Po zombijih še mrhovinarji

Vlado Miheljak

15. 3. 2013  |  Mladina 11  |  Dva leva

»Komunistična internacionala, retorika državljanske vojne, totalitarni simboli? Vstaja zombijev, ne pa vstaja naroda.«
— Začelo se je z etiketo zombijev (SDS na Twitterju, 21. 12. 2013)

Aktivna in čimprejšnja politična participacija vstajniških gibanj je edini odgovor, ki bi ga bilo mogoče jemati resno. Vstajniki bodo morali biti izjemno previdni – mrhovinarji in ostanki tranzicijske levice poskušajo agresivno zasesti odprt prostor svobode.
— Zaokrožilo pa z etiketo mrhovinarjev (B. Videmšek v Delu, 8. 3. 2013)

Kdor hoče spoznati mentalno stanje skrajnega roba pravzaprav »podna« slovenskega novinarstva, se mora obvezno spopasti s fenomenom medijskega pokrivanja mariborske županske tekme. Namreč, za enega od favoriziranih kandidatov, ki pa očitno ni iz prave politične družine, so lansirali vest, da je – oh groza – svoj čas odrl, skuhal in pojedel mačko. Že res, da naj bi to delal (odiral in jedel) skupaj z mariborskim radijcem, ki je znan zafrkant, a novinarka je zgodbo zagrabila zares in iz mačke naredila (novinarsko) raco, ki so jo potem obračali na ognju – malo zaradi zmerne bistrosti, malo zaradi političnih motivov. Kako se proti takšni bizarnosti boriti? Verjetno bi moral demantirati: »Šalil sem se. Ni bila mačka … Dejansko je bil pes.« A kaj, ko bi naslednji dan v časopisu brali, da je nehote priznal, da je jedel psa. Pouk iz te mačje zgodbe je, da se je proti neumnosti težko boriti. Proti medijski neumnosti še težje.

Kdor pa hoče spoznati bizarnosti slovenskega mainstream novinarstva, mora seči po Delu. Delo je v času prejšnjega režima veljalo za osrednji slovenski časnik. Kar ni bila nujno pozitivna oznaka. In tej etiketi se, kljub visokim poklicnim standardom – slej ko prej višjim, kot veljajo danes – ni znalo ali smelo upreti. Delo je bilo instanca resnice. Nisi izvedel le, kaj (če sploh) se dogaja, ampak predvsem, kako dogajanje pravilno razumeti in misliti. Tej vlogi se Delo nikoli ni do konca odreklo. Še več, zadnja leta se trudi to posvečeno vlogo obnoviti. Najbolj drastično se je to kazalo tik pred in med prvo Janševo vladavino. A tudi po Janševem porazu ni bilo bistveno drugače. In z ambicijo osrednjega arbitra se Delo postavlja tudi v času vstaje. Ne samo, da daje aktivne kvalifikacije in diskvalifikacije, ampak tudi aktivno selekcionira, kaj od vstajniškega dogajanja je novica in kaj ne. Prvo brez drugega ne bi bil problem. Pač komentar. Svobodna presoja. Povezava enega z drugim pa vsekakor je. In ne samo to. Komentatorji so začeli sortirati in prebirati med vstajniki z izbrano, a nič kaj imenitno kvalifikacijo. Menda mrhovinarji. Še več: ostanki tranzicijske levice!? Moraš biti res neveden ali se vsaj zelo sprenevedati, da ne prepoznaš besednjaka. Besednjaka, vrednega nominacije za naslednjo Jurčičevo nagrado! To je prevzet diskurz Janševe desnice, da bi z njim osamili nesprejemljivo levico. In v kontekstu, v katerem je besednjak uporabljen, je jasno, kam in v koga meri. A vseeno bi bilo od Videmška, Kajzerja in še koga fino slišati, koga v tej sintagmi prepoznavajo; na koga merijo. Če naredimo spisek bitk za prostore svobode, ki so se tam od zgodnjih osemdesetih vrstile in nizale, lahko naredimo tudi spisek tistih, ki so zastavljali javno besedo, se izpostavljali, tudi tvegali. In mnogi »novi obrazi« se bili takrat dovolj stari, pa jih ni bilo zraven. Dobro, nekateri, zelo redki v druščini vstajnikov, so imeli krajše ekskurze v politiko, a se niso diskreditirali. Denimo Dušan Keber. Bil je verjetno edini minister za zdravje, ki je na vsak način skušal ubraniti status in interes javnega zdravstva. In stal je na braniku zakona o OBMP, pa kasneje družinskega zakona. Sicer pa je najbolj preprost test vprašanje medijske svobode. Kdo so bili ljudje, ki so v najbolj kritičnih letih po Janševem prvem prevzemu oblasti branili medijsko svobodo, ki je bila najbolj na udaru na nacionalki in Delu? V obeh prav zaradi njunega statusa osrednjosti. Kdo se je izpostavljal za novinarje in (neredko) namesto novinarjev? Denimo, medtem ko je sedanji kolumnist Sobotne priloge, takrat še z Dnevnika, v svoji sveti preproščini Delovim novinarjem, ki so krepko čutili roko Janševega medijskega emisarja, cinično zažugal: »In če komu ni kaj prav, potem naj zamenja službo«, si niso stopili v bran »delovci« sami, ampak tisti, ki sedaj sodijo v kategorijo mrhovinarjev, tranzicijskih levičarjev.

Morda je pomanjkanje zgodovinskega spomina botrovalo nevednosti in omejeni zmožnosti refleksije. A na Delu imajo urednika, ki je bil povsod zraven, ki ima dober spomin in dobro ve, kaj je kdo delal in kaj se je z njim dogajalo. Ve tudi, od kod kakšna sintagma in krilatica. Morda bi se lahko pustili podučiti. Denimo podučiti, kako se definirajo elite in kaj pomeni, če rečeš, da jih je treba (neselektivno) zamenjati.

Vstajniško gibanje ima svoj potencial. A ne zgolj in ne nujno emancipatornega. V teh dneh smo slišali in videli že marsikaj takega, kar bi nas moralo skrbeti. Ni vsaka jeznoritost že emancipatorna revolucija. Nekoč (leta 2010) sva z Boštjanom Videmškom sedela pred kamerami nekakšne študentske televizije in ocenjevala pomen in posledice »študentskega« napada na parlament. On je v njem videl progresivni, jaz regresivni pomen. Parlament po mojem ni Bastilja, da bi se ga nasilno lotili. Bastilja je bila temnica za politične zapornike, parlament naj bi bil geometrično središče demokratične države. Odveč je spomniti, da se je že nekaj dni kasneje razkrilo, kdo so bili jezni »študenti« in kdo jih je pripeljal pred parlament.