Tadej Strehovec

Frančiškanski pater Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference, je eden od vodilnih nasprotnikov pravne izenačitve različnih parterskih skupnosti. Opozarja, da naj bi zakonska sprememba izničila klasično družino, govori veliko, tudi površno, bolj kot jezuit, ne pa kot frančiškan, predvsem pa nikakor ne sprejme teze, da je katoliška cerkev militantna in žaljiva. Pravi, da manipulirajo drugi.

Milojka Kolar Celarc

Milojka Kolar Celarc ima za seboj bogato funkcionarsko zgodovino. Skoraj deset let je bila v vladah Janeza Drnovška državna sekretarka na ministrstvu za finance, odgovorna predvsem za davčni sistem. Pomagala je recimo uvesti DDV in vzpostaviti enotno davčno upravo. Nato je šla v zavarovalništvo, delala je v Zavarovalnici Triglav, Pozavarovalnici Sava, vodila je Vzajemno. A ni samo izkušena finančnica, spozna se tudi na medicino. Doma skrbi za velik vrt, na katerem prideluje zdravilna zelišča. Pa tudi izkušena političarka je. Ne moremo recimo mimo njene zelo dobre, ne preveč sladke marmelade, s katero prepriča marsikoga.

Janko Veber

Ko sem postal minister, sem obiskal vse oddelke, med drugim tudi upravo za zaščito in reševanje. Tam so mi predstavili tudi svoj projekt »e-call«. Gre za sistem avtomatskega nujnega klica iz avtomobila ob nesreči. Ob tem se je pojavilo vprašanje, kako bo ta sistem deloval v primeru prodaje državnega deleža v Telekomu, ki bi moral zato nadgraditi svoje omrežje. Zaposleni so mi takoj povedali, da izkušnje v drugih državah, ki so se popolnoma umaknile iz telekomov, niso dobre. Spraševali so se, ali bi bilo v tem primeru ta sistem sploh mogoče uvesti, ker izključno zasebni lastniki niso zainteresirani za takšna vlaganja. To je bil eden izmed motivov in zato sem se dogovoril, da pripravijo analizo tveganj.

Dr. Ljubica Marjanovič Umek

Pred nekaj dnevi je Društvo psihologov Slovenije objavilo javno stališče in v njem strokovno zavrnilo vse strahove, ki jih širijo pobudniki referenduma glede posvojitev otrok, ki naj bi jih odobrili istospolnim partnerjem. Omenjajo ideologijo, sovražnost, manipulacije, predvsem pa demifisticirajo prepričanje, da se otrokom v istospolnih družinah godi slabše kot v »klasični«. Z razvojno psihologinjo Ljubico Marjanovič Umek smo se pogovarjali o izjavi, stanju v Sloveniji, predvsem pa o otrocih, ki so do drugačnosti praviloma bolj odprti kot starši.

Domen Savič

Moti me, da so objave v medijih pogosto tam samo zato, da imajo podjetja kje oglaševati. Pogrešam jasno zastopanje mnenj, ki bi bila uporabnikom v pomoč pri odločanju. Danes se na podlagi objav ne morejo odločiti o ničemer. Mediji pasivizirajo, izklapljajo bralce. Ti sploh ne čutijo več, da mediji govorijo o njih. Nič pa se ne spremeni zato, ker vsi samo govorimo, da ni mogoče ničesar spremeniti. S tem projektom spodbujam refleksijo o vlogi medijev v družbi, o tem, čemu so namenjeni, kaj je njihova naloga, kaj odjemalci od njih pričakujemo in ali to dobivamo ali ne.

Franjo Štiblar

Prof. dr. Franjo Štiblar je predstojnik pravno-ekonomske katedre Pravne fakultete v Ljubljani in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu (EIPF). Je neusmiljen kritik politike zategovanja pasu, saj ta dokazano duši rast in je milijone ljudi po svetu, posebej v EU, po nepotrebnem potisnila v ekonomsko trpljenje. »Idejno gre za doktrino bogatih za ohranitev privilegiranega položaja, zato ima veliko podpore v kapitalskih elitah, politiki in medijih, ki jih kapitalske elite kontrolirajo,« pravi. V kratkem bo objavil knjigo o ekonomski znanosti, šlo bo za kritičen pogled na imperializem ekonomije, za odpravo mističnosti te vede, ki ima povsod po svetu neizmerno moč.

Dr. Rajko Kenda

Naša prednostna naloga je bila seveda zaščita potencialno ogroženih otrok. Tukaj je težava čas. V treh dneh po izpostavljenosti okužbi je s cepljenjem še mogoče doseči imunost, v naslednjih dveh dneh pa je mogoče odpornost okrepiti z imunoglobulini. To smo opravili, naša trenutna skrb je osebje. Preveriti moramo status zaposlenih in organizirati delo tako, da bo kljub morebitnim odsotnostim teklo čim bolj nemoteno.

Dr. Eldar M. Gadžijev

Dr. Eldar Magomedovič Gadžijev je pomembno zaznamoval slovensko kirurgijo, pa tudi slovensko medicino nasploh. Je specialist za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke in je izšolal številne kirurge iz Slovenije in iz drugih držav nekdanje Jugoslavije, pa tudi od drugod. Čeprav so ga nadrejeni včasih opozarjali, naj nikakor ne izda vseh svojih skrivnosti, jih ni poslušal. Med službovanjem v Mariboru je pripomogel k temu, da je mesto dobilo medicinsko fakulteto, predvsem pa, da je mariborska bolnišnica dobila status kliničnega centra.
Bil je redni profesor na obeh medicinskih fakultetah, zasedal je številne ugledne položaje doma in v svetu. Med drugim je bil član komisije za medicinsko etiko in glavni urednik revije ISIS, glasila Zdravniške zbornice Slovenije. Še danes, ko je že nekaj let v pokoju, in čeprav ga je prizadela huda bolezen, v njej redno objavlja kolumne. V njih ne skopari s kritiko razmer v medicini in družbi nasploh.
Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno kirurg v ruski vojski. Nemci so ga zajeli in pripeljali v Trst. Od tam je pobegnil k partizanom v Brkine in ustanovil partizansko bolnišnico Zalesje. Tam je spoznal bodočo ženo, rodila se je velika ljubezen. In tam je bil spočet naš sogovornik.

dr. Sami Khatib

Dr. Sami Khatib, filozof z berlinske Freie Universität, si je pred leti postavil zanimivo raziskovalno vprašanje: kaj pa če je kapitalizem religija? Celo religija, ki nima smisla? O tem so razmišljali že številni pred njim, recimo Walter Benjamin. Dejansko kar cela frankfurtska šola, t. i. nemška kritična teorija. Khatib je danes eden tistih, ki poskušajo to tradicijo v Nemčiji nadaljevati. V Nemčiji torej, ki je, kot pravi sam, postala katedrala nove verske blaznosti.

Clement Benech

V hotelski bar pride napravljen, kot bi prišel k birmi in kot se za literarni večer ne bi napravil noben slovenski avtor njegove generacije. Zloščeni čevlji, hlače na rob, v prsnem žepu suknjiča ima zataknjen kuli. Fant od fare, skratka. Clement Benech (1991) je francoski pisatelj najmlajše generacije. Na letošnjem festivalu Fabula se predstavlja z romanesknim prvencem, ki nosi naslov Slovensko poletje.

Alma Sedlar

Predsednika komisije Borisa Štefaneca smo za pogovor prosili novembra lani. Ker intervju z njim ni bil mogoč, smo se odločili za pogovor s članico senata Almo Sedlar, ki je odkrito spregovorila, kje KPK danes je.

Joachim Gross, reformator

Dr. Joachim Gross je nemški zdravnik, specialist socialne medicine in medicine dela. In je homeopat. Če bi živel v Nemčiji, bi bilo to nekaj povsem vsakdanjega. A že šest let živi in dela v Sloveniji, v Kopru, pri nas pa so takšni primeri zelo redki. Ker so prepovedani.
Zdravnik v Sloveniji po zakonu ne sme hkrati opravljati zdravniškega poklica in prakticirati homeopatije. Kdor se želi pri nas ukvarjati s homeopatijo, sicer potrebuje medicinsko izobrazbo, a bi se moral zdravniški licenci odpovedati, ker po naši zakonodaji zdravniški poklic ni združljiv z zdravilstvom.
Dr. Gross je zdravnik, ki je na Zdravniško zbornico Slovenije podal samoprijavo, da se ukvarja s klasično medicino in tudi s homeopatijo, in tako pristojne prisilil v vnovičen razmislek o smiselnosti uveljavljanja nezdružljivosti. Decembra lani je skupščina Zdravniške zbornice Slovenije izglasovala prelomno odločitev – ukvarjanje s homeopatijo ne bi smelo biti več razlog za odvzem zdravniške licence.

»Kdo se boji natečaja?«

V Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma so že sedmič zapored razstavljeni sadovi dela slovenskih arhitektov. Arhitektura inventura 2012–14 ni samo priložnost za seznanitev z najboljšim, kar so arhitekti ustvarili v zadnjih dveh letih, ampak tudi za kritičen pogled na razmere, v katerih ustvarjajo. »V zadnjih dveh letih se v arhitekturni stroki ni prav nič spremenilo na bolje. Nasprotno. Prostorsko zakonodajo so še dodatno ’zmrcvarili’ parcialni interesi sektorjev in lobijev,« pravi predsednica Društva arhitektov Ljubljana Maja Ivanič.

David Švarc

Stečajna zakonodaja določa vrstni red poplačil upnikov. Delavci veljajo za prednostne upnike, to pomeni, da smo poplačani pred t. i. navadnimi upniki – trgovci, dobavitelji in drugimi partnerji podjetja v stečaju. Težava je v tem, da so pred prednostnimi še neki bolj prednostni, t. i. ločitveni upniki. To so banke s hipotekami na posojila, ki so jih dale posameznim podjetjem.

Janez Prašnikar

Privatizacija državne lastnine je v Sloveniji močno osovražena tudi zato, ker naša politika nikoli ni znala vzpostaviti okolja, ki bi omogočalo pregledno privatizacijo. Ekonomisti Janez Prašnikar, Polona Domadenik in Matjaž Koman na podlagi privatizacijskih izkušenj štirih nekdanjih tranzicijskih držav – Češke, Poljske, Madžarske in Slovenije, dokazujejo, da je množična, hitra privatizacija nevarna, saj vodi v nastanek balonov, ti pa imajo tendenco, da počijo in za seboj pustijo finančno in gospodarsko razdejanje.

Janis Stavrakakis, grški analitik

Janis Stavrakakis je grški politični teoretik. Prav zdaj gostuje na Univerzi kraljice Marije v Londonu, sicer pa je stalno zaposlen na Aristotelovi univerzi v Solunu. V času, ko so zaradi kritičnih družbenih razmer, ki jih je v domovini povzročila kriza, vsa intelektualna prizadevanja Grkov usmerjena v to, da bi pomagali osmisliti nenehne posege tujih držav in institucij v njihovo odločanje o prihodnosti, grška družba doživlja korenite spremembe. Grčija pri tem ni osamljena, podobni poskusi potekajo tudi drugod po Evropi, ne samo na njenem obrobju. Kakšna bo nova Evropa po letih varčevalnih ukrepov in strukturnih reform? In kakšni bodo Evropejci? Bi moral biti odgovor na protiljudski neoliberalni projekt več populizma? Stavrakakisov prispevek v tej zgodbi temelji predvsem na njegovem poudarjanju psihoanalitskih dognanj, pomembnih za razumevanje sodobne družbe.

Karmina Šilec

Karmina Šilec je fenomen. Vendar ne lokalni ali morda celo vseslovenski fenomen, s svojim edinstvenim odrskim pristopom, z udarno mešanico vokalne glasbe in gledališča, ki jo razvija v svojem ansamblu Carmina Slovenica, velja za fenomen svetovnega formata.
Poleg izjemnih kritiških odzivov to potrjujejo številna gostovanja po vseh celinah, pa tudi nagrade, denimo nagrada Prešernovega sklada (dobila jo je že za svoj prvi glasbeno-gledališki projekt Vampirabile »davnega« leta 2000, pozneje pa, presenetljivo, nikoli več) ali pa prestižna mednarodna nagrada Music Theatre Now, ki ji je pred leti pripadla v kategoriji Glasba onkraj opere.
Čeprav je komplimentov vajena, pa je med nedavnim gostovanjem v New Yorku, kjer je Carmina Slovenica premierno predstavila svojo najnovejšo predstavo, morala priznati, da jo je odziv tokrat vendarle osupnil. Ne le, da je občinstvo predstavo, ki so jo uprizorili petkrat, pozdravilo s stoječimi ovacijami, izjemno pozornost so jim namenili tudi mediji. Tudi najvplivnejši zahodni mediji, kot so The New York Times, New Yorker in The Guardian.
In bili so navdušeni. Med drugim smo lahko prebrali, da je Karmina Šilec »goreče talentirana«, njen ansambel pa »Cirque du Soleil vokalnega gledališča«.

Dr. Boris Buden

Boris Buden (1958), hrvaški filozof in publicist, je na Univerzi v Zagrebu diplomiral iz filozofije in doktoriral iz teorije kulture na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Leta 1990, tik pred razpadom Jugoslavije, se je preselil na Dunaj, na začetku novega stoletja pa v Berlin, kjer predava na Fakulteti za umetnost in oblikovanje na Univerzi Bauhaus v Weimarju.
V hrvaščino je pred vojno prevedel zbrana dela Sigmunda Freuda, leta 1998 pa je pripravil novo hrvaško izdajo Komunističnega manifesta s predgovorom Slavoja Žižka. Buden je v devetdesetih letih, ko je sicer živel na Dunaju, s članki v mesečniku Arkzin ostro nastopil proti hrvaškemu nacionalizmu, vendar njegova glavna tarča niso bili hrvaški nacionalisti per se, ampak tiha meščanska, liberalna, kvazinenacionalistična elita, ki je v devetdesetih letih molče spremljala besnenje nacionalizmov. Prav ta elita je njegova glavna tarča še danes, saj ga skrbi, da bo dopustila vznik fašizma na Hrvaškem.
Njegovi prispevki iz Arkzina so bili objavljeni v knjigah Barikade (1996, 1997), v nemščini pa je napisal knjigi o prevajanju Babilonski boj (2004) in Cona prehoda: o koncu postkomunizma (2009). Obe knjigi je prejšnji teden predstavil na predavanjih v ljubljanskem Inštitutu Igorja Zabela.

Rambo Amadeus

Rambo Amadeus je glasbenik, ki je svojo glasbo za turbofolk označil, še preden se je ta v devetdesetih letih razcvetel po večjem delu hribovitega Balkana. A v nasprotju s turbofolkom glasba Antonija Pušića, kar je Rambovo pravo ime, s svojimi satiričnimi besedili in mešanico sodobnih ter tradicionalnih glasbenih žanrov kljubuje ustaljenim normam vsakdanjega življenja v naši regiji in tudi zunaj njenih meja. Rambo na ironičen način secira in kritizira politično in družbeno dogajanje, zaradi česar je obveljal za nekakšnega »opinion makerja« nekdanje jugoslovanske scene.

Erik Valenčič

Erik Valenčič je šel v Irak prvič leta 2003, malo pred drugo zalivsko vojno. Od takrat se vrača v te kraje, kot novinar, kot vojni poročevalec. Bil je še v Siriji, Palestini, v Izrael ga niso spustili, pa v Egiptu, Libiji, Sudanu, Afganistanu … Povsod je spoznaval, da se vojne vedno znova rojevajo, da so v interesu velikih sil in da v njih najbolj nastradajo nemočni, civilisti, otroci, ljudje, ujeti v svet nasilja in zla.

JAŠA

Slikar in performer Jaša Mrevlje - Pollak (1978) bo od maja do novembra Slovenijo zastopal na svetovnem umetniškem odru. Za 56. beneški bienale, enega najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti na svetu, bo pripravil projekt Zaklop/nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja, večplastno prostorsko postavitev in performans »in situ«, ki bo potekal vseh 28 tednov bienala, glavni poudarki pa bodo na solidarnosti ter skrbi za skupnost(nost) in čistost komunikacije. To so že od vsega začetka tudi glavni atributi in modus operandi njegove razvejene ustvarjalnosti.

Uporna učiteljica

Lani je postala članica Stranke Mira Cerarja in tudi nastopila na lokalnih volitvah v Šentjurju. Iz stranke je izstopila predvsem zaradi pomanjkanja ambicioznosti, kar zadeva šolsko politiko. Slovensko šolstvo je po njenem namreč potrebno velikih sprememb.
Boj za učiteljske plače je politična akcija Bojane Potočnik, ki je zbudila največ pozornosti, a ni njena prva. Leta 2012 se je postavila za lačne otroke in za izjavo v pismu takratnemu kmetijskemu ministru Francu Bogoviču dobila nagrado časnika Večer bob leta. »Na začetku svoje učiteljske poti sem jih učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo zraven njih,« je zapisala. Leta 2013 je pisala ministru za izobraževanje dr. Jerneju Pikalu, opozorila ga je, kako nesmiselno je nacionalno preverjanje znanja.

Dr. Ljerka Bizilj

Ljerka Bizilj je najprej študirala primerjalno književnost, a je kar hitro, kot pravi, umaknila knjige in namesto njih v stanovanje postavila televizijo. Na televiziji je prvič delala leta 1973, šest let pozneje se je zaposlila. Takoj po osamosvojitvi je za nekaj časa medije zapustila in odšla v politiko; ker pa ni bila uspešna, se je na televizijo počasi vrnila. »Svet politike ni zame,« je dejala. Nedavno je postala direktorica Televizije Slovenije, otepa se političnih oznak, pravi, da jo zanima strokovnost. V novinarstvo bi rada vrnila znanje, poglobljeni pogled, pomembne teme in privlačne zgodbe.

Dr. Tomaž Mastnak

Zaradi političnih analiz Tomaža Mastnaka (roj. 1953) so komunistične oblasti Mladino pred tridesetimi leti zaplenjevale. Tedaj je bil seveda eden glavnih nosilcev t. i. civilnodružbenega gibanja, vseh tistih punkerjev, lezbijk in gejev, ekologov, mirovnikov ali novinarjev, ki so Slovenijo dejansko osamosvojili. A kot eden redkih iz tiste generacije se Mastnak ni pustil podkupiti in je ostal še naprej zvest kritik novega družbenega sistema – tokrat Združene Evrope. Leta 1989 se je v Mladini sicer definiral kot »prostolebdeči intelektualec«, a je formalno danes znanstveni svetnik na Filozofskem institutu Znanstvenoraziskovalnega centra (ali ZRC) SAZU in gostujoči raziskovalec na kalifornijski univerzi v mestu Irvine (UCI). Je seveda tudi eden najboljših poznavalcev odnosa med Evropo in islamom, kar je bil povod za ta pogovor.

Alfa orel

Slovenija ima po dolgem času spet športno disciplino, v kateri se lahko pohvali ne zgolj z uspešnostjo posameznikov, temveč z nenehno prisotnostjo celotne ekipe v svetovnem vrhu. Smučarski skakalci se redno uvrščajo med najboljše na svetu in dosegajo tudi moštvene uspehe. Prvi med njimi je Peter Prevc, pri 22 letih že dobitnik srebrne in bronaste medalje na igrah v Sočiju, drugouvrščeni v skupnem seštevku lanskega svetovnega pokala in zmagovalec lanskega svetovnega pokala v poletih. V letošnjem izjemno izenačenem svetovnem pokalu je za zdaj na tretjem mestu.

dr. France Bučar

France Bučar je iskriv sogovornik. Včasih se malo poheca, nasmeji, drugič maha z rokami in jezno zatrjuje, da ima prav. Februarja bo star 92 let, pravi, da smuča sicer ne več, zato pa še vedno piše. Februarja bo pri Mladinski knjigi izšla njegova nova knjiga Prelom, do katerega ni prišlo. In o tem zakasnelem prelomu smo se pogovarjali tudi v intervjuju. Bučar je prepričan, da smo pozabili misliti državo, da smo ostali na vlaku, ki nas je pripeljal iz komunizma, in se odpeljali naprej, ne da bi vplivali na to, kam se bomo peljali. To se vidi tudi pri razprodaji državnega premoženja, ki ni samo moralno vprašanje, pač pa je po Bučarjevem mnenju celo neustavno. Pravica do lastnine po slovenski ustavi namreč ni absolutna, pač pa je omejena, tudi s socialnimi funkcijami.
France Bučar je bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora, eden izmed avtorjev slovenske ustave, nekoč partizan, kasneje disident, dolga leta tudi profesor na pravni fakulteti, od koder ga je leta 1976 odstranila partija.
Je politični samorastnik, nikoli ni zares pripadal ne slovenski parlamentarni desnici ne njenemu levemu protipolu.
Je tudi eden iz množice podpisnikov peticije Preprečite razprodajo.

Dr. Mladen Dolar

Njegov prijatelj, so-filozof iz ljubljanske lacanovske šole Slavoj Žižek, je na platnice Dolarjeve zadnje knjige, zbirke njegovih ključnih tekstov, zapisal, da Mladen Dolar deluje, kot da ni idiot, da tudi izgleda, kot da ni idiot, »a ne pustite se prevarati – on NI idiot!«. Gre seveda za najodkritejši kompliment filozofu, ki se že desetletja ukvarja z najtežjimi vprašanji – vprašanji, ki danes, v času krize, spet prihajajo v modo. Še celo predsednik vlade, ki rad filozofira o krizi morale in etike, si jih javno zastavlja. Toda za začetek leta je vendarle prav, da damo besedo profesionalcu.

Jelka Reichman

Jelka Reichman je tista gospa, ob omembi katere odrasli v mislih pri priči odjadrajo nazaj v otroštvo, otroci pa z žarečimi očmi predte postavijo kup slikanic in pokažejo na njeno ime, izpisano na naslovnici Miškolina, Šivilje in škarjic, Cepecepetavčka, Levega devžeja, Zmaja Direndaja ... ter seveda Mojega prijatelja Pikija Jakoba in Mačka Murija. Z ilustracijami teh in še marsikatere druge slikanice se je uveljavila kot ena naših najvidnejših ilustratork, o čemer pričajo številne nagrade, tudi tri za življenjsko delo (nagrada Hinka Smrekarja, Levstikova in Župančičeva nagrada). Hkrati pa je ena naših najbolj priljubljenih ilustratork, saj pri nas skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj ene slikanice z njenimi podobami.
Jelka Reichman je tudi prijetna gospa, ki skupaj z možem Marjanom ter mucema Mikijem in Naomi živi na robu Ljubljane, v hiši, ki sta jo zgradila s prihranki in v kateri med drugim hrani obsežno zbirko punčk, medvedkov in najrazličnejših starin. Nedavno je praznovala 75. rojstni dan.

Dr. Miro Cerar

Dr. Miro Cerar je predsednik vlade, ki je funkcijo prevzel z eno najvišjih javnomnenjskih podpor. V normalnih časih bi bilo to zagotovilo mirnega delovanja na mestu predsednika vlade. A danes ni več tako, slabe tri mesece kasneje je že vse drugače: priljubljenost mu strmo pada, vlado napadajo z vseh strani. A zdi se, da mu je bilo to jasno vnaprej: spreminjajoče se mnenje in razpoloženje javnosti sta del tega časa, zadnja kazalca stanja v tej državi.

Dr. Peter Jambrek

Peter Jambrek v intervju za Mladino ni privolil brez pomislekov. Pravi, da je Mladina preradikalna, da pa ima nekaj lucidnosti. Jambrek, nekoč ideološki sopotnik Janeza Janše in eden izmed avtorjev slovenske ustave, je danes iz aktivne politike umaknjen, razočaran, na stara leta naj bi bil prišel »k pameti«, dodajo, da je kdaj tudi cinično grenak. Ni mu hudo, o preveliki moči države predava na fakultetah, ki jih subvencionira prav ta država, prepričan je, da je temeljni problem Slovenije »železobeton« politične in korporacijske birokracije. Krize, ki jih povzroči prevelika liberalizacija gospodarstva, pa so po njegovem le učna pot kapitalizma.