Nemški čudež

dr. Bogomir Kovač

2. 10. 2015  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Nemčija in njena voditeljica Merklova sta v zadnjih mesecih dramatično spreminjali svojo javno podobo. Pri reševanju grške dolžniške krize sta imeli demonski obraz, pri begunski krizi sta si nadela angelskega. V grški drami je Nemčija brezkompromisni ekonomski diktator, pri begunski postaja spravljiva človekoljubna država. Skupna imenovalca obeh ostajata racionalna preračunljivost in sprenevedanje. Nemčiji se oboje ekonomsko izplača, obakrat so nemške politične rešitve zgolj kupovale čas pred razpadom sistema, ki mu danes še pravimo EU. Grčija in begunci, denar in ljudje, oboji dokazujejo, da nemški način reševanja evropskih kriz vodi v kaos in razpad sistema.

Nemčija je po letu 2009 prevzela osrednjo vlogo pri reševanju evropske dolžniške krize. V okviru evropskih institucij je diktirala temeljne varčevalne in reformne pogoje, način reševanja dolžniške krize, Grčijo je takšna pomoč še bolj potapljala. Pred pol leta je izšel Der Spiegel z Merklovo in njenimi v nacističnih uniformah, z atensko akropolo v ozadju. Nemška »mehka moč« je po kriznem letu 2008 postala v EU tako očitna, da je to sprožilo protinemško javno mnenje, ki je zmedlo celo same Nemce.

Toda podoba Nemčije se je zadnji mesec spremenila. Nemčija je ob Švedski najbolj želeni cilj beguncev. Nemška vlada pa je v kritičnih razmerah začasno odprla meje mimo dublinskih protokolov, napovedala sprejem 800.000 prosilcev za azil, zavzela se je za bolj solidarno migracijsko politiko EU. Ko je Merklova ostro kritizirala skrajno desne in neonacistične napade na begunske centre, jo je ameriški CBS povzdignil v migracijsko heroino. Toda nemška velikodušnost je bila hipna, kratkemu odprtju meja je sledilo zaprtje, tudi pri drugih članicah EU. Migracijska kriza je preprosto zlomila tudi Nemčijo.

Razlika ni mogla biti bolj očitna in paradoksalna. Nemčija je finančno krizo porinila na periferijo EU, begunska kriza jo je prizadela na lastnih tleh. Njena odgovornost in sposobnost za neformalno vodenje EU pa sta obakrat pogoreli. Grki so ogrozili evro, begunci so zrušili schengenski sistem. Si je Nemčija z begunci sprva privoščila medijsko loščenje svoje protigrške podobe, tiči v ozadju reševanja begunske tragedije večna nezavedna kolektivna krivda holokavsta? Ali pa za vsem stojita znana nemška ekonomska racionalnost in politični prag-

matizem, ker so dovolj bogati, da lahko EU kupijo čas, da bi sami preživeli.

Toda pojdimo po vrsti. Sredi letošnjega avgusta je IWH, ugleden nemški inštitut za ekonomska raziskovanja, objavil nekaj šokantnih, toda pričakovanih ekonomskih dejstev. Uravnoteženost nemškega proračuna v veliki meri izhaja iz nižjih obrestnih mer, ki jih ima Nemčija v primerjavi z drugimi v okviru reševanja dolžniške krize. IWH je uporabil standardno Taylorjevo pravilo, upošteval nemško zadolževanje po povprečno 300 bazičnih točk (BP) nižji obrestni meri. Pri teh pogojih je Nemčija v obdobju 2010–2015 prihranila 100 milijard, nekaj več kot 3 odstotke BDP-ja. In večji del teh prihrankov je mogoče pripisati načinu vodenja in reševanja grške dolžniške krize. Investitorji so videli Nemčijo kot varno zavetje, pogosto so Nemčiji plačali, da so smeli kupiti njene vrednostne papirje. Dolžniška aritmetika od tod ni več težavna. Če je Nemčija investirala v grški reševalni paket 90 milijard evrov, pridobila pa sto koristi, nemški državi grška kriza prinaša neto dobiček. Stroški nemških davkoplačevalcev so torej že poplačani, celo brez evra grškega vračila dolgov. Toliko o politični preračunljivosti Merklove in Schäubla, celo v očeh nemških ekonomistov.

Nemška dobrodošlica beguncem ima podoben, a hkrati poseben predznak. Nemci so se po drugi svetovni vojni sami znašli med begunci, desetletja so želeli bežati iz Vzhodne Nemčije, tradicionalno so sprejemali ekonomske migrante, politika integracije je bila desetletja predmet pozitivne diskriminacije. Seveda obstajata dve nesorazmerji. Toliko beguncev, kot si želi doseči Nemčijo, ta država ne more sprejeti, niti fizično in ekonomsko, ne politično in kulturološko. Hkrati pa nemški trg dela potrebuje novo delovno silo, ima starajoče se prebivalstvo in dinamično gospodarstvo, razkorak lahko rešujejo ekonomski migranti. Ker struktura beguncev ne ustreza potrebam trga dela, Nemčija potrebuje širok in dolgoročen priliv novih prebivalcev. Ekonomika tujcev tudi tukaj preseneča. Nemčijo lahko stane socialna podpora pol milijona beguncev okoli 9 milijard evrov. Toda 6,6 milijona ljudi s tujim državljanstvom plača v Nemčiji več davkov in prispevkov, kot znašajo različni socialni stroški njihovega vzdrževanja. Nemčija lahko, kot kaže študija fiskalne vzdržnosti tujcev, na leto dobi 22 milijard evrov neto koristi. Nemčija lahko z migracijsko politiko, usmerjeno k človeškemu kapitalu, ko begunci postajajo delavci, sosedje in prijatelji, dolgoročno profitira.

»Nemški čudež« lahko postane evropsko vodilo, če se bomo nehali čuditi nemškim nameram. »Renski kapitalizem« je lahko vodilo nove EU, če bo ostal na ravni koordiniranega tržnega gospodarstva in socialne kooperativnosti, manj zavezan neoliberalni agendi kot tradicionalnemu ordoliberalizmu. Nemčijo so doslej oblikovale močne institucije, dualni izobraževalni sistem, socialno partnerstvo in industrijsko podjetništvo, »čudež« poganjajo nizke plače, podcenjen evro in izvoz. Nemčija mnogim ni všeč, toda tam bi radi vsi živeli. Za Nemčijo in EU je zato rešitev večja potrošnja, višja blaginja za domače in tujce.

»Modell Deutchland« ima prednosti in slabosti. Če želijo Nemci z njim voditi EU, naj prevzamejo odgovornost, za zdaj jih vodijo bolj lastni kot evropski interesi. Nemčija je zmagovalec finančne krize, toda šteje bitka na humanitarnem področju. Nemčija lahko z begunci politično integrira EU in morda reši evro. Če bo EU znala sprejeti druge, bo morda bolje razumela tudi samo sebe.