Erika Schauer, aseksualka: Če nimaš želje po spolnosti, ne pomeni, da ne poznaš ljubezni

Že kot srednješolka sem imela občutek, da sem na področju čustev in intimnosti drugačna od večine, vendar se nisem veliko ukvarjala s tem, ker sem bila prepričana, da bom nekoč že srečala pravega moškega, kot ga menda sreča vsaka ženska. Vsaj tako sem mislila in v to razmišljanje me je silila vsa moja okolica. Izraziteje pa je to zavedanje postalo v začetku študija, ko sem opazovala, kako moje kolegice ena za drugo začenjajo resne zveze, meni pa je bil kje kakšen moški všeč kvečjemu od daleč. Če se mi je preveč približal, sem se umaknila. To je bilo zame izjemno težko obdobje, saj sem se vse bolj zavedala temeljne drugačnosti v sebi, ki pa je nisem razumela. Partnerske zveze, ki sem jih videla okoli sebe, mi niso bile všeč. Čudne so mi bile stvari, ki so bile drugim samoumevne, in začela sem razmišljati o tem, da mora biti z mano nekaj hudo narobe. Zadeve so šle tako daleč, da sem pomislila celo na samomor.

Luka Mesec, koordinator Levice: Bliže so mi superge in puloverji kot Chejeva čepica

Stranke, pravzaprav skupine, ki so se nekoč poimenovale Združena levica, so na prejšnjih državnozborskih volitvah nepričakovano prišle v parlament. Združeno levico je obkrožilo skoraj 54.000 volivcev, dobila je šest poslancev. Potem so se začele težave, nekateri člani koalicije ali skupin znotraj nje so bili nezadovoljni. V neko gibanje, ki je izšlo iz vstajniških vrenj, so projicirali lastna pričakovanja, ki pa jih stranka, poslanska skupina nista zadovoljili. Zato je počilo, nekateri so odšli, drugi oblikovali novo stranko Levica. Zdaj stojijo pred novo preizkušnjo, realno so edini, ki v slovenskem političnem prostoru pomenijo alternativo, a v naslednjih tednih bodo o tem morali prepričati tudi volivce.

Mirko Ilić: Vsak, ki se danes »okiti« s svastiko, posredno izraža pripadnost nacizmu

Prejšnji petek dopoldne je množica mladenk in mladeničev čakala pred Mini teatrom na Križevniški ulici v Ljubljani in upala na kakšen prost sedež v gledališki dvorani. Bil je zadnji dan Festivala Hiša strpnosti in mlado občinstvo je po dobrem tednu filmskega, gledališkega in koncertnega programa čakalo še na predavanje Simboli sovraštva svetovno znanega grafičnega oblikovalca Mirka Ilića, ki se je rodil leta 1956 v Bijeljini (BiH), živel v Mariboru in Zagrebu ter v sedemdesetih letih postal pomemben avtor jugoslovanskega stripa; zdaj že tri desetletja živi in dela v New Yorku. A žal jih je veliko ostalo pred vrati, saj so njihovi vrstniki dvoranico zapolnili do zadnjega kotička.

Dr. Alenka Zupančič Žerdin: Um ni stopnja izobrazbe

O veliko stvareh bi se lahko še pogovarjala, veliko je ostalo nedorečenega, veliko je tudi izpadlo iz že tako dolgega intervjuja. A velja ugotovitev, da je pogovor z dr. Alenko Zupančič Žerdin, ki dela na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, vedno luciden. V svetu polresnic in vulgarizmov, ki uokvirjajo naš vsakdan, to ni samo nekaj pomembnega, svežega, neobičajnega, v času, ko je iz družbe pregnan um, se je treba ustaviti in pomisliti, kaj je prignalo ljudi do besa in obupa, in zakaj vseskozi izbirajo politike, ki poglabljajo njihovo spiralo brezizhodnosti. Manjka ostrine misli, tihega tkanja duha, discipline mišljenja, ki bi omogočalo usodnejše družbene premike.

Dr. Darja Zaviršek, sociologinja in feministka

V torek popoldne je imela Darja Zaviršek v Kamniku predavanje. Govorila je o vidnosti nevidnega: nasilje v institucijah dolgotrajnih namestitev, o nekdanjih zaprtih zavodih, gradovih, dvorcih, v katerih so bivali otroci. Tudi ko sva se pogovarjala, je govorila o nasilju, ne o institucionalnem nasilju, morda posredno tudi o tem, temveč o nasilju moških nad ženskami, o vsakodnevnih nasilnih dejanjih, ki jih velik del ljudi v družbi do nedavna ni prepoznal kot sporna. Povsem jasno je, zakaj. Redkokdo je pomislil, kako spolno nadlegovanje, verbalno ali fizično, občutijo žrtve. Z gibanjem #MeToo ali #jaztudi po slovensko naj bi se to spremenilo. Kulturni vzorci se resda spremljajo počasi, a drugo kot sprejemanje človeka kot takšnega, kot nam enakopravnega, nam ne preostane. Patriarhalne družbe so nasilne in nasilje vodi v fašizem.

Guy Verhofstadt

Belgijski liberalec Guy Verhofstadt (1953) je eden najglasnejših zagovornikov tesnejšega povezovanja držav članic Evropske unije. Globoko prepričanje, da je treba EU spremeniti v federalno državo, je verjetno botrovalo njegovemu imenovanju za predstavnika evropskega parlamenta v pogajanjih o brexitu. Nekateri celo trdijo, da je EU-fundamentalist. Je politik z dolgo kariero. Že pri ranih 29 letih, leta 1982, je postal predsednik Flamske liberalne stranke, sredi osemdesetih let podpredsednik belgijske vlade in nato premier med letoma 1999 in 2008. Danes je predsednik Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE), četrte najmočnejše politične skupine v Evropskem parlamentu, katere slovenski člani so Stranka Alenke Bratušek, evropski poslanec Ivo Vajgl in seveda Stranka modernega centra. Z Verhofstadtom smo se pogovarjali na dan, ko je prišel na kongres SMC v Maribor podpret stranko SMC, članico svoje skupine, in njenega predsednika, premiera Mira Cerarja.

Terry Eagleton, literarni teoretik in marksist

Terry Eagleton, v mednarodnem prostoru eden izmed najbolj znanih literarnih in kulturnih teoretikov, se je rodil leta 1943 v angleškem mestu Salford staršem irskega rodu. Odraščal je v revni katoliški proletarski družini, maturiral na salfordski katoliški gimnaziji De La Salle, nato pa diplomiral iz angleškega jezika na prestižnem cambriškem Trinity Collegeu in pri komaj 22 letih postal – na predlog svojega mentorja Raymonda Williamsa, znanega marksističnega literarnega teoretika – najmlajši raziskovalec in doktorski študent na tej elitni univerzi v zadnjih dveh stoletjih. Wunderkind britanske literarne teorije in zgodovine je leta 1969 zapustil svojo almo mater in se zaposlil na Univerzi v Oxfordu, kjer je predaval do leta 2001.

Dr. Jasna Podreka, sociologinja, ki daje glas ženskam, ki so molčale

Z raziskavo umorov in poskusov umorov žensk v partnerskih zvezah je dr. Jasna Podreka razkrila spregledano trpljenje tistih, ki si niso upale živeti. Asistentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka na SOS telefonu za ženske in otroke dr. Jasna Podreka je videla in slišala preveč, da bi lahko molčala ob vse bolj nevzdržnem vpitju tradicionalistov in seksistov.

Goran Bregović, nesporni kralj balkanske glasbe

Ne preseneča, da je njegova plošča Tri pisma iz Sarajeva v spletnih glasbenih trgovinah, zlasti v ZDA, med najbolje prodajanimi v žanru world music. Goran Bregović je na najnovejši plošči še izpilil eklektični način ustvarjanja glasbe. Ta se kaže v svojevrstni apropriaciji različnih zahodnih glasbenih žanrov in zvrsti z rabo balkanskih ritmov in melodij, zlasti pa prepoznavnega zvoka trubačev. Ker je Bregović v tem početju spreten in premišljen, tudi duhovit in igriv, prepletanje žanrov učinkuje naravno in izvirno, skladbe pa zvenijo sveže. Najudarnejše z albuma, Pero, Dui Duj, Baila Leila ter Made in Bosnia, že postajajo svetovne uspešnice.

Dr. Nevenka Troha, zgodovinarka

Pred nekaj meseci je pri založbi Modrijan izšla knjiga Slovenija v vojni, 1941–1945. Knjigo so napisali trije zgodovinarji, Zdenko Čepič, Damijan Guštin in Nevenka Troha, sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino. V njej poskušajo odgovoriti na vprašanje, kaj se je med vojno dogajalo pri nas, zakaj je bilo na Štajerskem drugače kot na Dolenjskem, kako se je »zgodila« kolaboracija, kaj je pripeljalo do povojnega obračuna. Predvsem pa vojne grozote, ki jih knjiga opisuje, opominjajo na to, da zgodovinski spomin ne sme zbledeti.

Tommaso Cerno

Tommaso Cerno, letnik 1975, je v Italiji znan novinarski obraz. Petindvajset let je delal v tiskanih medijih in bil odgovorni urednik videmskega dnevnika Messaggero Veneto, tednika L’Espresso, do januarja letos pa sourednik enega osrednjih italijanskih dnevnikov – La Repubblice. Redno se pojavlja v televizijskih oddajah, saj spada med vodilne komentatorje, 4. marca pa se bo na listi Demokratske stranke Mattea Renzija pomeril na volitvah; sedež v rimskem senatu ima tako rekoč zagotovljen. Pravi, da so zanj osebna prepričanja pomembnejša od discipline. Kdor podpre njegove zamisli, je njegov politični sopotnik. V imenu Piera Paola Pasolinija je zato sredi devetdesetih let posodil svoje ime desničarski stranki, iz katere pa so ga kasneje pričakovano nagnali zaradi istospolne usmerjenosti. Je dolgoletni borec za pravice LGBT-skupnosti, zase pravi, da je radikalec in antifašist. Prava Evropa se danes udejanja na obrobju, trdi Cerno. Na primer v gorskih dolinah na slovensko-italijanski meji, od koder izvira njegov rod.

Dr. Aleš Završnik, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Aleš Završnik je avtor številnih del o rabi velikega podatkovja, algoritmov in umetne inteligence v kazenskem pravu. Do teh novih tehnologij je, drugače od precejšnega dela strokovne javnosti, kritičen. Opozarja, da algoritmi v kazenskem pravu niso nujno nekaj slabega, žal pa večinoma pomenijo pozitiven prispevek zgolj v kazenskih sistemih, ki so že tako slabi, da jim ni več druge pomoči. Enako, če ne še bolj, pa je po njegovem mnenju sporna raba oziroma zloraba teh tehnologij v politiki, saj omogoča »kupovanje« volitev.

Robert Eiter, začetnik avstrijskega antifašističnega gibanja

Robert Eiter je eden od najpomembnejših avstrijskih antifašistov. Leta 1984 je v mestu Wels ustanovil Iniciativo proti fašizmu, ki je kasneje postala največja avstrijska antifašistična mreža organizacij, v kateri je danes združenih že več kot 80 civilnodružbenih gibanj. Je tudi govorec in član upravnega odbora največje avstrijske zvezne antifašistične organizacije, avstrijskega odbora za Mauthausen, ki zastopa internirane v koncentracijskem taborišču. Po izobrazbi je pravnik, že več kot 15 let pa dela kot novinar in urednik za avstrijsko delavsko zbornico v Zgornji Avstriji. Potem ko je Avstrija sredi decembra lani dobila koalicijsko vlado skrajno desnih svobodnjakov (FPÖ) in ljudske stranke, postaja glas avstrijskih organizacij, ki se borijo proti antisemitizmu, rasizmu in desnemu ekstremizmu vse pomembnejši, z njimi pa spet tudi Eiter, kot njihov predstavnik. Doma je v Linzu, v Zgornji Avstriji, kjer ima FPÖ eno od najmočnejših volilnih baz in ki je tudi zibelka nemškega nacionalizma v Avstriji.

Elvira Hasanagić, sopranistka

Tako je pisal Nordbayern o sopranistki Elviri Hasanagić, najmlajši iz nove generacije slovenskih opernih pevk, ki so se iz domače sivine operne ustvarjalnosti zavihtele do mednarodnega sozvezdja, posutega z opernimi zvezdami in zvezdicami, in pogumno vstopile na najpomembnejše mednarodne operne in koncertne odre. Na valentinovo se bo na gala koncertu opernih arij Zimskega festivala Ljubljana predstavila ob slovitem mehiškem tenoristu Ramónu Vargasu, spremljali pa ju bodo Simfoniki RTVS pod taktirko argentinskega mojstra Facunda Agudina. Mariborsko občinstvo se je najbrž še spominja po uspešnem debiju v muzikalu My Fair Lady leta 2015. O njenih uspehih veliko pove tudi naslov mlade umetnice leta 2017, ki ji ga je v Dresdnu podelila Nemška zveza za podporo mladim opernim umetnikom.

Simon Kardum, direktor Kina Šiška: "Toneta Peršaka je treba ustaviti. Zdaj."

Minister za kulturo Tone Peršak skoraj z vsako odločitvijo preseneti kulturniško srenjo. Pa najsi gre za razpis za državno sofinanciranje produkcije nevladnih organizacij, ki je pomembno oklestil sredstva nekaterim uglednim ustvarjalcem, ali za sprejemanje ključnih strateških dokumentov na področju kulture. Odkar je v koalicijskih kupčkanjih resor postal pristojnost upokojenske stranke Desus, je izčrpavanje vseh struktur ustvarjalcev umetniških vsebin doseglo vrhunec; v skladu s Peršakovo logiko umikanja države iz kulture brez prepotrebnih sredstev ostajajo tako samozaposleni kot nevladne organizacije in tudi javni zavodi. Od splošne vstaje v kulturniški srenji nas tako nemara delijo le še milimetri, opozarja filozof, dramaturg in eden najbolj cenjenih producentov v Sloveniji, direktor javnega zavoda Kino Šiška Simon Kardum, ki je tudi sam delal na ministrstvu za kulturo.

"Sam v Ljubljani, morda zato, ker sem bil kulturni emigrant, nestrpnosti nisem nikoli doživel"

Plavi orkestar – frontman Saša Lošić, Mladen Pavičić na kitari ter brata Samir in Admir Ćeramida v vlogi ritem sekcije – je v osemdesetih s pesmimi, kot so Suada, Sava tiho teče, Bolje biti pijan nego star, Kaja, polnil dvorane in stadione po vsej Jugoslaviji. Njihove plošče so se prodajale v polmilijonski nakladi, s svojo podobo so narekovali modne smernice, kjerkoli so se pojavili, so jih pričakale trume oboževalk. Ni čudno, da so bend, ko je bil na vrhuncu slave, tuji mediji imenovali »Beatlesi za železno zaveso«.

»Odločitev ne smemo prepustiti algoritmom in demagogom, temveč moramo razmišljati sami«

Globalne korporacije izkoriščajo splet za preučevanje in usmerjanje našega razmišljanja in vedenja. Algoritmi analizirajo navade potrošnikov in oblikujejo potrebe po novih produktih. Socialna omrežja izpopolnjujejo tehnike, s katerimi nas priklepajo nase in odvračajo od resničnega sveta. Kapitalizem je razširil vsemogočni trg prek mej oprijemljivega sveta, zdaj pa išče načine za širitev prek zadnje neosvojene meje, v posameznikov um. Pravice, ki so bile še včeraj tako samoumevne, da se jih sploh nismo zavedali, so ogrožene. Prva med njimi je pravica do kognitivne svobode in avtonomije razmišljanja, pojasnjuje dekanja mariborske Pravne fakultete dr. Vesna Rijavec.

»Levica ne zna uporabiti razsvetljenskih doktrin in idej v odzivanju na početje desnih populistov«

Dunajski filozof Robert Pfaller (roj. 1962) je pred nekaj leti na spletu predstavil pobudo Adults for Adults (Odrasli za odrasle), v kateri je pozval državljane EU k uporu proti »pokroviteljskemu odnosu politike« do njihovega življenja in misli. V pobudi – v njenem znanstvenem odboru so tudi slovenski intelektualci (Mladen Dolar, Slavoj Žižek, Alenka Zupančič), hrvaški filozof Srećko Horvat in nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis – Pfaller opozarja, da evropska politika, ker ne more regulirati uničujočega ravnanja transnacionalnega kapitala, regulira medčloveške odnose. Namen teh procesov je po Pfallerju odvzeti državljanom EU (z)možnost kritičnega mišljenja. »Politiki EU se do državljanov, ki so jih izvolili, obnašajo kot do otrok. Toda državljani tega ne potrebujejo. Zaslužijo si, da se z njimi ravna kot z odraslimi in odgovornimi ljudmi,« piše Pfaller. Po njegovem mnenju skušajo državljane EU »preoblikovati v prestrašene, žalostne, občutljive, šibke, poslušne in zavistne ljudi«. Ustvariti torej hočejo takšne ljudi, ki (u)strežejo zahtevam kapitala in njegovim političnim lakajem.

»Ministrstvo za kulturo je postalo slaba banka slovenske kulture«

Rok Vevar na področju zgodovine slovenskega sodobnega plesa velja za avtoriteto. Je teoretik sodobnih uprizoritvenih praks, dramaturg, publicist ter ustanovitelj in arhivar Začasnega slovenskega plesnega arhiva. V preteklosti je bil tudi član strokovne komisije za področje uprizoritvenih umetnosti na ministrstvu za kulturo. Predlogi za konkretne sistemske spremembe, ki jih je njegova komisija predložila takratni ministrici, niso padli na plodna tla. Ob številnih rezih sredstev, ki si jih je privoščilo ministrstvo za kulturo in neodvisno sceno potiskajo vedno bolj proti hiralnici, meni, da je skrajni čas za spremembe.

Eva Vrtačič, angažirana antropologinja

Dr. Eva Vrtačič je asistentka na Fakulteti za družbene vede, sodeluje pri predmetih socialna in politična antropologija ter informacijske kulture in subkulture. Je soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan, ki je med drugim razvil Parlameter, internetno orodje za lažje spremljanje dela v državnem zboru. Aktivna je v hišnem sindikatu na fakulteti. Nekoč je delala na Radiu Študent. Zase pravi, da poleg drugega rada igra igre, bere, še raje pleza, se potaplja na vdih in goji kulturo lenobe, predvsem pa jo motijo iztirjeni svet in vse nepravičnosti, ki jih ta povzroča.

Miha Kramli, terapevt, vodja Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti

Klinika za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica deluje že petindvajset let. Gre za prvo in edino ambulanto v Sloveniji, ki nekemične odvisnosti obravnava kot bolezenska stanja. Ustanovljena je bila za zdravljenje kemičnih zasvojenosti, ker pa deluje v območju, kjer je bilo nekoč v razcvetu igralništvo, so se v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavile nove oblike odvisnosti. Zasvojenci z igrami na srečo so potrkali na vrata zdravstvenega doma; prihajali so predvsem gosti igralnic in tudi tam zaposleni, ki so prav tako zapadali v zasvojenost. Zadeve so se v zadnjih letih začele poglabljati, saj so se kar naenkrat pojavile nove oblike nekemičnih zasvojenosti; od prekomerne uporabe računalniških iger, spleta in družabnih omrežij do pretiranega igranja spletnega pokra, zasvojenosti s športnimi stavami, hitro vožnjo in borzo. Pred časom je vzniknil nov fenomen: mlada dekleta, ki so zasvojena z ličenjem. Miha Kramli na kliniki deluje kot terapevt, zdravljenju nekemičnih odvisnosti pa se posveča že petnajst let. Ker gre za edino ambulanto v javnem zdravstvu, ki se ukvarja s tem področjem, k njemu po pomoč prihajajo ljudje iz vse Slovenije. Trenutno zdravi 222 ljudi, ki trpijo zaradi nekemičnih odvisnosti. Več jih je kot zasvojencev z drogami: teh je na kliniki v Novi Gorici trenutno 195. Znotraj nekemičnih zasvojenosti večinski del pomenijo računalniške igre in družabna omrežja. Odvisnost s Facebookom je na prvem mestu.

Ana Schnabl, pisateljica za konec patriarhata

Leta 2017 se je iz najslabše varovane skrivnosti slovenske literarne scene prebila v eno njenih ključnih avtoric. Eksplozija je bila le vprašanje časa. Verjetno se je njena silovita nadarjenost nakazovala že med študijem filozofije in primerjalne književnosti, zagotovo pa med pisanjem za Dnevnik in portal Air Beletrina. Da so ves čas vedeli, kaj bo iz nje, so se lahko tisti, ki so jo pobliže spremljali, pobahali, ko si je z zbirko kratkih zgodb Razvezani prislužila nagrado zadnjega Slovenskega knjižnega sejma za prvenec leta. Zdaj piše roman, s katerim bo šla še korak dlje. Proti enemu svojih življenjskih ciljev – živeti od pisanja. Vmes ureja portal Versopolis, pleše, poje. Opazuje, koplje po sebi, se vživlja v druge. Ob Anji Golob, Manci Renko, Dijani Matković, Anji Radaljac, Katji Perat ... je Schnablova pripadnica zgodovinskega nabora avtoric, ki nadgrajujejo delo velikih pisateljic in pesnic preteklosti ter popravljajo prastare krivice, ki jih je sistem prizadejal ženskam. Kljub temu pravi, da ni glas svoje generacije. Samo Ana, ki rada živi in ustvarja.

Pater Karel Gržan, duhovnik in doktor literarnih ved

Karel Gržan (1958) je duhovnik in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi.

Maruša Majer, gledališka in filmska igralka

Leto 2017 je leto Maruše Majer. Za vlogo v Lorencijevi predstavi Stenica je prejela Borštnikovo nagrado. Septembra je na Festivalu slovenskega filma dobila vesno za vlogo Mare v filmu Ivan režiserja Janeza Burgerja. Že februarja pa je za to vlogo na Berlinalu, enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, prejela nagrado shooting star (vzhajajoča zvezda), ki jo vsako leto podelijo desetim izjemnim mladim evropskim igralcem.

Jernej Lorenci, prejemnik najpomembnejše nagrade v evropskem gledališču

Gledališkega režiserja Jerneja Lorencija (1973) je v prvem obdobju ustvarjanja zanimal predvsem svet antike, ritualnega, arhetipskega in mitopoetskega, leta 2009 pa je z režijo Oresteje v ljubljanski Drami vstopil v novo obdobje. V novi režiserski viziji je razprl svoje gledališče, se začel odpirati občinstvu in ustvarjati predstave v sodelovanju z igralci. To ni bila le posledica njegove zavestne odločitve o prehodu iz metafizike v fiziko, temveč tudi spoznanja, da je treba vsakemu igralcu v predstavi omogočiti izražanje. Lorenci namreč v igralcih ne vidi le »orodja« za oblikovanje svoje vizije predstave, temveč poskuša ustvariti kolektiv, v katerem bi bil vsak igralec zastopan kot človek. Tudi zato so igralci v njegovih predstavah, kar je vidno v Iliadi, Bibliji, prvem poskusu, in Snu kresne noči, individualizirane osebnosti in ne le ustvarjalci likov, zasnovani na podlagi vizije avtorja teksta ali režiserja.

Marjan Šarec, kandidat za poslanca

Manj kot mesec dni po tem, ko je v drugem krogu predsedniških volitev za las izgubil proti Borutu Pahorju, je Marjan Šarec prejšnji teden napovedal, da bo s svojo stranko nastopil na parlamentarnih volitvah, ki nas čakajo spomladi. Le nekaj dni zatem je Lista Marjana Šarca, zunaj Kamnika doslej povsem neznana stranka, v ponedeljkovi anketi časnika Delo za seboj pustila vse uveljavljene politične sile in zasedla prvo mesto na lestvici priljubljenosti. Podporo ji je izreklo skoraj 16 odstotkov vprašanih, drugo mesto sta si z 12 odstotki razdelili SD in SDS.

Bogomir Kovač, ekonomist

Prof. dr. Bogomir Kovač je pronicljiv kritik neoliberalnega kapitalizma in vere v nezmotljivost trga in eden od tistih ekonomistov, ki ne nasedajo pravljici, da nas bosta odrešili samo privatizacija in deregulacija. Je redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, avtor več ekonomskih učbenikov in kolumnist Mladine. Z nasveti je poskušal mimo čeri usmerjati kar nekaj slovenskih vlad. V času prve in druge Drnovškove vlade je bil predsednik ekonomskega sveta, od novembra 2009 do aprila 2012 pa član fiskalnega sveta. Iz tega telesa, ki je bilo ustanovljeno, da bi nastavljalo kritično ogledalo proračunskim zablodam vladajoče politike, je skupaj še s tremi člani odstopil že kmalu po imenovanju prve Janševe vlade, ko je postalo jasno, da se ta požvižga na mnenje neodvisnih ekonomistov.

Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj

V vseh razvitih državah delež starejših hitro narašča. Leta 2005 je v Sloveniji živelo 60.459 oseb, starih 80 let ali več, leta 2015 že 99.523. Do leta 2060 bo v Sloveniji skoraj tretjina prebivalstva starejša od 65 let. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu se povečuje; v obdobju od 1995 do 2015 se je v Sloveniji dvignila s 74,1 leta na 80,5 leta, do leta 2035 se bo po predvidevanjih podaljšala še za dodatnih 2,9 leta. Vedno več bo ljudi, ki bodo zaradi bolezni in onemoglosti potrebovali nenehno pomoč. Znašli smo se na razpotju, ko se moramo kot država odločiti, ali bomo šli v smeri severa Evrope, kjer so dosegli široko soglasje, da je treba poskrbeti za starejše in da mora država pri tem imeti pomembno vlogo, ali pa v smeri katoliške jugovzhodne Evrope, kjer so starejši prepuščeni sebi, svojcem in dobrodelnim organizacijam. »Danes se po vsej Evropi, tudi pri nas, favorizirajo neformalne oblike dolgotrajne oskrbe, pa ne zato, ker bi bile za starejše res najboljše, ampak zato, ker so za državo cenejše,« opozarja Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj, ki že trideset let deluje na področju socialnega varstva starejših.

Matjaž Hanžek: »Pri ugrabitvi države ni ideologije«

Predsednik komisije, nepovezani poslanec Matjaž Hanžek, v pogovoru razkriva, kako je država izvzela 1,5 milijarde evrov vredno naložbo iz sistema javnih naročil in tako omogočila netransparentnost in za 600–do 800 milijonov evrov podražitev. Prepričan je, da za afero stoji močan lobi, politiki, v prvi vrsti takratna premiera Janša in Pahor, pa so opuščali dolžna dejanja, »ker so se bali za svoje stolčke«.

Dr. Peter Praper: Od nas se pričakuje, da bomo zmagovalci, kajti če nisi zmagovalec, si luzer

Utemeljitelj psihoanalitične šole, avstrijski psiholog in nevrolog Sigmund Freud, je duševno zdravje opredelil kot zmožnost delati in ljubiti. »Ta definicija se morda zdi preveč preprosta, v resnici pa zajema bistvo,« pravi Peter Praper, specialist klinične psihologije in eden od začetnikov psihoterapije pri nas. Dr. Praper je bil 33 let profesor na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, pedagoško delo pa nadaljuje tudi po upokojitvi, saj občasno predava študentom Filozofske fakultete v Mariboru. Za seboj ima 49 let kliničnega dela, zdaj na Inštitutu za klinično psihologijo in psihoterapijo, kjer je hkrati tudi strokovni vodja izobraževanja iz razvojne analitične psihoterapije.