»Ni dobro imeti Breclja za sovražnika«

Erik Brecelj je abdominalni kirurg z Onkološkega inštituta v Ljubljani, ki je v javnosti zaslovel s svojim neposrednim pristopom: ne izbira pridevnikov, ne zna govoriti med vrsticami in ne taktizira. Če meni, da kdo laže in krade, potem to pove, če meni, da je treba koga brcniti na cesto, pa četudi je to kak njegov kolega, minister ali šef, reče, da ga je treba brcniti na cesto. Če bi Erik Brecelj delal v diplomaciji, bi vsak mesec zakuhal nov konflikt, a na področje zdravstva, kjer so akterji interesno prepleteni in navadno drug drugemu ščitijo hrbet, je prinesel sproščujočo svežino.

»Za čustveno resnico velja, da dejstva niso pomembna«

Na desnici že dolgo gradijo vzporedno državo, prvak SDS Janez Janša je to nekoč poimenoval »druga republika« – imajo lastno civilno družbo, medije, možganske truste in visokošolske zavode –, zadnja leta pa so, po zgledu iz tujine, predvsem ameriških republikancev, začeli sprevračati tudi jezik. »Kulturni marksizem«, »teorija spola«, »woke« ali »prebujenska ideologija« ... To je samo nekaj izrazov, ki jih uporabljajo. A za kaj v resnici sploh gre? In kdo dejansko govori o tem? O teh vprašanjih smo se pogovarjali z dr. Romanom Kuharjem, sociologom in profesorjem na ljubljanski Filozofski fakulteti.

»Prihaja novi kapitalizem«

Joseph Vogl, nemški strokovnjak za literarno teorijo in medije, je širšemu občinstvu znan po knjigah, kot so Prikazen kapitala, nadaljevanje Der Souveränitätseffekt (Učinek suverenosti) in najnovejša Kapital und Ressentiment (Kapital in zamere). V tej trilogiji se posveča kapitalizmu 21. stoletja, predvsem povezavam med finančno in informacijsko panogo, oziroma temu, kakšna je povezava med tehnološkimi velikani in globalnimi denarnimi tokovi. Potem ko je poleti 2023 postal častni profesor na berlinski univerzi, je začel predavati na Princetonu.

»Ljudje zmeraj bolj postajajo posamezniki, ki živijo na omejenih zasebnih parcelah«

Po zadnji raziskavi Urbanističnega inštituta okoli 80 odstotkov Slovencev živi v nepremičnini, v kateri je vsaj eden od članov gospodinjstva lastnik ali solastnik nepremičnine, in zmeraj več jih biva v družinskih hišah, ne stanovanjih (leta 2005 je v hišah živelo 55,4 odstotka vprašanih, leta 2024 pa 66,6 odstotka). Zdi se kot paradoks: v Sloveniji imamo eno največjih stopenj lastništva stanovanj v Evropi, vendar se stiske tistih, ki stanovanjskega problema še niso rešili, radikalno stopnjujejo, nepremičninski balon pa kljub napovedim nikoli zares ne poči. Raziskavo smo vzeli kot izhodišče za pogovor z dr. Milošem Koscem, arhitektom in docentom na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.

Revnim je treba subvencionirati elektriko

Onesnaženje zraka, ki ga povzroča ogrevanje (individualnih) bivališč z biomaso, je globalen problem. V okolici Alp, kamor spada Slovenija, je ta težava še posebej očitna, saj nas večina živi v dolinah in kotlinah, kjer se onesnaženje ne razredči. Ljubljanska kotlina je odličen primer tega: vse, kar spustimo v zrak, ostane zaradi geografije in vremenskih razmer pozimi dalj časa v kotlini, zato so obdobja onesnaženosti zraka tako dolga. Težava ni samo gorivo, pač pa način zgorevanja: če je zgorevanje neučinkovito, naprava spušča v zrak velike količine delcev in organskih plinov. V starih kurilnih napravah je zgorevanje neučinkovito, peči na drva so tako lahko resna težava.

»Če bi se vedno odzvala trezno in mirno, ne bi bila človek«

Sedemdesetletna Merklova je novinarja sprejela tam, kjer je pisala avtobiografijo: v slikoviti stari zgradbi v središču Berlina. Ponosno je pokazala svojo več kot 700 strani obsežno knjigo z naslovom Svoboda, enega prvih natisnjenih izvodov. Kanclerka je bila dobre volje in brez zadržkov pripovedovala o sebi in o knjigi. Prva tema pa so bile trenutne politične razmere.

»Zeleni prehod s kavča, iz cone udobja, v kateri smo danes, ne bo izvedljiv«

Malokdo pozna podrobnosti z računa za električno energijo, na njem je veliko različnih postavk, prispevkov, različni so načini izračuna porabe energije, tu pa je tudi omrežnina, beseda, ki je zaradi gospodarstva in kimajoče politike postala simbol zablod zelenega prehoda. Gre za izkrivljen pogled. Nov način izračuna omrežnine je pravičnejši, drugače povedano, doslej so tisti, ki so uporabljali več omrežja, plačevali premalo, gospodinjstva in mali poslovni porabniki pa preveč. To dejstvo se je v hrupu demagogije in interesov izgubilo.

»Marsikatera zamisel Trumpovih sodelavcev je popolnoma nora«

Barry Eichengreen predava ekonomijo in politologijo na kalifornijski univerzi v Berkeleyju.

»Janševe obtožbe o krivosodju pomenijo napad na pravno državo«

Andreja Katič položaj pravosodne ministrice zaseda že drugič, tokrat ga je prevzela med mandatom, ko je nasledila strankarsko kolegico Dominiko Švarc Pipan, ki je morala oditi po razkritju afere nakupa sodne stavbe na Litijski v Ljubljani. Gre za političarko z dolgoletnimi izkušnjami, ki bi se raje kot z omenjeno afero ukvarjala s številnimi zahtevnimi vprašanji, ki spadajo v njen resor. Na primer z neznosnim stanjem v zaporih, povečanjem učinkovitosti sodišč ali pa, ne nazadnje, z izvrševanjem kupa neizvršenih odločb ustavnega sodišča.

»V času prejšnjega režima sta bili vloga posameznika in njegova odgovornost večji, pomembnejši«

Dr. Goran Vranešević je filozof in prevajalec. Delal je na Fakulteti za družbene vede in ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je predaval sodobno politično filozofijo. Zanimata ga politična teorija in lingvistika; med drugim je raziskoval v okviru evropskega raziskovalnega projekta in projekta Heglova politična metafizika. Je poznavalec nemške klasične in sodobne politične filozofije. Samo v letu 2024 ima šest vidnih znanstvenih objav, letos pa sta predvideni še dve, ki bosta izšli pri slovenskih, nemških, italijanskih in angleških založnikih. Vranešević je v času zmage Donalda Trumpa, v obdobju, ko volivci podpirajo nasilje in laži, odličen sogovornik za razmislek o tem, kaj se dogaja z našo družbo in ali se bo vsa jeza, ki se kopiči na oni strani Atlantika, prelila tudi k nam. Ali je ta jeza res vedno slaba ali pa se iz nje lahko kaj naučimo?

»Začeti bi morali tudi razpravo o davku na dedovanje, saj dedovanje močno prispeva k reprodukciji neenakosti«

Igor Feketija je v trenutnem vladnem ustroju na položaju državnega sekretarja na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi Luka Mesec, odgovoren za izvedbo pokojninske reforme. A Feketija je dejansko eden redkih slovenskih makroekonomistov, ki v nasprotju z uradno ekonomsko doktrino na svet financ gleda zelo široko. Ne samo to: je tudi edini makroekonomist na visokem položaju v tej vladi. V letih, preden je postal državni sekretar, je med drugim 18 let na ljubljanski Ekonomski fakulteti kot zunanji sodelavec poučeval politično ekonomijo. Zaradi tega se z njim nismo pogovarjali o pokojninski reformi ali evidentiranju delovnega časa, ampak o tem, kam gre svet in kakšna bo Slovenija po krizi, ki prihaja.

»To, kar smo v ozračje spravili v zadnjih 200 letih, bo tam ostalo še vsaj 200 let«

Lučka Kajfež Bogataj je najbolj znana klimatologinja pri nas. Že leta, desetletja opozarja na prihajajoči podnebni zlom, a se ni spremenilo veliko. Z leti je postala še ostrejša, natančnejša v svojih napovedih, noče pa strašiti ljudi. Vendar je nekaj jasno. Podnebnih sprememb ne moremo več ustaviti, veliko bo že, če bomo ustavili povečevanje deleža toplogrednih plinov v ozračju. Za kaj takega bo treba spremeniti življenjske navade in gospodarskopolitično ureditev. To pa ne bo lahko.

»Trump je še radikalnejši, kot je bil na prejšnjih volitvah. Pa se je takrat hvalil, kako lahko ubije nekoga na Peti aveniji, pa se mu ne bo nič zgodilo.«

Platon je verjel, da bi državo morali voditi filozofi ali »ljubitelji modrosti«, skratka tisti, ki se zavzemajo za spoznanje resnice. Ko se zdi, da gre svet k vragu, resnica pa je zmeraj bolj izmuzljiv pojem, se po odgovore obračamo na modrece. O tem, kakšen je utrip časa, v katerem živimo, o populistih, ki se hranijo z jezo in skrbmi ljudi, o Donaldu Trumpu in ameriških volitvah prihodnji mesec, pa tudi o sofistih, ki nas prepričujejo, da se vse rešitve skrivajo v sodelovanju – natančneje: v Platformi sodelovanja –, smo se pogovarjali z mednarodno uveljavljeno filozofinjo in sociologinjo dr. Renato Salecl, ki je zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, predava pa tudi v New Yorku in Londonu.

»Cilj Izraela nista varnost in mir, ampak osvajanje ozemelj, vode in pa hegemonija na Bližnjem vzhodu«

Posledice povračilnih ukrepov Izraela leto dni po 7. oktobru, ko je Hamas napadel Izrael, so okoli 70 odstotkov porušene ključne infrastrukture v Gazi, tudi vse univerze, in več kot 40 tisoč mrtvih. Eskalacija na Bližnjem vzhodu je dosegla novo vrelišče v zadnjih tednih, ko je Izrael vdrl v Libanon, ko je bil ubit vodja Hezbolaha, Hasan Nasrala, in ko so se zgodili napadi na Bejrut, Sirijo in Jemen, tudi na mirovniške sile Združenih narodov v Libanonu. Vse bolj napet je odnos med Izraelom in Iranom; slednji je na začetku meseca na Izrael izstrelil okoli 200 raket. Bližnji vzhod je v plamenih. O tem, kaj se pravzaprav dogaja, smo se pogovarjali s sociologom in politologom dr. Primožem Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, ki velja za enega največjih poznavalcev političnih razmer na Bližnjem vzhodu pri nas.

»O mojem življenju ne veste ničesar«

Pred poletjem sta v slovenščini izšla dva romana francoske pisateljice Constance Debré, ene najzanimivejših sodobnih avtoric, ki za gradivo za pisanje jemlje lastno življenje. Roman Play boy (prevedel Iztok Ilc) govori o Constance, ki se je po 20 letih zveze ločila od moža in začela živeti kot lezbijka. Poklic odvetnice, ki ga je vsa ta leta opravljala, jo je zanimal čedalje manj, življenje, ki se je odpiralo pred njo, pa čedalje bolj. V romanu Love Me Tender (prevedla Eva Mahkovic) pa se Constance spusti v bitko za sina, s katerim ji nekdanji mož skuša preprečiti stike, saj naj bi bilo njeno življenje lezbijke in pisateljice neprimerno za materinstvo.

»Volivci pri nas nikoli niso bili bolj zlorabljeni, kot bodo z referendumom o JEK 2«

Gregor Golobič je bivši politik, ki je kot minister v vladi Boruta Pahorja in predsednik stranke Zares najglasneje in pravočasno opozarjal na problematičnost izgradnje šestega bloka termoelektrarne Šoštanj TEŠ 6. Slednji je stal 1,4 milijarde evrov, z naslednjim letom pa bo predčasno, po manj kot desetletju delovanja in stalnega ustvarjanja visokih izgub (od leta 2016 do lani 431 milijonov evrov neto) postal občinsko komunalno podjetje za oskrbo s toploto; z nadaljevanjem poslovanja mu sicer grozi bankrot, ogrožena je matična družba HSE. Z Golobičem smo se pogovarjali o vzporednicah med TEŠ 6 in aktualnim projektom JEK 2, zlasti pa o posvetovalnem referendumu, ki je sklican za 24. november in na katerem bomo odgovarjali na vprašanje: Ali podpirate izvedbo projekta JEK 2, ki bo skupaj z nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?

»K nikomur ne sodim in nisem nikomur nič dolžan. Odgovarjam kvečjemu civilni družbi.«

Jure Novak je bil zadnja tri leta direktor Prešernovega gledališča Kranj, pred tem je med drugim deloval kot umetniški vodja Gledališča Glej, sicer pa je gledališki režiser, performer, glasbenik, pesnik, na začetku poklicne poti je v Mladini objavljal reportaže, bil je računalniški programer. Cankarjev dom je januarja lani gostil njegovo odlično sprejeto predstavo Pasja procesija, ki jo je zasnoval na zgodnejših pesmih Svetlane Makarovič, v njej pa je otrokom pojasnil, kdo so begunci in zakaj prihajajo v Evropo. S 15. oktobrom bo Jure Novak v Cankarjev dom, našo največjo kulturno-kongresno ustanovo po površini in po številu in zasedenosti dvoran, pa tudi po zahtevnosti in pestrosti izvedenih programov, vstopil kot novi generalni direktor. Položaj prevzema v času, ko je ustanova pod drobnogledom kriminalistov in drugih nadzornih organov.

»Nekateri raziskovalci se sprašujejo, ali ni zasnova družabnih omrežij katalizator fašizma. Ali mehanika všečkanja res nagrajuje in promovira zgražanje ter ekstremna stališča, ki vodijo v nasilje?«

Ko je razneslo pozivnik pripadnikov Hezbolaha v Libanonu, se je za hip zdelo, da lahko raznese še kaj drugega. Na primer naše telefone ali prenosne računalnike. V svetu, ki je povezan in prepleten, kjer na eni strani vladajo neobvladljiva tehnološka podjetja, z veliko močjo in brez nadzora, na drugi strani pa tehnologijo in umetno inteligenco uporabljajo obveščevalne službe in drugi represivni organi, je mogoče vse. Tudi to, da z vohunskimi programi sledijo Slovencem in Slovenkam. Tadej Štrok sodeluje z inštitutom Danes je nov dan, razmišlja o internetu, družbi nadzora in tehnologiji, ki nas obdaja in zasvaja. Ni zadovoljen, pravi, da družba razpada, da se ruši koncept objektivne realnosti. Kljub vsemu pa še vedno verjame v internet, v priložnosti, ki jih ponuja. Internet ni samo nadzor, rudarjenje za podatke, sovraštvo in rasizem, internet je lahko veliko več.

»Čas je, da se odločevalci prebudijo«

Začelo se je novo šolsko leto in Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) še vedno domuje v Križankah, pa četudi jo že kar nekaj let želijo izseliti, a ne vedo prav dobro, kam. Je že res, da bi glede na nove učne programe potrebovala več delovnih prostorov in učilnic, kot jih ponuja tisti del Križank, ki SŠOF pripada že od ustanovitve. Vendar je za šolo, kakor je povedala ravnateljica Apolonija Simon, izrednega pomena, da ostane v Križankah in pridobi ustrezne dodatne prostore le na eni dodatni lokaciji. Bi bila to za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in za Mestno občino Ljubljana (MOL) res tako nemogoča naloga?

»Urednica me je k pisanju za Guardian povabila, potem ko sem na nekem panelu žalila britanske in siceršnje neoliberalce«

Ana Schnabl je tista slovenska pisateljica, publicistka in literarna kritičarka, ki piše redno kolumno za britanski dnevnik The Guardian, enega najpomembnejših tiskanih medijev na Zahodu. Od izida kratkoproznega prvenca Razvezani leta 2017, za katerega je prejela nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma, se je potrdila kot globok in izviren avtorski glas ter pomembna prezenca na slovenskem literarnem prizorišču. Uvodnemu dejanju sta sledila dva odmevna romana, Mojstrovina (2020) in Plima (2022), ki ponujata natančne in brezkompromisne uvide v človeško materijo ter medčloveške in družbene odnose. To ni ušlo žiriji za nagrado kresnik in lani je Plimo uvrstila v širši nabor nominiranih romanov. Ana Schnabl je redna gostja literarnih festivalov in rezidenc v tujini, njene knjige so prevedene v srbščino, nemščino in angleščino. Avtorica z novim romanom September, ki je ravnokar izšel pri založbi Beletrina, suvereno vstopa v polje problematike patriarhalnega nasilja s poudarkom na družinskem nasilju, konkretno na nasilju moža in očeta nad ženo in hčerjo.

»Del večinskega prebivalstva ne bo Romov nikoli sprejel«

Franci Kek je delu javnosti najbolj znan po organizaciji nekdaj enega največjih glasbenih festivalov na ozemlju nekdanje Jugoslavije, Rocka Otočec. Drugemu delu po skriti kameri, spet tretjemu po tem, da je bil poslanec državnega zbora. Zdaj je že nekaj let predvsem sobodajalec. V državni zbor je bil leta 2008 izvoljen kot član stranke Zares in tudi nasploh se prišteva k političnemu polu, ki se razteza levo od sredine. Pred leti je sodeloval pri komunalnem urejanju največjega romskega naselja v jugovzhodni Sloveniji Brezje-Žabjak in vsaj odtlej ne skriva svojih mnenj o romski skupnosti, ki bi morda sodila v svetovni nazor na drugi strani politične daljice, čeprav vsaj na Dolenjskem glede vprašanj, povezanih z Romi, nič ni tako enostavno.

»Nepremičninski davek je najpravičnejši davek, ker ga plača tisti, ki nekaj ima, tisti, ki nima nič, pa ne«

Alenka Bratušek je bila prva predsednica slovenske vlade, in ko je leta 2013 prevzela to funkcijo, je Slovenija doživljala najhujšo gospodarsko in politično krizo. Potem je imela svojo stranko, en mandat je že bila ministrica za infrastrukturo, zdaj isto ministrstvo vodi drugič. Konkretno to pomeni, da je v vladi odgovorna predvsem za razvoj cestnega, železniškega in kolesarskega omrežja. Objektivno je odgovorna za vse cestne zastoje in redne kolapse v železniškem prometu – a kmalu bo bolje, pravi, nismo še tam, smo pa že blizu.

»Pred 30 leti ni bilo nič zelo nenavadnega, če sta se v šoli stepla mladoletnika. Danes je drugače.« 

Odziv lokalnih oblasti in državne politike na domnevno povečanje kriminalitete (in vse druge težave) v romski skupnosti je bolj ali manj represiven. Predvsem bolj. Pravosodju se očita, da je do Romov preveč popustljivo, zapori pa so jih hkrati polni. In bodo le še bolj. Strožji bo nadomestni zapor, mladoletne Rome bi pošiljali v zapor že s 14 leti. O kazenskopravnem reševanju vprašanj, povezanih z romsko skupnostjo, smo se pogovarjali z Mojco Mihelj Plesničar, ki raziskuje področje kaznovanja v kazenskem pravu, predvsem v povezavi z marginaliziranimi skupinami, med katere sodijo mladostniki, ženske, tujci in seveda Romi.

»Letos in lani smo imeli v Sloveniji srečo, ker nismo imeli smrtnih žrtev«

Rok Fazarinc ima več kot 40 let delovnih izkušenj, pridobljenih pri vseh najpomembnejših projektih zagotavljanja protipoplavne varnosti ob slovenskih vodotokih. Zadnja desetletja je v živo spremljal in analiziral učinke vseh velikih poplav in drugih sorodnih dogodkov, kot so plazovi. Po lanskih poplavah je postal vodja sveta za vode pri ministrstvu za naravne vire, nato pa tudi član vladnega sveta za obnovo, to pomeni, da je vsak dan vpet v sprejemanje sanacijskih odločitev in tudi snovanje vizije, kako naprej.

»Človek je bil ubit pred našimi očmi. Nobenega usmiljenja ni. Nenehno nas pobijajo.«

Ahmed Al Masri je profesor francoščine na Univerzi Al Aksa. Odraščal je v družinski hiši v kraju Bejt Hanun na severu Gaze. Po izraelskem vojaškem vdoru leta 2014 se je preselil v mesto Gaza, ker je menil, da bo tam življenje varnejše. Univerze Al Aksa, Bejt Hanuna in njegovega stanovanja v mestu Gaza ni več. Marsičesa ni več. Ahmed zdaj živi v šotoru skupaj z ženo in delom njene družine: starši in sestro s tremi otroki, starimi 18, 14 in 12 let. Trenutno so nastanjeni ob cesti blizu kraja Derbala na jugu Gaze. Intervju je bil opravljen prek aplikacije WhatsApp, ker ima Ahmed v telefonu nameščeno virtualno kartico eSIM, ki mu omogoča dostop do interneta prek izraelskega telekomunikacijskega omrežja.

»Socializem ljudi sili, da so najboljša različica samih sebe, da se samoomejujejo in tudi žrtvujejo v dobro skupnosti, to pa je izjemno težko«

Mojca Pišek je tista Delova kolumnistka, katere besedila že zadnjih šest let prebirate vsak drugi petek, in tista nekdanja novinarka Dnevnika, ki je postala izvedenka za slovensko kulturno politiko. Uveljavila se je tudi kot literarna kritičarka – za svoje kritiško delo je prejela Stritarjevo nagrado – in esejistka; njena prva esejistična zbirka Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je bila nominirana za Rožančevo nagrado, za besedilo Konec zgodovine, komajda začetek pa je (lani) prejela nagrado za najboljši esej revije Sodobnost.

»Pregovori, ki jih uporabljamo v sodobnosti, pričajo o zgodovini in tudi o današnjem duhu časa«

Matej Meterc (rojen leta 1984) je jezikoslovec in slovaropisec, ki raziskovalno delo posveča predvsem frazeologiji in paremiologiji, jezikoslovni in folkloristični disciplini, ki proučuje pregovore in sorodne žanre, kot so vremenski pregovori, reki, verovanja oziroma vraže, slogani, antipregovori in velerizmi. Meterc je znanstveni sodelavec na Oddelku za leksikologijo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, kjer med drugim kot frazeolog in paremiolog sodeluje pri izdelavi tretje izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika, od leta 2020 pa na portalu Fran.si kot glavni urednik objavlja tudi Slovar pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov, prvi slovar slovenskih pregovorov, ki je letos z naborom gesel od leta 2020 do 2023 v podobi e-knjige izšel tudi v zbirki Rastoči slovarji.

»Nekatere občine celo umetno ohranjajo težave v romski skupnosti«

Negativen odnos do romske skupnosti se krepi, celo najvišji predstavniki države uporabljajo težke besede. Zdi se, da se bliža čas obračuna in discipliniranja etnične manjšine, ki je – če poslušamo njene najglasnejše kritike – desetletja brezskrbno uživala privilegije in popolnoma zanemarila svoje dolžnosti. O tem in drugih stereotipih in predsodkih ter tudi o povsem resničnih težavah Romov smo se pogovarjali s predsednikom Romskega akademskega kluba, organizacije, ki združuje dobršen del višješolsko izobraženih slovenskih Romov.

»Ni treba nekih hudih znanstvenih dokazov za to, da se populacija žuželk zmanjšuje«

Dušan Klenovšek (1962) je po izobrazbi učitelj biologije in kemije, zadnje desetletje zaposlen v Kozjanskem parku, prej leta na novomeški enoti zavoda za varstvo narave. Spremlja naravo zlasti v okolici Spodnje Save, s fotografskim objektivom beleži živali, rastline, pa tudi redne stranpoti človeka. Je avtor več knjig in prispevkov o naravi, s številnimi nagovarja tudi mlajše, o naravi in vrstah pogosto predava ter redno ozavešča tudi na družbenem omrežju.

»Okoli 15 odstotkov delavcev pri nas je prejemnikov minimalne plače«

Širša Slovenija jo pozna kot tisto, ki je »okregala« Janeza Janšo na Kredarici, bila je eden najvidnejših obrazov petkovih protestov. A Tea Jarc je v prvi vrsti sindikalistka. Bila je predsednica sindikata Mladi plus, maja lani pa je bila – kot prva Slovenka in tudi prva oseba iz balkanske regije – izvoljena v vodstvo Evropske konfederacije sindikatov (ETUC). Dejansko je Slovenka na eni najvišjih mednarodnih funkcij. Postala je namreč konfederalna sekretarka te krovne sindikalne organizacije v Evropi, ki zastopa kar 43 milijonov delavcev iz vse Evrope. S Teo Jarc smo se pogovarjali o prihodnosti dela in sindikalnega organiziranja, pa tudi o tem, ali v Sloveniji res, če gre verjeti nekaterim gospodarstvenikom, še zmeraj vlada komunizem.