»Evropska unija že razpada«

V Sloveniji smo se srečali z veliko ljudmi in pri njih nisem dobila občutka, da bi bila nezaželena, seveda pa imate prav, res se nam je prvič zgodilo, da nas najvišji predstavniki vlade niso hoteli sprejeti. Bili smo na Slovaškem, v Bolgariji in drugod, vedno smo se srečali s predsedniki vlad. A to je pač osebna odločitev Janeza Janše. Lahko rečem zgolj, da je imel priložnost in da nam je žal, da se nismo srečali.

»Ne bežite pred strahovi«

»Strah in pogum« je bilo vodilo letošnjega mednarodnega literarnega festivala Vilenica. In kot je v utemeljitvi istoimenske nagrade zapisala prevajalka Amalija Maček, je to tudi življenjsko vodilo letošnjega nagrajenca, avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja (1953).

»Podražitve bodo najbolj prizadele gospodinjstva z nizkimi dohodki«

Igor Feketija, letnik 1978, je ekonomist. Poučuje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, na Katedri za ekonomijo. Je natančen analitik, ki pa se zaveda družbene in socialne vloge ekonomije. Ekonomijo živi tudi v praksi, saj je delavec in upravljavec v svojem podjetju v Celju. Igra klavir in košarko.

»Vso kapaciteto TEŠ bi lahko nadomestili s sončnimi elektrarnami do konca desetletja«

Dr. Jonas Sonnenschein (1984) je okoljski ekonomist, ki se ukvarja zlasti z vprašanji zelene rasti, hitrega razogljičenja ter s spremembami vedenjskih vzorcev. V Umanoteri, Slovenski fundaciji za trajnostni razvoj, je od leta 2019 zaposlen kot vodja projektov. Še vedno tudi predava na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu. Nemec, poročen s Slovenko, s katero sta se spoznala med študijem na Švedskem. Izogiba se letenju, potuje večinoma z vlaki in kolesi.

»Jaz bi temu rekel zloraba policije«

Točno tako. Vladne uredbe, s katero je bilo omogočeno omejevanje gibanja v bližini varovanih objektov, sicer ne poznam, je pa policija vedno imela zakonsko določeno nalogo vzdrževanja javnega reda in miru. Kaj je javni red in mir, se ve, ker je to določeno v zakonu o javnem redu in miru. Vemo, zoper koga in kdaj je policija dolžna ukrepati ter zagotoviti javni red in mir. Od nekdaj je tako. Je pa tudi mene presenetilo, da policija kar z vsemi sredstvi zagotavlja red in mir. Doslej je vedno veljalo, da je treba to najprej skušati doseči z najmilejšimi prisilnimi sredstvi. Ko ne gre z opozorili, se nadaljuje s kordonom, konjenico in podobno. Ko tudi to ne zadošča več, pa pridejo na vrsto najtežja prisilna sredstva.

»S kulturo se lahko borimo proti rasizmu, proti fašizmu, proti vsem zlobnim idejam«

Hanif Kureishi, pisatelj, scenarist, dramatik pakistansko-angleškega rodu, avtor knjige Buda iz predmestja, pa tudi več filmov in scenarijev, se je prejšnji petek ustavil v Gorici, na eni izmed prireditev v okviru filmskega festivala, poimenovanega po Sergiu Amideiju. V Gorici je bil prikazan film Mati, ki je nastal po njegovem scenariju, režiser tega filma Roger Michell pa je umrl le dan pred Kureishijevim obiskom v Gorici. »Zelo me je prizadelo, odličen režiser je bil,« je dejal pisatelj med pogovorom v dvorani.

»Tako dodelanega portala ni nikjer na svetu«

Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič (1976) je eden najprepoznavnejših slovenskih jezikoslovcev in eden tistih, ki se najodločneje zavzemajo za to, da bi o jeziku, ki ga govorimo, v vsakdanjem življenju razmišljali čim več. Lucidna, jedrnata premišljanja o jezikoslovju in družbi, ki jih objavlja v Delu, so pred časom izšla v esejistični zbirki Kozmologija. Izogiba pa se komentiranju aktualnega političnega dogajanja, saj je prepričan, da je znanost za vse in da je kot taka prostor, ki mora ostati karseda apolitičen. Je pobudnik in urednik spletnih portalov Fran (www. fran.si), na katerem so dostopni vsi pomembnejši slovarji slovenskega jezika, ter Slovenske slovnice in pravopisi (fran.si/slovnice-in-pravopisi/). Zadnji projekt, pri katerem je sodeloval kot koordinator, pa je pionirski portal Franček (www.franček.si), ki želi slovenski jezik inovativno približati mladim.

»Zdi se, kot da bi se oblast izživljala nad lastnimi ljudmi«

Urška Klakočar Zupančič je tista nekdanja sodnica, ki je zasebno zapisala, da je Janez Janša veliki diktator. Po javni objavi njenega zapisa in neenakopravni obravnavi nadrejenih, ki je sledila, je izgubila vodstveni položaj in potem tudi zapustila sodstvo, za katero pravi, da je premalo pokončno, preveč bojazljivo in s tem soodgovorno za stanje v družbi, ki se kaže kot nerazvita demokracija. Odstranjena sodnica vztraja, da si Slovenija zasluži boljše voditelje, kot jih ima danes, in da je menjava na oblasti nujnost, če si želimo normalizacije v družbi.

»Ta film je postal svetovni problem«

Čeprav je Mako Sajko (rojen leta 1927 v Tržiču) – dobitnik letošnje Štigličeve nagrade za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije – ustvarjalno pot neprostovoljno končal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je njegov opus izjemno bogat in vpliven: posnel je kar 17 kratkih dokumentarnih filmov, ki so bili po izbiri obravnavane tematike, slogu pripovedovanja in tehnični izvedbi nedvomno pred svojim časom. Njegovi eksperimentalni, družbenokritični filmi kažejo tako napredno miselnost, da so izjemno relevantni še danes. Na letošnjem umetniškem trienalu EKO8 v Mariboru so predvajali njegov dokumentarec Strupi (1964), ki v svetu velja za pionirski izdelek v žanru okoljevarstvenega dokumentarca, na letošnjem festivalu kratkih filmov FeKK v Ljubljani pa je bil predstavljen njegov film Stopnice ljubezni (1971), ki govori o ljubezenskih zvezah, nastalih na podlagi ženitnih oglasov. Ker Sajko verjame, da je vloga dokumentarnega filma spodbujanje družbenih sprememb, je snemal napredne filme, ki jih je močno zaznamovala družbena angažiranost: obravnavali so teme, o katerih je javnost molčala. Slavica Exception (1971) iz feministične perspektive portretno pripoveduje o delavski etiki mlade striptizete, Promiskuiteta (1974) govori o nevarnosti nezaščitenih spolnih odnosov, Kje je železna zavesa (1961) preroško napoveduje konec strogo varovane meje med vzhodno in zahodno Evropo. Njegov daleč najbolj razvpit dokumentarec pa je Samomorilci, pozor! (1967), ki je prekinil dolgoletni molk o žgoči problematiki samomorov med mladimi Slovenci, z njim pa je ugasnila tudi Sajkova kariera. Film je oblasti stopil na žulj, ker je pokazal zlaganost idealne podobe srečne socialistične mladine, zato je vizionarskega režiserja izobčila iz filmskega sveta. Njegovo delo, čeprav ga je politični sistem utišal na vrhuncu ustvarjalne poti, živi naprej. Štiriindevetdesetletni Mako Sajko velja za eno največjih imen v zgodovini slovenskega filma.

»Zahod, kakršnega poznamo, propada«

Nekateri ga imajo za zvezdniškega filozofa, ker se pojavlja v medijih in na festivalih. Drugi pravijo, da je Platona in Junga prekuhal za gospodinje. Tretji ga obtožujejo plagiatorstva. A vendar ga v njegovi državi vsi, ampak res vsi, berejo. Galimbertijeva najnovejša knjiga, Il libro delle emozioni, Knjiga občutij, je izšla ta teden, njegova založba Feltrinelli pa jo že promovira kot novo uspešnico.

»Vlada, ko določa prioritete v epidemiji, nima prostih rok, pač pa mora upoštevati ustavo«

Vlada je v zadnjem letu in pol večkrat kršila ustavo, še večkrat zakonodajo, za sodne odločbe, ki jo opozarjajo na to, pa se ne zmeni preveč. Protiustavni posegi v človekove pravice, nezakonite kadrovske menjave na najvišjih položajih, presojanje primernosti tožilcev in sodnikov glede na njihove odločitve v zadevah, ki se nanašajo na največjo vladno stranko … O vsem tem in o posledicah takšnega načina delovanja vlade ter tudi državnega zbora in predsednika republike, smo se pogovarjali s Samom Bardutzkim, predstojnikom katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti.

»Ljudje, ki odlašajo s cepljenjem, so pogosto le prestrašeni, saj ne vedo, komu bi zaupali«

Sašo Dolenc ni navaden znanstvenik, veliko nastopa, javno, na družbenih omrežjih, piše poljudnoznanstvene knjige in se vseskozi trudi, da bi se znanje o dognanjih znanosti bolj razširilo med ljudmi. A če gre sklepati po zavračanju cepljenja, če gre sklepati po množici teorij, ki krožijo naokoli, in navsezadnje, če gre sklepati tudi po načinu, kako oblast obvladuje epidemijo, postane jasno, da družba res potrebuje koga, ki ji bo prinesel ogenj, Prometeja, ki jo bo razsvetlil. Veliko težav, ki nas čakajo jeseni, je neposredna posledica napačnih odločitev oblasti, ki v ljudeh ni prebudila večjega zaupanja v cepljenje in znanstvene argumente. Sašo Dolenc to še vedno poskuša, vseskozi in vztrajno.

»Ker bo sposojeni denar treba v prihodnosti vrniti, bomo še kako občutili, kako živ je neoliberalizem«

Dr. Peter Klepec je raziskovalec na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Je član kolektiva svetovno znane ljubljanske lacanovske šole. V zadnjem obdobju, ki ga je zaznamovala finančna kriza, je skozi psihoanalitično optiko analiziral sodobni kapitalizem. Pot ga je prek dveh monografij v zbirki »Kapitalizem in perverzija« privedla do proučevanja krize. Klepec, ki na inštitutu vodi raziskovalni projekt »Filozofija krize: ekonomija-politika-ekologija«, krizo – ki ima danes seveda obliko kovidkrize – primerja z nočno moro. Kar pa pomeni tudi, da se iz nje lahko zbudimo.

»Bistveno je, da politike, ki so že na oblasti, prisilimo v pravično delovanje in dosežemo, da se nas, ljudi, v bistvu bojijo«

Njegova senzibilnost je izjemna – bržkone našemu najprodornejšemu režiserju mlajše generacije Žigi Divjaku (1993) uspeva z gledališkimi projekti kontinuirano osvetliti najbolj žgoče družbene teme. Brez moraliziranja nas s svojo umetnostjo sprašuje, ali je to res skupnost, v kakršni si želimo živeti. Cenita ga občinstvo in stroka – v zadnjih letih je prejel nekaj najprestižnejših nagrad, samo letos Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za vrhunske stvaritve na umetniškem področju, njegova predstava pa je bila že drugič razglašena za najboljšo predstavo Borštnikovega srečanja: tokrat je bil to avtorski projekt Gejm, ki se sprašuje o odgovornosti slovenske mejne politike za življenje in usodo beguncev. Trenutno pa ga najbolj zaposluje okoljska problematika, ki bo predmet njegovega novega gledališkega projekta Vročina – premiera je predvidena za jesen. Prepričan je, da nam zmanjkuje časa: če bi zares dojeli stanje, v katerem je naš planet, bi šli takoj na ulice, vsi, in zahtevali spremembe takoj, tudi s silo, če bi bilo to potrebno.

»Pri gradnji jedrske elektrarne prebivalcev ni nihče nič vprašal. Tokrat bi bilo treba vprašati ljudi.«

Miroslav Gregorič (1948) je magister strojništva z eno najvidnejših mednarodnih karier. Leta 1973 je diplomiral na ljubljanski strojni fakulteti s temo Računsko določevanje karakteristike hladilnega stolpa termoelektrarne Šoštanj III, šest let kasneje pa magistriral s področja prenosa toplote in snovi na državni univerzi Oregon. Med letoma 1989 in 2002 je bil direktor Uprave RS za jedrsko varnost. Leta 2002 ga je vlada na predlog ministra za okolje, prostor in energijo Janeza Kopača razrešila, predvsem zato, ker se ni strinjal z ustreznostjo lokacije za odlagališče radioaktivnega onesnaženega materiala iz rudnika Žirovski Vrh. Odlagališče je na lokaciji nastalo, Gregorič pa je začel mednarodno pot. Leta 2002 je postal predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC, ki jo je vodil dr. Hans Blix, in v Iraku vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Čeprav ga niso našli, so marca 2003 ZDA in Združeno kraljestvo brez predhodne odobritve napada Varnostnega sveta Združenih narodov napadli Irak, ki ga je vodil Sadam Husein. Gregorič se v slovensko državno ali javno upravo ni več vrnil, pravi, da se povabil ne spomni. Med drugim je šest let deloval pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju na področju jedrskega varovanja, na to področje pa se veže tudi večina projektov, ki jih izvaja v več državah.

»Stroka je povožena, velja le še politična volja«

Po naših podatkih je bilo poročilo o nadzoru v prvotni različici napisano zelo korektno, potem pa je generalni direktor policije zahteval dopolnitev v tistem delu, ki govori o tako imenovani enaki obravnavi rumenih jopičev. To je tudi edini očitek nadzora. Poročilo govori o tem, da je bilo ukrepanje policije strokovno, zakonito, učinkovito, da je bilo pridržanje izvedeno zakonito. V opozorilu pred odpovedjo pa se zdaj sklicujejo izključno na omenjeno enako obravnavo rumenih jopičev. Po našem mnenju ni podan niti eden od zakonskih razlogov za izrek opozorila pred odpovedjo, saj ni šlo za kršenje pogodbenih obveznosti. Zato je izrečeno opozorilo nezakonito.

»Pri moji odstavitvi ne gre zame, gre za javno televizijo, ki noče postati državna«

Na RTV SLO se dogajajo veliki pretresi. Nedvoumno so ti povezani s prihodom novega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha. Ta je ob izvolitvi dejal, da se ne bo vtikal v program, a počne prav to. Na začetku poletja je napisal mnenji in v njiju osebno, kot direktor, ocenil, da je uredništvo informativnega programa naredilo dve veliki napaki. Gre za zgodbi o diplomi poslanca DeSUS Simonoviča in predvajanju pogovora z izraelskim veleposlanikom. Uredništvo in novinarje pa je javno podprla direktorica Televizije Slovenija, ki zaradi »političnega konstrukta« ni želela odstaviti odgovorne urednice informativnega programa Manice J. Ambrožič. Naslednja poteza je bila pričakovana, generalni direktor se je prejšnji teden, sredi poletja torej, odločil, da bo zamenjal direktorico Televizije Slovenija Natalijo Gorščak. Ni še jasno, ali bo to storil kar sam ali bo iskal soglasje v programskem svetu.

»V tem trenutku ne vidim načina, kako bi se lahko izognili novim zaprtjem šol«

Ana Nuša Kern, ravnateljica Osnovne šole Preserje pri Radomljah, je ena najprodornejših in najinovativnejših pedagoginj v Sloveniji, njena šola pa je prva v Evropi začela delovati po načelih teoretika izbire Williama Glasserja, ki v ospredje postavlja odgovornost posameznika za svoja dejanja. Z zavestjo o tej odgovornosti za zaposlene in učence ravnateljica Kernova v pogovoru razkriva veliko stisko, s katero zaradi neodzivnosti ministrstva za šolstvo na grožnjo četrtega vala epidemije koronavirusne bolezni pričakuje hitro bližajoče se šolsko leto.

»Politični vpliv na sodstvo je nevzdržen«

Dr. Vesna Bergant Rakočević (1970) je višja sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani in njegova podpredsednica. Konec junija je prevzela vodenje Slovenskega sodniškega društva, stanovske organizacije slovenskih sodnikov in sodnic. Na ta položaj je bila v 50-letni zgodovini društva, ustanovljenega leta 1971, imenovana kot četrta ženska.

»Novinarje imajo za talce«

Bojan Veselinovič (1965) je novinarsko kariero začel leta 1988 kot radijski dopisnik iz Beograda. V devetdesetih je napredoval v urednika uredništva notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj Radia Slovenija ter nato v odgovornega urednika informativnega programa. Z nastopom prve vlade Janeza Janše je doživel prvi pretres. Ker je takratni koaliciji uspelo sprejeti zakon o RTVS, je tudi na Radiu prišlo do politično motiviranih zamenjav, zato je leta 2006 odšel na Dnevnik, kjer je postal notranjepolitični urednik. Čez tri leta, leta 2009, je bil prvič izbran za direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA), nato še leta 2016.

»Vse tiste, ki so bili politično nastavljeni, bo treba zamenjati«

Marjanu Šarcu (1977) številni zamerijo, ker je pred letom dni nepričakovano odstopil. Pred tem o tej svoji potezi ni obvestil niti svojih koalicijskih partnerjev, kar je bila v politični zgodovini Slovenije dotlej še nikoli videna odločitev, ki je presenetila druge, morda bolj preračunljive in pragmatične politike, vajene igre s pritiski in popuščanji. Karkoli si že o tej njegovi potezi mislimo, jo obsojamo ali razumemo, pa je verjetno dejstvo, da je danes politična slika v Sloveniji precej jasnejša. Mnogi miti, na katere so nekateri še prisegali pred letom dni, so se že razblinili.

»Do sprememb bo prišlo le, če ohranjamo in gradimo skupnost«

Nika Kovač je stara 28 let, leta 2018 je magistrirala na Filozofski fakulteti s temo Pravica do izbire. Kampanja proti spremembam zakona o vodah je bila že druga referendumska kampanja, ki jo je vodila, a prva zmagovalna. Zanjo je porabila službeni dopust, a vsem priskrbela neizpodbiten dokaz, da ljudje nis(m)o ne pasivizirani ne apatični. Z Niko Kovač sva tokrat skušali govoriti tudi o bolj osebnih stvareh.

»V naši šoli ne vzgajamo le čebel delavk, ampak hočemo, da so učenci sposobni kritičnega razmišljanja«

Četudi še zdaleč ni mogoče reči, da je slovenski izobraževalni sistem slab, sodobni trendi in premik od formalnih referenc k veščinam terjajo prilagoditve. Znanje namreč obstaja tudi onkraj številčnih ocen, sreča ni le dobro plačana služba in zdravje neke skupnosti ni odvisno zgolj od rasti BDP, opozarja 64-letni John Newton, ravnatelj nedavno ustanovljene Ljubljanske mednarodne šole (LIS, Ljubljana International School), v sklopu katere delujejo vrtec, osnovna šola in gimnazija. Newton je svoj čas vodil podjetje z 80 zaposlenimi, nato je na gimnaziji v Minnesoti poučeval zgodovino, v Slovenijo pa je prišel kot ravnatelj mednarodne šole QSI, ki je v Ljubljani delovala od leta 1995 pa do 2020.

»Ne (s)pustite vode iz svojih rok«

Andreas Malm (1977) je predavatelj ekologije človeka na Univerzi v Lundu na Švedskem, raziskovalec, ki skozi prizmo ekonomske zgodovine raziskuje vzroke za podnebni zlom, pred katerim smo, in je, posledično, zaprisežen okoljski aktivist, borec proti industriji fosilnih goriv. Njegova knjiga How to Blow Up a Pipeline: Learning to Fight in a World on Fire preizprašuje primernost standardnih nenasilnih strategij boja, pri katerih vztrajajo okoljska gibanja, čeprav so razmere žgoče in bi bilo nujno ukrepati. Prav ta knjiga je vznemirila režiserja Žigo Divjaka, ki je Malma povabil v Slovensko mladinsko gledališče k vajam za študij avtorskega projekta Vročina. Prejšnji teden je bil Malm drugič v Ljubljani.

»Nad našim predsedovanjem lebdi velik črn oblak, naša podoba v Bruslju je katastrofalna«

Socialni demokrati so v zadnjem desetletju v Evropi izgubljali podporo. Njihovi volivci so se selili k novim levim strankam, v Nemčiji recimo predvsem k Zelenim ali Levici, drugod celo k skrajno desnim, populističnim strankam, kot so v Avstriji Svobodnjaki. Podobno usodo so v Sloveniji doživeli tudi v SD, kjer pa se v zadnjem obdobju spet pobirajo. Stranka SD je danes, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, najmočnejša opozicijska stranka, Tanja Fajon, ki so jo za predsednico izvolili lani oktobra, pa možna prihodnja mandatarka.

»Gledališče lahko spremeni miselnost vsega naroda«

Gledališka režiserka Maja Kleczewska (1973) je ena najopaznejših ustvarjalk v sodobnem poljskem gledališkem prostoru, hkrati pa je tudi politična aktivistka – v gledališču in zunaj njega. Slovi po drznih, izrazito osebnih interpretacijah klasičnih dramskih besedil, s čimer namerava sledi pustiti tudi na naših tleh: te dni je v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premierno predstavila svojo vizijo Cankarjevih Hlapcev.

»V direktivi EU jasno piše, da poseg v vodno zemljišče ni dovoljen, izjeme tudi ne«

Ko je prof. dr. Mihael Jožef Toman sredi maja letos na povabilo revije National Geographic Slovenija pripravil webinar, je dobro uro trajajoče predavanje poslušalo več kot tri tisoč poslušalk in poslušalcev. Govoril je o stanju voda v Sloveniji. Zanimanje je zgovorno, gre pa prav tako za priznanje govorcu, ki tudi v mednarodnem prostoru velja za enega najpomembnejših strokovnjakov za vode. Toman je biolog in ekolog, raziskovalec strukture in funkcije celinskih voda, redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, član interdisciplinarne strokovne skupine Univerze v Ljubljani s področja voda. Z vodami se raziskovalno, strokovno in pedagoško ukvarja že več kot 40 let, njegova bibliografija obsega 420 bibliografskih enot, predvsem iz ekologije in varstva okolja.

»Nastaja tip vladavine, ki spominja na Islamsko državo«

Robert Biedroń (1976) je poljski evroposlanec, član skupine Naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S & D). Med letoma 2011 in 2014 je bil poslanec v Poljskem Sejmu, do leta 2018 župan mesta Słupsk na severozahodu države s slabimi sto tisoč prebivalci, lani pa tudi kandidat na poljskih predsedniških volitvah. Na Poljskem je znan kot eden najpomembnejših borcev proti homofobiji, pri čemer ni neprizadet: je namreč odkrit gej, kar je lahko na Poljskem precej nevarno.

»Epidemiologi so očitno bili in so še odrinjeni na rob«

V mesecih epidemije so praktično vsakemu Slovencu postali znani obrazi zdravnikov Bojane Beović, Mateje Logar in Aleša Rozmana, najbolj izpostavljenih članov strokovne skupine, ki jo je za snovanje ukrepov za obvladovanje epidemije lanskega marca ustanovilo ministrstvo za zdravje. Člani te skupine so legitimirali praktično vse vladne ukrepe na tem področju, od obveznega nošenja mask na prostem do odločitve, da se s korono okuženi oskrbovanci domov za ostarele ne bodo avtomatično napotovali v bolnišnico. Ko so se ukrepi vedno znova izkazali za neučinkovite, so odgovornost prelagali na ljudi – a za njihovimi zvenečimi nazivi, strokovnimi izrazi in grozečo retoriko se je skrivalo dejstvo, da Beovićeva, Logarjeva, Rozman in večji del njihove skupine v osnovi sploh niso usposobljeni, da bi med epidemijo prebivalstvu predpisovali, kako se naj obnaša.

»Ustvarjamo lepoto iz sranja in povprečnosti«

Vsak(a) ima svojo narcisoidnost. Anonimnost je naša oblika.