Mišelovka

Vlado Miheljak

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Dva leva

»No, končno smo tu!« je rekel Gandalf. »Tu se je končala vilinska pot iz Bodičeje. Bodika je bila simbol teh, ki so živeli tukaj, in zasadili so ju tukaj, da sta označevali konec njihovega gospostva; Zahodna dver je bila namreč narejena predvsem za rabo pri trgovanju z gospodarji Môrije. To so bili srečni dnevi, ko je občasno še vladalo prisrčno prijateljstvo med rodovi različnih krvi.«
— J. R. R. Tolkien: Gospodar prstanov; Bratovščina prstana.

»Rasejo zidovi, poganjajo stražni stolpi, vlečejo se ducati in ducati kilometrov bodeče žice. Država zavestno krši temeljne konvencije o človekovih pravicah. Zbirajo se vaške straže. V Kolpi umirajo ljudje pred našimi široko zaprtimi očmi. Ljudje na begu pred vojnami, revščino, totalitarnimi režimi, sovraštvom, klimatskimi spremembami dostojanstveno trpijo. Mi smo tisti, ki se imuni na njihovo bolečino in osvobojeni empatije, vesti ter občutka krivde – ali je to morda postmoderni človek? – deremo in kričimo iz območja udobja, iz predsobe prvega sveta. Zato, ker lahko.«
— Janez Škof je bral levite brezdušnim politikom

»Gledališče, ki je odprto in vključujoče, je del razrednega boja in družbenega razvoja. Za nikogar nam ni vseeno, od Kungote do Bruslja.«
— Nagrajeni igralec Uroš Kaurin

»Prejšnja vlada je zaprla meje te države za ljudi, ki so bežali pred vojno, nasiljem in smrtjo. Zelo lahko bi se zgodilo, da teh fantov ne bi bilo tukaj, tako kot ni stotisočev ljudi, ki ne morejo priti do tja, kjer bi lahko živeli normalno.«
— Janez Janša je osvežil spomin Miru Cerarju

No, Janez Janša kajpak ni oni, ampak tisti Janša. Tisti, ki je del umetniškega tria zloveščega imena. Cerar pa vsekakor je oni Cerar. Se pravi tisti, ki je na mejah dežele dal zasaditi jekleno bodiko. Je tudi tisti predsednik vlade, ki bo ostal v spominu po tem, da sicer ni nasprotoval naselitvi mladoletnih beguncev v kranjskem dijaškem domu, a se tudi ni aktivno uprl preprečitvi te sramote. Je tisti predsednik vlade, ki je molče in z odobravanjem spremljal izključevalno, izganjalsko, represivno, fašistoidno politiko tiste notranje ministrice, ki jo je sam izbral in nastavil. Zato je odgovoren in je kriv. Pač, odgovoren za to, česar ni naredil, pa bi moral, kriv za to, kar je naredil, pa ne bi smel; tudi za eno najbolj sramotnih dejanj v času t. i. begunske krize, ki ga je Mladinsko gledališče postavilo na oder in prejelo letošnjo veliko Borštnikovo nagrado.

Celotna zaključna prireditev je, verjetno spontano, a naklepno delovala kot hamletovska Mišelovka. The Mousetrap.

Predstava razkrinkavanja in soočanja. V mariborski dvorani je bilo zvedavo občinstvo, bili so lavreati in nastopajoči. In bili so politiki, ki vselej zavzemajo prvo vrsto in so zaigrali nekakšno občinstvo. Pač, predstava v predstavi. Model, ki se je v Sloveniji ob kulturnih praznikih in manifestacijah že kar nekako utrdil. Ne nazadnje je bilo tako že na predvečer kulturnega praznika, ko je slavnostni govorec Vinko Möderndorfer (in pred njim tudi Miran Zupanič, pa Meta Hočevar in še kdo) zaradi mačehovskega odnosa do kulture z odra bral levite prav tisti politiki in politikom, ki zavzemajo prednjo vrsto v osrednjem kulturnem hramu, kot da je predstava zaradi njih. Ne, predstava ni zaradi njih. Oni so del predstave. So nosilci vlog izrazitih negativcev. Takrat, februarja, sem ugotavljal, da politiki sicer vselej dobro pokasirajo, a da je po vsakokratni proslavi spet eno leto naokrog, ko se nič ne zgodi. Predvečer kulturnega praznika sem zato resignirano označil kot terapevtski hepening, katarzo, ki kulturnikom napolni baterije toliko, da lahko do naslednjega praznika životarijo in gladujejo. In preživijo. No, tokratni Borštnik navdaja z več optimizma. Vse širša je namreč zavest o tem, da tako ne gre naprej. Da angažma za kulturo in v kulturi ni zgolj sindikalni boj za več zabele na pustih, beraških žgancih. Da je vsak odgovoren za vsako krivico, za vsako usodo. In to so sporočili politiki in politikom. Cerar je bil neposredno nagovorjen. In mu je kajpak »težko padlo«. Njemu, moralistu, heglovski lepi duši, ki zanika, ki ne zmore misliti obstoja zla v sebi ... ki se je z vstopom v politično areno diskreditiral in bil, ne prvič, javno razkrinkan. Smradu, ki se ga je v svoji kratki politični karieri navzel, se zlepa ne bo znebil. Vlekel se bo za njim, ko že dolgo več ne bo v politiki. A po zaključku umetnikovega neposrednega nagovora »prvoobtoženega« je prišlo do šokantnega suspenza. Ostali prvovrstniki so navdušeno ploskali, odobravali umetnikov nagovor. Kot da se njih to ne tiče. Kot da to ni sporočilo politiki nasploh. Denimo Šarcu, ki čisto slučajno ni bil konkretno izzvan. Pa bi lahko bil. Prav Šarec, ki je od Cerarja prevzel štafeto zla in postal nekakšen boter nestrpnosti. Šarec, ki je šel še korak dlje od svojega predhodnika in denimo v svojem kabinetu zaposlil razvpitega Črnčeca, ki pooseblja nestrpnost, izključevanje. In ta Šarec je zadovoljno ploskal. Ploskal čemu?

Slovenska kultura in umetnost sta vse bolj angažirani. Teater še zlasti. Bolj ko so sprevrženi časi, v katerih deluje, bolj demonstrira, da mu je mar. Zaključna prireditev Borštnikovega srečanja je bila obnova že videnega, a hkrati nova razsežnost stare zgodbe. Nič več šablonsko soočanje dobrega in zla, ampak razkrinkavanje vsega in vseh, ki se oportuno, sprenevedavo z zlom spogledujejo in pajdašijo.

In prav je tako. Druge izbire ni. Ali kot je v Bratovščini prstana zapisal Tolkien: Kakorkoli se že izkaže, treba je po tisti poti, ki jo izbere nuja.