Vse je v zraku
Ste opazili, da vse več cerkvenih moralnih filozofov govori o ekonomiji, medtem ko ministri filozofirajo, menedžerji pa čakajo na odrešitev?
Politična kriza se poglablja in postaja vse bolj usodna za ekonomske razmere v državi. Janševa vlada razpada in izgublja kritično politično legitimnost, brez katere ni mogoče izpeljati reformnih ukrepov. Janševa strategija ohranitve vlade za vsako ceno pomeni kupovanje časa, najprej zase, potem za svojo vlado in nazadnje za nove volitve. Toda celo ekonomisti MDS priznavajo, da je izvedba varčevalnih usmeritev v EU napačna. Vladna politično-ekonomska in korporativna zgodba torej ni prava, Janševa vlada ne obvladuje kriznega menedžmenta. Ravna kot stari komunisti pri sestopu z oblasti. Bolj skrbi za svoje kadre kot za blaginjo ljudi. Zato je za državo bolje, da odide. Čim prej in s čim manj načrtovanimi ukrepi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Politična kriza se poglablja in postaja vse bolj usodna za ekonomske razmere v državi. Janševa vlada razpada in izgublja kritično politično legitimnost, brez katere ni mogoče izpeljati reformnih ukrepov. Janševa strategija ohranitve vlade za vsako ceno pomeni kupovanje časa, najprej zase, potem za svojo vlado in nazadnje za nove volitve. Toda celo ekonomisti MDS priznavajo, da je izvedba varčevalnih usmeritev v EU napačna. Vladna politično-ekonomska in korporativna zgodba torej ni prava, Janševa vlada ne obvladuje kriznega menedžmenta. Ravna kot stari komunisti pri sestopu z oblasti. Bolj skrbi za svoje kadre kot za blaginjo ljudi. Zato je za državo bolje, da odide. Čim prej in s čim manj načrtovanimi ukrepi.
Janševa reakcija je psihološko in politično razumljiva. Vladavine karizmatičnih voditeljev se vedno lomijo na enak način. Osrednji voditelj se vede, kot da se nič ne dogaja, kot da vlada ekonomski mir, čeprav je okrog njega politična vojna. Vse deluje normalno, do bridkega konca. Seveda je v tej psihološki iracionalnosti veliko politične preračunljivosti. Karizma nikoli ni gola fantazma, vedno temelji na represiji, diskriminaciji in intervencionizmu. Upanje, da to prinaša politične dobičke, se je Janši in njegovim vedno izjalovilo. Prvi mandat so kljub izjemni ekonomski konjunkturi politično izgubili, drugega so po letu dni povsem zavozili. Obakrat ne zmaguje levica zaradi svojih kreposti, temveč izgublja Janša zaradi svojih napak. Toda teh lekcij Janša nikoli ni dojel, podobno kot Pahor.
Janša je bil vedno politično problematičen avtokrat, predvsem pa nesposoben ekonomski histerik. Danes je Janša na repu ljudske priljubljenosti, vlada ima manj kot petinsko podporo. Gre za popolno izgubo potrebne politične legitimnosti. To postaja ključno drugje. Janša in njegova falanga nimata potrebne vrednostne kredibilnosti. Brez izhodiščnega identitetnega kapitala pa je vsak menedžment sprememb obsojen na neuspeh. Zato mu je propadel potreben politični konsenz v koaliciji in tako na koncu ne more niti tehnično ukrepati. To je abeceda voditeljstva. In tega Janša očitno ne obvlada, v nasprotju z mnenjem svojih gorečih oboževalcev.
Toda vladna zgodba o usodi Slovenije zveni danes sila resno, najbolj konsistentno jo oznanja vladni ekonomist Brščič. Tranzicijska levica je s keynesiansko politiko pripeljala do visokih primanjkljajev in zadolženosti države. Za svoje finančno servisiranje se mora Slovenija letno zadolževati za tri do štiri milijarde evrov, »finančni trgi« pa zahtevajo močno vlado, varčevalne ukrepe in reforme. Vse to Janševa vlada ponuja, drži pravo smer in vsakršna menjava Janše in njegove politike pomeni polom. To velja tudi za novega mandatarja, tehnično vlado ali nove volitve. Najboljša in edina možnost je status quo. Vse drugo povečuje nestabilnost, negotovost in vodi do zaprosila za pomoč. Potem pride trojka in sledi »grški scenarij«. Politično-ekonomski in socialni potop.
Pustimo ob strani umazana dejstva. Največjo zasebno zadolženost države je pridelala prejšnja Janševa vlada. Največji politični kredit je dobila katoliška cerkev. Najpomembnejši namen slabe banke je pregon političnih nasprotnikov, državni holding pa postaja nov kadrovski peskovnik in privatizacijski most koruptivnih političnih kljukcev. Za nameček je glavni ekonomist MDS na letnem srečanju AEA (IMF WP, 2013) priznal, da je prehitra fiskalna dieta v EU nezdrava za rast in škodljiva za blaginjo ljudi. Preprosto, »prava pot« fiskalne konsolidacije je preostra, prehitra, premalo premišljena, zavajajoča. Torej tudi vladni način fiskalne konsolidacije stoji na napačnih temeljih in v obdobju 2012–2013 že daje slabe rezultate. Tu ni kaj dodati.
Najslabši scenarij bi bil, da bi manjšinska vlada v političnem brezvetrju skrbela za slabe ukrepe in zgrešene reformne korake. Zato tudi zadnja Janševa večerja ne bo zastonj.
Argumenti Blancharda in Leigha zahtevajo nekaj več pozornosti. Tehnično to pomeni, da so se ekonomisti in politiki ušteli pri oceni fiskalnih multiplikatorjev. Ti govorijo, za koliko se spremeni BDP, če se spreminjajo vladni izdatki. Vsak evro prihranka pri deficitu zniža BDP za 1,5 evra in ne za 0,5, kot so izračunavali. Grški laboratorij je izvrsten dokaz teh zmot. Seveda ne gre za analitične napake, temveč za zgrešenost politično-ekonomske usmeritve. Slabo izpeljana fiskalna konsolidacija vodi v recesijo, ki stopnjuje težave finančne sanacije in ceno financiranja. Ne glejte ekonomskih modelov, temveč se učite iz ekonomske zgodovine, je bil jasen Samuelson v svojem zadnjem intervjuju (2009). In imel je prav. Ta vlada še danes nima pravega programa konkurenčnosti, dviga produktivnosti, rasti in zaposlenosti.
V pametni ekonomski politiki sta čas in način ukrepanja pomembnejša od smeri in širine. Fiskalna konsolidacija in strukturne reforme sta prazna generična pojma, če ni prave instrumentalizacije. In kot vidite, vlada nima nobene praktične rešitve. Ne vemo, kako vrniti odgovornost v bančni sektor, kako postaviti dobro korporativno upravljanje, kje so investicijski projekti, kako spodbuditi konkurenčnosti in odpreti nove trge, kje in kako privatizirati … Vse je v zraku, stopnjuje se samo vera v lastne rešitve. Ste opazili, da vse več cerkvenih moralnih filozofov govori o ekonomiji, medtem ko ministri filozofirajo, menedžerji pa čakajo na odrešitev?
Politiki z desne in leve so se ujeli v ekonomsko past. Janševa vlada je za sedaj ponudila slabo ekonomsko ideologijo in meglene ukrepe. To je njena težava in zato bi morala oditi, z njo pa tudi predlagane rešitve. Najslabši scenarij bi bil, da bi manjšinska vlada v političnem brezvetrju skrbela za slabe ukrepe in zgrešene reformne korake. Zato tudi zadnja Janševa večerja ne bo zastonj.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.