»Boja ne morete prepustiti drugim«

Ken Loach je filmski režiser svetovnega slovesa. Rojen je leta 1936, pri 84 letih pa sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, težave, s katerimi se morajo spoprijeti ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachevo delo je cenjeno po vsem svetu, za filma Veter, ki trese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, naj nam pojasni svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum.

»Ne gre za glasovanje o navadni nezaupnici, gre za vprašanje, v kakšni državi si želimo živeti«

Karl Erjavec, človek, ki je lani zapustil politiko, a se je potem vrnil vanjo, je kandidat za predsednika vlade. Njegova kandidatura je posledica trenutnih političnih razmerij in želje dela poslancev, da Slovenija dobi novo vlado. Koliko je teh poslancev, v resnici ne ve niti Karl Erjavec, računa pa na modrost, na to, da bo večina poslancev sprevidela, kakšen politik vodi Slovenijo. Erjavec priznava, da je morda naiven, zase pravi, da je zato morda tudi eden izmed zadnjih romantikov v slovenski politiki, a bo vseeno poskusil. Politično norost, v kateri po njegovem mnenju živimo, je treba ustaviti.

»Omejitev gibanja, vsaj na Hrvaškem, ni pomembno prispevala k preprečevanju okužb«

Ko človek, ki zadnje mesece prebiva v Sloveniji, prebira seznam omejitvenih ukrepov za boj proti epidemiji covid-19, ki veljajo na Hrvaškem, se mu kar nekoliko orosijo oči. Na odprtih javnih prostorih je dovoljeno zbiranje do 25 ljudi, v zaprtih prostorih so druženja omejena na deset ljudi iz največ dveh gospodinjstev. Nobene omejitve gibanja na občine ali regije, nobene policijske ure, le prepoved prodaje alkohola po 22. uri. Šole so bile odprte vse do božično-novoletnih počitnic, ki so jih januarja za en teden podaljšali, nato pa jih najprej odprli za učence prvih štirih razredov osnovne šole in dijake zadnjih letnikov srednjih šol. V ponedeljek se je zaradi izboljšane epidemiološke slike v razrede vrnila tudi večina preostalih osnovnošolcev.

»Ignoriranje temeljnih potreb mladih je najvulgarnejši prezir«

Upor staršev in otrok proti samovolji oblastnikov, ki brez vsake jasne strategije šolarje še vedno zapirajo za štiri stene, je brez dvoma upravičen. Je jasen znak, da je jedro slovenske družbe še zmeraj zdravo, čuteče in občutljivo za stiske najranljivejših. Med strokovnjaki, ki te stiske proučujejo in zdravijo, je tudi dr. Albert Mrgole, psiholog, psihoterapevt in sociolog kulture. Mrgole vzbuja vtis blagega in dobrodušnega moža – a ko beseda nanese na škodo, ki jo mladim povzroča tudi dolgo obdobje socialne izolacije, ne skriva zaskrbljenosti in razočaranja nad ravnanjem aktualne oblasti.

»Poslušajte govore domobranskih voditeljev, pa boste videli, koliko antisemitizma je v njih«

Oto Luthar se ukvarja z zgodovino zgodovinopisja, filozofijo zgodovine in, družbenim razmeram primerno, z revizionizmom. Politično prikrajanje zgodovine ima, kot pravi, jasen namen, politiki daje legitimnost, da lažje ostaja na oblasti. Točno to počne slovenska vlada, to je tudi eden od razlogov, zakaj tako veliko govori o osamosvajanju, domoljubju. A bati se je treba ljudi, tako Luthar v intervjuju, ki vseskozi govorijo o domoljubju, ne zanima jih domovina, zanima jih predvsem oblast.

»Obnašajo se kot kapo v koncentracijskem taborišču«

Če še ne veste: vi ste krivi za bilanco epidemije. Krivi ste, ker se družite z družinskimi člani in prijatelji in ker hodite na obisk k ostareli materi v dom za starejše; krivi ste, ker na sprehodih po gozdovih niste nosili mask; ker ste na črno šli k frizerju, da vam pobarva narastek; ker kolesarite pred parlamentom. Vi ste tisti, ki ste žurali v Zrćah, se opijali po martinovanjih, silvestrovali na ilegalnih žurkah. Vi ste tisti, ki ste premalo dobri za to vlado, ki si je brez demokratičnih volitev prigrabila mandat, da lahko v dobi koronavirusa utrjuje svojo oblast – in ta vlada ve, česa vse ste krivi. Pravzaprav ste krivi že zato, ker ste se rodili, grešni in nepopolni, kakršni ste. Zato vas bo oblast prevzgojila, vam pokazala vaše zablode in vas pregnetla v nov narod, poslušen, hvaležen, ponižen. Lahko sprejmete te namere – lahko pa prisluhnete glasovom razuma, ki opozarjajo, da niste vi krivi, in se vprašate, kdo pa je. Dr. Rajko Muršič je redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

»Zdenka Badovinac je ena od herojinj našega časa«

Hou Hanru je umetniški direktor Nacionalnega muzeja sodobne umetnosti 21. stoletja – MAXXI. V zadnjih dveh desetletjih je bil kustos ali sokustos več kot 100 razstav po vsem svetu, od Pekinga do New Yorka, od Aucklanda do Benetk. Piše in predava o sodobni umetnosti.

»Dolgo zaprtje šol se odraža na duševnem zdravju otrok«

Zaprtje šol traja zelo dolgo in to se odraža na duševnem zdravju otrok. Bojim se, da je to, kar vidimo na Pediatrični kliniki, stiske otrok in poskusi samomorov, le vrh ledene gore. Je pa obenem res, da je vrh epidemičnega vala vztrajal dva meseca in so bile enote intenzivnih terapij po vsej državi na robu zmogljivosti, položaj se je začel umirjati šele v zadnjih nekaj dneh.

»Nastavljanje slabih kadrov doživljamo že kot popolnoma samoumevno«

Kaja Širok, doktorica znanosti, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka in docentka za področje novejše in sodobne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, zadnjih deset let deluje tudi kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kljub izjemnim uspehom, ki jih je dosegla v dveh mandatih vodenja muzeja, te dni – v duhu političnih menjav kadrov v javnih zavodih – zapušča direktorski stol. V njeni pisarni na Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, od katere se počasi poslavlja, je odgovorila na vprašanja, ki se odpirajo ob spornem kadrovanju v ustanovi, ki je bila pod njeno taktirko aktivno vpeta v širši mednarodni prostor in v mednarodno muzejsko dogajanje.

»Teorije zarote so tako trdovratne zato, ker nimajo odgovora v znanosti«

Tomaž Grušovnik je filozof, izredni profesor filozofije na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Širši javnosti se je predstavil s sodelovanjem z leta 2009 obujeno Tribuno, nato pa doktoriral na temo filozofije pragmatizma in položaja filozofije v družbi. Doslej je izdal pet knjig, zadnjo, Hotena nevednost, lani jeseni. Za Mladino je spregovoril o fenomenu izogibanja znanstvenim spoznanjem na primeru teorij zarote.

»SDS je avtoritarna stranka. Politiko, ki jo vodi, bi lahko označil tudi strožje.«

Med pogovorom z Milanom Kučanom se je težko znebiti vtisa, da je drugačen od vsega, kar je politika danes. Govori mirno, vljudno, posluša vprašanja, nič agresivnega in škodoželjnega ni v njegovih odgovorih. Seveda je drugačen, spada v čas, ko je politika vsaj poskušala vključevati različnosti. Četudi je Kučan nekoč sedel na vrhu enopartijskega sistema, je v času demokratizacije ugotovil, da je svoboda pomembnejša od ideologije in partijske pripadnosti. Zase še vedno pravi, da je komunist, a ne komunist sovjetskega tipa, pač pa človek, ki zagovarja skupnost, ljudi in manjšine v njej.

»Živimo v časih, ko je dovolj, da na odru rečem zgolj »dober dan«, pa je to že provokacija«

Robert Pešut, ki že skoraj trideset let ustvarja pod imenom Magnifico, je samooklicani šarlatan, za katerega se zdi, da je ves čas na vrhuncu kariere. Ko se je pri nas z bogatim, izjemno raznolikim opusom in malim morjem provokativnih hitov suvereno uveljavil kot vodilni popzvezdnik, je pod okriljem založbe velikanke Sony osvojil še tuji trg, pred leti pa se je v sodelovanju z režiserjem Draganom Bjelogrlićem uveljavil tudi kot skladatelj filmske glasbe in v tej vlogi nehote napisal novo neuradno srbsko himno, Pukni zoro, ki ni zgolj ponarodela, temveč je pravzaprav postala izmišljen narodni ep. Magnifico kljub vsem vesoljnim uspehom ne jaha vala stare slave, temveč marljivo ustvarja naprej, kar počne v svojem šišenskem štabu, imenovanem Dom svobode, od koder je v duhu socialnega distanciranja dal tudi pričujoči intervju. Charlatan Magnifique je za Mladino spregovoril o šarlatanstvu, politični nekorektnosti, fascinaciji z narodnozabavno glasbo, o histerični ležernosti, vlogi glasbe med pandemijo in po njej, božičnem oportunizmu in še o marsičem drugem.

Zadnja afriška kolonija

Dokumentarni film Videti El Aaiún je peti režijski projekt Erika Valenčiča, ki smo si ga letos junija lahko ogledali na TV Slovenija, nato pa še na Festivalu migrantskega filma in Festivalu slovenskega filma. Kot večina njegovih prejšnjih filmov se tudi ta ukvarja z zgodbami »nezaželenega« ljudstva. Vztrajni zagovornik človekovih pravic in novinar, čigar članke in reportaže lahko občasno berete tudi v našem tedniku, je po Palestincih, Kurdih in Sirjakih tokrat od blizu predstavil Sahravijce. Ob prvem obisku njihovih begunskih naselij na skrajnem zahodu Alžirije je svojemu tamkajšnjemu prijatelju obljubil, da se bo nekoč vrnil, zbral intervjuje ljudi, ki živijo na tem ozemlju, in jih izdal v knjigi. Osem let kasneje se je vrnil z namenom, da obljubo izpolni. Na izdajo zbranih 22 poglobljenih intervjujev bo treba še malo počakati. V filmu pa že lahko vidimo del tega gradiva: sedem sogovorcev, ki nam predstavljajo življenje in zgodovino sahravijskega ljudstva na ozemlju, o katerem nekateri »nočejo, da bi kaj vedeli«.

»Želim si zgolj, da bi ljudem lahko odprla oči in jim pokazala, kaj ta človek v resnici počne«

Spomenka Hribar je danes za Slovenijo dragocenejša kot kadarkoli. Dragocena je ne zgolj kot priča, temveč kot dejavnik zgodovinskih procesov, ki so oblikovali našo nacionalno bit. Z opozarjanjem na povojne poboje je izzvala jugoslovanski komunizem in nato dejavno sodelovala pri osamosvajanju Slovenije. Leta 1996 je s prelomno knjigo Svet kot zarota izzvala malike slovenske pomladi in prva opozorila na nevarne težnje svojega nekdanjega tesnega sodelavca Janeza Janše. Danes, tik pred 80. rojstnim dnem, neuničljiva filozofinja izziva janšistični avtoritarizem in brani nedotakljiva polja slovenske demokracije. To počne argumentirano in dostojanstveno.

»Družbeni diskurz mora biti dovolj odporen, da ne pristane na teorije zarote o Sorosu in Kučanu«

Vladavina prava in pravna država sta nedoločna pojma, ki marsikomu ne pomenita ničesar. Tudi vlada pa vedno odločneje ravna tako, kot da res ne pomenita ničesar. Ampak, prav nasprotno, gre za pojma, ki se, ko ju razplastimo na posamezne pravice, tičeta vsakega od nas. O vladnem odnosu do pravne države in posledicah, ki jih prinaša, pa tudi o naraščajoči avtoritarnosti in represiji smo govorili z dr. Sašo Zagorcem s Pravne fakultete v Ljubljani.

»Razmišljala sem o odstopu, vendar se za takšno potezo nisem odločila«

Prof. dr. Bojane Beović ni treba posebej predstavljati. Kot infektologinja je sprejela položaj glavne strokovne svetovalke za epidemijo, vlogo, ki naj bi bila rezervirana za epidemiologe. A sprejeti ukrepi za zajezitev epidemije ne delujejo dobro. Krivulja okužbe se noče in noče obrniti navzdol, »lockdown« v Sloveniji ni uspel. Število smrti je v primerjavi z večino drugih držav zastrašujoče visoko. Nervoza med odgovornimi za obvladovanje epidemije narašča, zamisli, kako katastrofo omiliti, pa zmanjkuje.

»Priča smo sprevrženju oblasti«

Dr. Rajko Pirnat se ni prvič oglasil zoper vlado Janeza Janše. Je pa tokrat neomajen, da smo prišli do točke, ko bi se za dobro ljudi vlada morala posloviti. Vlada, pravi Pirnat, ogroža vladavino prava v Sloveniji in kaže popolno brezbrižnost do pravne države. Pred diktaturo in stanjem stvari, kakršnemu smo priča na Madžarskem in Poljskem, Slovenijo po njegovem mnenju varuje le še volilni sistem, ki eni politični opciji otežuje pridobitev dvotretjinske večine v državnem zboru. Če bi se to zgodilo, nas ne reši nič več, opozarja Pirnat.

»Tudi večini policistov se utegne sčasoma upreti nasilje nad lastnimi miroljubnimi ljudmi«

Dr. Dragan Petrovec, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in profesor na tej fakulteti, je znan po kritičnosti do represije, zaostrovanja kaznovalne politike, avtoritarnosti nasploh. Kritičen je bil do predsednikov vlad in ministrov vseh mogočih barv in političnih predznakov, kadar so »teptali« človekove pravice ali ravnali v nasprotju z interesi ljudstva in družbe. Dandanes, pravi, ima še posebej veliko razlogov za kritiko oblasti. A hkrati poudarja, da je optimist in da verjame, da bomo prej ali slej uzrli »sliko spuščenih ščitov in dvignjenih vizirjev ter skupnega sprehoda policistov in protestnikov«.

»Avstrija rešuje podjetja, ne da bi se spraševala, koliko bo to stalo«

Protikoronski svežnji slovenske vlade povzročajo sive lase marsikateremu malemu podjetniku in njegovemu računovodji, medtem pa se sosednja Avstrija z ekonomskimi posledicami epidemije spoprijema precej bolj sistematično. Postopki za uveljavljanje pomoči so preprosti, prijave potekajo prek spleta, nakazila so ažurna – predvsem pa zadostna in nediskriminatorna. Eden od ključnih ljudi pri snovanju in uveljavljanju teh ukrepov je koroški Slovenec Marian Wakounig, regionalni direktor za davke in carine za Spodnjo Avstrijo in Gradiščansko, ki deluje v okviru zveznega ministrstva za finance.

»Splav je moja pravica«

Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, ta je med drugim tudi pobudnik slovenske kampanje #jaztudi, je izdala knjigo o splavu. Drobno, dostopno knjižico Moja odločitev, ki naj bi ženskam ob neželeni nosečnosti olajšala odločitev, ne da bi kdo pred njihovimi vrati molil »za življenje«. Z njo smo se pogovarjali o zgodovinskem kontekstu splava, demonizaciji ženske spolnosti in moči ženskih protestnih gibanj.

»Zakaj si Janša želi, da bi ga vrgli z oblasti?«

Jože Vogrinc je na ljubljanski Filozofski fakulteti dolga leta poučeval sociologijo, predvsem sociologijo kulture in medijev, ukvarjal pa se je tudi s konceptualiziranjem humanistike in družboslovja ter z izzivom radikalnih družbenih sprememb. Ravno danes, sredi epidemije, je jasno, da moramo o teh spremembah še vedno razmišljati in jih skušati udejanjiti. Kajti demokracija, politični sistem, ki je vpeljan danes, vsem ljudem ne prinaša enakih demokratičnih učinkov. Vogrinc je zelo kritičen do Janše, a zanj je zgolj simptom in posledica tega, da živimo v družbi, ki ni več demokratična in v kateri bo treba demokracijo samo, kot ideal in kot družbene prakse, zastaviti na novo.

»Represivni pristop sproža predvsem odpor do spoštovanja ukrepov«

Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in s tem glavni epidemiolog za nalezljive bolezni v državi. Nasledil je Majo Sočan, ki jo je odnesel pogrom nad epidemiologi ob spomladanskem valu epidemije in menjavi vlade. Fafangel je tiste vrste strokovnjak, ki bi v normalni državi vsak dan komuniciral z javnostjo, razlagal svoje dileme in pojasnjeval smiselnost posameznih ukrepov. V zadnjih mesecih smo ugotavljali, da je vladna komunikacijska strategija preveč zaznamovana z vojaško retoriko in oštevanjem neposlušnih državljanov, on pa je njeno popolno nasprotje in utelešenje tega, na kar pri komunikaciji prisegajo epidemiologi – karizme, odkritosti in sočutja.

»Potrebno večino, dovolj poslancev, ki bi zamenjali koalicijo, imamo«

Jože P. Damijan je danes eden najbolj citiranih slovenskih ekonomistov, pa tudi kandidat štirih opozicijskih strank, Levice, SAB, SD in LMŠ, za mandatarja nove vlade. Štiri stranke, združene v Koaliciji ustavnega loka (KUL), imajo skupaj 39 poslanskih glasov. Za prevzem oblasti, to je za konstruktivno nezaupnico, jih torej potrebujejo še dodatnih sedem. V koaliciji zato računajo na glasove poslancev stranke DeSUS in še vsaj na tri glasove stranke SMC. Prvi poskus prevzema izvršne oblasti bi se lahko zgodil že sredi naslednjega meseca, verjetno po kongresu stranke DeSUS.

»V očeh oblasti smo nevarni, ker vzgajamo kritično mislečo javnost«

Katerina Mirović že desetletja deluje v neodvisni in alternativni kulturi, v njej se je uveljavila in je danes pri nas ena njenih glavnih akterk. Sprva je z angažmajem na ljubljanski hard core sceni močno zaznamovala glasbeno in aktivistično dogajanje v Ljubljani, pozneje je sodelovala pri zasedbi Metelkove, kjer je že 23 let tudi štab njenega kuratorskega, uredniškega in producentskega delovanja: je urednica pri Strip Coru, ki deluje v okviru Foruma Ljubljana, izdajatelju naše edine stripovske revije Stripburger, in vsako leto pripravlja mednarodno uveljavljen festival Svetlobna gverila, ki se osredotoča na umetniške svetlobne projekte v javnem prostoru. Pred nedavnim je skupaj z drugimi predstavniki nevladnih organizacij, ki delujejo na Metelkovi 6, prejela dopis ministrstva za kulturo, ki jim veleva, naj se iz stavbe, v kateri delujejo že dobrih 20 let, izselijo do konca januarja prihodnje leto. S Katerino Mirović smo v njeni pisarni kramljali o zagati, v kateri se je te dni po krivici znašel nevladni sektor, ki domuje na Metelkovi, o zgodovini razvpite stavbe na Metelkovi 6 in njeni tesni povezanosti z dediščino civilnodružbenih gibanj, o odnosu med nevladno in institucionalno kulturno sceno, o različnih vprašljivih dejanjih ministrstva za kulturo in še o marsičem.

»Tradicija partizanskega zdravstva nam daje oporo, da bomo ne glede na razvoj dogodkov zmogli«

Prof. dr. Vojko Flis drugo največjo slovensko zdravstveno ustanovo vodi tri leta. Kot strokovnjak za žilno kirurgijo svoje znanje predaja tudi študentom, prav tako pa kljub direktorskim obveznostim še vedno pomaga tudi pri delu z bolniki. V času, ko se zaradi neslutenega razmaha epidemije spoprijemajo z veliko kadrovsko stisko, je to še bolj pomembno kot sicer.

»Živimo v dobi novih avtokratov«

Richard Falk je eden od vodilnih svetovnih poznavalcev mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Diplomiral je na Univerzi Yale, doktoriral na Harvardovi univerzi in nato štiri desetletja poučeval na Univerzi Princeton. Njegovo akademsko kariero so že na samem začetku zaznamovali boj za pravice ameriških črncev, vietnamska vojna in drugi ameriški vojaški posegi po svetu, zaradi katerih je postal odločen in spoštovan zagovornik človekovih pravic in miru. Je avtor številnih knjig o geopolitiki z vidika mednarodnega prava.

»Če je cilj konservativcev, da se ženske vrnejo za štedilnik, jim pandemija pri tem zelo pomaga«

Pred nami je več mesecev omejitev življenja, kakršnim smo bili priča že spomladi in za katere smo poleti pretirano optimistično sklepali, da so za nami. Vsi problemi, na katere smo opozarjali po spomladanski ustavitvi življenja, se bodo še stopnjevali – od zaostrovanja revščine do socialne izključenosti in nasilja v družini.

»Zaradi velikega števila obolelih bomo hitreje dobili rezultate preizkušanja cepiv«

Vse bliže smo prvim cepivom proti virusu SARS-CoV2. Prva naj bi bila odobrena še pred novim letom. Svetovna zdravstvena organizacija je sicer ta teden napovedala, da se bo množično cepljenje realno lahko začelo sredi prihodnjega leta.

»Čas je za hude alarme. Smo blizu neobvladljivosti.«

Dr. Ihan je vodja laboratorija za celično imunologijo in predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in torej velik strokovnjak za virusna obolenja. Prejšnji teden objavljena javnomnenjska raziskava družbe Valicon ga je uvrstila v vrh najbolj zaupanja vrednih avtoritet pri komuniciranju v zvezi z epidemijo. Zaradi svojega »postranskega« literarnega talenta, ki se kaže v zavidanja vrednem opusu proze in poezije, pa je tudi izjemno hvaležen sogovornik in dober razlagalec epidemičnega zapletanja in ukrepanja. Rast krivulje okuženih v zadnjih štirinajstih dneh ga je osupnila.

»Politik je upravičeno postal v očeh ljudi nekdo, ki je nesposoben in misli le na svoj žep«

Dušan Mramor je ekonomist, ki ga stranke pokličejo na pomoč, ko je najhuje. Dvakrat je bil finančni minister: v vladi Toneta Ropa, ko je Slovenijo pripravljal na vstop v EU, in po finančni krizi v vladi Mira Cerarja. V obeh obdobjih je ob odhodu zapustil urejene javne finance. Mramor se sedaj vrača. Ne sicer neposredno v politiko, ampak kot reformator. Njegov zadnji projekt, ki ga je predstavil konec septembra na kongresu Združenja Manager, je akcijski načrt za višjo rast produktivnosti. Sliši se kot floskula, a so v njegovi skupini sodelovali najuglednejši slovenski ekonomisti. Ki pa so na koncu prišli tudi do politoloških ali socioloških sklepov.