Zaton svobodne Evrope

Vlado Miheljak

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Dva leva

Slovenija »gotovo« ne bi zapirala zračnega prostora, če bi prek njenega ozemlja letel Snowden.
— Karel Erjavec se pokončno kot Morales, Madura in Ortega upira ameriškemu diktatu (STA, 8. 7. 2013)

Na zadnjo junijsko nedeljo je pred Kapelo mučencev v središču vasi potekala spominska sveta maša, takoj za tem pa še slovesnost v spomin domačinom, ki so bili žrtve vojnega in povojnega nasilja. Mašo je daroval urednik Družine Franci Petrič, slavnostna govornica je bila Helena Jaklitsch, rdeča nit slovesnosti pa je bila 70. obletnica birmovanja škofa Gregorija Rožmana v Šentjoštu.
— V Šentjoštu nad Horjulom so 30. 6. 2013 uprizarjali slovensko poglavje računalniške igre Call of Duty (vir: MojaObčina.si)

Ne vem, ali naj bom ob zlomu evropske avtonomije v primeru Snowden vesel ali žalosten. Vesel, pravzaprav bolj privoščljiv, ker nam prvič ni treba osramočeno ugotavljati, da se drugače od avtonomne Evrope nekritično in poslušno udinjamo diktatu Združenih držav. Evropska unija je bila v času šibke, od pomoči odvisne Rusije dolga leta edina realna sila, ki se je v svojih stališčih in praksi kolikor toliko upirala histeričnim ameriškim imperativom po zavezništvu. Po zavezništvu v nasprotju z evropskimi standardi in tudi z mednarodnim pravom. Tudi v času po 11. septembru, ko so ZDA igrale na struno pietete do žrtev terorističnega napada, se denimo Francija ni vdala diktatu čustev. Sedanja Hollandova vlada pa je podobno kot številne druge pokleknila pred velikim bratom. In jo, podobno kot Špance, menda sedaj peče vest. Kar je dobro. Je pa vprašanje, kaj dolgoročno pomeni skupinska kapitulacija pred ameriškim pritiskom. Ne da bi bili preveč pretenciozni in videli popolno vzporednico, a kapitulantsko obnašanje evropskih velikih držav v primeru Snowden spominja na popuščanje in uklanjanje diktatu Nemčije v času münchenske konference leta 1938, ki je pomenila smrt stare Evrope. Bo aktualna Evropa sedaj napako ponovila? Kljub že izrečenim obžalovanjem ostaja grenak priokus ob uganki, kaj bi bilo z Evropo, če bi Snowdna našli in izbezali iz Moralesovega letala.

Mi smo imeli to srečo, da nas nihče nič ne vpraša. O ničemer. Verjetno res ne bi zapirali zračnega prostora, kot zagotavlja Erjavec, saj ga tudi odpirali ne bi. Še Tuđman je, ko se mu je zljubilo, kršil naš zračni prostor. Erjavčevo abstraktno kazanje mišic ob hipotetični situaciji po dogodku, ki je že za nami, ni dovolj. Sedaj bi se civilna družba morala organizirati in ultimativno zahtevati od svojih najvišjih reprezentantov, predsednika republike, vlade, parlamenta ter zunanjega ministra, da se opredelijo do afere Snowden. Da povedo, ali je problem on ali tisto, kar je razkril. In predvsem, ali so velike evropske zaveznice kršile mednarodno pravo in ali so pritiski ZDA nesprejemljivi.

Sicer pa se ob znakih umiranja svobodne Evrope v Sloveniji prebuja duh neke druge Evrope; iz nekega drugega časa. Stare Evrope, ki se je ob svojem času samopoimenovala za novo Evropo. Ne sicer prvič, a nikoli doslej tako neposredno. Namreč, del pritajene Slovenije se prebuja in demonstrira čas, ko je bil del drugega zavezništva. Tistega, ki je pretentalo ali prestrašilo Chamberlaina, Daladiera in druge, da so privolili v vse, samo da bi ohranili svoj mir.

Kot je bilo v medijih bežno zapisano, so ob velepomembnem prazniku, namreč 70. obletnici birmovanja škofa Rožmana (1943), imeli spominsko mašo in slovesnost ter priložnostni scenosled. Kar se spomnim, se pri nas še ni zgodilo kaj podobnega. Kuliso dogodku so oblikovali tako, da so vaške fante našemili v domobrance in jim dali v roke kvizlinške zastave. Malo je spominjalo na bebave igre na normandijski obali, kjer se lahko oblečeš v zaveznika ali Nemca in se igraš bitke ter tako obujaš svoje nerealizirane otroške fantazije. Malo pa na kakšno lokalno, slovensko epizodo v virtualnih igricah Call of Duty. Da se je to dogajalo v osrčju slovenskega domobranstva in na kraju, kjer se je leta 1942 formirala prva vaška straža, je na neki način pričakovano. Morda bi se v teh scenosledih lahko povezali s tistimi, ki ritualno oblačijo partizanske uniforme in tudi uprizarjajo skeče. Naj se dobivajo na lokaciji Horjula, Polhovega Gradca, morda kje na Dolenjskem ter se gredo bitke. Seveda se iz zgodovine ve, kdo koga preganja, kdo beži. Kdo šeška, kdo je šeškan. Kakšna mora biti porazdelitev vlog.

A ker se ve tudi, kdo je bil kvizling, sodelavec italijanskega in nemškega fašizma, in kdo del protifašističnega zavezništva, zadeva ni zgolj smešna in anahronistična. Še zlasti in predvsem zato, ker se je vse skupaj dogajalo z uradnim blagoslovom slovenske cerkve. Ta je s tem dejanjem še enkrat pokazala, da je v temelju protiljudska. Ne samo zato, ker je škof Rožman, potem ko je svoje naivne ovčice zapeljeval v grešno kolaboracijo s fašizmom (za razliko od hrvaškega Stepinca), pobegnil in pustil ubogo rajo v nemilosti povojnih oblasti, ampak ker se slovenska RKC nenehno in sistematično postavlja nasproti ljudem. Pa naj bo pedofilija, v kateri je, kolikor se je dalo in dokler se je dalo, vedno na strani duhovnikov storilcev in proti žrtvam. Naj bo vprašanje pogoltnega finančnega hazarda, s katerim je nategnila predvsem svoje naivne ovčice, skupaj z njimi pa vse davkoplačevalce, ki bomo morali sanirati astronomsko škodo. In ne nazadnje, v usodnih trenutkih zgodovine se je slovenska RKC vedno postavila na stran sil teme in zla. In ne enega, ne drugega, ne tretjega ni nikoli obžalovala.