Četrti rajh

dr. Bogomir Kovač

17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Grška kriza postopoma vedno natančneje riše podobo nove EU. Zadnji krog bruseljskega odločanja, teden po grškem referendumu, je prinesel pričakovan rezultat. Ciprasova vlada je klonila pred zahtevami »trojke«, hkrati si je izposlovala manever za preživetje države. Ne eno ne drugo se ne bo uresničilo. Cipras je v Grčiji politično mrtev, čeprav ekonomskega izhoda ni imel. EU je ponovila dosedanje ukrepe, ki pomenijo ekonomski pokop Grčije. Uresničil se je nemški scenarij. Grčijo dejansko želijo izključiti iz evroobmočja. Grški zlom je začetek razvoja nemškega evra, potrditev Nemčije kot dominantne politične sile EU.

Grška vlada vseh teh šest mesecev ni imela nobenega pravega izhoda niti prave izbire. Želela je ostati v evroskupini in hkrati zahteva spremembo dosedanje protikrizne politike. Na drugi strani je EU že jeseni 2014 ustavila zadnji del pomoči in onemogočila servisiranje zapadlih plačil za ECB in MDS. Grške banke so držali na posebni likvidnostni liniji ECB, zunaj sedanjih reševalnih ukrepov (QE). Ideja možnega in celo želenega grškega izstopa je stara več kot leto dni in je bila vseskozi v ozadju polletnih pogajanj s Ciprasovo vlado. Zato noben grški predlog ni bil sprejet, zato je ECB politikantsko zapirala likvidnost. Z zaprtimi bankami ni mogoče zganjati niti demokracije niti državne ekonomike.

Dejstva so jasna. V petih letih pomoči Grčiji je EU njeno stanje samo še poslabševala. Gospodarska rast je vseskozi negativna, deflacija v njej je najvišja v EU, zadolženost je na rekordnih 180 odstotkov BDP-ja. Hkrati pa so v EU restrukturirali grške dolgove, namesto zasebnih bank imamo sedaj javni dolg držav EU. Političnoekonomski začarani krog je s tem zaprt. Grčija se mora dodatno zadolževati, če želi odplačati dolgove in servisirati državo z negativnim nominalnim BDP-jem. Vsako dodatno zadolževanje kreditorji pogojujejo z novim varčevanjem, ki dokazano znižuje rast in povečuje relativno zadolženost. Vsaka pomoč Grčiji velja za čisto solidarnost, vsak možen odpis grškega dolga pa ogroža evropske davkoplačevalce. Grška usoda je s tem političnoekonomsko zapečatena.

Seveda obstaja tudi drugi del zgodbe, ko bi celinski Evropejci morali naučiti Grke loviti ribe, ne pa vsakič darovati ribjo moko. Dokazuje, da je imela leta 2010 Grčija prek 300 milijard dolga (130 % BDP-ja), nevzdržen primanjkljaj (15,5 % BDP-ja), hitro rast zadolževanja. Radikalno fiskalno zategovanje je bilo torej nuja. Zasebni dolžniki so že odpisali 100 milijard dolga kot del tržnega odkupa ostalega, obrestne mere so znižane, obveznosti tekočega odplačevanja prepolovljene. Čeprav so vsi podcenili velikost multiplikatorjev, fiskalna konsolidacija ni edini krivec za padec rasti. Tu so še permanentne politične krize, nekonsistentne ekonomske politike, nedokončane sistemske reforme. Manj fiskalne konsolidacije in reform pomeni za kreditodajalce večja tveganja in stroške. Če ni poplačil, MDS in ECB ne moreta odpirati dodatnih kreditnih linij. Brez novih kreditov pa ni poplačil in gre za circulus vitiosis.

V tej dolžniški mišelovki sta ključna dva momenta, čas in zaupanje. Trojka je Grčijo zavestno pripeljala v časovno stisko. ECB je tu odigrala eno ključnih umazanih iger. Najprej kot nevtralna in avtonomna institucija nikoli ne bi smela biti del »trojke«, še manj bi smela odločilno zaostrovati krizo z likvidnostim doziranjem. Si lahko zamislite, da bi britanska centralna banka pogojevala svojo monetarno politiko zaradi volilne zmage škotskih nacionalistov, da bi teden dni pred škotskim referendumom o neodvisnosti lani septembra ustavila likvidnostni tok ali oznanila omejitve gotovinskih dvigov, dokler ne bo dosežen sporazum med škotsko in centralno britansko vlado? Nedojemljivo in nezaslišano, bi dejali v EU, v imenu bančne neodvisnosti in politične demokracije. Toda prav to je grški primer.

Grški zlom je začetek razvoja nemškega evra, potrditev Nemčije kot dominantne politične sile EU.

Kako naj Grčija vrača, če nima denarja, kako naj bo solventna, če nima potrebnih kreditnih linij, kako naj reši bančno krizo, če je zaradi zrežirane negotovosti v zadnjih mesecih ušlo iz bank 33 milijard prihrankov. Hkrati pa vsevprek govoričijo, kako grški vladi ne morejo zaupati, da bo izpeljala reforme in vrnila dolg. In tu sta glasna celo Cerar in Mramor, prava primerka slovenske »instant« politike in evropskega pritlehnega cinizma.

Celotna akcija je jasna. ECB skupaj z Nemčijo orkestrira padec Ciprasove vlade in izsiljeni enostranski izstop Grčije iz evroobmočja. Grčija v naslednjih mesecih ne more sama izpeljati valutne zamenjave, stroški in negotovost so ogromni zaradi popolne finančne nestabilnosti in socialnega zloma države. Toda tudi sedanja evropska rešitev v treh letih ponuja podobne posledice, zagotovo nov padec BDP-ja za petino, splošno povečanje zadolženosti (prek 80 milijard) in novo politično nestabilnost (nove vlade, vzpon fašistične falange, možen vojaški udar). Trojka je leta 2010 zavrnila odpis dolga, zavrača ga tudi danes. Toda edina ekonomska točka preloma politično ni mogoča.

Ni pametne rešitve. Nov sveženj pomoči je napaka, ki podaljšuje agonijo in Grčijo potiska iz evroobmočja. Čeprav je neto sedanja vrednost grškega dolga polovico nominalnega, delež dolga do BDP vseeno narašča, zato nihče ne bo investiral, ne v državo ne v biznis. Grčija lahko zapolni 50-milijardni sklad iz sporazuma zgolj s prodajo svojih otokov. Zakaj bi Grčija še potrebovala takšno EU? Zakaj bi si jo želeli drugi?

EU niso pokopala ekonomska neravnotežja zaradi primanjkljajev, temveč politična deficitarnost. Fetišiziranje dolžniške krize je priznanje, da je projekt evra dejansko propadel. Evro lahko reši samo politična federacija, ki spoštuje demokratična načela in svobodno izbiro. Tega nemška hegemonija ne dopušča. Evro je nemška pot v četrti rajh, Grčija njen smerokaz. Zato nasvidenje v naslednji vojni, ekonomsko že imamo.