Operacija Stormy

Vlado Miheljak

20. 4. 2018  |  Mladina 16  |  Dva leva

»To je legitimen napad. Njegov namen je končati hudo kršenje mednarodnega prava.«
— Francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian meni, da se proti kršitvam mednarodnega prava najučinkoviteje borimo s kršitvami mednarodnega prava. (TVS SLO, 14. 4. 2018)

»Vodi me božja misija. Bog mi je ukazal: George, pojdi in se bojuj s tistimi teroristi v Afganistanu. In sem šel in nato mi je Bog ukazal: George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem šel.«
— Naši ameriški zavezniki so vojno v Iraku sicer začeli brez mandata VS Združenih narodov, a z nedvoumnim mandatom boga (STA, 7. 10. 2005)

»Zakaj bi nekdo zastrupil odsluženega špijona, ki je že sedel v ječi in ni imel več dostopa do nobenih vladnih podatkov? V Siriji Asad zmaguje, zakaj bi dan pred zmago v Dumi uporabil bojne strupe, ko ve, da bo iritiral vse na Zahodu?«
— Miroslav Gregorič (Studio City, 16. 4. 2018)

»Is fecit, cui prodest./Dejanje je storil tisti, ki ima od njega korist.«
— Kriminalistično načelo

Slovenska javnost se po vseh zunanjepolitičnih sramotah počasi le prebuja, naš politični razred pa skoraj soglasno leze v nove in nove zgodovinske kolaboracije. In zato ga bo treba ustaviti. Morda se zdi komu patetičen, a dejansko je zadnji poziv in protest Društva slovenskih pisateljev dobro odmerjen glede na težo zunanjepolitičnih zdrsov. Namreč, po blagoslovu vojaške operacije v Siriji so Pahorju, Cerarju, Erjavcu in Katičevi zastavili vprašanje, »kdo jim je dal mandat, da klečeplazijo pred samooklicanimi gospodarji t. i. svobodnega sveta«. Ob tem so spomnili na »nečednosti, ki jih je slovenska oblast, takšna ali drugačna, že izkazovala vladarjem: tako so se 9. junija 1941 predstavniki Slovencev zahvalili duceju za osvoboditev in tako so 20. aprila 1944 slovenski domobranci na Hitlerjev rojstni dan prisegli večno zvestobo führerju«. No, takrat so se zahvaljevali velikim diktatorjem. Sedaj se klanjajo vodilnemu ameriškemu bebcu in burkaču. Trumpu.

Ker to novo poniževanje, klečeplazenje, sovpada z volitvami, upam, da bodo volivci ohranili dovolj spomina, da bodo Cerarja, njegovo zvesto vodjo poslanske skupine in sploh ves SMC junija izpljunili na smetišče zgodovine. Zaradi Palestine; zaradi sodelovanja v povračilnih akcijah proti Rusiji po njeni domnevni, nedokazani, neraziskani vpletenosti v zastrupitev ruskega agenta; po blagoslovu vojaške akcije zaradi sirske, spet domnevne, neraziskane uporabe kemičnega orožja.

O .K . Če je kleče plaze nje Pahorja posledica hudih (patoloških?) identitetnih težav, kaj sta potem slepo sledenje in pritrjevanje zaveznikom, mednarodnemu pravu navkljub, pri ustavnem pravniku Cerarju, pri mednarodnem pravniku Petriču? Je to pokvarjenost, je izprijenost? Po Salisburyju in Dumi je »domnevno« dejanje dokončno postalo zadostni razlog za kakršnokoli ukrepanje. Tudi vojaško. Mayeva je po utemeljitvi sankcij proti Rusom po Salisburyju tudi za napad na Sirijo uporabila podobno sintagmo: »Tam naj bi režim imel kemično orožje.« Naj bi imel? Nič novega, boste porekli. Saj tudi v Iraku niso imeli dokazov in mandata Varnostnega sveta. A takrat so se vsaj trudili dokazati in legitimirati napad. A ker inšpekcija ZN UNMOVIC, v kateri je sodeloval Miroslav Gregorič, ni bila uspešna, in ker ni bilo možnosti za novo resolucijo VS, so se trudili pojasniti, da je že resolucija VS ZN 1441 zadostna podlaga za napad. In imeli so še en krovni alibi. Bush je dobil ukaz za napad od najvišje inštance: od boga. In mi kot bogaboječ narod z bogaboječimi voditelji smo slepo sledili sveti vojni. In sledimo še danes.

In zdaj imamo, kar imamo. Slabih trideset let po osamosvojitvi smo nebogljeni, ponižani, izigrani. Skupine političnega razreda sicer nekaj malega kolobarijo, a vedno pridemo na isto. Naj bo na oblasti desnica, »levica« ali Cerarjev ekstremni center, vedno nas vodijo do obisti pokvarjeni, sprevrženi, neavtonomni politiki. Zato ni čudno, da se iz te države norčujejo vsi. Celo tuji diplomati. Zadnji izpad ruskega veleposlanika je vsega obsojanja vreden. A banalno je, da so sedaj najglasnejši tisti, ki jih nikoli ni motilo nenehno vmešavanje vsakokratnega ameriškega veleposlanika v našo notranjo politiko. Najglasnejši je v teh dneh prebujeni Dimitrij Rupel, ki v odnosu do čezatlantskega zaveznika nikoli ni zmogel ohranjati vsaj malo dostojanstva.

No, da ne bo nesporazuma. Ni vprašanje, ali so Rusi sposobni in pripravljeni na takšen napad, kot se je zgodil v Salisburyju, in ali je Asadov režim zmožen in pripravljen uporabiti kemično orožje. Saj so vsega tega sposobni in pripravljeni vsi veliki igralci. Kdo je v Indokini uporabljal grozljiva biološka orožja? Kdo je, ne nazadnje, dajal Iraku logistično podporo, ko je leta 1988 s kemičnim orožjem, najobsežnejši uporabi po prvi svetovni vojni, zaustavljal napredovanje zmagovite iranske armade med iraško-iransko vojno? Njihovi takratni zavezniki in vojaški podporniki Američani. In vlogo kurirja med Belo hišo in Sadamovim dvorom je v času iraško-iranske vojne igral sam Donald Rumsfeld. Za stike z diktatorji, kriminalci in zločinci je ameriška administracija vedno uporabljala svoje najboljše kadre ...

Ampak še večji problem kot samo možnost, pripravljenost in zmožnost zunajsodnih likvidacij v tretjih deželah ter uporabe nekonvencionalnih in prepovedanih orožij in ubojnih sredstev je redefinicija legitimnosti in legalnosti v mednarodnem pravu. Sum, domneva sta postala zadostni razlog za akcijo. Nič več se ne blefira, izmišljujejo dokazi. Deluje se brez njih. Nič več se ne išče mandat ZN. Ta se gladko zaobide. To je dokončni razpad mednarodnega prava. Kakorkoli invalidno in pohabljeno je že bilo.