-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Za naročnike
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Hrvaška Za naročnike
Nedavno je med najhujšim vročinskim valom v Dalmaciji zmanjkalo elektrike. Panika je bila popolna. Kako bodo turisti pri tako visoki temperaturi zdržali brez klimatskih naprav, kaj narediti s fritezami, hladilniki, bankomati … koliko časa bo okvara trajala? Kakšno infrastrukturo vendar ima ta država? Vprašanja Hrvaškemu elektrogospodarstvu so se nizala, a odgovorov ni bilo, potem pa je neki modrec iz tega podjetja sporočil, da je napaka nastala na daljnovodu v Črni gori in da si tam na vse kriplje prizadevajo, da bi Dalmacija čim prej spet dobila elektriko. Kakšna Črna gora neki, so se začudeno spraševali »suvereni« Hrvati, mar nimamo lastnega energetskega sistema? In ko so klimatske naprave končno spet zabrnele, je postalo jasno, da Jugoslavija ni mrtva, da je Hrvaška vključena v energetski sistem, ki sega od Črne gore in vanj sodi tudi Bosna, zato Hrvati in Bosanci ostanejo brez elektrike, če se tam v Črni gori tako sprdne neki žici, jasno pa je postalo še, da hrvaška energetska suverenost ostane brez moči pri dotrajanih daljnovodih iz časov nekdanje Jugoslavije. A na srečo se strokovnjaki iz Hrvaške in Črne gore sporazumevajo v istem jeziku in so skupaj odpravili napako, popili pivo in se vrnili v blagodejno bližino klimatskih naprav.
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Ekonomija
Komentar / Pred kom nas brani Nato?
Nato, največja in najvplivnejša vojaška asociacija na svetu, praznuje v Washingtonu 75- letnico obstoja. Častitljiva starost transatlantske enotnosti EU in ZDA, namenjena povojni zaščiti miru in napredka, ima danes vse več stranpoti. Zato je praznovanje tokrat hkrati tudi iskanje izhodov, kakšna naj bo varna prihodnost sveta. Dolgoročni političnoekonomski vojni cikli govore o menjavi Pax Americana s Pax Sinica. Stari mednarodni red razpada, novega očitno ne moremo dobiti po mirni poti. Nato v tej zastavitvi ni več varnostni dežnik, temveč nevarno in provokativno vojno sredstvo zahodnega sveta. Ni nosilec miru, temveč podpihovalec vojne, kar je v nasprotju z željami in interesi ljudi na obeh straneh Atlantika. Politična legitimnost vodstvenih elit v Bruslju glede vojn je majhna, demokratični primanjkljaj glede mirovnih pobud pa velik. EU bi zato morala iskati alternativo v lastnih obrambnih silah ali pa se zavezati miroljubnejši ureditvi sveta. Slovenija je tukaj v političnem klinču večnega neizpolnjevanja zavez in najbolj skeptične drže ljudi med članicami Nata. In Nato je očitno del problema in ne rešitve.
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Kolumna Za naročnike
Po novem se obe, Ukrajina in Rusija, uradno zavzemata za premirje, začetek pogajanj in konec vojne. To se sliši lepo, toda obe postavljata mirovne pogoje, ki so za drugo stran popolnoma nesprejemljivi. Hkrati imajo vse v vojno neposredno ali posredno vpletene strani – zlasti Ukrajina, Rusija, Unija in Amerika – vedno več razlogov, da se vojskovanje konča. Vojna škodi vsem, le Amerika ima od nje tudi nekaj kratkoročnih koristi.
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Pamflet Za naročnike
Komentar / Politizacija javnih medijev
Komaj so trije krajani Krškega v prispevku RTV SLO potožili nad smradom, ki se širi iz tovarne papirja VIPAP, že so prejeli tožbo, ki od njih terja odškodnino tisočaka in javno opravičilo, ker da so krnili ugled in dobro ime papirniškega podjetja. Gesta zastraševanja korporacije, ki jemlje človeku pravico, da svobodno spregovori o onesnaževanju okolja v svojem kraju.
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Dva leva Za naročnike
Francija je v nedeljo ponovila precej znano zgodbo. Namreč, da se reševanje krize neredko izide tako, da so – glede na aspiracije – rešitelji hujši od problema. Skratka, francoske volitve so tipična zgodba o napačnih zmagovalcih. Problem je sicer univerzalen in nenehno ponavljajoč se. Gotovo se spomnite prvih poosamosvojitvenih volitev v Sloveniji. Nekateri sicer radi prezrejo, da je bila Demosova zmaga na prvih večstrankarskih volitvah mit, ki prodira celo v šolske učbenike. Demos je bila ohlapna idejna platforma. In Demos na volitvah sploh ni sodeloval. Na prve večstrankarske volitve (8. 4. 1990) so šle posamične stranke. In ne koalicija Demos. In zmagala je, tudi to se kar pozablja, Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove kot naslednica predosamosvojitvene ZKS s 17,28 odstotka. Druga je bila Zveza socialistične mladine (zamudili so zakonski rok za preimenovanje v kasnejšo LDS!) s 14,49 odstotka. In šele na tretjem mestu je bila najbolje uvrščena stranka tako imenovanega Demosa: Slovenski krščanski demokrati z 12,98 odstotka. Najbolj »prava« stranka Demosa, Slovenska demokratična zveza (SDZ), s koncentracijo hiperzaslužnih osamosvojiteljev je zasedla šele peto mesto z 9,51 odstotka. V številnih neuradnih komentarjih in pogovorih so ključni Demosovi »osamosvojitelji« resignirano ugotavljali: »Lažje je sprejeti bivše komuniste na prvem mestu in naslednico starorežimske ZSMS na drugem, kot na tretjem mestu SKD kot najbolje uvrščeno stranko Demosa.« Slednje seveda ni bilo brez posledic. Ker zmagovalni ZKS zaradi nekakšnega zgodovinskega kompromisa (takrat je ob neki priložnosti Capuder vzkliknil: »Zdaj smo mi na vrsti!«) sploh ni bilo podeljeno mandatarstvo, pa tudi realnih možnosti za sestavo večinske vlade ni imela, je »neki« Peterle iz »neke« SKD postal mandatar onkraj zaslug in »zaslug« osamosvojiteljev. In ta »Peterletova zgodba« ni bila nikoli do konca izživeta. Tudi razpad prve koalicijske vlade je v precejšnji meri posledica tega dejstva.
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Uvodnik
Leta 1997 je francoski novinar Serge Halimi, takrat novinar uglednega Le monde diplomatique, med letoma 2008 in 2023 pa je bil njegov odgovorni urednik, spisal drobno knjižico Novi psi čuvaji, neizprosno kritiko francoskega novinarstva. Za Nefrancoza je bilo to takrat naporno branje, polno imen in podrobnosti iz francoskega novinarskega, političnega in gospodarskega življenja. In vendar je bila ta knjiga izjemen in resen opomin ne le francoskemu, ampak celotnemu svetovnemu novinarstvu, da je zabredlo – da pa je hkrati poklic preveč pomemben, da bi si to lahko dovolili. A Halimi novinarjem ni očital korupcije, podkupovanja, ampak je nazorno pokazal na dejstvo, da so se novinarji ujeli v zanko in da v tej zanki celo uživajo, njihova vloga varuhov družbe pa je postala izmaličena, lažna, lažniva. Halimijeva knjiga je v delu novinarstva po vsem svetu postala mala ustava, upanje, da zdaj, ko je povedano vse, ko je vse razgaljeno, morda celo obstaja možnost, da se reši in spet postane – novinarstvo.
Iskanje brez piškotkov ni možno
