ICC in mi

Vlado Miheljak

19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Dva leva

»Sodniki Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) so zavrnili zahtevo glavne tožilke Fatou Bensoude, da odprejo preiskavo o morebitnih vojnih zločinih in zločinih proti človečnosti v Afganistanu. Sodišče je sporočilo, da preiskava na tej stopnji ne bi služila interesom pravice. ZDA so sicer pritiskale na ICC, da te preiskave ne začne ... Sodniki se strinjajo, da sta pogoja pristojnosti in dopustnosti izpolnjena, a izpostavljajo, da ima sodišče omejen proračun, ki ga je treba usmeriti v dejavnosti, ki imajo višje možnosti uspeha ... Poudarili so tudi, da bi se že tako pomanjkljivo politično sodelovanje držav s tožilko v primeru preiskave še poslabšalo.«
— Sodniki Mednarodnega kazenskega sodišča so ZDA zavarovali pred tožilko Mednarodnega kazenskega sodišča (STA, 12. 4. 2019)

»To je velika mednarodna zmaga, in to ne samo za te domoljube, ampak za vladavino prava.«
 — Je poudaril Donald Trump, veliki poznavalec in zaščitnik mednarodnega prava (STA, 12. 4. 2019)

»Grozno je gledati požar v notredamski katedrali v Parizu. Morda bi lahko za gašenje uporabili letala za gašenje požarov. Potrebno je hitro ukrepanje.«
— Je tvitnil Donald Trump, veliki poznavalec gasilstva in zaščitnik mednarodne kulturne dediščine (15. 4. 2019)

Hja, tako si Donald Trump predstavlja reševanje težav. No, ne bodimo krivični, tako si reševanje težav predstavlja prav vsaka ameriška administracija oziroma vsak ameriški predsednik. Namreč tako, da pošlje letala tja, kjer vzniknejo »požari«, kjer vzniknejo nepravilno naravnane ljudske vstaje, tja, kjer vztrajajo z Ameriko nesodelujoči režimi. Posledice pa so take, kot bi bile, če bi pariški gasilci poslušali Trumpa in poslali nad stolnico vodne bombe, ki bi jo do konca uničile. Med osebnim slogom ameriških predsednikov je sicer pomembna razlika, a celo Obama je bil prepričan, da lahko reši težave tako, da v drugi državi brez njene privolitve ali sodelovanja ameriški tjulnji likvidirajo sovražnika države št. 1 in njegovo spremstvo. Brez sodnega procesa, proti vsem pravilom mednarodnega prava. Ko so predsednika Clintona zalotili s spuščenimi hlačami, je poskušal pozornost preusmeriti tako, da je dal zbombardirati sudansko farmacevtsko tovarno. Clinton seveda ni prišel pred Mednarodno kazensko sodišče. Pač spopad s teroristi.

In tu se pokaže težava naše diplomacije, našega pogleda. Pravzaprav njihovega pogleda. Pogleda zunanjega ministra dr. Cerarja, predsednika republike in še zlasti njegovega zunanjepolitičnega masterminda, profesorja mednarodnega prava in bivšega diplomata dr. Ernesta Petriča. Vsi omenjeni so se večkrat postavili proti načelom in določilom mednarodnega prava. Njihova skupna značilnost je tudi, da so se, ko je zmanjkalo mednarodnopravnih argumentov, zatekli v moraliziranje. Denimo nedavno v odboru za zunanjo politiko, ko so za upravičevanje »prepoznanja« Guaidója, torej pravniškega neologizma, kar je že samo po sebi težava, kritike spraševali, ali je potem ustrezneje, da pustimo stvari pri miru in gledamo, kako gladujejo venezuelski otroci. Res je pogled na stanje stvari v Venezueli depresiven, a ne Cerar in ne Petrič se nista odzvala na opombo, da v Jemnu otroci ne samo gladujejo, ampak od lakote umirajo. (Po podatkih humanitarne organizacije Save the Children je med triletno vojno v Jemnu zaradi lakote do novembra lani umrlo približno 85 tisoč otrok, mlajših od pet let!). A ker katastrofo povzroča Savdska Arabija, ki je v neposrednem varstvu ZDA, ne eden ne drugi ne pisneta. Ob aferi Skripal je dr. Petrič z norčavimi mednarodnopravnimi bravurami presodil, da je oblika in intenzivnost naših ukrepov ob pridružitvi sankcijam proti Rusiji ravno prav intenzivna. Torej sankcije, ki zaobidejo vse mednarodnopravne akte in povelja, so ravno pravšnje. Sicer pa je že ob neki drugi priložnosti (ob komentiranju sramotne vilenske izjave) lepo pojasnil: »Navsezadnje se moramo vedno vprašati, kje smo in kdo smo. Smo članica Nata?« Torej ni pomembno, kaj je res in kaj je mednarodnopravno zavezujoče, ampak kako zadovoljiti zaveznike. Zato imamo v primerljivih situacijah na Krimu in na Kosovu različna merila. Da (ne)priznanja Palestine sploh ne omenjamo.

Majhni državi, kot je Slovenija, preostane zgolj dosledna zaveza določilom in obligacijam mednarodnega prava. Ne more se zanašati na zavezništvo z velesilami, ker jo te v ključnih trenutkih ali zaobidejo ali prodajo ali pozabijo ali prisilijo v ravnanje proti lastnemu interesu. Spomnite se vsebine v WikiLeaksu razkritih depeš, vezanih na Slovenijo. Denimo, kako je »liberalna« državna sekretarka Hillary Clinton leta 2009 grozila Borutu Pahorju, da bo oziroma bomo občutili »gnev iz Washingtona«, če bomo onemogočali vstop Hrvaške v EU. A Pahor se nam ne more smiliti, saj je, kot razkriva neka druga depeša iz istega vira, za nekajminutni (!) fototermin z Obamo privolil v sprejetje zapornika iz Guantanama. Smilimo se lahko samo sami sebi, ker smo si takšnega vase zazrtega klovna izvolili za predsednika. Res bedno!

Zadnji, a gotovo ne poslednji Trumpov izpad je v svoji vulgarnosti zgolj bolj neposredno razkril, kako si ZDA pod vsako administracijo predstavljajo mednarodne obveze. Odnos do ICC je zaradi vsega navedenega preizkusni kamen. Ne le za ZDA, ampak predvsem za mednarodno skupnost in tako tudi za nas. Je sprejemljivo ali zavržno, da ZDA same sebe definirajo kot izvzete iz preiskav, obvez in razsodb Mednarodnega kazenskega sodišča? Oba velika protagonista slovenske zunanje politike, ugledna pravnika, dr. Cerar in dr. Petrič, naj se, če že o mednarodni politiki tako rada moralizirata, opredelita do stališča ZDA do ICC.

To je vprašanje njune strokovne in moralne integritete.