Alternativa

dr. Bogomir Kovač

15. 3. 2013  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Tretja izdaja Marxovega Kapitala in oblikovanje nove levosredinske vlade sta dva naključna, toda povedna dogodka. Opletajoča kriza je v petem letu očitno razgalila prevladujočo ekonomsko ideologijo neoliberalizma, pokazala na globoka protislovja kapitalizma, socializem preprosto ni več anatema. Marx je v tem okolju spet zablestel kot pronicljiv analitik blagovne produkcije, brezobziren kritik kapitalizma in navdušujoč snovalec komunistične alternative. Toda vrnitev k Marxu se zdi bolj pop predstava kot resna teoretska zastavitev politične alternative. Zato nova vlada najbrž ne bo dojela, zakaj bi bil Marxov Kapital potrebnejši od dokapitalizacije bank, kot je duhovito zapisal mladi preučevalec Marxa Ciril Oberstar.

Tretja slovenska izdaja Kapitala (1961, 1986, 2013) je seveda dogodek, ki zahteva nekaj pozornosti. Gre za kultno knjigo avtorja, ki je usodno vplival na zgodovino 20. stoletja. Razumevanje Kapitala ima dolgo teoretsko tradicijo, od Rosdolskega do Althusserja in Balibarja, pa vse do Bideta (Splošna teorija moderne, Teorija prava, ekonomije in politike, 2007). Od Marxa kot hegliziranega Ricarda, če sledimo ekonomskemu branju, tako sestopamo do Kapitala z vidika politične filozofije, ko prehod blaga v kapital posreduje politično matriko države, razredni boj in različne oblike dominacije. To je svet, kjer rekonstruiramo teorijo moderne družbe s pomočjo Marxovega analitičnega aparata, njegovih »bogatih abstrakcij« in njegove celovite »dialektično kritične« teorije.

Toda prav ta širitev Marxa od ekonomske logike blagovne produkcije na krizo kapitalizma in od tod do nekakšnega ekosocializma (Kirn, 2012) sproža temeljne dileme. Mar zadostuje, da v smislu nekakšne pop teoretske kulture trdimo, da ima »Marx prav«, kot v Funky Business mimogrede zapišeta menedžerska guruja Nordstrom in Ridderstrale (1999), ali pa deset let kasneje v NYT še bolj slavni ekonomist Roubini, medtem ko Eagleton pojasnjuje, zakaj se Marx vrača (2011). »He’s back!«, pravi preprosto Times. Derrida že nekaj let prej lucidno opozarja, da Marx v teh kriznih razmerah in ob zmedeni levici dobiva nov pomen. Brez Marxa, pravi, ni prave prihodnosti, z njim se ponovno odpirajo alternative.

Filozofija in politična ekonomija v 20. stoletju umirata na obroke. Kapitalizem je danes vse bolj virtualen. Marxov abstraktni pristop se zdi dobra pot do njegovih labirintov.

Dejstvo je, da imamo težave s teoretskim razumevanjem sedanje krize, ki je ne moremo stlačiti v domene finančnih, bančnih, fiskalnih in dolžniških kriz. Velika recesija 2008–2013 v centru razvitega kapitalizma je sistemska kriza, ki razkriva inherentno notranjo nestabilnost tržne družbe. In ta je povezana z vlogo denarja kot substancialne lastnosti blagovne forme in menjave ter vlogo financ kot temeljnega cementa tržnega gospodarstva. Marx in z njim marksistična teorija sta podcenila prvo, neoklasična teorija pa ni nikoli povezala realne in finančne ekonomije. Dolžniška ekonomija v sodobnem kapitalizmu zato ni eksces, kreditna ekonomija ne stopa na določeni točki v sfero obscenosti dominacije in nadzora, kot meni Žižek. Oboje je substancialnost blagovne forme, finančna nestabilnost je inherentna lastnost tržnega gospodarstva.

Marxov prehod »denarja v kapital« je preprosto v tem, da se tržni odnosi (»svoboda, enakost, lastnina in Bentham«) spreminjajo v organizirano netržno relacijo mezdnega dela in kapitala, prisile in dominacije, iz katere kapitalisti izvabljajo presežno vrednost. Marx je celoten prehod trg-kapitalizem zasnoval na konceptu dela in ne denarja, podreditvi teoriji vrednosti in eksploatacije namesto konceptualizaciji denarja in financ. Gre za ključni spregled. Marxov »Aufhebung« Hegla je spočet v nedrjih Adama Smitha, kritika politične ekonomije ostaja znotraj koncepta produkcije vrednosti in zunaj vloge denarja. Šele ko razumemo, da denar ne izhaja iz menjave, temveč iz zadolževanja (financ) kot družbenega posredovanja in dolžniških zavez, smo bližje cilju. Dolg je torej izhodiščna socializacija denarja, finance temelj denarnega obstoja, oboje determinira blagovno menjavo in protislovno gibanje kapitala.

Spomnimo se še enkrat na sedemdeseta leta. V tedanji diskusiji so usodno vlogo odigrala dela Sraffe, Morishime, neorikardijancev, tematizirala se je vloga kapitala, v ospredju je poizkus rigorozne formulacije transformacij vrednosti v splošno teorijo relativnih cen in podobno. Diskusija je bila ekonomsko veliko bolj poglobljena od sedanjih naivnih predstav, pa je kljub temu zastala v labirintih abstraktnih teorij brez prave uporabne vrednosti. Podobno, kot je danes prevladujoča neoklasika ostala zamočvirjena v abstraktnih matematičnih formulacijah dinamičnih stohastičnih modelov splošnega ravnovesja. Vse skupaj je daleč od realnega sveta, brez prave moči pri iskanju odgovorov glede sedanje krize in njenega reševanja.

Sloterdijk ima še vedno prav. Filozofija in politična ekonomija v 20. stoletju umirata na obroke. Kapitalizem je danes vse bolj virtualen. Marxov abstraktni pristop se zdi dobra pot do njegovih labirintov. Toda nevarnost Marxovih »bogatih abstrakcij« (produkcijski način) je ravno v tem, da razumevanje totalitete zlahka postane nova totalitarnost uma. To je meja, ko abstrakcije postanejo represivne, kot pravi Derrida.

Teorije zlahka postanejo ideološko orodje menedžiranja stvarnosti. To je bila zanka, v katero se je nekdaj ujel tudi Marx, za njim pa marksizem in komunisti v socialističnih nedrjih 20. stoletja. In bilo bi dobro, da v novem preboju provincialnega duha ob prevračanju Marxa tega ne bi povsem spregledali.