Janez Janša, predsednik vlade in SDS

Janez Janša najprej ni imel časa za intervju za Mladino. Zaradi zasedenosti, so nam sporočili. To ni bilo presenetljivo; ne nazadnje, Mladini intervjuja ni dal od leta 1995. Pretekli teden pa smo vendarle dobili pozitiven odgovor na prošnjo, kar je avtomatično pomenilo, da bo nastopil v zadnji številki Mladine pred volitvami. Pred tem je, podobno nenavadno, dal intervju za Dnevnik. Pogovor za ta časopis je prav tako že dalj časa zavračal. Vprašanj je bilo veliko. In vendar smo nekatere dogodke želeli z njim bolj natančno razsvetliti. Zaradi obveznosti predsednika vlade je bilo vnaprej določeno, da pogovor traja eno uro. Ta je hitro minila. Ko se je naš čas iztekel, je predsednik vlade rekel: Naslednje vprašanje je zadnje.

»Tako daleč smo že prišli, da Janšo branita trgovca z orožjem«

> Janez Janša se je tudi meni zlagal. To je tudi moja osebna izkušnja. Ko sva se srečala, mi je dejal, da je za mojo zamenjavo v Mercatorju izvedel iz časopisa. Potem mi je dejal, da se pri sebi, v svoji pisarni, 12. avgusta 2005 ni z nikomer nikoli pogovarjal o prodaji Mercatorja, ampak o tem, kako naj bi država pomagala Pivovarni Laško in Istrabenzu. Nadaljevanje poznate.

»V ozračju bi si morali želeti čim več ogljikovega dioksida.«

Velika predavalnica Instituta Jožef Stefan je bila polna kot že dolgo ne. »Končno nekdo, ki bo zadevo predstavil iz drugega zornega kota,« je bilo slišati enega od obiskovalcev, čakajočih na predavanje. V goste je prišel profesor dr. Siegfried Frederick Singer, ameriški atmosferski fizik avstrijskega rodu, zaposlen na univerzi Virginia Science. Singer velja za enega najbolj znanih nasprotnikov teorije o človeškem izvoru globalnega segrevanja. V Ljubljano je prišel predstavit poročilo z naslovom »Narava, ne človeška aktivnost, določa obnašanje podnebja«, katerega urednik je in ki ga je spomladi skupaj s skupino znanstvenikov iz več držav izdal pri Inštitutu Heartland. V poročilu večinoma uporabljajo podatke iz poročil Medvladnega odbora za klimatske spremembe pri Združenih narodih (IPCC), ki pa jih interpretirajo drugače od svojih kolegov in ugotavljajo, da razlaga IPCC-ja ne drži. Opozarjajo na nezanesljivo korelacijo med naraščanjem koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju in naraščanjem temperature. Še posebej to velja za obdobje med letoma 1945 in 1970, ko se je, tudi po podatkih IPCC-ja, ozračje nekaj časa celo ohlajalo, in to kljub temu, da se je po 2. svetovni vojni zgodil gospodarski razcvet in da je koncentracija ogljikovega dioksida neprestano naraščala. Opozarjajo, da ogljikov dioksid predstavlja le približno 5 odstotkov vseh toplogrednih plinov. Za spremembe zemeljske temperature imajo drugačno razlago. Ta naj bi bila odvisna od Sončeve aktivnosti, ki posledično določa tudi količino Sončevega obsevanja Zemlje. Mehanizma še ne znajo z gotovostjo pojasniti, trenutna teorija pa gre takole: ob povečani Sončevi aktivnosti se poveča njegovo elektromagnetno sevanje, ki posledično do Zemlje spusti manj kozmičnih žarkov. Kozmični žarki naj bi, ko trčijo ob vodno paro v ozračju, ustvarjali oblake. Več kozmičnih žarkov, ki dosežejo Zemljino atmosfero, pomeni več oblakov in posledično manj Sončevega obsevanja. S prof. Singerjem smo se pogovarjali po njegovem predavanju.

Borut Pahor, predsednik Socialnih demokratov

Borut Pahor je decembra napovedal, da bo, če bo na volitvah zmagal, postal slovenski premier. Takrat je še kazalo, da mu bo uspelo, zdaj pa so ankete njegovo stranko že prestavile na drugo mesto. Pahor pa svoje politične drže ne želi spremeniti, pravi, da način vodenja političnega boja v predvolilni kampanji vpliva na to, kako boš po volitvah vodil politiko države. In on, kot pravi sam, jo bo zmeraj vodil le s kompromisom in ne z zarotami.

“Na Finskem sem bil zaslišan kot priča.”

> Niti do gospoda Janše niti do gospoda Mateja nimam posebnega odnosa. Kakšen odnos imata onadva do mene, pa se ve že nekaj časa. To velja predvsem za gospoda Janšo.

Zdaj je vse v rokah EU.

> Vsekakor ne lahko. Zelo dobro vemo, da se bodo cene nafte, plina in drugih energentov v prihodnosti še zviševale, to potrjujejo mnenja vseh strokovnjakov. Zato je naša naloga predvsem povečati proizvodnjo energentov. V Rusiji je danes 12 odstotkov svetovnih zalog nafte, 35 odstotkov svetovnih zalog plina, 16 odstotkov premoga in 14 odstotkov urana.

Katarina Kresal, predsednica LDS

Katarina Kresal je v politiko prišla pred dobrim letom dni, prevzela je stranko, ki so ji napovedovali konec. Stranko je konsolidirala in na volitvah pričakuje uspeh. Seveda relativni, LDS tokrat nekdanjih ratingov ne bo mogla potrditi. Pravi, da v vlado Janeza Janše ne bo vstopila in da besede ne bo požrla.

Gregor Golobič, predsednik stranke Zares

Kot generalni sekretar LDS je bil dolga leta njen prvi operativec in glavni strateg. Po pretresu na levici prihaja v ospredje kot politik. Nova vloga mu pristaja: ankete javnega mnenja njegovi stranki Zares - nova politika kažejo tretje mesto. Golobič, ki je bil eden najtesnejših sodelavcev Janeza Drnovška, želi nadaljevati njegovo tradicijo. Največji problem vidi v Janši, ki naj bi pozabil na svojo, Pučnikovo tradicijo, v čemer vidi srž vseh težav, sovraštva, politizacije, z eno besedo: blokovstva.

”Vse skupaj ni obetavno”

> Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da sta inflacija in recesija tudi psihološka pojava. Bolj ko govoriš o recesiji, bolj postaja resničnost v glavah ljudi, spreminja se njihovo vedenje in se nazadnje resnično manifestira tudi v številkah. Ne samo zaradi tega, ampak tudi zaradi statističnih podatkov ne morem pritegniti tistim, ki govorijo o recesiji. Res pa je, da smo priča ohlajanju gospodarske aktivnosti.

NSi se je izkazala kot zelo servilna koalicijska partnerica

> Ta vlada ni izpolnila pričakovanj ljudi. Ni uredila tipično desnih vprašanj, je pa sprejela nekatere rešitve, ki so tipično leve. Janša kot dosežek navaja dejstvo, da je vlada preživela celoten mandat. Zame to ni poseben dosežek. Smisel ni v tem, da imaš oblast, ampak da uresničuješ svoj program in izpolniš obljube, ki si jih dal volivcem. Ta vlada se kaj dosti ne razlikuje od svojih predhodnic.

Vinko Ošlak, kristjan

Na Vinka Ošlaka, to macolo nepotvorjenega krščanskega etosa, sem prvič naletel pred leti na neki vseslovenski fešti krščanske omladine, ne spomnim se več, kje. V običajnem metežu pobožnih želja in lene dogme je name napravil nepozaben vtis srčni sivobradi kerlc, ki je za poduk pozornih ušes še nastajajočih kristjanov udrihal po vsem prenarejenem, hinavskem in zlaganem ... In najbolj je udrihal po samih temeljih takrat še vedno njegove lastne matične institucije, ki je v stoletjih ugrabila čudoviti Jezusov nauk ter ga prikrojila svojim tuzemskim, od drobnih grehov zabuhlim potrebam. Ko sva se po mejlu menila za intervju, sem mu polaskal, da ga imamo s prijatelji glede marsičesa za sijajnega misleca - a mi je odgovoril, da kaj posebej sijajen mislec že ne more biti, če je potreboval tako dolgo, da je izstopil iz katoliške cerkve. Za lokacijo je predlagal Maksimarketovo kavarno, saj tam vedno parkira svoje »motovilo, ki bi se mu samo pogojno lahko še reklo avto«. Po treh urah usklajevanja dveh v osnovi neuskladljivih platform sem bil utrujen kot po skrajšani izmeni v idrijskem rudniku. Ko sem mu med kosilom kasneje povedal, da mu blazno zavidam, da se veseli smrti, se je veseljaško zahehetal v svoj golaž: »Ja, saj to pa res! To sem pa včasih celo sam sebi skoraj malo fouš!«

1941 - Leto, ki se vrača

Slavko Goldstein, novinar, dolgoletni urednik pri več hrvaških medijih in založniških podjetjih, nekdanji predsednik židovske občine v Zagrebu in predsednik Sveta spominskega območja Jasenovac ter založnik Novega Libra, v knjigi 1941 - leto, ki se vrača izjemno zanimivo prepleta svojo osebno pripoved o drugi svetovni vojni, v kateri se je boril kot partizan, s številnimi novimi podatki, ki razkrivajo korenine skrajnih nacionalizmov

Anatolij Karpov, zadnji veliki aktivni šahovski prvak

Karpov, rojen leta 1951, je bil prvak med letoma 1975 in 1985 in po sporu Kasparova s FIDE še med letoma 1993 in 1999. V obdobju njegovega kraljevanja je bil naziv šahovski prvak pojem. Njihovi dvoboji so polnili medije: o Robertu Fischerju so govorili vsi, o legendarnih dvobojih med Karpovom in Korčnojem ter vlogi parapsihologa Zuharja so pisali knjige, epski dvoboji med Karpovom in Kasparovom so bili svetovni dogodki. Celo, ko niso igrali, se je desetletja ugibalo o možnem izidu njihovih srečanj. Z Anatolijem Karpovom, bivšim prvakom in danes tudi ambasadorjem UNICEFA, smo se v “Sončni hiši” v sklopu njegovega obiska Grossmannovega festivala pogovarjali o zakulisju sodobne šahovske zgodovine.

Dr. Lev Kreft, marksist

Z dr. Levom Kreftom, profesorjem estetike na ljubljanski Filozofski fakulteti in direktorjem Mirovnega inštituta, smo se pogovarjali o tem, kako globoka je trenutna kriza kapitalizma. Dr. Kreftu ni bilo niti v najbolj težavnih časih težko priznati, da je bil marksizem njegovim intelektualnim razmislekom v podporo in bil izhodišče zanje. V tej intelektualni drži je izstopal tudi takrat, ko so desni intelektualci starega bradača pribijali na križ, mnogi levi misleci, ki so uporabljali njegove metode, pa so jih sramežljivo in s profesionalnega vidika pogosto tudi nepošteno prikrivali. Kreft je leta 2002 s podporo ZLSD kandidiral na predsedniških volitvah, danes pa v stranki, ki jo vodi Borut Pahor, nima več nobene funkcije.

James Der Derian, ameriški guru mednarodnih odnosov

James Der Derian je eden najbolj kontroverznih preučevalcev odnosov med državami. Kariero je začel z odmevno študijo o tem, kakšne posledice ima razmah antidiplomatskih vohunskih tehnik in obveščevalnih služb na mednarodno skupnost. V zadnjem desetletju se je pod vplivom ameriških vojn lotil študija virtualnih vojn in vpliva simulacij na resničnost. Je vodja Watsonovega inštituta za mednarodne ra-ziskave na Univerzi Brown v ZDA, v Ljubljani pa se je udeležil konference WISC, ki je potekala na FDV. Ker je prepričan, da v postpostmodernem času sveta ne razumemo več skozi pisano besedo, ampak predvsem skozi vizualne reprodukcijske tehnike, namesto da bi pisal knjige, rad zrežira kak dokumentarec. V zadnjem, denimo, predstavlja vlogo sociologov ali antropologov v ameriškem vojaškem aparatu.

V slovenski Istri je kršenje zakonov postalo stalnica

Barbara Verdnik je bila leta 2006 razrešena s položaja direktorice družbe Primorske novice, odstavitvi pa so sledili kadrovske menjave in vsebinsko preurejanje istoimenskega časopisa. Verdnikova je družbo Primorske novice tožila, nato pa začela delati kot novinarka. Pisala je o razmerah v slovenski Istri, o političnih in gospodarskih povezavah in nepravilnostih. Pred meseci se je odločila narediti še korak naprej: vstopila je v aktivno politiko in danes nastopa kot kandidatka stranke Zares. Je ena redkih, ki odkrito in brez zadržkov govorijo o političnih in gospodarskih navezah na Primorskem.

Za nami bi ostale jablane in osiromašeni uran.

Alan Weisman je predstojnik Oddelka za mednarodno novinarstvo na Univerzi v Arizoni, kjer pa ne poučuje le novinarstva, ampak se ukvarja tudi z latinskoameriškimi študijami. Je pisec več knjig, njegova zadnja, Svet brez nas, pa je postala mednarodna uspešnica in je prevedena že v trideset jezikov. Izid knjige so tako rekoč vsi glavni ameriški mediji pospremili z izjemno pozitivnimi kritikami, prejela pa je tudi več nagrad. Časopisa Time Magazine in Entertainment Weekly sta jo razglasila za najboljšo knjigo leta 2007, iTunes pa ji je podelil naslov najboljše avdioknjige za isto leto. Knjiga se ukvarja s tem, kako bi se razvijalo življenje na našem planetu, če bi ljudje nenadoma izginili, in kaj bi se zgodilo s človekovo zapuščino. Weisman je odgovore na ta vprašanja iskal po vsem svetu in opravil intervjuje s številnimi znanstveniki ter strokovnjaki za geologijo, arheologijo, biologijo, kemijo, arhitekturo, jedrsko fiziko in tako naprej. Njegova knjiga bo predvidoma oktobra izšla tudi v slovenščini pri založbi Modrijan.

Mag. Mitja Gaspari, ekonomist, nekdanji guverner Banke Slovenije

Če bo Borut Pahor jeseni sestavljal novo vladno koalicijo, bo Mitji Gaspariju pripadlo mesto podpredsednika vlade, torej funkcija, ki jo je pred leti v Drnovškovi vladi opravljal Marjan Podobnik. Nekdanji finančni minister in guverner Banke Slovenije ter neodvisni kandidat na zadnjih predsedniških volitvah pravi, da ga sodelovanje v vladi zanima le, če bo Pahorju uspelo sestaviti koalicijo programsko sorodnih strank, ne želi pa sedeti v vladi z Janšo. Naj povemo, da Gaspari ni bil naša prva izbira za intervju. O inflaciji, gospodarski rasti, zadolževanju in napovedanem proračunskem presežku smo se želeli pogovarjati z ministrom za finance Andrejem Bajukom, vendar je ta že dogovorjeni termin v treh tednih kar trikrat preložil, hkrati pa je v istem obdobju našel čas za pogovor za revijo Reporter.

»Konkurenčna klavzula pomeni podrejanje pravosodja.«

Ena od posledic zgodbe o aretaciji nekdanjega tožilca Boštjana Penka je vladna novela zakona, ki predvideva nove omejitve za prehod med odvetnike. Zakonska določba poleg drugega predvideva, da sodniki in tožilci štiri leta ne bodo mogli postati odvetniki. Razlog? Vtis o nepristranskosti sojenja, saj naj bi recimo bivši sodnik ali pa tožilec predobro poznal ljudi, primere ali pa celo konkretno zadeve na sodišču. Miha Kozic, predsednik odvetniške zbornice in nekdanji pravosodni minister, pravi, da je takšen ukrep nepotreben, neprimeren in da je samo še ena oblika pritiska na sodno vejo oblasti.

Boštjan M. Zupančič, sodnik in filozof

Boštjan Marija Zupančič, v strokovni javnosti znan pod tržno znamko BMZ, je pravnik šele na koncu. Najprej je filozof. S svojim iskanjem temeljev, na katerem počiva Zakon, je očaral generacije slovenskih, ameriških, tudi grških ali kitajskih študentov. Zadnjih deset let je sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, pred tem je bil ustavni sodnik, profesor na ljubljanski Pravni fakulteti in na univerzi v Harvardu. Sicer ga je mogoče opredeliti kot strokovnjaka za kazensko, procesno in ustavno pravo, a je v nasprotju s podobnimi akademskimi kalibri širši javnosti znan po seriji monografij in esejev, napisanih v izvirni politično-filozofski maniri.

Dr. Stane Vlaj, strokovnjak za lokalno samoupravo

Stane Vlaj je docent na ljubljanski Fakulteti za upravo in predstojnik Inštituta za lokalno samoupravo in s tem seveda eden največjih strokovnjakov na svojem področju.Več let je vodil širšo strokovno skupino za lokalno samoupravo pri Službi vlade za lokalno samoupravo, sodeloval je tudi v strokovnih skupinah in odborih na evropski ravni. Je avtor več knjig, učbenikov in priročnikov. Od leta 2006 je sicer uradno v pokoju, a se od poučevanja nikakor ne more odtrgati.

Razkrita Titova moskovska skrivnost

Misterij jugoslovanske zgodovine so velike čistke, ki jih je stalinistični režim v drugi polovici tridesetih let opravil med voditelji jugoslovanske komunistične partije, ki so bivali v Moskvi. Tako rekoč celoten vrh je bil odstavljen in postreljen, z eno izjemo - Josipom Brozom Titom ali Valterjem. Doslej so se pojavljali le špekulacije in razmišljanja, da je bila Titova posebnost njegovo tesno sodelovanje z zloglasno tajno policijo NKVD. Nihče ni šel v moskovske arhive, da bi pogledal, kaj pravijo o tem tajni dokumenti.
Dr. Eiletz, ki je pred leti v nemških arhivih našel dokumente, ki so dokazovali, kako je nemški cesar financiral Leninovo oktobrsko revolucijo, se je tokrat odpravil v Moskvo v arhiv RGASPI, »Ruski državni arhiv socialnopolitične zgodovine« v ogromni petnadstropni zgradbi na Bolšaji Dmitrovki 15. Tam je odkril kopico dokumentov, ki razkrivajo, kako je Tito prek trupel svojih tovarišev prišel na položaj generalnega sekretarja KPJ. Leta 2001 je Mladina z dr. Eiletzem naredila intervju ob izidu njegove knjige Zgodovina neke kolaboracije, tokratni intervju pa se nanaša na pravkar izdano knjigo Titova skrivnostna leta v Moskvi.

Goran Klemenčič, strokovnjak za kazensko pravo in človekove pravice

Goran Klemenčič je predavatelj kazenskega prava, policijskih pooblastil in človekovih pravic na Fakulteti za varnostne vede. Bil je uslužbenec Sveta Evrope, kakšnih štirideset odstotkov svojega delovnega časa posveti mednarodnim organizacijam, pomaga pri institucionalnih reformah predvsem v postkonfliktnih državah, s svojimi sodelavci pa ustanavlja mednarodni inštitut za kazensko pravo in človekove pravice. Klemenčiča je aretacija tožilca Penka šokirala, prav tako nima najboljšega mnenja o stanju v slovenski policiji, v tožilstvu, v sodni veji oblasti. Glavni razlog za slabo stanje in konflikte vidi v politiki.

Dr. Sabrina P. Rmet, politologinja

Dr. Sabrina P. Ramet je profesorica političnih znanosti na norveški univerzi v Trondheimu. Je ena od najboljših poznavalk jugoslovanske krize, o njej je napisala nekaj knjig, med drugimi že večkrat ponatisnjeno Balkansko sveto pismo. Te dni je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede predavala o povezavi mitov in politike, o procesih, ki so med drugim potekali v času jugoslovanske krize, a to ne pomeni, da politika mitologije ne uporablja tudi drugod. Profesorica pa v Sloveniji ni le predavala, zanimalo jo je tudi, kaj se dogaja z mediji v državi. Če toliko novinarjev podpiše peticijo, pravi Rametova, potem imajo mediji v Sloveniji očitno težave.

”Kje se to konča? Pri likvidaciji? Prestopili so vse meje.”

> Težko rečem. Nikakor ni dobro, če se na bodočega odvetnika zgrnejo sumi, da je v prejšnji službi zlorabljal uradni položaj. Za stranko, ki pričakuje zaupen odnos, je to lahko neprijetno. Ampak stvari, ki se mi je zgodila, bom prišel do dna. Kar pa se tiče ljudi, s katerimi sem se sestajal podobno kot z Ivanom Zidarjem in se pogovarjal o bodočem zastopanju, mi je večina že ...

Joj te groznegrozne »igrice«!

Beseda nestor seveda označuje častitljivega in modrega starega moža - in Sergej Hvala je po merilih pobezljanih generacijskih ciklov računalniške skupnosti pri svojih štiriintridesetih pravi metuzalem. Kot opisovalec iger je bil zraven ob zori osebnih računalnikov, ko smo tiste boge Spectrumove kasetarčke tako čustveno čistili s palčkami za ušesa, v današnji dobi nebrzdane vladavine Moorovega zakona pa je za gamersko srenjo že zdavnaj postal vrhovna avtoriteta, kot raztelešeni übermožgani, ki plavajo v gargantovskem hidroponičnem tanku kakega finega startrekovskega spin-offa. Že sedemnajst let vsak mesec znova napiše velik del Jokerja in tako ključno prispeva k temu, da je to z naskokom najboljša popkulturna publikacija v deželi, pa i šire.
A njegov prispevek se ne konča z vedno znova pronicljivimi analizami in kolosalnimi šalami, temveč dolga leta deluje tudi kot eden od dveh mentorjev celi paleti nadarjenih mladih piscev, ki se zbirajo okoli revije. Ni me strah zapisati, da so skupaj v zadnjih desetih letih naredili daleč največ za modernizacijo slovenskega jezika - vsekakor neprimerno več kot subvencionirani kosobrini po raznih uradih, ki si tako radi lastijo zasluge. Strokovna podlaga, življenjska modrost in vedno konstruktiven pristop so Sergeja Hvalo, popularnega Snetija, naredili za nekoga, ki ga štejejo cele generacije glede vprašanj najširše definirane računalniške kulture za nič manj kot ustavno sodišče.

Dr. Dušan Mramor, ekonomist

Dr. Dušan Mramor je redni profesor in dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani. V letih 2001 in 2002 je bil član vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj, od decembra 2002 do decembra 2004 pa finančni minister v vladi Antona Ropa.

Bojan Prašnikar, trener nogometnega kluba Energie Cottbus

Noben slovenski trener ni s slovenskimi nogometnimi klubi osvojil toliko naslovov kot Bojan Prašnikar, ki je slovensko reprezentanco pripeljal do dodatnih kvalifikacij za EP, Maribor pa v ligo prvakov. Rodil se je v Šmartnem ob Paki - zraven nogometnega igrišča, na katerem sta s prijateljem cele dneve igrala nogomet. Sama. Eden na enega. Potem je odskočil v Bundesligo ter postal trener in odrešitelj odpisanega kluba Energie Cottbus. Logično.

»Z vsakim novim urednikom nas je manj!«

Napovedi so se izkazale za točne. Nadzorni svet časopisne hiše Delo, ki ga vodi Andrijana Starina Kosem, je v torek popoldne razrešil odgovornega urednika časnika Delo Janeza Markeša, ki je bil na položaju le deset mesecev. Nadzorniki so kot uradni razlog za njegovo razrešitev navedli njegovo »nekooperativnost« z upravo. Le enega izmed njih, odvetnika Stojana Zdolška, razlogi za Markeševo odstavitev niso prepričali, zato je po glasovanju odstopil s položaja. Nadzorniki so za novega odgovornega urednika predlagali dosedanjega Markeševega namestnika Darijana Koširja, ki je bil v preteklosti, pred začetkom vladnega »uravnoteževanja« Dela, že odgovorni urednik tega časopisa. Funkcijo naj bi nastopil čez približno tri tedne, pred tem pa morajo mnenje o njem dati še novinarji. A njihovo mnenje ni obvezujoče. Mnenje Delovih novinarjev v njihovi časopisni hiši pravzaprav že dolgo ne šteje. A kako so doživljali pretrese, ki so se nadnje zgrnili zlasti v zadnjih treh letih, ko so zamenjali tri odgovorne urednike (zdaj bodo dobili že četrtega) in dva predsednika uprave? Kako so občutili politični prevzem Dela, ko je njihova lastnica Pivovarna Laško Delo odstopila v upravljanje aktualni vladi? In ali so se razmere, potem ko so oblast nad Delom spet vzpostavili laščani, res izboljšale? O tem smo se pogovarjali s predsednikom aktiva Delovih novinarjev Petrom Kolškom.

»Rekel bom kot Krleža: bojujem se proti neumnosti«

Medtem ko je njegov soimenjak Dobrica Ćosić živel nadrealistično življenje pisatelja, ko je kot Titov gost na »Galebu« mesece križaril po svetovnih morjih, je Bora Ćosić sedel doma in pisal surrealistične knjige o Titovi Jugoslaviji. Začel s pomenljivim naslovom »Hiša lopovov«, zaslovel pa z »Vlogo moje družine v svetovni revoluciji«, za katero celo kritikom zmanjka besed. Najsi jo opišejo kot nadrealizem, kot samoironijo, kot pregnani humor, kot izvirni literarni alkimizem, vsakič se jim izmuzne. Ob njeni genialni norčavosti iz duha enopartijskega režima so uživali in rasli njeni jugoslovanski bralci leta 1969 še kot otroci socializma; stari režim - objekt ironije - je propadel, knjiga pa kot nadrealizem živi še naprej in najdeva nove bralce, zadnjič so jo pograbili nemški, tokrat prihaja med slovenske bralce. Seveda Ćosić ni umrl s svojo najslavnejšo knjigo, napisal jih je še desetine, se po pol stoletja življenja v Beogradu na vrhuncu Miloševićevega gospostva leta 1992 izselil, najprej v Rovinj, od leta 1995 pa živi v Berlinu. Njegovo novo realnost zrcalita naslova »Dnevnik apatrida« in »Izgnanci«, s katerimi je osvojil evropsko nagrado za razmišljanje na leipziškem knjižnem sejmu.