Klic dolžnosti

Vlado Miheljak

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Dva leva

Turška volilna komisija je danes uradno potrdila zmago opozicijskega kandidata (CHP) Ekrema Imamogluja na lokalnih volitvah v Istanbulu minuli mesec ... Volilna komisija je v torek končala ponovno preštevanje nekaterih glasovnic za volitve v Istanbulu, vendar je AKP turškega predsednika Erdoğana vložila še eno tožbo zaradi volitev v Istanbulu, in sicer zaradi domnevnih nepravilnosti.
 — Včasih je treba šteti tudi več kot dvakrat, da prideš do pravilnih rezultatov (STA, 17. 4. 2019)

Po nekajdnevnih ugibanjih, ali bo zaradi tesnega izida nedeljskih volitev SDS izpodbijala volilni rezultat, je stranka tik pred iztekom roka na volilni komisiji Ljubljana Center in Bežigrad vložila ugovora, ker naj na 53 voliščih volilni odbori ne bi zahtevali podpisovanja volivcev v volilne imenike.
 — Včasih je treba volitve ponavljati, da prideš do pravilnih rezultatov (Dnevnik, 26. 9. 2008)

Ustavno sodišče je v obravnavo sprejelo pritožbo Vilija Kovačiča na odločitev upravnega sodišča, ki je zavrnilo njegovo izpodbijanje izida lokalnih volitev v Ljubljani. Če bo ustavno sodišče Kovačiču ugodilo, bo zadeva najverjetneje vrnjena v odločanje upravnemu sodišču. Toplak, ki je spisal ustavno pritožbo za Kovačiča, je za STA danes pojasnil, da na ustavnem sodišču pričakuje ugoden razplet, razlog za njegov optimizem pa je statistika.
— Včasih je treba nagajati, tudi če nimaš nobene možnosti, da prideš do pravilnih rezultatov (STA, 19. 4. 2019)

Skoraj vsaka politika slabih namenov ima svojega Vilija Kovačiča. Pač človeka, ki dela in naredi manj simpatične, neredko tudi umazane stvari za določeno politiko, za določen politični interes. Ki predvsem zastavi oziroma posodi svoje ime za stvari, ki dozorijo v glavah konceptivnih ideologov nekega političnega ozadja. Včasih gre bizarnost še dlje, kot denimo takrat, ko je neki klošar zastavil svoje ime »za burek«. Namreč, kot je bilo takrat (po volitvah 2008) na parlamentarni preiskovalni komisiji razkrito, je brezdomec Milan Simić za 500 evrov posodil svoje ime, da so s fiktivnim pologom 50.000 evrov nanj prenesli zakrito esdeesovsko firmo Progresija, ki je v kratkem času pred volitvami nabrala 1,4 milijona dolgov. Progresija? Da, firma, ki je za potrebe umazane kampanje izdajala razvpita trobila Slovenski tednik in Ekspres ter prikrito financirala esdeesovsko kampanjo. Najbolj bizarno pa je, da so slamnatega »novega lastnika« pobrali na ulici, človek je propadel zato, ker je bil izbrisan. Torej, žrtev politike, katere dedič je SDS in kot tak tarča njenih trobil, v katera je pisal publicistični in novinarski cvetober blizu stranke SDS. (Za osvežitev spomina: https://www.mladina.si/105898/ nezakonite-donacije-stranki-sds/).

A vrnimo se k Viliju Kovačiču. Vili Kovačič, verjetno v dobro veri, da je akter neke politike, izvršuje zgolj voljo »političnih botrov«. Politično delovanje si predstavlja kot igranje na konzolo; denimo igrico Call of Duty, kjer se enkrat spopadeš z Nemci, drugič z Američani, tretjič z ... vselej pa streljaš počez. Brez odgovornosti. In brez slabe vesti. Tako je z referendumsko pobudo skušal rušiti projekt drugi tir, aktualno pa s pobudo na ustavno sodišče skuša zrušiti mestno oblast v Ljubljani. Pač borec za pravno državo. Gotovo. Tako kot je bila njegova vloga na vztrajniški mrtvi straži pred sodiščem boj za pravno državo. Kako že? Tako da so skušali prenesti proces, ki se mu je obtoženi Janša na vse mogoče načine izogibal, ni prevzemal sodnih pozivov, izsiljeval proceduralne zaplete, nenehno jemal sodnim oblastem, sodnikom ter tožilstvu dostojanstvo ..., iz sodne palače na ulico. Ulica naj toži! Ulica naj sodi!

Zanimivo, da so čuvarji pravne države, ustavnosti in medijske svobode (dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak, dr. Jernej Letnar Černič), ki so protestirali in opozarjali, češ da Šarčev apel proti oglaševalskemu stimuliranju medijev, ki širijo sovražni govor, dejansko omejuje opoziciji možnost politične artikulacije in nagovarjanja (zapisali so: »… premier vsebino točno določenih medijev, ki so opozicijski, opredeljuje za sovražni govor«), molčali takrat, ko je vladajoča SDS z ekonomsko neutemeljenimi oglaševanji paradržavnih firm (Pošta Slovenije, Petrol, Nova KBM, Pozavarovalnica Sava, Zavarovalnica Triglav, Telekom, Hit ...) vzpostavljala vzporedni medijski prostor najnižjih medijskih standardov. In niso se odzvali takrat, ko so sodišče oblegali vztrajniki. Ko so se vršili neposredni pritiski na neodvisnost sodišča in tožilstva.

In če eden od podpisnikov (Toplak) piše Kovačiču pobude za ustavno sodišče, bi (naivno?) pričakovali od preostalih naštetih vitezov ustavnega in pravnega reda (Terška, Avblja, Letnar Černiča), da bodo dvignili svoj glas in s strokovno avtoriteto opozorili na zlorabo in smetenje ustavnega sodišča s spolitiziranimi pobudami. Namreč, če so se ob omenjeni Šarčevi intervenciji sklicevali na argument, »da tisto, kar deluje kot sovražna nastrojenost, po pravu pač še ni sovražni govor«, bi tokrat moralo še toliko bolj veljati, »da tisto, kar deluje kot animacijsko nasičeno pred-predvolilno nagovarjanje, po pravu pač še ni zloraba položaja«. Navsezadnje je v konkretnem primeru zlorabe glasila Ljubljana upravno sodišče odločalo zgolj o »zlorabi« v prid takrat aktualnega župana v njeni oktobrski številki, ta pa je izšla deset dni pred začetkom volilne kampanje.

Da oblastniki na različnih ravneh izkoriščajo različne promocijske kanale (tudi občinska glasila) v animacijske učinke ter da je na lokalnih ravneh v zadnjem predvolilnem letu aktiven »asfalt marketing«, je znano. In morda je to celo manj tipično za Ljubljano kot za manjše kraje. A kakorkoli. Kaznivo je lahko le tisto, kar je nezakonito.

En del slovenske politike in njenega konceptualnega ozadja se bo moral navaditi in sprijazniti z drobnim dejstvom kompetitivnih demokracij, da legitimnost volitev ni odvisna od izida, ampak od postopka.