Filozof Samo Tomšič z berlinske Humboldtove univerze o moči politike, moči demokracije in močnih voditeljih

Nisem prepričan, da je današnja demokracija v kateremkoli vidiku zaščita šibkih ali da se njihov interes, njihove želje in potrebe kakorkoli spoštujejo. Če se že, to velja le v absurdno omejeni meri. Volitve so bolj ali manj prirejen političen proces, potekajo v skrajno reguliranih razmerah. Te med drugim sooblikujejo mediji, za katere bi lahko resno podvomili, kako neodvisni so od kapitala in strankarskih političnih interesov. Enako lahko trdimo za politične stranke, ki so, z izjemo nekaterih levih strank, izključno instrumentarij za ustvarjanje legalnih okvirov za ohranjanje totalne podreditve politike ekonomiji.

Goran Lukić, vodja Delavske svetovalnice

Goran Lukić ima za seboj že več kot desetletje boja za položaj in pravice zaposlenih. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kjer je z delom začel leta 2007, je kmalu postal eden od vidnejših obrazov. Tam se je začel spopadati s sodobnimi oblikami izkoriščanja delavcev, kot je delo migrantov in prekarcev. Kasneje je začel voditi Svetovalnico za migrante, ki se je zaradi obsega dela preimenovala v Delavsko svetovalnico. Lukić se je na volitvah pridružil stranki Levica, ki se je znašla pred vprašanjem, ali vstopiti v vlado.

Filip Dobranić: Mladi so zmeraj potrebovali svoje avtonomne prostore, odmaknjene od cenzure in oblasti starejših

Filip Dobranić je programer skupine Danes je nov dan, sociolog in filozof, heker in glasbenik. Platforma Danes je nov dan, s katero je skupina po protestih leta 2012 želela »ojačati uporniške glasove prebivalcev in jih povabiti k razpravi«, je doslej zasnovala kar nekaj inovativnih instrumentov. Eden zadnjih je od Googla nagrajeni Parlameter, iskalnik po govorjeni besedi v državnem zboru. Tik pred volitvami je Dobranić postal prvi glas skupine, ki je organizirala shod proti politiki sovraštva, zaradi česar se je nanj na socialnih omrežjih vsul plaz žaljivk. A z nezmožnostjo sporočanja misli – z jezo in besom – ima Dobranić veliko izkušenj. Je namreč tudi inštruktor in dvakratni srednješolski svetovni prvak v debatiranju. Zato smo se z njim pogovarjali predvsem o jeziku.

Dr. Marko Stabej: Očitek, da posegamo v slovenski jezik, je iz trte izvit

Tudi danes so interni akti v skoraj vseh javnih zavodih (in seveda gospodarskih podjetjih) v Sloveniji zapisani le v moški slovnični obliki. Da so njihove naslovnice tudi ženske, navadno v opombi opozarja le zapis, da »so izrazi, zapisani v slovnični obliki moškega spola, uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za oba spola«. Tako je bilo od njene ustanovitve tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Letos aprila pa je senat FF odločil, da bo tri leta veljalo »obratno« pravilo, da bodo torej vsi interni akti fakultete napisani v ženski, nato pa izmenično v moški ali ženski slovnični obliki, v obeh redakcijah pa bodo veljali za »kateri koli spol«.

Simon Moe

Ker mladi nimamo dovolj stika s politiko, saj v šoli o relevantnih političnih strankah ne izvemo nič, ne vemo, koga bi volili ali katere stranke zagovarjajo stališča, ki so nam blizu. Volitve smo izpeljali, da bi se mladi seznanili s strankami in postopkom volitev, da bi se nato tudi v čim večjem številu udeležili pravih volitev. Poleg tega nas je zanimalo, koga mladi volimo in ali se izid na naših volitvah ujema s tistim na pravih ter ali bi se smelo razmišljati o uvedbi volilne pravice pri 16 letih.

Dr. Metka Mencin Čeplak, psihologinja

Metka Mencin je bila nekoč političarka, bila je poslanka v prvem sklicu slovenskega parlamenta, že prej se je borila za pravice žensk, za vpis 55. člena o svobodnem odločanju o rojstvu otrok v slovensko ustavo. Če bi parlament junija 1991 sprejel njen amandma, se ne bi zgodili izbrisani. Metka Mencin Čeplak je danes docentka na Fakulteti za družbene vede, je kritična psihologinja, med drugim predava o identitetnih politikah, predsodkih in množični psihologiji.

Dr. Karolina Babič, predsednica in strokovna sodelavka mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP)

Pod vodstvom Karoline Babič je mariborski Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP), ki so ga v letu 2012 zasnovali na podlagi programskih usmeritev Urbanih brazd, projekta Evropske prestolnice kulture – Maribor, postal platforma, ki povezuje (sodobne) zadruge in socialna podjetja v podravski regiji in je obenem inkubator novih idej s področja socialne ekonomije. V »Tkalki«, poslopju v središču Maribora, kjer ima CAAP sedež, danes deluje 25 socialnih podjetij in zadrug ter organizacij podpornega okolja za socialno ekonomijo. Med njimi tudi najbolj znana Zadruga Dobrina, ki s hrano lokalnih pridelovalcev oskrbuje javne zavode v Mariboru, občani pa lahko kupijo njihove izdelke v trgovini ob vhodu v Tkalko.

Dr. David Ellerman: Za številne težave v vzhodni Evropi po komunizmu so odgovorni ...

Filozof, ekonomist in tudi matematik dr. David Ellerman (1943) je svetovna avtoriteta s področja demokracije na delovnem mestu. O teoriji lastnine, o teoriji dela, kot izhaja iz človekovih pravic, je napisal nešteto knjig in člankov, predaval in svetoval je v številnih mednarodnih organizacijah, državah ali na univerzah. S Slovenijo ima dr. Ellerman posebno vez: leta 1991 je tukaj sodeloval pri odločitvah o privatizaciji, ki so usodno vplivale na našo tranzicijo. V tistem času je nastopil kot protiutež ekonomistu Jeffreyju Sachsu, ki je tedaj tudi Sloveniji svetoval hitro in množično razdelitveno privatizacijo.

Urban Sušnik, ekonomist

Slovenija mora strateško razmisliti o tem, kako bo ustvarjala svoje druž -beno bogastvo in kako ga bo delila. A medtem ko se znatni deli slabo obdavčenih dobičkov prelivajo v delnice, davčne oaze in v razkošne avtomobile namesto v plače delavcev, politika – z redkimi izjemami – ne ponuja konkretne vizije, meni Urban Sušnik. Je med mladimi upi slovenske ekonomije, ki ga cenijo tudi avtoritete, kot sta dr. Bogomir Kovač in Franček Drenovec. Do nedavna je na ljubljanski Ekonomski fakulteti kot eden najpriljubljenejših asistentov sodeloval pri predmetih zgodovina evropske misli, politična ekonomija, mikroekonomija in ekonomika EU. Redno zaposlitev je dobil v NLB, kjer deluje kot analitik v oddelku za obvladovanje tveganj.

Marjan Šarec, predsednik svoje liste

Politiki, ki jih ne poznamo, imajo v Sloveniji prednost. Ni dvoma, da Marjanu Šarcu z njegovo listo zato na prihajajočih volitvah dobro kaže. Je pač politična neznanka, ki je za zdaj še brez nacionalnih grehov. Šarcu v prid gre veliko zaupanje, ki si ga je pridobil v domačem kraju, kjer je leta 2010 presenetljivo zmagal kot politični novinec v županski tekmi. O njegovi prihodnji vlogi v državni politiki morda pričajo izvedeni projekti v Kamniku, kljub temu pa Šarec ostaja kandidat, na katerega mnogi stavijo in z njim tvegajo. Zdi se, da se tega zaveda tudi sam.

Dejan Židan, predsednik SD: Sem bolj levi kot Borut Pahor

Stranka Socialni demokrati je doživljala padce in vzpone, leta 2008 je zmagala na volitvah, z Borutom Pahorjem je prevzela vlado, imela je 29 poslancev. Na volitvah leta 2014 jih je dobila zgolj šest. Po 3. juniju naj bi bilo drugače. Ankete SD napovedujejo ponoven vzpon na vrh. Stranka naj bi znova postala samozavestna, njen volilni program ima naslov Samozavestna Slovenija, samozavesten pa je tudi Dejan Židan. Že osem let je minister za kmetijstvo, zdaj je, kot pravi, pripravljen prevzeti položaj predsednika vlade.

Miro Cerar: Mi smo državo pripeljali iz rdečih številk, Šarec pa je občino, ki jo vodi, vanje še bolj potisnil

Z Mirom Cerarjem smo se pogovarjali v prostorih stranke SMC, lučaj od parlamenta, jutro po prvem soočenju predsednikov parlamentarnih strank na RTV Slovenija. Njegova stranka je po javnomnenjskih raziskavah zdaj sicer na četrtem mestu, a v SMC računajo prav na soočenja, na katerih bi se pokazale Cerarjeve izkušnje. Njihov največji konkurent je Lista Marjana Šarca, ki poskuša ponoviti Cerarjev nepričakovani uspeh, pa tudi nepričakovani uspeh novih strank v preteklosti. Če je Cerar pred štirimi leti zmagal zato, ker je na politično sceno prišel kot nov obraz, zakaj naj bi tokrat prevladale izkušnje?

Dr. Matej Ogrin, geograf in okoljevarstvenik

Dr. Matej Ogrin je strokovnjak za geografijo prometa in geografijo gora. Je izredni profesor na oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete. Je avtor raziskav o kakovosti javnega prometa, lokalnega podnebja in onesnaženju zraka v mestih. Akademsko delo združuje z vodenjem nevladne organizacije CIPRA, katere osnovno poslanstvo je skrb za trajnostni razvoj alpskega prostora, a je zaradi njegove ekspertize aktivna tudi na področju državne prometne politike. Skupaj s še nekaterimi nevladnimi organizacijami, združenimi v Koalicijo za trajnostno prometno politiko, so prejšnji mesec pozvali k javni zapravi o smiselnosti širitve ljubljanske obvoznice. Dars naj bi dele obvoznice začel širiti že letos. Dodaten pas naj bi dobil odsek med Bizovikom in razcepom Malence. Prihodnje leto naj bi se začela širitev na odseku med Brdom in razcepom Kozarje. Krepijo se tudi pozivi k širitvi primorske avtoceste. Matej Ogrin je prepričan, da obstajajo boljše rešitve.

Dr. Roman Jerala

Je eden od 269 uveljavljenih znanstvenikov (izmed več kot dva tisoč prijavljenih kandidatov), ki jim je Evropski raziskovalni svet (ERC) na najnovejšem razpisu prejšnji teden namenil po 2,5 milijona evrov za obdobje petih let. Porabil jih bo za razvoj molekulskih strojev iz proteinskih origamijev.

Dr. Maca Jogan

Zaslužna profesorica na ljubljanski FDV dr. Maca Jogan je spreminjanje odnosa Slovencev do polpretekle zgodovine raziskala že pred leti, svoja dognanja pa je objavila leta 2013 v Teoriji in praksi v članku »Samostojna Slovenija in kolektivni zgodovinski spomin«; pri predstavitvi ji je pomagala raziskovalka Centra za raziskovanje javnega mnenja Živa Broder. V članku je Joganova posebno pozornost namenila mladim, pri katerih je ugotovila krepitev skepse do partizanskega odpora in posledično naraščanje simpatij do domobranstva. »Vsak tretji mlad človek ima pozitiven odnos do pojma domobranstvo, negativen odnos pa komaj vsak peti,« je leta 2013 zapisala ugledna akademičarka.

Krisztian Simon, madžarski politolog: Orbán je uresničil naša najhujša pričakovanja

Krisztian Simon sodi v mlajšo generacijo madžarskih intelektualcev. Je nekdanji novinar, zdaj pa na Svobodni univerzi v Berlinu končuje doktorat o kršenju človekovih pravic – predvsem svobode govora – na Madžarskem in v drugih državah nekdanjega vzhodnega bloka. V zadnjih dveh letih se je o tem pogovarjal z vsemi pomembnimi uredniki na Madžarskem, tudi tistimi, ki širijo propagando v imenu vlade. Zato pozna medijsko sprego med Janezom Janšo in Viktorjem Orbánom. Z njim smo se pogovarjali v Budimpešti dan po volitvah na Madžarskem, na katerih je Orbán v tretje zmagal z rekordno podporo in po novem tudi ustavno večino. Številni, predvsem skrajno desni evropski politiki so mu takoj čestitali – tudi slovenska SDS –, opazovalci na volitvah pa so organizacijo OVSE opozorili na rasistično kampanjo in neenak položaj tekmecev.

Zoltán Kovács, tiskovni predstavnik madžarske vlade: Med Orbánom in Janšo je kemija

Ne. Priljubljeni smo, ker predstavljamo nekaj, v kar ljudje verjamejo. Dejstvo, da smo dvakrat dobili ustavno večino, ne more biti plod mahinacij. Seveda lahko na nas gledate z vidika mahinacij in medijske propagande, a to je neumno. Z mediji ne moreš kamuflirati nečesa, kar ne deluje ali je napačno. Samo zato, ker imaš pod nadzorom medije, ljudje ne bodo glasovali zate. Pred letom 2010 je imela opozicija pod nadzorom večino medijev v državi, katerih lastniki so večinoma prihajali iz Zahodne Evrope, pa ji ni uspelo. Ne gre za vprašanje medijev, gre za vprašanje vsebine.

Boris Krabonja: Levičar je nekdo, ki aktivno spreminja svet na bolje

Boris Krabonja, čistilec družbene umazanije. Kot učitelj zgodovine na mariborski Srednji ekonomski šoli dijake uči o velikih resnicah, ki ne smejo biti pozabljene. Tudi z vsakoletnimi izleti v Auschwitz. Kot prostovoljec je gibalo društva Up-ornik, ki vsak mesec plačuje položnice več kot šeststo revežem, ki jih je sistem zavrgel. Med njimi so predvsem obubožani upokojenci in samohranilke. Boris Krabonja se vsak dan srečuje s posledicami naraščajočega razslojevanja in poblagovljenja človeškega življenja. Pa vendar mu niti na misel ne pride, da bi odnehal. S svojim zgledom dokazuje, da je mogoče živeti solidarnost.

Erika Schauer, aseksualka: Če nimaš želje po spolnosti, ne pomeni, da ne poznaš ljubezni

Že kot srednješolka sem imela občutek, da sem na področju čustev in intimnosti drugačna od večine, vendar se nisem veliko ukvarjala s tem, ker sem bila prepričana, da bom nekoč že srečala pravega moškega, kot ga menda sreča vsaka ženska. Vsaj tako sem mislila in v to razmišljanje me je silila vsa moja okolica. Izraziteje pa je to zavedanje postalo v začetku študija, ko sem opazovala, kako moje kolegice ena za drugo začenjajo resne zveze, meni pa je bil kje kakšen moški všeč kvečjemu od daleč. Če se mi je preveč približal, sem se umaknila. To je bilo zame izjemno težko obdobje, saj sem se vse bolj zavedala temeljne drugačnosti v sebi, ki pa je nisem razumela. Partnerske zveze, ki sem jih videla okoli sebe, mi niso bile všeč. Čudne so mi bile stvari, ki so bile drugim samoumevne, in začela sem razmišljati o tem, da mora biti z mano nekaj hudo narobe. Zadeve so šle tako daleč, da sem pomislila celo na samomor.

Luka Mesec, koordinator Levice: Bliže so mi superge in puloverji kot Chejeva čepica

Stranke, pravzaprav skupine, ki so se nekoč poimenovale Združena levica, so na prejšnjih državnozborskih volitvah nepričakovano prišle v parlament. Združeno levico je obkrožilo skoraj 54.000 volivcev, dobila je šest poslancev. Potem so se začele težave, nekateri člani koalicije ali skupin znotraj nje so bili nezadovoljni. V neko gibanje, ki je izšlo iz vstajniških vrenj, so projicirali lastna pričakovanja, ki pa jih stranka, poslanska skupina nista zadovoljili. Zato je počilo, nekateri so odšli, drugi oblikovali novo stranko Levica. Zdaj stojijo pred novo preizkušnjo, realno so edini, ki v slovenskem političnem prostoru pomenijo alternativo, a v naslednjih tednih bodo o tem morali prepričati tudi volivce.

Mirko Ilić: Vsak, ki se danes »okiti« s svastiko, posredno izraža pripadnost nacizmu

Prejšnji petek dopoldne je množica mladenk in mladeničev čakala pred Mini teatrom na Križevniški ulici v Ljubljani in upala na kakšen prost sedež v gledališki dvorani. Bil je zadnji dan Festivala Hiša strpnosti in mlado občinstvo je po dobrem tednu filmskega, gledališkega in koncertnega programa čakalo še na predavanje Simboli sovraštva svetovno znanega grafičnega oblikovalca Mirka Ilića, ki se je rodil leta 1956 v Bijeljini (BiH), živel v Mariboru in Zagrebu ter v sedemdesetih letih postal pomemben avtor jugoslovanskega stripa; zdaj že tri desetletja živi in dela v New Yorku. A žal jih je veliko ostalo pred vrati, saj so njihovi vrstniki dvoranico zapolnili do zadnjega kotička.

Dr. Alenka Zupančič Žerdin: Um ni stopnja izobrazbe

O veliko stvareh bi se lahko še pogovarjala, veliko je ostalo nedorečenega, veliko je tudi izpadlo iz že tako dolgega intervjuja. A velja ugotovitev, da je pogovor z dr. Alenko Zupančič Žerdin, ki dela na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, vedno luciden. V svetu polresnic in vulgarizmov, ki uokvirjajo naš vsakdan, to ni samo nekaj pomembnega, svežega, neobičajnega, v času, ko je iz družbe pregnan um, se je treba ustaviti in pomisliti, kaj je prignalo ljudi do besa in obupa, in zakaj vseskozi izbirajo politike, ki poglabljajo njihovo spiralo brezizhodnosti. Manjka ostrine misli, tihega tkanja duha, discipline mišljenja, ki bi omogočalo usodnejše družbene premike.

Dr. Darja Zaviršek, sociologinja in feministka

V torek popoldne je imela Darja Zaviršek v Kamniku predavanje. Govorila je o vidnosti nevidnega: nasilje v institucijah dolgotrajnih namestitev, o nekdanjih zaprtih zavodih, gradovih, dvorcih, v katerih so bivali otroci. Tudi ko sva se pogovarjala, je govorila o nasilju, ne o institucionalnem nasilju, morda posredno tudi o tem, temveč o nasilju moških nad ženskami, o vsakodnevnih nasilnih dejanjih, ki jih velik del ljudi v družbi do nedavna ni prepoznal kot sporna. Povsem jasno je, zakaj. Redkokdo je pomislil, kako spolno nadlegovanje, verbalno ali fizično, občutijo žrtve. Z gibanjem #MeToo ali #jaztudi po slovensko naj bi se to spremenilo. Kulturni vzorci se resda spremljajo počasi, a drugo kot sprejemanje človeka kot takšnega, kot nam enakopravnega, nam ne preostane. Patriarhalne družbe so nasilne in nasilje vodi v fašizem.

Guy Verhofstadt

Belgijski liberalec Guy Verhofstadt (1953) je eden najglasnejših zagovornikov tesnejšega povezovanja držav članic Evropske unije. Globoko prepričanje, da je treba EU spremeniti v federalno državo, je verjetno botrovalo njegovemu imenovanju za predstavnika evropskega parlamenta v pogajanjih o brexitu. Nekateri celo trdijo, da je EU-fundamentalist. Je politik z dolgo kariero. Že pri ranih 29 letih, leta 1982, je postal predsednik Flamske liberalne stranke, sredi osemdesetih let podpredsednik belgijske vlade in nato premier med letoma 1999 in 2008. Danes je predsednik Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE), četrte najmočnejše politične skupine v Evropskem parlamentu, katere slovenski člani so Stranka Alenke Bratušek, evropski poslanec Ivo Vajgl in seveda Stranka modernega centra. Z Verhofstadtom smo se pogovarjali na dan, ko je prišel na kongres SMC v Maribor podpret stranko SMC, članico svoje skupine, in njenega predsednika, premiera Mira Cerarja.

Terry Eagleton, literarni teoretik in marksist

Terry Eagleton, v mednarodnem prostoru eden izmed najbolj znanih literarnih in kulturnih teoretikov, se je rodil leta 1943 v angleškem mestu Salford staršem irskega rodu. Odraščal je v revni katoliški proletarski družini, maturiral na salfordski katoliški gimnaziji De La Salle, nato pa diplomiral iz angleškega jezika na prestižnem cambriškem Trinity Collegeu in pri komaj 22 letih postal – na predlog svojega mentorja Raymonda Williamsa, znanega marksističnega literarnega teoretika – najmlajši raziskovalec in doktorski študent na tej elitni univerzi v zadnjih dveh stoletjih. Wunderkind britanske literarne teorije in zgodovine je leta 1969 zapustil svojo almo mater in se zaposlil na Univerzi v Oxfordu, kjer je predaval do leta 2001.

Dr. Jasna Podreka, sociologinja, ki daje glas ženskam, ki so molčale

Z raziskavo umorov in poskusov umorov žensk v partnerskih zvezah je dr. Jasna Podreka razkrila spregledano trpljenje tistih, ki si niso upale živeti. Asistentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka na SOS telefonu za ženske in otroke dr. Jasna Podreka je videla in slišala preveč, da bi lahko molčala ob vse bolj nevzdržnem vpitju tradicionalistov in seksistov.

Goran Bregović, nesporni kralj balkanske glasbe

Ne preseneča, da je njegova plošča Tri pisma iz Sarajeva v spletnih glasbenih trgovinah, zlasti v ZDA, med najbolje prodajanimi v žanru world music. Goran Bregović je na najnovejši plošči še izpilil eklektični način ustvarjanja glasbe. Ta se kaže v svojevrstni apropriaciji različnih zahodnih glasbenih žanrov in zvrsti z rabo balkanskih ritmov in melodij, zlasti pa prepoznavnega zvoka trubačev. Ker je Bregović v tem početju spreten in premišljen, tudi duhovit in igriv, prepletanje žanrov učinkuje naravno in izvirno, skladbe pa zvenijo sveže. Najudarnejše z albuma, Pero, Dui Duj, Baila Leila ter Made in Bosnia, že postajajo svetovne uspešnice.

Dr. Nevenka Troha, zgodovinarka

Pred nekaj meseci je pri založbi Modrijan izšla knjiga Slovenija v vojni, 1941–1945. Knjigo so napisali trije zgodovinarji, Zdenko Čepič, Damijan Guštin in Nevenka Troha, sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino. V njej poskušajo odgovoriti na vprašanje, kaj se je med vojno dogajalo pri nas, zakaj je bilo na Štajerskem drugače kot na Dolenjskem, kako se je »zgodila« kolaboracija, kaj je pripeljalo do povojnega obračuna. Predvsem pa vojne grozote, ki jih knjiga opisuje, opominjajo na to, da zgodovinski spomin ne sme zbledeti.

Tommaso Cerno

Tommaso Cerno, letnik 1975, je v Italiji znan novinarski obraz. Petindvajset let je delal v tiskanih medijih in bil odgovorni urednik videmskega dnevnika Messaggero Veneto, tednika L’Espresso, do januarja letos pa sourednik enega osrednjih italijanskih dnevnikov – La Repubblice. Redno se pojavlja v televizijskih oddajah, saj spada med vodilne komentatorje, 4. marca pa se bo na listi Demokratske stranke Mattea Renzija pomeril na volitvah; sedež v rimskem senatu ima tako rekoč zagotovljen. Pravi, da so zanj osebna prepričanja pomembnejša od discipline. Kdor podpre njegove zamisli, je njegov politični sopotnik. V imenu Piera Paola Pasolinija je zato sredi devetdesetih let posodil svoje ime desničarski stranki, iz katere pa so ga kasneje pričakovano nagnali zaradi istospolne usmerjenosti. Je dolgoletni borec za pravice LGBT-skupnosti, zase pravi, da je radikalec in antifašist. Prava Evropa se danes udejanja na obrobju, trdi Cerno. Na primer v gorskih dolinah na slovensko-italijanski meji, od koder izvira njegov rod.

Dr. Aleš Završnik, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Aleš Završnik je avtor številnih del o rabi velikega podatkovja, algoritmov in umetne inteligence v kazenskem pravu. Do teh novih tehnologij je, drugače od precejšnega dela strokovne javnosti, kritičen. Opozarja, da algoritmi v kazenskem pravu niso nujno nekaj slabega, žal pa večinoma pomenijo pozitiven prispevek zgolj v kazenskih sistemih, ki so že tako slabi, da jim ni več druge pomoči. Enako, če ne še bolj, pa je po njegovem mnenju sporna raba oziroma zloraba teh tehnologij v politiki, saj omogoča »kupovanje« volitev.