Fenomen »kuhane žabe«

dr. Bogomir Kovač

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Vlada je konec prejšnjega meseca predala Evropski komisiji v Bruslju oba ključna dokumenta, program stabilnosti (PS) in nacionalni reformni program (NRP). Oba dokumenta sta sestavni del evropske koordinacije fiskalnih in razvojnih politik. Navzven omogočata evropsko presojo vladne politike glede na dane zaveze, navznoter dajeta okvir za pripravo jesenskega proračuna. Toda bruseljske presoje in priporočila so razvodeneli, zato je pomembnejša domača presoja Cerarjeve vlade. In tu je sporočilo jasno. Vse je podrejeno političnemu preživetju vlade, manj ekonomskemu preboju države. Zato v obeh dokumentih ni pravih razvojnih ambicij, ni fokusiranih ukrepov, ni radikalnejšega menedžmenta sprememb. Politična ekonomija te vlade je fenomen »kuhane žabe«.

Ko je vlada lansko jesen prevzela krmilo vodenja države, je bilo jasno vsaj troje. Prvič, da ima Slovenija pozitivno gospodarsko rast. Drugič, da je vlada zamejena z natančnimi priporočili evropske komisije. In tretjič, da nova Junckerjeva ekipa stavi na zmehčan fiskalni okvir, podrejen gospodarski rasti. Vse troje je Cerarjevi vladi odprlo prostor in Mramor je to vešče izkoristil. Formalno sledimo evropskim priporočilom, srednjeročno raztegnemo fiskalni okvir do leta 2020. Izkoristimo sedanjo projekcijo rasti na prihodkovni strani, na odhodkovni pa morajo biti vse spremembe in ukrepi finančno nevtralni. Tako se samodejno zapirajo škarje ciljnega strukturnega primanjkljaja, fiskalni napor je vzdržen, postopnost sprememb je temelj fiskalne obvladljivosti. Mramor vrača stari gradualizem, ki sta ga Janša in Šušteršič z gnusom zavrgla leta 2012.

Seveda, ves makroekonomski hokus pokus tega načrtovanja je zmes realnega in modelskega sveta, ključni so predpostavke scenarijev, ocene potencialne rasti, zapiranja proizvodne vrzeli, preračuni strukturnega primanjkljaja … Zato je pomembnejša vsebina, tudi dinamika sprememb v obdobju 2015–2016. In tu tiči prva zanka. Najprej, tako SP kot NRP imata skupne cilje, spodbujanje rasti in javnofinančno konsolidacijo, pa tri temeljne usmeritve, spodbujanje naložb, strukturne reforme in fiskalno odgovornost. Toda to kasneje razlagata vsak po svoje, SP kot zavezo fiskalne konsolidacije do leta 2020, NRP kot odgovore na priporočila EK. Če na primer NRP obljublja zniževanje strukturnega primanjkljaja najmanj 0,5 odstotka na leto, ga SP spreminja v 0,3 odstotka. Tudi začetek pravih sprememb je prestavljen na leto 2016. Skratka, Cerar si s tem kuje politični manever, Mramor ekonomsko rezervo, oboje pa je že del političnih racionalnih pričakovanj. Zato bo politično popuščanje danes zgolj ekonomski bumerang jutri.

Še najslabše se oba dokumenta, zlasti NRP, izkažeta pri načrtovanju ukrepov, kako doseči želene cilje. Tu se vlada zaplete v svojo drugo zanko. Očitno je, da v obeh dokumentih dejansko postavlja fiskalno konsolidacijo pred gospodarsko rast, med tremi usmeritvami stavi na fiskalno odgovornost. Toda ključna parametra njene fiskalne konsolidacije sta gospodarska rast in zaposlenost. Če ne reši algoritma razvojnih naložb, padejo realni in računski parametri načrtovane fiskalne odgovornosti. In kaj ponuja z vidika naložb? Če sledimo napovedim iz SP, potem se obseg javnega investiranja relativno znižuje, če sledimo napovedim iz NRP, potem naj bi bile večje kot petina BDP-ja. Torej lahko sklepamo, da javne investicije nadgrajujejo zasebne, da evropske finančne vire podpirajo domači. Toda o načrtovanih investicijah molčita oba dokumenta. NRP namesto ključnega poglavja ponuja prilogo, nabor velikih projektov »Junckerjevega načrta«, ki je prav tako evropska razvojna nebuloza. Nikjer torej ni programa investicij, regionalne in sektorske politike naložb, njihove dinamike, potrebnih finančnih virov, javnih in zasebnih, evropskih in domačih. Na ključnem mestu zeva ena sama praznina.

Obstaja še tretja pomembna vrzel, reformne spremembe. To je točka, kjer bi morala ta vlada, pa še katera pred njo, strogo ločiti med evropskimi in domačimi razvojnimi dokumenti. Evropski, kot sta SP in NRP, poročajo glede na evropska merila, domači bi morali spodbujati razvojne spremembe. Komisija in njeni birokrati nadzirajo menedžment sprememb, mi ga dejansko vodimo in uresničujemo. Zato sta SP in NRP bolj zunanji okvir za domače dokumente, ki so drugačni, bolj akcijski, strogo fokusirani na ukrepe, projektni menedžment, vodenje sprememb. Strukturne reforme omenja SP, dejansko bi jih morali opredeliti v NRP, ki mora biti most do domačih politik. Toda NRP je povsem anemičen. In tu je izgubljenost Cerarjeve ekipe največja. Zato bolj spominja na kakšen prepis koalicijskih pogodb kot na razvojni dokument, ki bi naj veljal kot »nacionalni reformni program«. Tako ne zvemo ničesar ne o zdravstveni ne o pokojninski reformi, nekaj več o urejanju trga dela, manj o želenem prestrukturiranju podjetij, bolje gre pri opisu bank, slabše upravljanju podjetij in privatizaciji, in tako naprej. Malo toplo, malce mrzlo, v povprečju pa nedopustno mlačno.

In kaj sedaj? Nič. Evropski pristop glede fiskalnega aktivizma nima prave moči, koordinacija politik še ne pomeni konvergence, ekonomika rasti je tudi za EK enigma. Zato so priporočila EK v pričakovanih okvirih, prepolovljena glede na leto poprej, zadevajo pa slabo dinamiko fiskalne konsolidacije in zahtevajo ambicioznejše reforme, o čemer smo govorili. Očitna je večja fleksibilnost EK, fiskalna odgovornost pa je bolj vezana na spodbujanje rasti, zato prvič presojajo politike bolj agregatno, EU pa stavi na strukturno konvergenco.

Prednost Mramorjevega gradualizma sta časovni okvir in večji manevrski prostor, slabost medlost ukrepov, sposobnost vodenja in generiranja razvojnih sprememb. Cerarjevi so tako močno na liniji evropskih rešitev, da skupaj z evropsko komisijo niso niti opazili, komu zvoni. In ravno v tem je lepota učinka »kuhane žabe«.