Miha Butara

Pogovor z Miho Butaro, poveljnikom, ki je med vojno zavrnil ukaz za napad na ljubljanske vojašnice in bil zato odstavljen.

Dr. Simon Horvat

Dr. Horvat je razpet med dve službi. Je profesor na oddelku za zootehniko ljubljanske Biotehniške fakultete in raziskovalec v laboratoriju za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu. Dobršen del svoje raziskovalne kariere je posvetil preučevanju genetskih temeljev debelosti, ki iz leta v leto postaja hujše breme za razviti svet. Pri svojem delu je kritično odvisen od svojih raziskovalnih partnerjev – laboratorijskih miši, ki jih je rešil pred pozabo in jih iz Škotske pripeljal v Slovenijo.

Michael W. Apple

Michael W. Apple se je rodil pred triinsedemdesetimi leti v delavski družini v ameriški zvezni državi New Jersey. Ob študiju je vsak dan delal v tiskarni, učitelj pa je postal v vojski, kjer je poučeval uporabo kompasa in prvo pomoč. Po koncu služenja vojaškega roka je bil nadomestni učitelj v domačem mestu Paterson in ob poučevanju revnih otrok se je začel zanimati za kritično pedagogiko. Je eden najbolj priznanih filozofov na področju izobraževanja in eden najprodornejših kritikov neoliberalizma. Njegove knjige so prevedene v številne jezike. Knjiga Šola, učitelj in oblast tudi v slovenščino. Prejšnji teden je na povabilo ljubljanske pedagoške fakultete po dolgem času obiskal Slovenijo, predaval in se srečal s starimi znanci.

Moishe Postone

Moishe Postone (1942), zgodovinar, filozof in politični ekonomist, predava na Oddelku za zgodovino na Univerzi v Chicagu. Rodil se je v Kanadi. Oče je bil rabin, ki je iz Litve pobegnil pred 2. svetovno vojno, mama pa je že v tridesetih letih v Kanado pribežala iz Ukrajine, tedanje Sovjetske zveze. Moishe Postone je otroštvo preživel v Kanadi, pri trinajstih letih se je sam preselil v Chicago in tam diplomiral. Po diplomi je nekaj časa poučeval v New Yorku, v sedemdesetih letih se je odpravil v Frankfurt in doktoriral. »Takrat se mi je zdelo, da ZDA pokajo po šivih, Frankfurt pa je bil za mladega levičarskega intelektualca dinamično mesto. Na univerzi so še poučevali profesorji, ki so bili študenti Theodorja Adorna, utemeljitelja t. i. frankfurtske šole, kar mi je bilo bližje od ortodoksne marksistično-leninistične levice.«
Postone je avtor številnih knjig, med njimi je največ pozornosti zbudila Time, Labor and Social Domination (Čas, delo in družbena dominacija, op. a.). V žarišču njegovega preučevanja so sodobna evropska intelektualna zgodovina, družbena teorija, Nemčija v 20. stoletju in antisemitizem.

Kristian Novak

Kristian Novak (1979), hrvaški pisatelj in jezikoslovec, je z drugim romanom Črna mati zemla poskrbel za pravo senzacijo na hrvaškem literarnem prizorišču. Za delo, s katerim se na tamkajšnji literarni zemljevid vpisuje Medžimurje, od koder je Novak doma, je prejel tportalovo književno nagrado za leto 2014, časopis Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih 50 let. Najvišjo oceno je romanu, ki je v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel pri slovenski založbi Modrijan, namenil tudi Mladinin kritik Matej Bogataj.

Mag. Goran Klemenčič

Z Goranom Klemenčičem smo se pogovarjali o sodstvu, pa tudi o bodeči žici, vojski na meji, zaostrovanju azilne zakonodaje, električnih paralizatorjih, gradnji novega zapora … Dolgoletni zagovornik človekovih pravic, zdaj minister, priznava, da mu ministrska funkcija onemogoča, da bi ravnal povsem v skladu s svojimi prepričanji in ideali, a kljub temu meni, da lahko znotraj vlade prispeva več, kot če bi jo kritiziral od zunaj, in se posledično zdi kot nekakšen (osamljeni) glas razuma znotraj vlade.

Dr. Zvezdan Pirtošek

Predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki velja za enega najboljših slovenskih nevrologov in enega najboljših sogovornikov med zdravniki, saj je vedno oborožen z goro zanimivih informacij o možganih. Z njim smo se pogovarjali o domnevno pogubnem vplivu sodobne tehnologije na mlade možgane, napredku v nevroznanosti in možganskem davku, ki ga plačujemo za podaljševanje življenjske dobe.

Faruk Šehić

V Ljubljano je prišel iz Švice, iz majhnega mesta Zug, kjer obkrožen z »najbogatejšimi ljudmi na svetu« v pisateljski rezidenci snuje naslednji roman. V njem se bo, kot kaže, spraševal o življenju po apokalipsi.
Morda ga ravno zato ni prav nič motilo, da je ves teden njegovega bivanja v Ljubljani deževalo, kot da se nikoli več ne bo zjasnilo, kot da se prav zares bliža apokalipsa. Navsezadnje je deževje nekakšna melanholična stalnica tudi v njegovi Knjigi o Uni (prevod Zdravko Duša, Cankarjeva založba, 2016), posvečeni reki, ob kateri je odraščal in ki je bila med vojno »edino, česar ni mogoče uničiti«. Za ta roman je prejel več nagrad, vrstijo se prevodi v evropske jezike, slavospev pa je nedavno prispeval tudi britanski časnik The Guardian; njegovo pisanje je označil za »pomemben prispevek k vojni literaturi«.

Dr. Dragica Wedam Lukić

Dragica Wedam Lukić je bila ustavna sodnica in predsednica ustavnega sodišča v njegovem najlepšem, skoraj romantičnem obdobju, ko so gradili in razvijali varovanje človekovih pravic na temeljih, ki jih je postavila prva, legendarna zasedba. Zaveda se, da so tudi oni imeli srečo. S sestavo ustavnega sodišča namreč. V zadnjih letih te sreče ustavno sodišče nima, ugotavlja Wedam Lukićeva in se sprašuje, kdo bo v razmerah brezkompromisnih političnih obračunavanj in negativnih kampanj sploh še pripravljen kandidirati na mesto ustavnega sodnika. Vprašanje je umestno, saj se bo v letu in pol zamenjala praktično celotna sestava ustavnega sodišča.

Mag. Vesna Kerstin Petrič, dr. med

Zdravnica, ki se je po končanem študiju na medicinski fakulteti in enoletni praksi v Južni Ameriki odločila, da se bolj kot v bolnišnici vidi na področju javnega zdravja, že vrsto let vodi oddelek ministrstva za zdravje, katerega poglavitna naloga je preprečevanje škode, ki si jo z neodgovornimi odločitvami in ravnanji ljudje povzročajo sami. Njihov novi protikadilski zakon čaka na obravnavo v vladi. Želeli bi si tudi zaostrovanja zakonodaje na področju alkohola, a je to v Sloveniji precej Sizifovo delo. Nikakor pa ne želijo nič slišati o legalizaciji uporabe konoplje za rekreativno uporabo.

Andrej Gnezda

Kar je objavil Greenpeace, ni nikakršno presenečenje, stališča EU, predvsem pa ZDA, tam so bili vedno odkriti, so bila znana že vnaprej, razkrito je le potrdilo našega opozorila. Navedbe komisarke so poskus, da se stvari pomirijo. Dejansko ni tako. Ne gre torej za izvorna ameriška pogajalska izhodišča, za delovne dokumente, razkrita je bila edina različica enotnega, skupnega besedila sporazuma. Seveda je precej stvari v oglatih oklepajih, podrobnosti se bodo spreminjale, ampak temelji, pot, smisel sporazuma bodo ostali isti. Na boljše ne bo šlo. Z vidika potrošnika, ljudi, bo šlo kvečjemu na slabše.

dr. Peter Filzmaier

V prvem krogu predsedniških volitev, ki v Avstriji potekajo vsakih šest let, je presenetljivo zmagal kandidat skrajno desnih svobodnjakov (FPÖ) Norbert Hofer; zbral je skupaj 35 odstotkov glasov. Ankete javnega mnenja takšnega izida niso napovedovale. Oba predstavnika avstrijskih vladajočih koalicijskih strank, socialdemokratov (SPÖ) in krščanske demokracije (ÖVP), sta skupaj prejela zgolj 22 odstotkov, kar je seveda načelo legitimnost koalicije. O tem pretresu v Avstriji smo se še pred drugim krogom volitev, ki bo 22. maja, pogovarjali z vodilnim avstrijskim politologom dr. Petrom Filzmaierjem z Donavske univerze v Kremsu.

Luka Mesec

Luka Mesec, poslanska skupina, podporniki, volivci, člani koalicije Združena levica, ki se je pred letom in pol presenetljivo uvrstila v parlament, so se znašli pred dilemo. Iniciativa za demokratični socializem, eden od konstitutivnih, najprodornejših delov Združene levice, je imela pred dnevi kongres v Krškem. Končal se je klavrno, pa ne zaradi nesklepčnosti, ampak zaradi prepirov, groženj, lahko bi rekli »netovariškega« vedenja. Vsi se ne strinjajo z zamislijo, da se mora Združena levica združiti v enovito stranko in da je parlamentarno delo tisto, ki je družbeno najvplivnejše. Del bi ostal na ulicah. Luka Mesec meni drugače, obsoja nedostojno vedenje posameznikov, pravi, da so nekateri, žal, zdrknili v anarhizem, sprejema kritiko, a ta je lahko tudi razdiralna. Še vedno zagovarja proces združevanja strank in obljubila nastanek leve alternative.

Bruno Dujić

Letošnji arhitekturni simpozij BIG arhitektura je posvečen raziskovanju fizičnih meja pri gradnji z lesom in priložnostih, ki nam jih ta gradbeni material ponuja. Bruno Dujić je ena od avtoritet lesene gradnje v Sloveniji. Poklicno pot je začel na fakulteti za gradbeništvo, nato pa je svoje široko strokovno znanje prenesel v prakso in ustanovil uspešno podjetje, ki nenehno vlaga v razvoj in inovativen pristop pri gradnji iz masivnih lesenih konstrukcij.

Ramin Shadani

Ramin Shadani prihaja iz Irana, od tam je pobegnil pri rosnih 19 letih. Pred štirimi leti je v Sloveniji dobil status političnega azilanta in se vpisal na fakulteto. Slovensko azilno politiko je spoznal na svoji koži od znotraj in od zunaj. Potem ko je dve leti živel v azilnem domu, je v času begunske krize opravljal delo prevajalca na meji, danes pa sodeluje s Slovensko filantropijo kot prevajalec za prosilce za azil, zadnje dni tudi na eni izmed osnovnih šol v Logatcu, kamor so vpisani begunski otroci iz tamkajšnjega nastanitvenega centra.

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič

Stari starši iz Slovenj Gradca javno čustveno doživljajo odločitev centra za socialno delo, da se njihova vnuka dodelita v rejništvo drugim, pri tem pa imajo podporo mnogih, zato so se tisti, ki odločitev centra podpirajo, znašli v težkem položaju. Odločitve ne morejo pojasniti, ker ne smejo razkriti vseh podatkov. Ministrstvo za družino je zagato poskušalo rešiti tudi tako, da je poleg socialne inšpekcije povabilo tudi Gabi Čačinovič Vogrinčič, naj pregleda ravnanje centra. Gabi Čačinovič Vogrinčič je zaslužna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo in glavna zagovornica koncepta delovnega odnosa v socialnem delu, ki rešitve za tiste, ki potrebujejo pomoč, soustvarja skupaj z njimi. Je tudi zelo kritična do današnjega sveta in trdi, da je že zdavnaj prišel čas, ko bi morali zavrniti nesprejemljivo.

Hudičev advokat

Kdor si je ogledal film Hvala, ker kadite, si bo lažje predstavljal, kako se je pogovarjati z Axlom Gietzom. Je uglajen, govorniško spreten in oborožen s podatki, ki govorijo njegovi agendi v prid. Imperial Tobacco je že tretja od štirih največjih svetovnih tobačnih korporacij, za katere je delal v svoji karieri. Zato smo pogovor z njim vzeli kot izziv.

Branko Cestnik

Branko Cestnik je koordinator zadnjega programskega načrta katoliške cerkve v Sloveniji, v kateri poskuša ta, po bankrotu mariborske nadškofije, najti novo smer. Je pater klaretinec, bivši kandidat za celjskega ali mariborskega škofa, sicer pa zadnjih štirinajst let župnik na Frankolovem. Tja je prišel po dolgotrajnem šolanju v tujini. Živel je v Italiji, predvsem v Rimu, pa tudi v Španiji, v Madridu, in Nemčiji, kjer je pomagal pri integraciji beguncev leta prej, preden so ti v večjem številu prišli v Slovenijo. Na podlagi teh izkušenj je tudi zaslovel s svojimi zapisi in komentarji na internetu. Z njim smo se zato pogovarjali predvsem o prenovi slovenske cerkve in njenem morebiti novem odnosu do politike.

Emil Filipčič - File

Literarna zgodovina je Emila Filipčiča - Fileta shranila kot ludista, zgodovina urbanih legend kot šumijevca, večina pa se ga verjetno spomni kot tistega, ki je z Markom Dergancem - Dergijem nekje v meglicah naše polpretekle kulturne zgodovine za Radio Študent skuhal kultno radijsko igro Butnskala, ki se je vmes prelevila v film, potem v strip, nazadnje pa še v gledališko predstavo. Vse, kar je kdaj napisal, raste iz korenine absurda, in zdi se, da bi imel Leteči cirkus Montyja Pythona dobre šanse tudi pri nas, če bi ga le zaupali Filetu. Na Dnevih slovenske drame v Kranju si je ravno ogledal premierno uprizoritev odrske različice Butnskale v režiji Vita Tauferja ter koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča. In kako se je imel?

Igor Štiks

Igor Štiks se je leta 1992 iz rodnega Sarajeva preselil v Zagreb, tam je študiral primerjalno književnost in filozofijo in se uveljavil kot literarni kritik. Magistrski študij je opravil v Parizu in nato doktoriral na Univerzi v Chicagu. Po vrnitvi v Evropo se je zaposlil kot raziskovalec na Univerzi v Edinburgu, kjer dela še danes. Napisal je dva romana, Dvorec v Romanji in Elijev stol, oba sta bila na Hrvaškem nagrajena in prevedena v nekatere evropske jezike.
Lani je pri založbi Bloomsbury izšla njegova knjiga Nations and Citizens in Yugoslavia and the Post-Yugoslav States (prevod knjige pod naslovom Državljanin, građanin, stranac, neprijatelj je izdala zagrebška Fraktura), ki je plod desetletnega proučevanja tematike državljanstva na ozemlju nekdanje Jugoslavije v zadnjih sto letih.
Štiks je danes eden najbolj znanih hrvaških filozofov, znan je tudi kot aktivist in soorganizator (skupaj s hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom) zagrebškega festivala Subversive, ki je doslej gostil največja imena svetovne levice.
Z njim smo se pogovarjali o izkušnji begunca, o pogledih na razpad Jugoslavije, o fenomenu Sarajlij, kakor pravijo Sarajevčanom s posebno mentaliteto, ki ni obremenjena z nacionalno in versko pripadnostjo, o vse bolj fašistoidni (vzhodni) Evropi, o oligarhični (ne)demokraciji in potrebnih premislekih levice v Evropi in svetu.

Krystian Lupa

V preteklih tednih je bil v Ljubljani na obisku v Slovenskem mladinskem gledališču eden najprepoznavnješih poljskih gledaliških režiserjev, 73-letni Krystian Lupa, ki se je proslavil predvsem z delom v krakovskem Starem teatru. Lupa je človek, ki se je v življenju ukvarjal tako rekoč z vsem – od fizike do grafičnega oblikovanja, leta je bil strasten jungovec in velik ljubitelj avstrijskega literata Thomasa Bernharda. Kot vsak pošten bernhardovec prezira svojo državo in fašistoidne mehanizme, ki jo poganjajo, in čeprav je bil vedno družbeno kritičen, na stara leta ugotavlja, da se je družbenopolitični položaj tako zaostril, da se je treba o tem izrekati tudi javno.

Dr. Miro Cerar

Popolnoma jasno je, da je čas, v katerem vlada Miro Cerar, težak. Migrantska kriza je velik izziv, za Evropo, za Slovenijo. Vlada Mira Cerarja pri obravnavi beguncev vseskozi niha, govori o človekovih pravicah, a zaostruje azilno zakonodajo, poudarja človečnost, a postavlja žico. Sedaj so se, povsem pričakovano, v Sloveniji pojavili še ksenofobija, strah, sovražnost. Miro Cerar se je odzval, obsodil skrajne politike, skrajna stališča. Pohvalno, vendar se ni spremenil. Ko govori o beguncih, v isti sapi omenja varnost. Ko govori o človečnosti, hkrati razmišlja o absorpcijskih sposobnosti Slovenije. Ko smo mu v intervjuju očitali, da je poskušal prekomerno zaostriti azilno zakonodajo, in dodali, da to pač ni evropsko, nas je popravil. Tako počne vsa Evropa, omejevalni ukrepi so evropski. Morda so res, a takšna politika ni politika Evrope, kakršne bi si želeli.

Jadranka Vesel

Jadranka Vesel že več kot dvajset let proučuje različne oblike družbenoekonomskih organizacij, ki jim je skupno, da ne delujejo po načelih kapitalskih podjetij, ampak so usmerjene na skupno(st). V fokusu njenega proučevanja so zadruge.
Veselova, ki je bila leta 2011 soustanoviteljica Raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo, danes deli svoje izkušnje in spoznanja s študenti in pripadniki civilnodružbenih organizacij. Sama se opredeljuje kot aktivistka.
Z Veselovo smo se pogovarjali o zadrugah in neuspešnih delavskih prevzemih podjetij, o premajhni družbeni naklonjenosti lastniški pluralizaciji na Slovenskem in o zadružništvu v javni sferi, obliki, v kateri je tudi nobelovec Dario Fo ustvarjal svoje predstave. Več kot sto inovativnih manjših zadrug je nastalo v zadnjih letih tudi v Sloveniji, čeprav jim družbeno ozračje ni naklonjeno.

Milovan Đilas

Neobjavljeni intervju iz leta 1971

Kanye West: The Life of Pablo

Kaj sploh še povedati o plošči, o kateri je bilo povedano že vse in preveč? Največ o samih zaletavih pripravah nanjo: priča smo bili neskončnim menjavam naslova, v tednih pred izidom pa je na vsakodnevni ravni postalo jasno tudi, da Kanye West svoj sedmi album krpa zadnji hip. Mastering ter izbor in zaporedje posnetkov so urejali še na dan predstavitve. V bistvu je pri vsem skupaj še najbolj osvobajajoče, da nam je izvajalec, ki konstantno opozarja, da potrebuje le svobodo izražanja, ker »centri moči« omejujejo njegovo večdisciplinarno genialnost, pokazal, da je celo na samem vrhu glasbene industrije stvari možno delati čisto zadnji hip. Brezglavo. Neodločno. Shizofreno. Ali pa je bil vse skupaj le nateg, instrument nenehnega medijskega pompa? V tem je tudi nekaj strašljivo zvitega: nadležno agresivni medijski pomp je mogoče ustvariti brez vsebine.

J. M. Coetzee: Jezusovo otroštvo

»Iščemo streho nad glavo, da začnemo novo življenje,« je zadnji stavek v romanu. Nasvet malega Davida, kaj naj bi rekli v nekakšnem begunskem centru v oddaljenem kraju, kamor pobegneta njegov ’boter’ in skrbnik Simón ter nadomestna mati Inés. Oba begunca od prej, iz neznanega razloga, oba že dobro nameščena, ona celo v vilo s tenisom. On je malega pobral in nekako posvojil na ladji, ker je izgubil podatke o materi in sploh vse. Ko mu jo pomaga iskati, zaradi hladu birokracije in obče brezbrižnosti nad iskanjem obupa in določi za mater prvo primerno žensko, ki jo vidi, Inés. Ta presenetljivo sprejme, se preseli k malemu v njuno stanovanje, on pa klošari v okolici pristanišča, kjer raztovarja ladje. Dokler mali, ki ga dajo v prevzgojno ustanovo, ker bojkotira pouk in je neukrotljiv, ne pobegne, onadva pa se prav tako spustita v beg pred institucijami, ki jima ga hočejo vzeti.

Atul Gawande: Minljivost

Ameriški kirurg indijskega rodu prek osebne zgodbe svojega očeta, nekaterih pacientov in zdravniškega uvida odpira temo zdravljenja neozdravljivih. Človek dočaka trenutek, ko mu tudi medicina ne pomaga več. Vitalnega starca je tako zadel uničujoči tumor hrbtenjače, ki bi ga lahko napravil za tetraplegika, a bil je že tako razžrt, da je bila tudi operacija brez velikih obetov. Sam, kirurg po poklicu, se je odločil, da raje nadaljuje z igranjem tenisa in dobrodelnimi projekti, dokler ga bodo pač noge nosile. In si je priboril še nekaj spodobnih let.

Dr. Tatjana Avšič – Županc

Zgodba o slovenskih znanstvenikih, ki jim je prvim uspelo odkriti povezavo med okužbo z virusom zika in razvojem mikrocefalije pri otroku v maternici, je polna ambivalentnih čustev in neverjetnih naključij. Hkrati pa je tudi dokaz njihove izjemne usposobljenosti, radovednosti, odzivnosti in iznajdljivosti. V času, ko virus razsaja po ameriški celini in je njegovo preučevanje osrednja prioriteta desetin laboratorijev po svetu, je prav njim uspelo prvim priti do ključnih dokazov za razumevanje nevarnosti okužbe.
Levji delež zaslug za uspeh ima dr. Tatjana Avšič - Županc, vodilna slovenska in tudi svetovna virologinja, ki je prevzela vodenje raziskave in tudi prepričala ostale sodelujoče, da gre za odkritje, vredno objave v najuglednejši medicinski znanstveni reviji na svetu – New England Journal of Medicine.
Ne glede na številne uspehe v preteklosti, na primer odkritje dveh novih virusov, je bilo delo pri tem projektu zanjo nekaj posebnega. »Ne znam opisati občutka. Že leta nisem čutila take čudovite utrujenosti, zagnanosti. Motivacija je bila tako visoka, da nismo bili ne žejni ne lačni.«
Utrujenost počasi prihaja za njo. Adrenalin je popustil, nastopil pa je izčrpavajoči del naloge. »Ker sem jaz tisti avtor, ki je predviden za korespondenco, dobim ogromno poizvedb in vprašanj. Še vedno se mi ni uspelo prebiti čez vso pošto, sploh ker je treba vmes opravljati tudi redno delo.« V ponedeljek je tako pozdravila novo generacijo svojih študentov na ljubljanski Medicinski fakulteti. Intervju za Mladino je prvi, v katerega je privolila po objavi odkritja.

Jasna Murgel

Študirala sem mednarodno pravo varstva človekovih pravic in iz tega področja tudi doktorirala in menim, da se je na naraščajoči sovražni govor, tudi na spletu, treba odzvati in se izreči proti njemu, saj je ena od oblik diskriminacije. Država je skladno z mednarodnimi zavezami dolžna ukrepati, da se diskriminacija ustavi in prepreči. Državni zbor mora poskrbeti za ustrezno zakonodajo, ki bo to omogočala. Predvsem pa je pomembno, da se na tej, najvišji državni ravni državljanom sporoči, da je sovražni govor nedopusten in da državni zbor, najvišji demokratični organ, zastopa takšno mnenje.

Kostas Lapavicas

Grk Kostas Lapavicas (1961), profesor ekonomije na londonski Šoli za orientalske in afriške študije (SOAS), je eden izmed redkih (marksističnih) levičarjev, ki so od začetka grške finančne in gospodarske krize opozarjali, da je rešitev le izstop Grčije iz evroobmočja. Zanj se je zavzemal tudi v vlogi poslanca Sirize, vendar se je od njenega voditelja in grškega premiera Aleksisa Ciprasa kmalu oddaljil. Danes še ostreje kritizira Ciprasovo politiko in tudi evropsko novo levico, ki predsednika grške vlade nekritično podpira. Je avtor knjig o financializaciji in reden kolumnist britanskega Guardiana.