Thomas Mayer proti Tomažu Majerju

Vlado Miheljak

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Dva leva

»Žal mi je, a ne bom odgovoril na to vprašanje. Preprosto zato, ker je Slovenija v popolnoma drugačni situaciji kot Ciper. Žaljivo je sploh govoriti o takšni primerjavi.«
— José Barroso v odgovoru na vprašanje Financial Timesa, ali ima po Cipru kakšno sporočilo za slovenske varčevalce

»Na podlagi naših ocen, številk in dejstev ni potrebe, da bi Slovenija morala zaprositi za mednarodno pomoč, saj lahko izpolnjuje svoje obveznosti.«
— Yves Letterme, namestnik generalnega sekretarja OECD

Novinarka: Še največji problem po Mayerju pomeni politična negotovost, ki gospodarske težave še poglablja.
Mayer: Mislim, da tudi to vpliva na vtis, ki ga dobijo vlagatelji o težavah v Sloveniji. Težave je mogoče odpraviti z odločnim političnim vodstvom in jasno začrtanimi ukrepi.
— Thomas Mayer, nekdanji prvi ekonomist Deutsche Bank za TVS

Končno se je tudi pri nas dogodila spet ena spodobna, pravzaprav atraktivna lumparija. Namreč predrzni »rop« denarnega depoja neke varnostne agencije, ki ga je izpeljal – njen varnostnik. Spominja na zgodbe francoskih filmskih kriminalk iz zlate dobe novega vala, ko klasična pravila filmske fabule in njenega moralnega poduka niso več veljala. Poenostavljeno povedano, dobri ljudje so preprosto dobri in z njimi ni kaj početi. A tudi slabi so dejansko dobri ter kot taki šele zares zanimivi in privlačni. Podtaknejo nam jih kot objekt identifikacije. Gledalec podoživlja junakove dileme, z njim beži pred zakonom, se ujame v emocionalno zanko in navija, da bi se junak izmaknil pregonu in kazni. Fabule niso poenostavljeno črno-bele, ampak le v odtenkih črne. Motivi dejanj niso enopomenski in lahko razumljivi. In zgodba tudi ne ponudi enoznačnega konca, ampak pusti gledalca v precepu. Ko Belmondo v kultnem filmu Do zadnjega diha pade pokošen pod streli policije, je morda zadoščeno pravici, ne pa tudi gledalčevemu užitku. Ta si poreče, škoda, da ni pravi čas odšel, pobegnil … Francoski film je vpeljal kult gospoda lopova, pozitivnega negativca. Drugačnega, kot nastopa v slovenskih zgodbah o državi kot plenu političnih mogočnežev. Ti brez sloga in dostojanstva, kot potrošniki v supermarketu, jemljejo iz državne blagajne, ki naj bi jo čuvali in bogatili. Zato pri uporabnikih medijskih prezentacij kajpak ne povzročajo navdušenja, še pravega ogorčenja ne, ampak predvsem prezir. Zakaj prezir? Ker tisti, ki so državo ropali, izčrpavali in zagospodarili, danes najglasneje govorijo, da je država na tleh, zavožena, dotolčena.

Precej paradoksalno. Medtem ko evropske politične in finančne institucije prepričujejo nekatere najbolj ranljive države, da je konec, da so izgubile bitko, je v primeru Slovenije drugače. Ker kljub slabim ocenam prihajajo iz evropskih finančnih in političnih krogov tudi sporočila, da bo Slovenija sama kos svoji finančni zagati, doma pa se oglašajo prav ti isti, ki so državo brezsramno izčrpavali, ter dom in svet prepričujejo, da je situacija v resnici veliko slabša, kot jo slika tujina. Po projekciji Janeza Janše bi Slovenija morala že lani jeseni bankrotirati. Slovenija seveda ni bankrotirala, si pa je, zaradi slaboumne ali slabonamerne premierove izjave, poslabšala položaj. Kdo pa bo zaupal in posojal državi, če njen prvi mož pravi, da je pred bankrotom? Takšno obnašanje spominja na pubertetnico z moteno samopodobo, ki zaradi nekaj grdih gnojnih mozoljev razmišlja o samomoru. Zato so nekatere zadnje, precej ugodne ocene ranjeni slovenski samopodobi prišle kot naročene. Protidržavni diverziji iz domoljubnih krogov Tomaža Majerja se je denimo v časopisu Die Welt zoperstavil nekdanji vodilni ekonomist Deutsche bank Thomas Mayer, ki je s primerjalno analizo izračunaval, kako blizu finančnemu bankrotu so posamezne države območja z evrom. Po tej analizi ni razloga za paniko, saj so kazalci ugodnejši le za Nemčijo in Estonijo. Tako je Slovenija iz evrske oslovske klopi stopila v prvo vrsto kot »pozitivno presenečenje«. Kakorkoli. Pozitivne ocene same po sebi ne bodo prinesle rešitev in sprememb, so pa omogočile razmere za protiofenzivo proti orkestriranemu potenciranju »slovenskega primera« v nekaterih evropskih institucijah in finančnih trgih. To je omogočilo prvo uspešno akcijo nove vlade. Potem ko je vlada že naredila nekatere dvomljive kadrovske poteze in ko se je že na začetku začela utapljati v močvirje afere Izbrisani, pa je bila prva pot Bratuškove v Bruselj uspešna. Ker ni več enotne »evropske« ocene o Sloveniji kot naslednji kandidatki za bankrot, je lahko Bratuškova dovolj samozavestno in odločno zahtevala, naj Sloveniji pustijo, da rešuje nakopičene probleme. Tudi sami sicer nismo prepričani, ali premierkina samozavestna ocena, da smo »stabilna in močna država«, povsem drži, a po dolgem času smo obrnili retoriko in taktiko v pogovarjanju in dogovarjanju z evropskimi političnimi in finančnimi institucijami. In zanimivo, nihče od sogovornikov ni skušal naravnost oporekati ocenam premierke, da ni razloga za pokopavanje še žive Slovenije.

Thomas Mayer je sicer subtilno, a vendar dovolj jasno povedal, da tiči vzrok slabe zunanje podobe Slovenije v njeni slabi samopodobi. Da dobivamo iz »Evrope« nazaj tista sporočila, ki jih v Evropo pošiljamo.