Socialdemokrati imajo težave

Vlado Miheljak

19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Dva leva

Težava pa je, da tako imenovana levica in tako imenovani levi intelektualci, ki že dvajset let živijo od komentiranja položaja, to počnejo še naprej. Zdaj spet ustanavljajo novo stranko, in to potem ko so jo že ne vem kolikokrat. Ne prepoznajo, da je za Slovenijo nujno, da ima socialdemokracijo, ki predstavlja trdnost, transparentnost in odgovorno držo v politiki. Za to pa potrebujemo širšo podporo, to je od 25 do 40 odstotkov. Edino tako močna in stabilna levica lahko zagotovi umirjeno gospodarsko rast in razvoj nasploh. Na desnici se je takšna grupacija oblikovala in daje neko stabilnost, ne vemo pa, kaj je levica. SD podpora niha med 10 in 30 odstotki, zaupanja v levi inteligenci ni, traja po mesec ali dva, potem gredo ustanavljat novo stranko, ki nima uspeha na volitvah. Zato bomo na naslednjih volitvah znova videli, kako bo desnica prevzela oblast. Moja naloga je, da v tem času prepričam levosredinski del javnosti, da je močna SD edina priložnost za stabilno Slovenijo, državo v korist vseh ljudi.
— Predsednik SD Igor Lukšič (Delo, 8. 4. 2013)

Socialdemokrati imajo težave. Slej ko prej sami s seboj. Z lastno identiteto; z moteno samopodobo in realitetno kontrolo. Dolgoletni predsednik se pogovarja z zlato ribico. Aktualni predsednik pa se prepira sam s seboj. SD pa medtem vztrajno ponavlja neumnosti. Zato je pretežni del svojega parlamentarnega obdobja životarila. Imela je en dober trenutek, ki pa ni bil posledica dobrega dela in dobre politike, ampak slabega trenutka konkurence na levici; namreč samodestrukcije in posledičnega razpada stare liberalne demokracije. Takrat je velik del volilnega telesa, ki je tradicionalno volil leve liberalce – no, vsaj verjel je, da to so – iz obupa šel k Pahorju oz. njegovim socialdemokratom. Ne zaradi njihovega programa in načel, ampak zaradi praznine, ki je nastala po oblikovanju dveh ponesrečenih klonov stare LDS. A vladavina Pahorja in SD ni vzdržala niti eno celo legislaturo. Kajti tisti, ki so ga volili iz obupa, so v njegovem času padli v še večji obup in potencialno volilno abstinenco. Pahor pa je tako Janševi SDS na široko odprl pot k +50. Kar se k sreči ni zgodilo, ker se je pojavila PS. Ta je žal res taka, kot jo opisuje Lukšič (»po političnih merilih čudna grupacija«), brez konceptov, brez vsebine, a njena zgodovinska zasluga je, da je zaustavila proces, ki bi se v Sloveniji končal na podoben način kot na Madžarskem, saj sta si Janša in Orban tako psihološko kot politično na moč podobna. Že pred volitvami sem (takrat še v Dnevniku) zapisal, da bo, če bo, PS morebiti rešitev za volitve, ne pa tudi rešitev za levico. Politična levica (stranke, ki nagovarjajo levo volilno telo) še nikoli levemu volivcu ni ponujala manj kot v zadnjem obdobju. Zato je neproduktivno, da se Lukšič prepira s fantomskimi levimi intelektualci, ki menda živijo od tega, da »komentirajo položaj«. Ja, kaj pa je naloga kritičnega intelektualca, če ne komentiranje položaja; če ne refleksija? In zanimivo, Lukšič (skupaj z Janšo) spet uvaja institut »tako imenovanih«, ki se mu je že stara partija sredi osemdesetih odrekla. Kateri levi intelektualci pa so onkraj »tako imenovanih«? Značilnost SD je, da se je popolnoma razšla z neodvisnimi levimi intelektualci. Od jedra intelektualne elite, nekoč vezane na SD, ni ostalo nič. Če abstrahiramo peščico, ki je s svojo partijsko funkcijo (koristnostno?) vezana na SD, ni v kognitivni eliti praktično več nikogar, ki bi se identificiral s SD. Pahorju je uspelo še tiste zadnje pregnati in odgnati. Celo ljudje iz starega partijskega jedra, ki so po principu lojalnosti dolgo rigidno vztrajali, so odšli. Ne nazadnje je v zadnji legislaturi razpadlo tudi tradicionalno in naravno zavezništvo med sindikati in SD.

Lukšič kot politolog bi pač moral vedeti, da je levo-desna samoidentifikacija, kot pravi D. Fuchs, nekakšen »super issue«, torej eficienten mehanizem poenostavljanja kompleksnih političnih vsebin skozi generalizacijo. In kot dodajata Inglehart in Klingemann, jo samo manj izobraženi in politično nereflektirani neposredno enačijo s strankarsko komponento, visoko izobraženi obratno, kot vrednostno oz. ideološko komponento. Le na prve lahko SD, takšna kot je, računa zgolj s svojim imenom. Kaj pa lahko SD ponudi »tako imenovanim« levim intelektualcem? Predsednika republike Pahorja? Ne le, da je kot predsednik DZ odigral sporno vlogo pri referendumu o izbrisanih (Ustavno sodišče je zahtevo državnega zbora za presojo ustavnosti zahteve za referendum zavrglo, ker je bila vložena prepozno!), celo direktno jih je nasadil, češ »ljudje, ki se danes potegujejo za pravice, ki naj bi jim bile kratene, so imeli možnost, da bi svoj status uredili – nazadnje leta 1999«! Morda njegovo zavzemanje za zlato pravilo? Njegovo zlato ribico? Njegovo multipoklicno burkaštvo? Morebiti predsednika DZ Vebra? Njegovo hujskaštvo v času romske krize na Kočevskem, njegovo vlogo v – za javno dobro – škodljivem Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Njegovo norčevanje iz civilne družbe, ko na posvet v DZ povabi denimo Primca iz Civilne iniciative za družino in pravice otrok in predsednika Zveze domoljubnih društev Hervardi Andreja Šiška …? Bo dovolj naštevanj socialdemokratskih potencialov SD?

Slovenija vsekakor potrebuje socialdemokratsko alternativo. SD to ni. Zato tudi nima pravice drugim očitati, da menda »spet« snujejo novo stranko.