Varuhi, bombastična, apokaliptična, hiperkinetična ekranizacija kultnega stripa, ki je vzletel leta 1986 (via Alan Moore & Dave Gibbons), se dogaja v...

Paul Auster: Brooklynske norosti

Če se je nekoč razmerje med mestom in vasjo merilo z dinamičnostjo proti statičnosti, je sodobni urbani roman prevzel lastnosti imobilne vasi. Njegov junak torej ni pustolovec, ampak zapečkar, ki ždi v svoji četrti. Še več, Austerjev junak je v resnici antijunak. Ko se po dekadah zakona loči, zboli za rakom, gre v penzijo in le še čaka na uro smrti.

John Maxell Coetzee: Deška leta: prizori iz podeželskega življenja

Otroški pogled je v prozi pogost, izkorišča razlike med odraščajnikovim dojemanjem sveta in razumevanjem odraslih in je potem, da bi bil učinek večji, vse navadno popisovano od znotraj, manjša vednost govorca prinese subverzivnost, ruši dominanten, tog model. Potopljenost v otroško dojemanje najpogosteje očisti svet ideologije, razkriva njegove potlačitve, pričara ga kot čudežnega in še nerazdeljenega, to je svet...

Tim Hecker: An Imaginary Country

Pisalo se je leto 2001, ko je kanadski elektronski producent Tim Hecker objavil prvenec Haunt me, Haunt me, Do It Again, s katerim je redefiniral ambientalno glasbo na sledi Briana Ena in Richarda D. Jamesa. Uspeh te plošče zato ni presenetljiv, je pa vsekakor presenetljiva Heckerjeva konsistentnost pri objavljanju novega materiala, sploh če vemo, da je v zadnjih osmih letih to estetiko posvojil prenekateri žanr.

Revni milijonar

Ob Revnem milijonarju, Oskarjevcu in najbolj nagrajevanem filmu lanskega leta, postkolonialnem križišču britpopa in Bollywooda, posnetem po bestsellerju nekdanjega indijskega diplomata Vikasa Swarupa, se boste spraševali le eno: bo Jamal (Dev Patel), fant iz mumbajskega sluma, na koncu dobil punco in denar, samo punco ali samo denar? Vprašanje je torej le: kako happy bo happy end? No, film preseže potencial tega...

Morrissey: Years Of Refusal

Zgodovina rock glasbe je polna kontroverznih osebnosti in dogodkov. Skoraj v vsakem izstopajočem glasbenem žanru imamo priložnost naleteti na kakšnega nerazumljenega, odvrženega, speštanega, ubogega individuuma, ki verjame, da je bilo njegovo/njeno spočetje velika napaka njegovih/njenih staršev, odraščanje pa nujna obsodba na dosmrtno trpljenje in skrajno nerazumevanje bližnje in daljne okolice.

Bruce Chatwin: V Patagoniji

Prvič je izšel leta 1977, odtlej ga neprestano ponatiskujejo in prevajajo, vmes je avtor postal legendarni potopisec, izdal še nekaj potopisnih mojstrovin, leta 1989 sicer umrl, a njegovo pisanje še naprej kljubuje času in ostaja kanon v svojem žanru.

Vladislav Bajac: Knjiga o bambusu

Bodhidarma, prvi patriarh, ki je na Kitajsko prenesel budizem, ki je predhodnik japonskega zena, je nedoktrinarnost in odsotnost metode zajel v dovolj znani lapidarni štirivrstičnici, gathi: Poseben prenos mimo spisov, / nobene odvisnosti od besed ali črk; / neposredno kazanje na človekovo dušo, / vpogled v lastno naravo in uresničenje budovstva.

Marissa Nadler: Little Hells

Melanholična, skozi prizmo besedil pogosto že kar mračnjaška glasba bostonske ustvarjalke pesmi, pevke in multiinstrumentalistke ne išče opore v aktualnih glasbenih usmeritvah. Ob izidu prvenca Ballads of Living and Dying leta 2004 se je morda še zdelo, da Nadlerjeva hodi nekje po obrobju takrat novonastalega folk revival krožka 'Nove čudne Amerike', z zadnjima dvema albumoma pa se potrjuje kot avtorica s povsem...

Naomi Klein: Doktrina šoka

Predstavljajte si državo, ki živi svoje življenje. Recimo Čile, Urugvaj, Brazilijo in Argentino na začetku sedemdesetih, Veliko Britanijo na začetku osemdesetih, Bolivijo sredi osemdesetih, Kitajsko ob koncu osemdesetih, Poljsko in Rusijo na začetku devetdesetih ali pa Šrilanko, Ameriko in Irak na začetku tega stoletja. Potem pa to državo nenadoma udari huda nesreča, nekaj katastrofalnega in šokantnega, recimo...

Pavol Weiss: Maščevanje

Weiss pripoveduje zgodbico o pretežno pasivnem knjižničarju, ki zraven še malo piše, kratke zgodbe, čisto počasi, ki ga lepega dne zapusti punca, očitno veliko bolj ambiciozna in zaposlena pri pravi firmi, pridobitniški. Sklene, da se bo maščeval, zato dela na dveh tirih; piše o svojem maščevanju, roman s pričakovanim naslovom Maščevanje, v katerem naj bi čim natančneje, kot v pred nami potekajoči resničnosti,...

Milk

V Ameriki revolucija ni mogoča. Vsaj ne kaka vsesplošna. Mogoče so le manjšinske revolucije, ali bolje rečeno: v Ameriki lahko revolucijo izvede le manjšina, bodisi etnična ali pa socialna. Črnci so izvedli svojo revolucijo. Študentje svojo. Ženske svojo. Istospolni svojo. In te revolucije se niso nikoli zares prekrile ali pa zlile. Revolucija manjšine je bila vedno stvar same manjšine.

Kar-brez-skrbi

Filmi običajno niso o ljudeh, ki počnejo kaj pametnega - običajno rešujejo svet. Kot da je zaradi tega svet kaj boljši. No, Kar-brez-skrbi pa je za spremembo film o ženski, ki počne nekaj zelo pametnega - film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, pa četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan,...

Gola resnica

Povprečne Slovence lahko nategneš, slovenskih novinarjev pa ne. Le kako bi jih lahko? Slovenski novinarji so nad povprečnimi Slovenci, nad malimi ljudmi, nad kmeti - več vedo, bolj so inteligentni in sofisticirani. Nič ni dlje od gole resnice: slovenski novinarji so le povprečni Slovenci. Gola resnica, mockumentary, ki sta ga med predsedniško predvolilno kampanjo - ob entuziastičnem sodelovanju...

Milan Škrabec: Slovenstvo na razglednicah

Obsežna zbirka starih razglednic od konca 19. stoletja pa do srede dvajsetih let, ki jih spremljajo besedila s pojasnili in z orisom družbenega konteksta.

Andrej Morović: Progres

Morovićeva prejšnja literarno-memoarska tlačenka Seks, ljubezen in to se je končala s padcem Zidu, protagonist ga je žural in skvotal in namakal in sploh ravno v mestu zdaj po kosih razprodajane Ruševine. Progres nadaljuje z eksotično berlinsko predkoitalno kulinariko, z živahnimi druženji z osveščenimi lezbami, s kelnarjenjem po alterkafičih, z izleti erotične narave na Vzhod, na Poljsko, vse do vrnitve domov in...

Telefon Tel Aviv: Immolate Yourself

Elektronski duo, ki prihaja iz New Orleansa, ustvarja in deluje pa v Chicagu, je nekaj dni po objavi tretje studijske plošče Immolate Yourself zapustila boljša polovica. Charlesa Cooperja, ki poleg Joshue Eustisa sestavlja ustvarjalno jedro skupine, so prejšnji mesec našli mrtvega v Chicagu. Ravno v času, ko je duo izdal verjetno najboljši plošček doslej.

Turneja

Turneja, ki jo je posnel Goran Marković, eden izmed prvakov jugoslovanskega »novega novega vala« (Specijalno vaspitanje, Nacionalna klasa, Variola vera, Već vidjeno, Tito i ja ipd.), ki po vseh teh letih še vedno brca (Kordon), je film o bosanski vojni, ki se dogaja leta 1993, in sicer v Srbobranu in okolici, v Srbski krajini, kamor s krstićevskim minibusom, ki ga pilotira Slavko Štimac, pripotuje...

Nenavaden primer Benjamina Buttona

Nenavaden primer Benjamina Buttona je epos, posnet po noveli F. Scotta Fitzgeralda. Kako to, da so lahko tak epos potegnili iz tako kratke novele? No, če boste Fitzgeraldovo novelo prebrali, boste ugotovili, da je Fincherjev epos, nominiran za 13 Oskarjev, iz nje potegnil le njeno unikatno premiso - junaka, ki se stara nazaj. Junaka, ki se rodi kot starec in ki umre kot otrok. Junaka, ki živi pred svojim časom.

Dai Sijie: Neke noči, ko luna ni vzšla

Dai Sijie je po nekajletnem stažu v prevzgojnem provincialnem taborišču, kjer so ga gostili v sedemdesetih letih, dobil francosko štipendijo in seveda ostal v Parizu, beremo, ter postal najbolj znan kitajski pisatelj, ki piše v francoščini. Neke noči, ko luna ni vzšla je premeteno spisan roman; ne da bi jahal na naratoloških pogruntavščinah ali prelivanju različnih ravni pripovedi, torej mimo trde metafikcijske...

Kieran Hebden & Steve Reid: NYC

Kadar glasbeniki album posnamejo v samo dveh dneh, to najbrž pomeni, da prihajajo iz impro miljeja ali pa da imajo skladbe že dodobra izoblikovane in jih v studiu le še zapišejo na nosilec zvoka. Pri Kieranu Hebdnu in Stevu Reidu ne gre ne za eno ne za drugo in hkrati za oboje. Britanski elektrončkar in new-yorški, sedaj v Švici živeči bobnar skladb nista imela izdelanih, pa vseeno ne moremo govoriti o navadnem...

Mitja Velikonja: Titostalgija

Mitja Velikonja, najboljši slovenski poznavalec političnih mitologij, nadaljuje pot dešifriranja podob vsakdanjega življenja. V študiji o nostalgiji po Josipu Brozu na območju nekdanje Jugoslavije išče Titove odtise. Najde jih povsod, na kavnih skodelicah in na bolšjih sejmih, na reklamnih plakatih in v ponudbah turističnih agencij, v imenih lokalov, v besedilih pank bendov, na primorskih hribih, v obujanju...

Roger Chartier: Pisanje in brisanje

Zgodovina pisanja preseneča: bolj ko sežemo v preteklost, bolj je ta moderna. Notese, naj si bodo papirni ali telefonski, danes jemljemo za samoumevno domislico sodobnosti. Ko Cervantesov Don Kihot v prvih letih 17. stoletja potuje po Španiji, najde pri umorjenem služabniku posebno bukvico, ki se ji je reklo librillo de memoria. To je bila žepna knjižica, ki je imela liste prevlečene z glazuro, na katero si...

Jean-Marie Gustave Le Clézio: Pomlad in drugi letni časi

Lanska podelitev literarne Nobelove nagrade Cléziu je bila svojevrstno presenečenje; drugače od nekaterih velikih pisateljskih imen, recimo Philipa Rotha ali Tržačana Claudia Magrisa, je bil manj znan in verjetno je prevladala frankofilija švedskega mojstra ceremonije, ki vodi ducat in pol akademikov elektorjev. Ob tem, da gre za izrazito kozmopolitskega avtorja, rojenega na otoku Mavriciju ob zahodni...

Johnny Cash Remixed

Navkljub zavedanju o relativnosti svojega poznavanja glasbe in albumov moram priznati, da me je malo albumov pustilo tako zmedenega kot Johnny Cash Remixed (JCR). Po prvem poslušanju, ko je v uri in treh minutah izzvenel poldrugi ducat remiksov, je bil učinek vsekakor drugačen, kot je bil pri albumih remiksov Astorja Piazolle ali Nine Simone.