Zasuk

dr. Bogomir Kovač

22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Potrditev nove slovenske vlade po dobrem letu od izrednih volitev 2011 v sedanji politični krizi ni posebno zmagoslaven dogodek. Toda ponuja vsaj pot za politični zasuk in možnost za drugačno ekonomsko razvojno alternativo. Oboje ta država potrebuje bolj kot si mislimo. Politična kultura janšizma je bila tudi v drugem mandatu nevzdržna, tekoča in razvojna ekonomska politika tudi tokrat prociklična in napačna. Bodimo povsem jasni, že druga vlada zapored je morala pasti, ker je bila politično ekonomsko nedorasla problemom, ki jih prinaša sedanja finančna kriza. Janševi osebni grehi so zgolj javna pokora, ki je obvladljiva znotraj pravne države in garancijske sheme odpustkov RKC.

Nova vlada za začetek ni nič posebnega glede težav, ki jih nosi s seboj. Nikoli koalicijske vlade niso bile programsko enotne in še manj lahko v slovenski strankokraciji govorimo o politični načelnosti. Janševa vlada je nastala s primerljivim legitimacijskim političnim deficitom, ni imela nobenih pravih vsebinskih rešitev razen ponavljanja zgrešenih evropskih usmeritev, ministrska ekipa je imela podobne kompetence kot sedanja nova vlada. Ne nazadnje je tu slaba tretjina starih ministrov, povsem nova je dobra polovica vlade. Glede sestave, političnega poslanstva in ekonomskih usmeritev ta ekipa ni niti pokop niti posebno upanje. In morda je celo dobro, da ni v njej preveč »resnih strokovnjakov«, ker so z njimi običajno naše vlade še bolj neresne in začasne.

Nova koalicijska pogodba je seveda splošna, ohlapna in površna, kot se za politične sporazume spodobi. Veliko daljše pogodbe Pahorjeve in Janševe vlade niso bile v tem nič boljše, večja dolžina in pestrost sta bili zgolj dokaz različnih interesov, stališč in medsebojnega nezaupanja. Koalicijska pogodba preprosto ne more biti nadomestek za razvojno strategijo države in ukrepe vladne ekonomske politike. Dejanska pomanjkljivost tiči drugje. Manjka ji politično jasnejša zaveza, kako vključiti v procesiranje političnih sprememb nezadovoljno javnost in pričakovanja državljanov. Na ekonomskem področju pa smo nedvomno zreli za resnejši zasuk, da želi nova vlada začeti z drugačno ekonomsko politiko. Tu tiči mejnik politične legitimnosti, kjer se nova vlada lahko ubrani močne in žolčne opozicije z Janšo na čelu.

Na tej točki sta pomembni še dve opozorili. Prvo zadeva čas, drugo je namenjeno diskrecijskim ukrepom. Dobro je, da si je vlada zadala programsko in časovno zamejitev glede zaupnice čez leto dni. To najprej pomeni, da se mora osredotočiti na najpomembnejše projekte, ukrepe, cilje, kar je temelj kriznega menedžmenta. Hkrati pa morajo biti njene reakcije hitre in hkrati časovno dovolj dolgoročne, da delujejo kredibilno. Večina ameriških ukrepov na fiskalnem področju ima desetletni horizont in to je temeljna razlika v razmerju do EU. Pomembno je tudi razmerje med diskrecijskimi ukrepi in samodejnimi pravili (stabilizatorji), na kar je odlično opozoril Prescott (Nobel Prize Lectures, 2004). Ključna so pravila in ne diskrecijski intervencionizem. In tu je vedno znova padel tudi neoliberalni credo Janševe vlade, Šušteršič kot akademski ekonomist pa je vse skupaj povsem spregledal.

Zakaj in kako je uspela aMaze? Opustila je zgrešeno smučarsko doktrino, zaupala v timsko delo in trdo garala za uspeh. Razumela je staro formulo zmage. Morda uspe tudi Bratuškovi.

Politično ekonomska dediščina Janševe vlade je slaba. Fiskalna konsolidacija je bila prehitra in preobsežna in je zgolj poglobila recesijo. Vzdržno »fiskalno devalvacijo« bi lahko zagotovila zgolj večja konkurenčnost in višja produktivnost na podjetniški ravni. Toda Janševe vlade podjetja niso zanimala, niti v povezavi z reševanjem bank. V javnem sektorju je zapustila politični kaos in dosegla majhne ekonomske učinke. Po letu dni deficit ostaja previsok, država ima likvidnostne težave, toliko želene privatizacije nismo videli in banke so v slabšem položaju kot pred letom dni. Obe opevani reformi, »slaba banka« in SDH, sta brez potrebnih operativnih nastavkov, hkrati pa ciljata v napačno smer. Sanacija bank mora omogočiti finančno sanacijo podjetij, kar sedaj predlaga BS z združenjem bank, SDH bi moral sanirati korporativno upravljanje, pa tega s takšnim pravnim skrpucalom in političnim pohlepom ne more.

Ukrepati torej manj in preudarno, bolj ciljno in v pravo smer, potrebujemo več strokovnega in institucionalnega sodelovanja. Bančna sanacija mora iti po poti, ki jo sedaj začrtuje BS, vlada naj temu sledi in omogoča potrebne sistemske spremembe in podpore (solvenčna zakonodaja). »Slaba banka« je tu preostanek »dobrih bank« in ne vseobsežni dežnik. Skrb za podjetja in aktivna industrijska politika, ki spodbuja konkurenčnost je druga pomembna novost. Programsko usmerjen proračun, ko bo moral zaradi stanja in prioritet doživeti rebalans še pred poletjem, velja za tretjo. Fiskalna konsolidacija naj stremi k znižanju tveganj, maksimalnemu aktiviranju evropskih sredstev, deficit pa velja izravnavati na daljši rok, kar mora postati trdna pogajalska pozicija Sloveniji znotraj popolne ekonomske kakofonije EK. Predvsem pa potrebujemo stabilizacijo zunanje likvidnosti, kar je prva in krovna prioriteta te vlade glede na razmere in ključno praznino, ki jo zapušča staro MF.

Da, Slovenija potrebuje zasuk. Politični in ekonomski. Zakaj in kako je uspela aMaze? Opustila je zgrešeno smučarsko doktrino, zaupala v timsko delo in trdo garala za uspeh. Razumela je staro formulo zmage. Morda uspe tudi Bratuškovi. To je tudi edini način, da premagajo Janševo falango. Takrat bo Slovenija v drugo osupnila (»amaze«).