-
3. 1. 2025 | Mladina 1 | Za naročnike
-
Leto 2025 zaokrožuje prvo četrtino 21. stoletja in za mnoge bo to »annus horribilis«, simbolni mejnik leta groze. V starodavnih Nostradamusovih napovedih je v široki astrološki interpretaciji pred nami začetek strašne vojne med Vzhodom in Zahodom, kjer zahodni svet čaka nepričakovan poraz. Tudi pokojna Baba Vanga ni do njega nič bolj prizanesljiva, le kitajski horoskop v letu zelene lesene kače ponuja več preudarnosti vzhodne civilizacije. Še sreča, da to politično kontemplacijo papež Frančišek zaključuje v katoliški tradiciji »svetega leta«, kjer nas čaka dar božje milosti ob pravočasni spreobrnitvi. Združeni narodi ta zasuk pripisujejo slavljenju kvantne znanosti in novim tehnologijam v letu 2025. Drugi spet vzvod čudežnih sprememb vidijo v novi Trumpovi administraciji, četudi na pol poti do pekla. Ameriške politično-ekonomske izbire bodo zaznamovale to leto. Vsiljena ekonomska deglobalizacija in politični korporativizem sta dokončno razgalila neoliberalno podobo sveta in hipokrizijo zahodne demokracije. Umetna inteligenca bo letos odločneje krojila poslovni svet, le v statistiki rasti BDP in blaginje državljanov sveta je še ne bomo videli. To bo leto iluzij lažnega miru na oltarju preostankov blaginje.
-
Komentar / Kdo bo rešil stanovanjsko krizo?
V Sloveniji smo po letih analiz, opozoril, protestov in aktivističnih bojev vendarle prišli do konsenza, da je stanovanjska kriza resna nacionalna tema – da smo zafurali stanovanjsko politiko in se morajo ministri danes v zvezi s tem prvič zagovarjati v Tarčah in na parlamentarnih zasedanjih. Nismo pa še povsem dognali, kakšne vrste kriza naj bi to bila. Ko mediji govorijo o pomanjkanju stanovanj, je to po navadi slišati kot tehnični problem, nekakšna zapletena rubikova kocka, ki je politikom še ni uspelo sestaviti … Samo nekaj proračunskega denarja je treba premakniti navzdol in nekaj davčnih stopenj navzgor, pa bodo vsi pod streho. Toda po letih neuspelega reševanja nam je zdaj lahko jasno, da je ta pogled napačen.
-
Komentar / Bogati, zaspani, ogroženi
EU je na poti v počasno agonijo, če bo šlo naprej po starem, sta lani rekla Christine Lagarde, predsednica Evropske centralne banke, in Mario Draghi, ki je pripravil poročilo o razmerah v Uniji. Prva bankirka se boji razpadanja socialne države, Italijan kot rešitev predlaga nekakšen novi Marshallov načrt – velikanske naložbe v tehnologijo in razvoj. Obe svarili sta že bolj ali manj pozabljeni.
-
Iz zadnjega intervjuja predsednica DZ Urške Klakočar Zupančič za časnik Delo je v povzetkih drugih medijev odzvanjal stavek: pričakujem, da se bomo po samorefleksiji v stranki Svobode konsolidirali, in da bomo tisti nosilci, ki smo bili v na začetku v prvih vrstah, znova stopili v ospredje. Političarka, ki je vseskozi v ospredju medijske pozornosti, tu potarna, da ima v stranki status drugorazredne, in da računa, da pride zopet med prvorazredne. Pravi torej, da stranko vodijo napačni ljudje, saj da so njeni izvorni protagonisti odrinjeni. Nenavadno, doslej je bilo videti, da stranko vodi Robert Golob in da je on odločal o mestu posameznikov v strankarski in državnih hierarhijah. Gospa ob koncu polemizira s kadrovsko politiko svojega vodje, medtem ko v prvi tretjini intervjuja nastopa kot najbolj zvesti advokat premiera, ki odločna zavrača vse poante kritičnih vprašanj na njegov račun. Ne prvo ali drugorazredna, marveč shizofrena drža. Je pa prva med poslanci izrekla tudi stavek, ki je ostal neopažen. Razkrila je, da se vlada loteva poprave krivic iz preteklosti, med drugim tudi materialne odškodnine ljudem iz obdobja II. svetovne vojne; njihova škoda še ni izplačana, ker se Slovenija z Nemčijo še ni dogovorila o poplačilu vojne premoženjske škode.
-
Komentar / Novoletna zaobljuba
Dobro si jih oglejte. Namreč, poslance in poslanke. Predstavnike ljudstva. Ne da bi preveč karikirali in pretiravali, lahko rečemo, da je med izbranci dejansko srhljivo veliko bebcev, ki ponosno razkazujejo svojo zmerno bistrost, psihopatov, ki brez sramu razgaljajo svojo nrav, malih in velikih lopovov, ki svoja zlodela prodajajo kot čednost, in nesporna ustavna večina bleferjev. Kar je seveda grozno. A še bolj grozno je, da na parlamentarni parket niso pridrsali pomotoma, ampak jih je kot legitimne predstavnike ljudstva izvolilo to ljudstvo. Sestav je kljub vsej odvratnosti in odbojnosti, ki ju občutimo ob pogledu na skupinski portret državnega zbora, zgolj odsev, zrcalna slika dežele in njenih državljanov. Tistih aktivnih, ki gredo volit. Pa tudi tistih, ki ne gredo in prepustijo drugim, da jim takšne kreature izvolijo za legitimne predstavnike. Janša se sicer lahko slepi in tolaži, da so vsakokratne volitve ukradene, da je tudi država ukradena. Neumnost. Volitve zagotovo niso ukradene. Ne tiste, na katerih je zmagal, ne vse druge, na katerih je serijsko izgubljal. Tudi države nam niso ukradli, ampak obratno, državo smo si podtaknili. In zdaj počasi dozoreva spoznanje, da ne vemo, kaj z njo početi; kako jo misliti.
-
Ko se je leta 2022 začela vojna v Ukrajini, ko je torej ruski predsednik in samodržec Vladimir Putin drugič v desetih letih napadel sosednjo suvereno državo, da bi si tokrat vzel nov in še večji del njenega ozemlja, je bilo izjemno težko pokazati, da bo imel njegov morebitni uspeh tudi nepredvidljive mednarodne posledice. Ker Putin še zdaleč ni osamljen v prepričanju, da mu oziroma da njegovi državi pripadajo nova ozemlja. Teh ljudi moči je več in so po vsem svetu.
Iskanje brez piškotkov ni možno
