»Privatizacija nikakor ni rešitev. Daleč od tega.«

Doc. dr. Antonija Poplas Susič je med najbolj cenjenimi zdravnicami ne zgolj v Sloveniji, temveč tudi v tujini; pred šestimi leti jo je Evropsko združenje zdravnikov družinske medicine imenovalo za evropsko zdravnico leta. Predava študentom na fakultetah v Ljubljani in na Jesenicah, je avtorica sistema referenčnih ambulant, ki imajo ključno vlogo pri preprečevanju kroničnih bolezni. Predvsem pa ima neposreden uvid v delovanje javnih zdravstvenih zavodov in tudi koncesionarjev; polnih 27 let je delovala kot družinska zdravnica v Zdravstvenem domu Ljubljana, danes je namestnica direktorja, zadnja tri leta ob tem deluje tudi kot koncesionarka v svoji ambulanti. V pogovoru za Mladino je predstavila svoje poglede na težnje po privatizaciji slovenskega zdravstva, pa na kontroverzni, 42 milijonov evrov vredni razpis ministra Gantarja za skrajševanje čakalnih dob in na pozive po izločitvi zdravnikov iz plačnega sistema za javni sektor.

»To epidemijo in vse, ki bodo prišle za njo, smo si nakopali sami« 

Prvi val epidemije sta zaznamovala obračun z neposlušno stroko in medčloveška solidarnost, ob vnovičnem povečevanju števila okuženih pa so se v ospredje prerinile druge stvari. Stroka je vsaj na videz poenotena, toda ljudje so zaradi vmešavanja politike in utrujenosti od neprestane koronske pripravljenosti vse bolj skeptični do njenih priporočil, po družabnih omrežjih cvetijo alternativne razlage. Poudarjanje solidarnosti je zamenjalo sklicevanje na osebno svobodo.

Kavč epidemija

Ko se je maja po dveh mesecih končala zaustavitev javnega življenja zaradi epidemije in so se spet odprle tudi šole, so na nekaj več kot sto šolah še pred začetkom poletnih počitnic izvedli testiranje telesnih sposobnosti otrok za tako imenovani športnovzgojni karton v okviru programa SLOfit. Rezultati, ki so jih predstavili v teh dneh, so po besedah vodje programa SLOfit dr. Gregorja Starca s Fakultete za šport alarmantni. Ustavitev vseh šolskih in obšolskih športnih dejavnosti je povzročila drastičen upad gibalnih sposobnosti otrok.

»Smrtnost je v primerjavi z marcem drastično upadla«

Dr. Matteo Bassetti je predstojnik Infekcijske klinike bolnišnice San Martino v Genovi in profesor na tamkajšnji medicinski fakulteti. V začetku junija je dvignil precej prahu z izjavo o slabljenju novega koronavirusa.

»Ravno tisti, ki poskušajo v tradicionalnih medijih delovati neodvisno, so razglašeni za lažnivce«

Vlasta Jalušič je doktorirala iz politične teorije na Dunaju, dela kot raziskovalka na Mirovnem inštitutu, je tudi izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ukvarja se z vprašanji politične teorije, državljanstva, feminizma, neenakosti, rasizma, nasilja, je ena izmed največjih poznavalk del Hanne Arendt v Sloveniji. Zdaj se s skupino raziskovalcev ukvarja s projektom »Prelom v tradiciji: Hannah Arendt in spremembe politične pojmovnosti« in pripravlja knjigo o zatonu enakosti.

SDS ima v vojski prevladujoč vpliv

Trenutna vlada pravi, da ji je mar za vojsko, da jo razume in da bo uredila njene težave. Za oborožitev je namenila 780 milijonov evrov, spreminja zakon o obrambi in pravi, da bo poskrbela za navadne vojake, ki morajo po 45. letu starosti zapustiti vojsko. O tem, pa tudi o vplivu politike v vojski in o sodelovanju vojske na meji smo se pogovarjali z vojaškim sindikalistom Boštjanom Korelcem.

»Če gre za naše, nacionalne heroje, potem nobena resnica ne zamaje njihovega statusa«

Dr. Tanjo Petrović, predstojnico Inštituta za kulturne in spominske študije, zanima področje spomina in identitet, raziskuje, kakšna je dediščina jugoslovanskega socializma, kako odmeva v današnjem času. Pred dnevi je nastopila na okrogli mizi festivala Grounded in med drugim zagovarjala drzno tezo, da je razumevanje sprave, kot jo poznamo v Sloveniji (in naša država pri tem ni edina), v marsičem problematično. Zahteva po spravi je namreč hegemonistična, zahteva enovit pogled na preteklost, hkrati pa naj bi bila prvi pogoj za prehod iz zločinskega sistema v boljšo družbo, vendar ta prehod zahteva opuščanje vsake možnosti za politične in družbene alternative.

»V revščino je čez noč pahnjenih več tisoč ljudi«

Tjaša Pureber je samozaposlena v kulturi, producentka uprizoritvenih umetnosti. Sodeluje s številnimi, predvsem nevladnimi producenti v kulturi. Več let je delovala v okviru Društva Asociacija, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, ter se ukvarjala z zagovorništvom in bila nekaj časa strokovna vodja mreže. Po izobrazbi je politologinja, po prepričanju aktivistka. Predvsem pa dobra poznavalka domače kulturne politike. Pogovor je tekel zlasti o tistih, ki so jih posledice pandemije in virusne vlade že dohitele.

»Vsi so že utrujeni. Predvsem od žaljivega odnosa oblastnikov.«

Prebivalstvo se stara, država pa že dolga leta ne naredi praktično nič, da bi vsem državljanom in državljankam zagotovila, da bodo varno in udobno preživeli zadnje življenjsko obdobje. Domov za starejše je premalo, gneča v sobah je vse večja, raven oskrbe ostaja dostojna zgolj po zaslugi zaposlenih, ki z nadčloveškimi napori skrbijo za stanovalce in stanovalke. Hišica iz kart se je že nevarno zamajala, ko je Slovenijo udaril prvi val koronavirusne bolezni in domove za starejše spremenil v najhujša žarišča krize. Sedaj prihaja jesen, ministrstvo za zdravje pa skuša popraviti zamujeno z reformo sistema dolgotrajne oskrbe. Toda pravnik Jaka Bizjak, nekdanji direktor zasebnega doma za starejše v Ribnici, ki že skoraj desetletje dela na področju socialnega varstva, meni, da bo predstavljena reforma le stežka zaživela v praksi – če pa že bo, bodo njeni učinki kvečjemu še poglobili krizo javne mreže domov za starejše. Kot nekdanji sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je Bizjak iz prve roke spremljal ignoranco politike do starostnikov in njihovih potreb.

Anonymous za Mladino: »Aktivnosti bomo še stopnjevali«

Po objavi prvega videosporočila smo zaznali dvome nekaterih o resničnosti naše objave. Ljudje so potrebovali dokaz, da je njihovo upanje upravičeno. In so ga dobili.

»Imate svobodo, naredimo kaj! Kaj sploh čakate? Samo ljudje lahko zagotovimo spremembe na bolje. Mi v Iranu vidimo vašo svobodo, mi, ki smo bili mučeni, zaprti in pobiti, ampak se vsemu trpljenju navkljub nismo nikoli vdali. Nikoli. Tudi vi se ne smete.«

Večkrat je bila aretirana in štirikrat je prestajala zaporno kazen. V Iranu to pomeni biti izpostavljen psihičnemu in fizičnemu mučenju. Nazadnje je bila septembra 2010 obsojena na 74 udarcev z bičem in šestletno zaporno kazen, ki je bila po pritožbi zmanjšana na štiriletno. V zloglasnem teheranskem zaporu Evin je potem preživela eno leto in bila leta 2013 izpuščena. Njeni zločini? Precej hudi: vodenje vojne proti bogu, širjenje propagande proti ureditvi in konspirativno načrtovanje zločinskega napada na nacionalno varnost. V bistvu je imela srečo, da je niso usmrtili. K temu so bržkone pripomogla mednarodna prizadevanja in podpora, ki so ji jo izrekle številne novinarske, pisateljske in človekoljubne organizacije, med njimi Novinarji brez meja, PEN International, Amnesty International, Human Rights Watch, American Islamic Congress in druge.

»O šolah šolniki vemo več kot epidemiologi, pa si nekateri tega ne dajo dopovedati«

Gregor Pečan je predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev in je tudi ravnatelj Osnovne šole Janka Modra v Dolu pri Ljubljani. Kot pravi sam, je nemogoče do potankosti izpolnjevati navodila, po katerih bi morali v času covid-19 organizirati pouk.

»Sodu je dno izbil tvit člana SDS o tem, da sem čefurka, neslovenka, lažnivka in nakaza«

»Čistokrvna socialistična balkanska čefurka, ki uničuje našo domovino,« je le primer sovražnega komentarja, s kakršnimi od izvolitve obkladajo evropsko poslanko Ireno Jovevo. Odkar sta jo bošnjaški televiziji N1 in Face TV povprašali za mnenje o tvitu Janeza Janše o Srebrenici, se njihovo število samo še povečuje.

»Janez Janša se ne sme navaditi na to, da se vsak teden protestira. Mislim, da protesti ne bodo zvodeneli, ampak se bodo kvečjemu radikalizirali.«

Sindikalistka Tea Jarc, ki se je rodila leta 1987, je že od otroštva aktivistka in članica nevladnih organizacij. Začela je pri tabornikih in nadaljevala pri Mladinskem svetu, temu je tudi predsedovala. Je vztrajna zagovornica pravic mladih in se zavzema za ustvarjanje boljših možnosti za njihovo prihodnost, samostojnost in vključevanje v družbenopolitične procese. Je predsednica Odbora za mlade Evropske konfederacije sindikatov in prav posebnega sindikata Mladi plus, ki zagovarja pravice študentov, dijakov, mladih brezposelnih, samozaposlenih, »avtorcev« in »podjemcev«.

»Če se novinarji ne bomo uprli sedaj, se ne bomo nikoli«

V tem trenutku bi v vsej državi težko našli bolj nehvaležen položaj od vloge predsednice Društva novinarjev Slovenije (DNS), ki jo opravlja novinarka Večera Petra Lesjak Tušek. Po zgledu Madžarske in Poljske skrajna desnica na oblasti izvaja medijsko »reformo«, katere cilja sta demontaža nacionalne radiotelevizije in vzpostavitev dominacije propagandnega aparata stranke SDS. Koronska kriza in bližajoča se recesija dodatno poglabljata krizo medijev, ki neuspešno iščejo odgovore na izzive spleta in družbenih omrežij. Že tako podplačani in demoralizirani novinarji in novinarke so tarče virtualnih likvidacij, ki jih izvajajo vojske spletnih trolov; napetosti postajajo nevzdržne, sovražni govor že kliče po krvi. Opravljanje novinarskega poslanstva postaja vse težje, javnost pa vedno bolj ranljiva za nepreverjene informacije in lažne novice. Edino upanje za obrambo demokracije sta vzpostavitev naravnega zavezništva med novinarji in državljani ter odločna akcija za zaščito neodvisnega in kritičnega novinarstva, poudarja Lesjak Tuškova. Ki je na lastni koži občutila maščevalnost politično motiviranih skrajnežev.

»Vemo, kakšna družba si želimo biti?«

Mag. Ajda Pistotnik, politologinja, se ukvarja z družbenim vidikom financ in ekonomijo dolga. Že odkar je bivala v Københavnu, jo zanimajo vprašanja, ki onemogočajo ali pa pospešujejo družbeno blaginjo – ideje, prakse in strategije platforme Odrasti. Odrast je sicer gibanje, ki opominja, da je neskončna rast na končnem planetu nemogoča in da je treba morebitni odgovor iskati onkraj kapitalizma. Beseda »décroissance« (od-rast) se je v francoščini prvič pojavila že leta 1973 pri Andréju Gorzu, enem od začetnikov politične ekologije. Tako se je tudi začel razvoj tega diskurza. Koncept se je iz Francije razširil v Španijo, Italijo, Švico, pred izbruhom korone pa je postajal vse bolj javno prepoznaven. Koronavirus je seveda svet obrnil na glavo.

»Šele ko sem prišel v Slovenijo, sem postal Srb«

Goran Injac je Srb, ki ne govori slovensko, za povrhu pa je še umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki kritizira Slovenijo. Ali še drugače: Goran Injac je pravi človek na pravem mestu. S svojim delom je nekakšen lakmusov papir družbenih sprememb v naši državi in širši regiji: v Sloveniji, kjer so mu lani v Delu očitali preveč »radikalen politični angažma«, na Češkem, kjer je leto prej predstavo SMG prekinila skupina skrajnih desničarjev, ali na Poljskem, od koder se je umaknil. Umetniško vodstvo SMG je prevzel leta 2015. V Slovenijo je prišel iz gledališča Narodowy Stary Teatr v Krakovu na Poljskem, kjer je delal 15 let. Pogovor z njim smo zato začeli prav s Poljsko. Nedavno je namreč tamkajšnji pravosodni minister napovedal umik države iz istanbulske konvencije – mednarodne pogodbe o boju proti družinskemu nasilju.

»Karantanci se niso imeli za Slovence in njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev«

Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti in redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos pa je postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU. Njen član je od leta 2007, od leta 2017 do 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Je član več znanstvenih institucij v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Njegova raziskovalna področja so zanimiva, ukvarja se z etnogenezo Slovencev, z državnimi tvorbami zgodnjega srednjega veka v Vzhodnih Alpah, z zgodovino plemstva itd., pa tudi s kritiko slovenskega zgodovinopisja. Velja za zgodovinarja, ki je postavil nova konceptualna izhodišča, s katerimi je v slovensko medievalistiko prinesel bistveni preobrat. Z drugačnim dojemanjem starejših zgodovinskih obdobij, sodobnejšim razmislekom o zgodovinskih stereotipih in mitih ter natančnim pretresom zgodovinskih dognanj in dejstev pa se uvršča med prepoznavne in pomembne evropske zgodovinarje.

»Koliko priložnosti za humor je bilo ob nerazsodnem početju desničarske bagre«

Ko je urednik na sestanku predlagal intervju z Gojmirjem Lešnjakom, sem priložnost zgrabil brez pomisleka. Pravzaprav sem jo zgrabil z navdušenjem, in to ne zgolj zato, ker intervju z Gojcem pomeni prijetno kramljanje na senčnem dvorišču idilične kraške domačije, ki ga spremlja tudi značilna kraška gostoljubnost, temveč predvsem zato, ker je ta intervju pomenil ponovno srečanje starih znancev. Pred dobrimi petnajstimi leti sem pri mladostniškem preskušanju v igralstvu imel srečo, da sem platno delil s to neizpodbitno legendo slovenskega filma, televizije in gledališča, ki na odru, pred kamero, v zakulisju, na vajah in v prostem času izžareva pristno odkritosrčnost, iskreno ljubezen do dela in seveda enkratno duhovitost, s katero je s svojim bogatim igralskim opusom osvojil srca širokih množic. Čeprav njegova življenjska sopotnica, kostumografinja Zvonka Makuc, hudomušno pravi, da Gojc komičnost pusti na odru in je doma navadno precej pust, vsak drugi stavek, ki ga izreče, zaznamuje nabrit humor, ki se mu ne zna izogniti niti takrat, ko pogovor zavije k resnobnejšim temam.

»Nič ni trajnejšega od začasnih ukrepov. Bojim se, da bo večina ukrepov postala trajna.«

Jure Novak, režiser, performer, gledališki mentor, tekstopisec, prevajalec in glasbenik, se ne posveča le umetnosti, ampak »amatersko«, kot pravi, tudi kulturni politiki. Sodelovanje v kulturnopolitičnih razpravah je zanj tako rekoč neizogibno, saj kultura zadnjih 20 let – odkar je v njej dejaven – iz leta v leto tone v čedalje bolj brezizhoden položaj, kulturniki pa so vse bolj ogroženi. Razmeroma počasno razgrajevanje kulture se je te dni, v času pandemije koronavirusne bolezni, nadaljevalo s polno paro, Novak pa se je v teh kriznih časih izpostavil kot eden najdejavnejših aktivistov v prizadevanjih za pravice samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij. Je eden najmočnejših in najbolj artikuliranih glasov ogrožene in finančno čedalje bolj podhranjene kulturniške scene; to je prepoznala tudi Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, in ga povabila v »krizni štab«, ki se redno odziva na nenehno spreminjajoče se ukrepe, zaradi katerih je ogrožena slovenska kulturna ustvarjalnost.

»Nevladne organizacije so tiste, ki se lahko postavijo proti močnim ekonomskim interesom«

Ustavno sodišče je na začetku meseca sprejelo pobudo treh nevladnih organizacij za presojo ustavnosti sprememb zakonodaje, ki zaostrujejo pogoje za sodelovanje nevladnih organizacij v postopkih pridobivanja gradbenih dovoljenj za objekte s pomembnimi vplivi na okolje. Hkrati je sodišče do končne odločitve zadržalo izvajanje spornih členov. Gre za določila, ki so bila na predlog okoljskega ministrstva sprejeta po hitrem postopku z drugim svežnjem protikoronske zakonodaje, njihov namen pa naj bi bil pospešiti izvajanje državnih infrastrukturnih projektov.

Borut Pahor: »Bilo bi dobro, če bi obstajala jasnejša alternativa sedanji vladi«

S predsednikom republike Borutom Pahorjem smo se pogovarjali dan po slovesnostih v Italiji. Ob stoti obletnici fašističnega požiga Narodnega doma je italijanski predsednik Sergio Mattarella s Pahorjem podpisal dokument o prenosu lastništva zgradbe v roke slovenske manjšine. Še pred slovesnostjo v Trstu pa sta oba predsednika položila venca k spomeniku bazoviškim junakom – simbolu fašističnega nasilja nad Slovenci, in k spominskemu obeležju na bazoviški fojbi – simbolu povojnega nasilja nad Italijani.

Dunja Mijatović: »Dosegli smo točko, ko so naši glasovi v Evropi potrebni bolj kot kadarkoli prej«

Dunja Mijatović je komisarka za človekove pravice Sveta Evrope postala pred dvema letoma. Zadnje mesece, se zdi, ima več dela kot kadarkoli prej. V zadnjem času – med epidemijo, ki se je v Sloveniji časovno ujemala z nastopom vlade Janeza Janše – je večkrat poimensko tako ali drugače omenila tudi našo državo. In kadar komisarka za človekove pravice stori kaj takega, to navadno pomeni, da opozarja na kršitve človekovih pravic v tej ali oni evropski državi. Zgodi se, da vlade teh držav opozoril ne vzamejo dobronamerno, saj gre najpogosteje za kritiko, usmerjeno prav zoper ravnanje posamezne vlade. A odziv vladajoče slovenske politike, predvsem predstavnikov SDS in njenih medijev, je bil že kar nedostojen, če uporabimo najblažjo mogočo besedo. Komisarko so zmerjali s komunistko, jo obtoževali razširjanja lažnih novic, izražali ogorčenje nad tem, da zaseda ta pomembni položaj. Mijatovićeva sicer Slovenijo zgodovinsko prišteva med države, ki najdosledneje spoštujejo človekove pravice, in je prepričana, da bo tako tudi v prihodnje.

Tomaž Gantar: »Kacin govori v imenu vlade, ne pa vedno v mojem imenu«

Imamo državni načrt za epidemijo, ki smo ga na podlagi dogajanja med prvim valom posodobili in prilagodili bolezni, ki je prej nismo poznali. Ta načrt predvideva vso množico ukrepov, ki smo jih sprejemali ob prvem valu. Odločitev, kateri ukrep uporabiti, pa je dejansko odvisna od sprotnih razmer, od epidemioloških razmer doma in v tujini, ne nazadnje pa tudi od spremljanja širjenja okužb in njihovega izvora. In temu primerno strokovna skupina tudi predlaga ukrepe. V prvi vrsti sem absolutno zagovornik stroke.

Mateja Ratej: »Tako močna je bila polarizacija med Slovenci samo še pred drugo svetovno vojno«

Ne, ne drži, da so bili borci Pohorskega bataljona neodvisni katoliško usmerjeni domoljubi. Ne drži, da sta Roman Leljak in Andrej Šiško kredibilna strokovnjaka za slovensko zgodovino. Ne drži, da so protijanševski protestniki nasledniki esesovskih kolesarskih jurišnikov. Ne drži, da so pozivi »Smrt janšizmu« klici po uboju predsednika vlade. Ne drži, da potrebujemo politično skonstruirano spravo med različnimi pogledi. In ne drži, da zagovorniki odprte in pluralne družbe uživajo v pregrešno dragih ribjih ikrah. Dr. Mateja Ratej iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), avtorica več knjig o burnih, nevarnih in marsičem prelomnih letih med svetovnima vojnama, strokovnjakinja za hitlerizem na Štajerskem, v pogovoru za Mladino znova počne tisto, kar je George Orwell označil za ključno revolucionarno dejanje – govori resnico v času laži.

Svetlobna gverila – peti element Ljubljane

Nasproti Hostla Celica v Ljubljani stoji velika stara rjava zgradba, ki v svojih nedrih skriva brezštevilne ustvarjalne skupine. Eno od njih vodi Katerina Mirović, steber produkcijske skupine Strip Core, ki deluje že od leta 1989. Najprej se je kolektiv ukvarjal z glasbo, grafiti in stripom. Vanj se je sčasoma prikradla tudi svetlobna umetnost, ki že 14. leto zapored zaznamuje Ljubljano.

Jernej Šček: »Takoj za migrantom iz Kašmirja smo na vrsti mi, Slovenci«

Jernej Šček na tržaškem liceju Franceta Prešerna, gre za srednjo šolo, gimnazijo s slovenskim učnim jezikom, poučuje filozofijo in zgodovino. Na ljubljanski Filozofski fakulteti opravlja doktorat znanosti iz renesančne filozofije. Zase pravi, da je zaveden Tržaški Slovenec. Ko govori o Sloveniji, o izkušnji tujstva in domačnosti, govori zelo ognjevito. Še bolj neposreden in jasen je pri vprašanju, zakaj je antifašizem temeljno vrednotno središče večine Slovencev iz tistega okolja in zakaj je poenostavljanje, enačenje antifašizma in komunizma, to torej, kar počne aktualna vlada, intelektualna lenoba in političen konstrukt, ki neposredno škodi vsem Slovencem z obeh strani meje.

»Pet volkov in ena ovca se bo zelo učinkovito in demokratično dogovorilo, kaj bo za večerjo«

V času, ko so družbena omrežja in posledično mediji preplavljeni s škandaloznimi izjavami in objavami politikov, njihovih podpornikov in dežurnih pametovalcev, se v marsikoga prikrade občutek zasičenosti in nemoči nad nižanjem ravni javne razprave, ki si ob kričanju enih čez druge in neskončnem ciklu žaljivosti in užaljenosti velikokrat niti ne zasluži več tega poimenovanja.

»Gre za demontažo okoljskih politik, ki smo jih gradili vsaj zadnjih 20 let«

Prejšnji teden so člani Stalnega posvetovalnega odbora za podnebno politiko pri predsedniku Republike Slovenije Boruta Pahorja družno obvestili, da odstopajo. Prva liga poznavalcev področja podnebnih sprememb in varstva okolja je predsedniku dala košarico, ker se ni zmogel odločno opredeliti proti razgradnji sistema varstva okolja in omejevanja delovanja nevladnih organizacij, ki se dogaja pod novo vlado. Med njimi je poleg legendarnih strokovnjakov, kot sta dr. Dušan Plut in dr. Lučka Kajfež Bogataj, tudi Andrej Gnezda, vodja projektov pri okoljski organizaciji Umanotera, predstavnik mlajše generacije okoljevarstvenikov.

Srečko Đurov: »Naša odločitev o prepovedi koncerta je bila pravilna«

Potem ko je ministrstvo za notranje zadeve razveljavilo odločbo upravne enote Maribor o prepovedi Thompsonovega koncerta, se je javno odzval njen načelnik. Med drugim je dejal, da je poveličevanje ustaštva napad na slovensko ustavo in da sta pravici do javnega zbiranja in svobode izražanja izrabljeni za cilje, ki so v nasprotju z evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Z morebitno razrešitvijo se ne obremenjuje, podprl pa ga je minister za javno upravo Boštjan Koritnik.