Na pravi poti

dr. Bogomir Kovač

31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Obisk Medvedjeva, predsednika vlade Ruske federacije, ob komemorativni slovesnosti pri Ruski kapelici, prinaša več vprašanj kot odgovorov. Slovenija tiči sredi diplomatskega škandala s Hrvaško, EU je dramatično razpeta med grško in ukrajinsko krizo, Rusija rešuje težave ekonomske blokade EU z bilateralnimi političnimi pobudami. Visoki ruski obisk je v nasprotju z evropsko politiko, toda pogodu slovenskemu gospodarstvu. V zapleteni geometriji politično-ekonomskih interesov slovenska politika dokazuje nekaj svoje suverenosti. Oporo in alibi ji dajejo pristnost prijateljstva običajnih ljudi, organizirana civilna družba in neverjetna simbolna moč kapelice pod Vršičem.

Redko se zgodi, da bi splet tragičnih zgodovinskih okoliščin in prizadevnost lokalnih ljudi sprožila toliko pozitivnih in pomembnih političnih iniciativ. Družinska skrb Slavčevih za ohranitev kapelice, neverjetno poslanstvo Saše Slavca za njeno oživitev, pa vloga občine Kranjska Gora in Društva Slovenija-Rusija, diplomatske spretnosti Geržine in poslovneža Škrabca so morda najboljši dokaz, kako voditi diplomacijo majhne države. S pristno človeško držo, odkritostjo in doslednostjo, mreženjem biznisa in politike, daleč od hipokrizije velikih in močnih. Geostrateški premiki od spodaj navzgor. To je lekcija vsakoletnega srečanja na Vršiču, za vsakokratno vlado premalo, za katarzo njene diplomacije tudi preredko.

Medvedjev je prišel na Cerarjevo povabilo. To je znotraj evropskega protiruskega enoumja pametna poteza. Slovenija očitno želi iz politično-ekonomske mišelovke, v katero sta se ujeli EU in Ruska federacija. Zapovedane ekonomske sankcije EU do Rusije so znižale našo blagovno menjavo skoraj za 40 odstotkov, izgubili smo posle z Južnim tokom ... Ekonomske sankcije so staro strateško orožje ZDA, da bi z zunanjim ekonomskim pritiskom povzročili notranji politični zlom držav (Kuba, SZ …). Danes, na pragu nove hladne vojne, velja podobno. ZDA z njo skušajo doseči troje. Destabilizirati Rusijo kot strateško silo, homogenizirati EU kot odvisno zaveznico, oslabiti Nemčijo v EU. V igri je veliko kart, Ukrajina je zgolj igralna miza.

Težava je v tem, da so sankcije in hladna vojna tujek evropskih integracij. EU je zgrajena na načelih političnega združevanja in ekonomskega osvobajanja trgov, po združitvi Nemčije in razpadu SZ je bila »evropeizacija« Rusije strategija širitve unije. Hkrati pa je EU svojo legitimnost vseskozi črpala iz načel subsidiarnosti, demokracije od spodaj navzgor, ki daje prednost državi pred centralizacijo bruseljskih politik. Demokracija zahteva decentralizacijo, dopušča možnost »ugovora« in »izstopa«. V demokraciji vedno glasujete z glavo (ugovor) in nogami (izstop), konkurenco in raznolikost stališč usmerjajo Paretova načela, da lahko izboljšamo svoj položaj, ne da bi ga poslabšali drugim. Miroljubna konkurenca s pozitivnim iztržkom. To je premisa povojne demokratične Evrope. Svetinja EU je subsidiarnost, ne centralizacija in unifikacija. Vojaška grožnja z vzhoda je njuna prelomna točka, ključ do evropskega šovinizma in nacionalizma.

Centralizacijo EU imenujejo politično-ekonomska integracija. Toda razraščanje »unij« (monetarne, fiskalne …) je povezalo krizo evropske demokracije. Oboje je zgolj druga stran nervoznih reakcij do Putinovega avtokratskega režima ob izbruhu ukrajinske krize. Če EU želi dajati Rusiji lekcije iz demokracije, potem mora sama poskrbeti zanjo v svoji hiši. Bi lahko to uporabili kot argument, do kam sme slovenska zunanja in ekonomska politika v razmerju do Rusije? Če torej Slovenija znotraj evropskih integracij in NATA išče svoje bilateralne rešitve z Rusijo, je to spoštovanje načel subsidiarnosti in demokracije. Če išče Rusija nekonvencionalne poti povezovanja s Slovenijo, lahko to pomeni začetek obuditve pariškega sporazuma EU-Rusija leta 2000.

EU je za sedaj decentralizirana meddržavna institucija, ki nima skupne zunanje politike. Zunanjepolitični prostor si znotraj dogovorov rišejo posamezne države skladno s prepričanji, interesi in pogumom. Zato lahko Severni tok (Rusija-Nemčija) tudi v času krize in sankcij širijo, južnega (Rusija-Italija) pa so črtali, ker Nemčija pač ni Italija. Ekonomske sankcije ne bodo zrušile Putina, kot tudi desetletja niso Castra, škodujejo pa ljudem in razvoju držav. Toda v primeru Rusije je prizadet kapital, zato sankcije ne bodo tako dolge, kot napoveduje Medvedjev. Orkestriran padec naftnih cen se je pred meseci moral končati zaradi pritiska zahodnih korporacij, Merklova s težavo lovi ravnotežje med Obamo in domačimi industrialci, Francija in drugi iščejo poti, kako zaobiti nesmiselnost ekonomskih sankcij. Ekonomija naj bo pot premoščanja političnih problemov, ne obratno.

Danes večina prebivalstva v najvplivnejših državah EU zavrača kakršnokoli vojno, tudi defenzivno, nasprotuje evropskim operacijam zveze NATO. Obujanje stare doktrine Wolfowitza o ameriškem utilitarizmu in ruski paranoji je zato anahronizem, teza o ogroženosti Baltika danes koristi predvsem Poljski kot novi regionalni sili. Če poleg evra postaja problem tudi območje svobodne trgovine, EU ruši vse, kar jo ekonomsko še povezuje. Zato je dobro, da EU in Rusija danes iščeta poti prek bilateralnih razmerij na ravni držav. Slovenija je lahko del te zgodbe, možnosti poslovnih obvodov obstajajo. In to bo razumel celo Berlin.

Bismarck je nekoč dejal, da je geografija edina konstanta zgodovine. Podobno velja za kulturo. Ruska kultura je evropska, Krim je njen simbol (1783–1954). Podobno kot Ruska kapelica v razmerjih Slovenija-Rusija. In če sta »kričav državni udar« v Minsku (G. Friedman, Stratfor) in ruska aneksija Krima (2014) normalnejši del sodobne geopolitike, so tudi slovensko-ruski odnosi del vrnitve nujne ruske evropeizacije. Vsaj tu smo na pravi poti, četudi bolj zunaj uradne politike in smernic EU.