Kako so nam ukradli socializem

Vlado Miheljak

26. 4. 2013  |  Mladina 17  |  Dva leva

Prvega ne pozabiš nikoli – Maja
— Sloviti nekdanji grafit na ljubljanskih ulicah

Za akumulacijo kapitala je zato načeloma nebistveno, kdo ob tej ’rastoči zamenljivosti ljudi’ nastopa kot funkcionar njenega gibanja in skrbi za njen nemoteni potek.
— Igor Bavčar, Srečo Kirn, Bojan Korsika, Kapital in delo v SFRJ (1985)

Ne vem, ali je res ali gre zgolj za urbano legendo, a v drugi polovici osemdesetih se je na Poljskem in iz nje širila anekdota, da je nekdo izkoristil cenzorsko nepazljivost pri »osrednjem« režimskem glasilu Trybuna Ludu (Ljudska tribuna) in v malih oglasih objavil ponudbo s približno tako vsebino: »Zamenjam enosobno stanovanje v Varšavi za spalno vrečo na pločniku New Yorka.« Ekonomija domislice je kajpak jasna: varnost zamenjam za svobodo. A iz današnje perspektive in izkušnje je domislica popolnoma zgrešena. Za preverjanje ni več treba iti newyorškim pločnikom nasproti, kajti pločniki so prišli k njim; k nam. V dežele nekoč (socialno) varnega socializma. No, za Jugoslavijo, sploh pa Slovenijo, je šala imela omejeno veljavnost, ker je bila vsaj svoboda gibanja, kot v edini t. i. vzhodno- oz. južnoevropski socialistični državi, široko zastavljena. Nismo pa takrat še vedeli oziroma se zavedali, da je tudi vprašanje svobode relativno. Zato ZDA nikakor niso kontrast, niso protipol vzhodnoevropskemu omejevanju svobode. Vsaj kar se tiče Slovenije, lahko danes z gotovostjo trdimo, da je bilo svobode v osemdesetih kljub občasnim režimskim ekscesom in selektivnim represijam več, kot je je dvajset in več let kasneje v Združenih državah. Sicer pa je bila razlika, ki smo jo zaznavali, prej v formalnem ustroju kompetitivne demokracije kot v stopnji svobode. Socializem, kakršnega smo živeli v osemdesetih v Sloveniji, sicer ni zagotavljal polne svobode, ki je, resnici na ljubo, večinsko prebivalstvo niti ni ultimativno zahtevalo ali pogrešalo, je pa zagotavljal visoko stopnjo socialne in zdravstvene varnosti ter temeljno dostojanstvo. A takrat se nismo v celoti zavedali tudi tega, da sta svoboda in demokracija, ki ne zagotavljata splošne socialne varnosti in dostojanstva prebivalstva, defektni.

Čas prvomajskih praznikov, ki so v času socializma v zavesti ljudi bili bolj prve, male, vsaj šestdnevne (med 27. aprilom in drugim majem) letne počitnice kot praznovanje dela in delavskih pravic, danes v ljudeh spodbudi spomine na dobre stare čase. A dejansko sintagma »dobri stari časi« ni spomin na boljše čase in prilike, ampak predvsem diagnoza sedanjosti. Je nostalgični pogled, ki je obratno sorazmeren z zadovoljstvom s sedanjostjo. Vsej razliki do življenja v primerjavi z drugimi socialističnimi deželami ter zlasti manjši grobosti tranzicije v Sloveniji navkljub je bilanca poti, ki smo jo prehodili, šokantna. Po dolgem, zelo dolgem času prihajajoče generacije živijo slabše od generacij, ki odhajajo. V življenje vstopajo brez pravih perspektiv, brez prihodnosti – z načelno obljubljeno bodočnostjo.

A če so Čehom, Slovakom, Poljakom, Baltom in drugim nataknili zanko obljubljenega raja drugi, smo si jo pri nas sami. Oziroma so nam jo »naši«. V preostalih »novih demokracijah« so pokupili razvrednoteno narodno premoženje predvsem od zunaj, pri nas so ga pod krinko zaščite nacionalnega interesa izropali domači tajkuni. To ne pomeni, da je nacionalni interes mit. Le tajkuni so ponesrečeni čuvarji le-tega.

Kaže, da je prehod v tržno gospodarstvo novega demokratičnega reda pod blagovno znamko privatizacije pomenil neizogibno odtujitev, rop. Vprašanje je bilo le, kdo bo to naredil. Vsaj pri nas je bilo tako, da so to vzeli v svoje roke ljudje, rojeni za vse režime in vse priložnosti. Vzorčni primer je gotovo Igor Bavčar, ki je prehodil fascinantno pot od študenta Marxovega Kapitala do kapitalista; od nadležnega podpisovalca besedil v Tribuni s krilaticami kot »Naj živi proletarska revolucija« in »Naj živi delavsko samoupravljanje« do plenilca delavskega in ljudskega premoženja; od ortodoksnega kritika premalo doslednega socializma do arogantnega tajkuna, ki z milijonskimi vsotami tujega (tj. ljudskega) premoženja keglja kot smrt z lobanjami. A če na primer Bavčar gledamo z distance, brez osebnih afinitet ali averzij, se zdi, da se je zgodilo to, kar se je prej ali slej moralo zgoditi. Bavčar ni nikakršen poseben, enkraten, izjemen primer. Tajkunstvo je normalna patologija (post)tranzicije Evrope.

Včasih so okrog prvega maja ljudje šli na cesto za delavske pravice, kasneje, ker so jih imeli. Sedaj je cikel spet naokrog. Spet je treba iti na cesto za pravice. Tudi zato se ljudskim vstajam, kljub temu da smo se (vsaj začasno) rešili poglavitnega samodržca, rok trajanja še ni iztekel. Že to soboto (na praznični dan upora) bomo videli, ali se ljudje tega zavedajo.

Vsekakor pa se tega zavedajo Murine delavke, ki so v sredo dobile plačilne liste za mesec marec. Ne pa tudi plač. Prvomajska norčija pač.