-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Ihta
Odkar je Twitter oznanil, da odpravlja omejitev dolžine zasebnih sporočil med uporabniki na 140 znakov, bralci zbranih del Janeza Janše gotovo nestrpno čakajo, da bo podobna omejitev nehala veljati tudi za njegove tvite, namenjene javnosti. Vsega pač ni mogoče povedati s 140 znaki, in če za koga, to nedvomno velja za velikega vodjo. Več kot 15 odstotkov Slovencev, tistih, ki bi na volitvah, ko bi bile prejšnjo nedeljo, volili Janšo, je željnih njegovih besed. Pravzaprav bi bilo tudi za vse druge dobro, ko bi prvak SDS svoji zagrenjenosti lahko dajal duška na celih straneh: v večji posodi bi se morda razredčila ...
-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Ekonomija
Evropska dilema se je zadnje mesece skoncentrirala na dva možna izstopa iz EU, Grčije in Velike Britanije. Ali je nevarnejši prvi ali drugi, lahko EU preživi enega od njih ali celo oba? Grčija in Velika Britanija (VB) sta geografsko obrobje EU, toda pomembni simbolni nosilki dveh temeljnih evropskih političnih opredelitev. Grki simbolizirajo nastanek in demokratični civilizacijski naboj Evrope, Britanci njen institucionalni ustroj tržne družbe. Grexit in Brexit pomenita širitev ekonomskega evroskepticizma in krize legitimnosti. Toda Brexit je za EU nevarnejši kot Grexit. Zakaj?
-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Kolumna
Evropska in slovenska socialna država postopoma ugašata. Zveni abstraktno, postaja fraza, toda za množice ljudi je to ugašanje krvavo konkretno – plačujejo ga z revščino, slabim zdravjem, socialno zacementiranostjo. Ali s tem, da se v Sloveniji skoraj tretjina mladine poigrava z mislijo, da bi se izselila.
-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Dva leva
Ljubljana je lepa. O tem vlada širok konsenz meščanov in obiskovalcev. In Ljubljana je lepša. Lepša, kot je bila v sedemdesetih, osemdesetih letih ali prej, ko ni ponujala pravih možnosti za socialno življenje, druženje. Druženje kar tako, brez cilja glede na dogajanje, glede na prostor. Ko sem se sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot mlad študent priselil v Ljubljano, praktično nisi imel možnosti preprosto iti ven, ne da bi točno vedel, kaj boš počel, kje boš počel in s kom. Sedaj je drugače. Iz zaspanega srednjeevropskega se spreminja v mesto mediteranskega utripa. Če ste pozorni, je med stotinami in (v teh dneh kar) tisoči na ulicah, trgih, kavarnicah, na sprehajališčih in nabrežjih Ljubljanice ob mnogih turistih še vedno daleč največ domačinov. Od kod so se vzeli? Bili so tu. Le mesto jih ni imelo kam dati, ker ni imelo ne sprejemnice ne dnevne sobe. Sedaj je drugače. Veliko, največjo zaslugo za to ima gotovo prvi urbanist Ljubljane, profesor Koželj, ki je dal prenovi v času mandata sedanjega župana vizijo in vsebino. Kar naenkrat je samoumevno, da se je avtomobilska pločevina umaknila s trgov, ulic, mostov najlepših delov mesta, da so nabrežja dostopna ljudem, da imajo pešci in kolesarji prednost pred avtomobili …
-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Uvodnik
Vedno znova, ko vzniknejo neizmerne kritike, tiste počez, ki letijo tako na državo kot družbo, še posebej pa politiko, si je treba postaviti temeljno vprašanje: Mar ni ta vsesplošna kritika, to dajanje v nič, kjer ni dobrega, kjer so vsi butlji in primerki nesposobnosti, odraz površnosti kritika oziroma kritikov? Že večkrat je bilo slišati opozorila, da je uspelo družbi zaiti v neverjetne poenostavitve, v samogenerirajoči avtorasizem, ki tako kot instantne psihoterapije ponuja odgovor zunaj posameznika, zunaj njegove lastne odgovornosti – za njegov danes so krivi predvsem neki dogodki iz rane mladosti, a ustavimo se, da ne zaidemo tudi zdaj. Vendar pa se nam tudi kot družbi ne uspe izviti iz iskanja odgovorov v nekih domnevnih skupnih značilnostih, češ, taki smo, ker je to značilno za Slovence, itd. Pa čeprav za to ni nobenih resnih podatkov, vsi kažejo nasprotno. Kot na primer velja prepričanje, da je danes življenje neprimerno nevarnejše, čeprav še nikoli nismo bili tako varni, začenši pri osnovah, na primer pri prometni varnosti ali pa zdravniški oskrbi, ki nam jo ponuja današnje zdravstvo.
Iskanje brez piškotkov ni možno
