Zaljubljeni Pahor

Vlado Miheljak

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Dva leva

»V prejšnjem stoletju so trije totalitarizmi za seboj pustili strašno sled trpljenja, tudi fašizem, ki ga nameravajo danes obujati na zborovanju v Trstu.«
— Mnogi so bili akterji kakšnega od treh totalitarizmov. Tudi Borut Pahor. (Twitter, 3. 11. 2018)

»Na današnji dan pred 9 leti sva s hrvaško predsednico vlade Kosorjevo v Stockholmu podpisala arbitražni sporazum. Končal je 18-letno obdobje incidentov na meji, ki jih potem ni bilo več, sosednji državi pa sta močno okrepili gospodarsko sodelovanje. «
— Predsednik Borut Pahor bo 10. februarja 2019 praznoval okroglih 9 let, 3 mesece in 6 dni od podpisa arbitražnega sporazuma (Twitter, 4. 11. 2018)

»Spoštovani predsednik! Imate pa res pogum, da se hvalite z nedokončanimi projekti! «
— Violeta Bulc je pogumno zaigrala predvolilnega dvornega norčka (Twitter, 5. 11. 2018)

Ko smo v legislaturi 2004–2008 v praksi skusili, kaj pomeni vladavina Janeza Janše, smo si na volitvah 2008 zaželeli Pahorja, samo da se rešimo Janše. In smo ga žal dobili. Ko je kasneje, leta 2011, po koalicijski aritmetiki, ne po volilnem izidu, Janša pridobil mandat, smo ga hitro pregnali iz vladne palače in si na predčasnih volitvah nadvse želeli, da zmaga Cerar, samo da ne zmaga on. Janša. In ker po zaporednih porazih Janša še vedno ni odnehal in se je kljub neprepričljivemu rezultatu na zadnjih volitvah, zaradi razpršenosti in razdrobljenosti levosredinskih strank zavihtel na vrh, smo navijali za Šarca, da mu le uspe obiti relativnega zmagovalca in sestaviti koalicijo. In tako smo, v jeziku Janševih veteranov, obranili Slovenijo. A za kakšno ceno!

Najprej smo kot manjše zlo izbirali neodgovornega in vase zagledanega Pahorja, kasneje Cerarja; lepo dušo, ki je Slovenijo ogradila z grdo žico. In sedaj še Šarca, ki je začel uveljavljati kadrovski vrtiljak po Janševih kriterijih nestrpnosti kot oblike strokovnosti. In tako imamo sedaj v »lastni hiši« hkrati Pahorja, Cerarja in Šarca. Ob taki logiki in bilanci »zaustavljanja Janše« se vsili vprašanje, kdo bo naslednji »politični bebec«, ki ga bo treba ustoličiti, da ga zaustavimo. Janšo namreč.

No, najbolj problematična je vendarle figura Pahorja. Zakaj? Preprosto zato, ker sta Cerar in Šarec prehodna pojava v slovenski politiki. Drugače je s Pahorjem, ki je v nasprotju z ad hoc personalnimi strankami brez vsebine in identitete, ki vzniknejo in poniknejo kot junijske kresnice, svojo politično kariero trasiral znotraj etablirane politične stranke, ki v imenu obeta vsebino. Recimo. In ki bo živela in preživela verjetno tudi, ko Pahorja ne bo več v politiki. Če bi se mu odrekla, bi morda celo pridobila nekaj izgubljenih levih glasov. No, strankin popolnoma nekritični odnos in nekritična podpora problematičnemu Pahorju sta njeno dodatno breme. Prispevek Pahorja k razgradnji stranke je bil ključen, a ne ekskluziven, saj se tudi drugi člani po svojih močeh trudijo to destrukcijo ohranjati in poglobiti. Zato je stranka SD postopoma izgubila praktično vse t. i. prosto lebdeče intelektualce. V njej vztrajajo le še tisti, ki imajo kakšne kadrovske oz. karierne obete.

A preden Pahorja z zadnjim žebljem pribijem na križ, ga je treba braniti. Kar je neizogiben paradoks. Pač približno tako, kot ko ranjenega zločinca najprej za vsako ceno rešijo, da bi ga kasneje obsodili na smrt. Namreč, kakršenkoli je Pahor in kakorkoli je njegovo obujanje spomina na devetletnico (?!) podpisa arbitražnega sporazuma cenena in banalna samopromocija, je intervencija evropske ministrice Bulčeve resnično pobalinska, neprofesionalna, do lastne države in njenih institucij nelojalna. Čisto vseeno je, ali je pisala kot zasebni tviteraš ali kot komisarka. Obeh vlog na taki funkciji ne moreš ločiti. Lahko špekuliramo, da prihaja leto evropskih volitev in da si kupuje mesto kandidatke pri starih in novih »delodajalcih«, ki jim gre Pahor očitno na živce. Morda, a če bodo mediji dosledni, če bodo opravili svoje poslanstvo, bodo od prav teh, ki jim je z banalnim tvitom dvorila Bulčeva, morali zahtevati in izsiliti, da se je odrečejo; da jo izpljunejo. To bi bila pravzaprav najučinkovitejša kazen za preračunljivo pobalinstvo.

No, Pahor je onkraj teh politikantskih napadov, ki jih je treba z gnusom zavrniti, nadvse potreben in vreden kritike. Stopnja samozagledanosti, samoočaranosti in hkrati sprenevedanja, neopredeljevanja, neprevzemanja odgovornosti je že zdavnaj prešla tudi najohlapnejše meje običajnega politikantstva in se giblje v sferi klinike. A to je predvsem naš problem. Problem javnosti in medijev. Kako lahko dopustimo, da nas predsednik republike zavaja s svojimi bizarnimi komunikacijami, iz katerih izvemo, kako si organizira zasebno življenje, kako se sonči, kako in s čim neguje telo, kako se prehranjuje, kakšno stolico ima, kako se zabava ... kot predsednik. Ne izvemo in slišimo pa njegovih stališč. Do kršenja človekovih pravic, do glorifikacije nestrpnih ideologij in izključevalnih političnih praks … Torej kaj o tem misli kot predsednik.

Pahor je nekoč dejal »tak pač sem«. V redu. Lahko je tak. Kot zasebnik. A dokler je predsednik republike, ni zasebnik v javnem nastopanju in javnem komuniciranju. Nima pravice do ekshibicionističnega samorazgaljanja.

Pahor tudi pravi, da ni nujno, da ima o vsem mnenje. Se pravi mnenje o javnih vprašanjih in javnih zadevah. Ni nujno, da ima o vsem mnenje Pahor, ki se bo oziroma ko se bo politično umaknil, upokojil. Dokler je na javni funkciji tega privilegija in pravice nima.

In mi nimamo privilegija in pravice, da bi to sprenevedanje tolerirali.