Kakšne volitve hočemo?

Vlado Miheljak

10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Dva leva

Volilni sistem je najbolj fundamentalen element reprezentativne demokracije.
— Arend Lijphart

Blagor demokracij, ne glede na to, kakšne vrste ali ravni so, je vselej odvisen od neznatne tehnične podrobnosti: od volilnega zakona. Vse drugo je sekundarno.
— Jose Ortega y Gasset, španski kulturni filozof

Hrvati šokirani zaradi uvrstitve na zgolj tretje mesto na svetovni top lestvici korupcije: Slovenci so prvi, ker so podkupili žirijo.
— Hrvaški spletni portal Sprdex.com

V začetku tedna smo se pustili pogostiti s še eno katastrofično oslikavo Slovenije. Namreč, Slovenija naj bi bila mednarodni prvak, pravi težkokategornik v korupciji. Takšen sklep sledi raziskavi revizijske hiše Ernst & Young. Raziskava, ki ni postregla s prav veliko podatki o metodi, trdi, da je reprezentativno zajela 3500 menedžerjev. Kar je najbrž točno, a to ne pomeni, da je dobila primerjalno relevantne odgovore. Merjenje korupcije je precej zapleten problem in nikakor ne moreš dobiti primerjalno veljavnih odgovorov zgolj z usmerjenimi intervjuji. Za potrebe analize so vsekakor relevantnejši podatki iz vsakoletne študije, objavljene pod imenom Indeks percepcije korupcije (CPI), ki jo na podlagi različnih virov pripravlja organizacija Transparency International. Po tej študiji Slovenija niha nekje med 26. in 37. mestom (po nekoruptivnosti). Neposredno ji med postkomunističnimi deželami konkurira ali jo rahlo prehiteva Estonija, druge dežele so slabše. Sicer pa visoka stopnja kritičnosti poročevalcev (v tem primeru menedžerjev) ni nujno diagnoza katastrofe, ampak je lahko kazalec velike občutljivosti in ozaveščenosti ob premajhni urejenosti. Lahko pa tudi izraža vsesplošno nezadovoljstvo s prilikami v deželi. Prav tam, kjer sta korupcija in korupcijsko tveganje kar najbolj vsakdanja folklora, je kritičnost neredko nizka. To pomeni, da je percepcija visoke stopnje korupcijskih tveganj lahko ali odraz dejanskega stanja ali velike občutljivosti in nizka odraz ali »čistosti« dežele ali zgolj (pre)majhne občutljivosti.

No, ne želim izpeljati, da v Sloveniji korupcija ni problem. Nasprotno, je prevelik problem, da bi se s »podatki« poljubno igrali; da bi si ob naslajanju nad katastrofično oceno organizirali mazohistični, samodestruktivni užitek. Še zlasti politiki in politika, ki ima vzvode in odgovornost za spoprijem z rakavim tkivom korupcije. Ob množici precej površnih in hitrih ocen omenjene raziskave se še najbolj strinjam s tezo kolega Markeša v Delu, da je korupcija v slovenskem poslovnem svetu podaljšek korupcije v politiki oziroma koruptivne politike. Od politike je odvisno, kakšna bo »korupcijska klima« v državi. Prvič zato, ker mora politika izražati voljo po ureditvi tega ključnega problema, in drugič zato, ker mora biti politika dovolj eficientna, da to lahko stori. Zato ni vseeno, kdo vstopa v zakonodajni hram, niti kakšen rezultat bo dala povolilna aritmetika. Smo na robu popolnega razpada zaupanja, to pa pomeni tudi razpad države. Zato je nujno preoblikovati volilni sistem tako, da bo pošten glede na voljo volilnega telesa in da bo lahko oblikoval dovolj učinkovito in dosledno vlado, s čimer se bo postopoma vrnilo zaupanje državljanov.

Dieter Nohlen definira tri ideale parlamentarne demokracije: reprezentativnost (preslikava zrcalne podobe družbe, družbenih interesov v parlament), koncentracijo (efektivna zmožnost parlamenta, koalicije in vlade pri razumnem številu strank) ter participacijo (personalizirana izbira). Večinski in proporcionalni sistem zadostita nekaterim od teh, nobeden od njiju vsem. Prednosti večinskega sistema bi med drugim bile, da ni drobljenja strank, da omogoča koncentracijo strank in stabilne (večinske) vlade ter izogibanje ekstremnim stališčem (ker konkurirajo za celotno volilno telo), da omogoča reforme … in ne nazadnje, o obliki vladavine odločijo volivci, ne pa povolilna barantanja. Po drugi strani proporcionalni sistem zagotavlja reprezentativno zastopanost mnenj in interesov v razmerju do dejanske moči v družbi, preprečuje oblikovanje političnih večin (ki se razlikujejo od dejanskih razmerij v družbi), pa tudi onemogočanje ekstremnih političnih obratov (ki so bolj posledica volilnega sistema kot spremembe stališč državljanov). Za mlade demokracije je pomembno tudi, da s proporcionalnim sistemom nove politične sile realno lahko dobijo v parlamentu svoje zastopstvo, ker spreminjajoča se družba v parlamentarnem predstavništvu ni stabilizirana in blokirana, ter ne nazadnje ker preprečuje kartele etabliranih strank, ki dominantni položaj dobijo zgolj zaradi volilnega sistema. Kateri sistem torej? Temeljna značilnost večinskega sistema je prevlada, proporcionalnega konsenz. A večinski sistem, ki omogoča koncentracijo in participacijo, obenem abstrahira reprezentacijo. Proporcionalni sistem zagotavlja reprezentacijo, ne zagotavlja pa participacije in koncentracije (ta je sicer možna posledica volilnega izida ob ustrezno visoki zaporni klavzuli oziroma pragu).

Torej, lahko bi po stalinsko rekli, da sta oba sistema, proporcionalni in večinski – slabša. Ohranjanje proporcionalnega sistema z vpeljavo preferenčnega glasu ob odpravi volilnih okrajev je ponesrečen poskus preseganja omejitev, ker lahko pripelje do prostorskih asimetrij reprezentacije. Še največ nerešenih vprašanj, onkraj sebičnih interesov in kalkulov politik, reši nemški t. i. personalizirani proporcionalni sistem z dvema glasovoma volivca (za stranko in za posameznega kandidata).

Vsekakor pa tak ali drugačen volilni sistem definira prevladujočo politično kulturo neke dežele.